Britanski The Economist je objavil članek o presenetljivi odpornosti ruskega gospodarstva na sankcije. Ugotavlja, da so se tuje napovedi o sesutju ruskega gospodarstva po uvedbi sankcij izkazale kot absolutno preveč optimistične. Tečaj rublja je namreč danes nad ravnijo izpred invazije na Ukrajino, BDP je sicer nekoliko upadel, vendar pa visokofrekvenčni podatki (podatki v realnem času) kažejo, da se poraba električne energije (kot indikator obsega proizvodnje) in poraba potrošnikov v restavracijah in gostilnah (kot indikator zasebnega povpraševanja) nista zaznavno zmanjšala. Rusija ima tudi očitno dovolj deviz, da normalno poravnava svoje zapadle obveznosti do tujih finančnih investitorjev. Ruska centralna banka je celo znižala vodilno obrestno mero iz 17 na 14%, kar je znak, da je začetne finančne panike konec. Izvoz ruskih energentov se ni zmanjšal, prilivi v ruski proračun v prvem četrtletju letos pa so se celo povečali za 80% glede na lansko leto.

Zakaj se torej rusko gospodarstvo in javne finance ne sesuvajo? Po moje gre predvsem za tri razloge. Prvi je, da je rusko gospodarstvo relativno avtarkično – uvoz blaga in storitev kot odstotek BDP je v 2020 znašal le 20.9 % (v Sloveniji znaša čez dve tretjini BDP), izvoz blaga in storitev kot odstotek BDP pa 28.5 %. Rusko gospodarstvo je sicer dokaj odvisno od izvoza surovin in energentov, na uvozni strani pa je denimo uvoz iz Kitajske dvakrat večji od uvoza iz Nemčije in štirikrat večji od uvoza iz ZDA. Uvoz iz Kitajske ni prizadet zaradi sankcij, medtem ko Rusi kratkoročno očitno lahko preživijo brez nemških in ameriških avtomobilov, strojev ter farmacevtskih izdelkov, ki spadajo med tri glavne kategorije uvoza iz obeh držav.

Drugi razlog je struktura ruskega izvoza. Rusija predvsem izvaža energente in surovine. Izvoz obeh pa sankcije niso bistveno prizadele, niti jih ne srednjeročno ne bodo. Izvoz surovin gre pretežno na Kitajsko, na kar sankcije ne vplivajo, na drugi strani pa si zahodne države ne morejo privoščiti hitrega prenehanja uvoza energentov iz Rusije. Pri plinu sploh ne v naslednjih petih letih, pri nafti pa naj bi evropska prepoved uvoza iz Rusije začela veljati šele do konca leta 2022.

Tretji razlog se nanaša na javne finance. Ruski proračun se približno polovično polni s prihodki od izvoznih carin na energente. Izvoz slednjih pa se ni zmanjšal, hkrati pa so sankcije prispevale k dvigu cen energentov. Torej bolj ostre bodo sankcije, tem višje bodo cene  energentov in tem bolj se bo polnil ruski proračun. K temu precej pomagajo države OPEC, ki se v tem konfliktu niso pridružile ZDA. Niso padle na finto kot v primeru iraške vojne in drugih kriznih dogodkov, ko so z večjimi količinami pomagale ZDA, da cene niso porasle preveč. Tokrat OPEC države ne želijo povečati količin črpanja nafte in plina, kar drži cene energentov na visoki ravni, dobičke od tega pa pobirajo izvoznice nafte in plina. Ob tem je treba omeniti še genialni Putinov ukrep glede zahteve po plačevanju uvoza energentov v rubljih. S tem (s povpraševanjem po rubljih) tuji uvozniki vzdržujejo tečaj rublja ter hkrati polnijo ruski proračun z rublji.

Nedvomno je, da bodo sankcije na dolgi rok prizadele rusko gospodarstvo. Vprašanje pa je, kako močno. Rusija namreč ni kot Srbija, proti kateri so bile dvakrat sprožene sankcije – v obdobju 1992-1995 in obdobju 1998-1999. Kot kaže spodnja slika, je srbski BDP do leta 1993 upadel za 60%, slovenski je v tem obdobju upadel za 20%, povprečje tranzicijskih držav pa je bilo 26%. Vendar srbski BDP ni upadel samo zaradi sankcij, pač pa je glavni negativni učinek sledil iz kolapsa skupnega jugoslovanskega trga. Podobno kot v treh baltskih državah, kjer se je zaradi kolapsa nekdanjega sovjetskega trga BDP v tem obdobju zmanjšal za 40 do 50%. Učinek sankcij na padec srbskega BDP je torej bil le okrog 20 odstotnih točk. Podobno kažejo učinki sankcij v obdobju 1998-1999, ko se je srbski BDP v letu 1999 zmanjšal za 18%.

Slika: Indeks BDP v tranzicijskih državah (1989=100)

Vendar Rusija ni kot Srbija. Je večja in bolj samozadostna, ima odprt trg s Kitajsko kot največjim svetovnim izvoznikom in dobaviteljem in ima produkte, ki so precej odporni na tovrstne šoke. Rusije namreč sankcije na področju energentov in surovin ne morejo bistveno prizadeti niti na dolgi rok. Kitajska bo kot svetovna tovarna vedno potrebovala ruske surovine, od pšenice, gnojil, kobalta, kadmija, vanadija, paladija, cinka, bakra, do tungstena itd. Mnoge od teh so ključne tudi za zeleni prehod, za proizvodnjo baterij. Na drugi strani pa lahko Rusija v primeru popolnih sankcij s strani zahodnih držav izvoz energentov preusmeri v Kitajsko, saj je svetovna ponudba energentov omejena in če si bodo zahodne države zagotovile večje količine energentov denimo v državah OPEC, bo morala Kitajska izpad uvoza energentov iz OPEC nadomestiti z uvozom iz Rusije. Da ne govorim o nakupu strateških energetskih rezerv.

Sankcije proti Rusiji bodo prizadele predvsem ruske oligarhe, manj pa običajne ljudi. Sploh če bo ruska centralna banka v kombinaciji z zahtevo po plačevanju uvoza energentov v rubljih uspela vzdrževati tečaj rublja na predvojni ravni. S tem se namreč kupna moč ruskega prebivalstva ne bo zmanjšala. Seveda bodo negativni učinki na rusko prebivalstvo, ker ne bo moglo trošiti določenih zahodnih izdelkov in ker ne bodo mogli potovati v tujino in se v tujini izobraževati. Vendar so to relativno majhni negativni učinki.

Sankcije proti Rusiji bodo dejansko najbolj prizadele evropske države, saj bodo podjetja in gospodinjstva morala vsaj srednjeročno plačevati visoke cene za uvožene energente in hrano, hkrati pa bodo podjetja pri izvozu izgubila ruski trg. ZDA s sankcijami ne bodo neposredno prizadete. Še več, ZDA bodo profitirale zaradi povečanega izvoza energentov v Evropo in višjih cen energentov, da o povečanem izvozu orožja tako v Ukrajino kot EU države ne govorimo.

Vparašnje je torej, kako smiselno je ohranjati ali še dodatno zaostrovati tovrstne gospodarske sankcije proti Rusiji, če pa ne dajejo učinka in če ni perspektive, da bi v prihodnosti dajale neke pomembne učinke. V interesu EU držav bi moralo biti, da pride čimprej do premirja v Ukrajini, da se oblikuje Marshallov plan za obnovo Ukrajine (tudi iz zaseženih sredstev ruskih oligarhov) in da Ukrajina dobi jasno časovnico pospešene poti v EU. Rusijo oziroma njeno vodstvo je treba politično osamiti, medtem ko so sankcije v obliki prepovedi uvoza ruskih energentov, hrane in surovin dejansko škodljive za EU. So absolutno nesmiselne in mejijo na mazohizem.