Zame ena izmed treh najboljših Vladovih pesmi. Ta prava za mnoge na “začassnem delu v tujini”. Škoda, da ni v prekmurščini.

Ko sva zadnjič dve uri premetavala gramoz na njegovem dovozu, sem mislil, da se heca. Toda včeraj je prijatelj in sovaščan Franci Kek tudi »uradno« na tviterju objavil svojo grozečo volilno napoved: SDS bo z daleč najboljšo volilno kampanjo v dveh tednih prehitela Goloba, NSi bo dobila 7%, Počivalšek 6 %. SD in Levica bosta okrog 10 %, ostali pa bodo okrog praga.

Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji, in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo. Pomembno je tudi, kdo dobi relativno večino in da glasov ne »vržemo v prazno«.

Vzamimo Francija resno, pustimo ob strani predvolilne ankete in si zastavimo tri vprašanja: prvič, je to možno?, drugič, kaj bi to pomenilo za Slovenijo?, in tretjič, zakaj bi volilci to storili?

Nadaljujte z branjem→

Kot pišem v današnjem komentarju v Dnevniku: Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo.

Vir: Najdeno na tviterju in ponarodelo (avtor, javi se)

Bine Kordež

Finančna pomoč države pri vzgoji otrok in s tem spodbujanje rodnosti bo nedvomno v ospredju volilnih programov vseh političnih strank. Poleg brezplačnega šolstva in subvencioniranja vrtcev se ta pomoč najbolj neposredno odraža v otroških dodatkih družinam z nižjimi dohodki. Manj pozornosti pa je običajno namenjeno olajšavam za otroke pri plačilu dohodnine. Ta pomoč se namreč realizira preko nižjega plačila dohodnine in prejemniki pravzaprav niti ne vedo kolikšen znesek so dobili za ta namen. Najbrž zato tudi ni nihče posebej pozoren, da se ta pomoč izplačuje predvsem družinam z visokimi prihodki, torej obratno kot pri otroških dodatkih ali drugih oblikah državne pomoči. Zato je zanimivo pogledati skupne učinke te pomoči države družinam z otroki in mogoče na tem področju uvesti tudi kakšne spremembe.

Nadaljujte z branjem→

Drago Pavšelj

Tako rekoč samo nekaj dni po izbruhu nesmiselne vojne v Ukrajini, je bila razglašena zahteva po embargu na energente in predvsem na nakup plina iz Rusije. Politiki so takoj našli »rešitev« v preusmeritvi na uvoz energentov od drugih svetovnih dobaviteljev. Kar pa v ničemer ne temelji na kolikor toliko realni osnovi, da to lahko uresničijo. Glede na to, da s temi dobavitelji EU nima kopenskega stika, pomeni, da bo transport plina potekal preko morij s tankerji za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Poglejmo samo nekatere posledice te preusmeritve.

Trenutno svetovno trgovanje s plinom je bilo približno uravnoteženo. Evropa je pokrivala velik del svojih potreb z dobavami po plinovodnem omrežju. Celotna poraba znaša ca 394 milijard m3, 40% te količine dobimo iz Rusije. Tankerji in ostala infrastruktura za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) so zasedeni z dobavami v predele sveta, kamor transport po plinovodih ni možen. Trgovanje poteka na osnovi dolgoročnih pogodb. Nekaj rezerve za nadomestitev izpadlih dobav po plinovodih je sigurno v obstoječi dobavni verigi UZP. Vsekakor pa ne za nadomestitev v kratkem času, tako velikih količin in tudi ne v nekaj letih. Poleg tega so nekatera področja za črpanje plina v bližini EU v upadanju (Norveška). Novih investicij ni bilo veliko, ker so bile obstoječe potrebe pokrite s proizvodnimi kapacitetami.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman si je, podobno kot Thomas Philippon prejšnji teden, dal malce duška glede Nemčije. Naredil je primerjavo nemškega pridiganja perifernim EU državam glede fiskalne vzdržnosti pred dobrim desetletjem in neizprosnemu jeklenemu pritisku na Grčijo, da izvede brutalno fiskalno varčevanje, ki je Grčiji pobralo 21% BDP in brezposelnost dvignilo na 27% ter uničilo ogromno človeških usod, medtem ko nemška vlada danes ni pripravljena sprejeti precej manjše žrtve, da bi se odpovedala uvozu ruskega plina. Zelo učinkovita poanta. Moraliziranje se Nemčiji vrača kot bumerang. Problem je le v tem, ker je Grčijo Nemčija lahko prisilila v stradanje njenega prebivalstva, medtem ko Nemčije danes nihče ne more prisiliti k prenehanju uvoza ruskega plina.

Je pa res, da bi bila danes žrtev za Nemčijo tudi primerljivo velika, če bi se čez noč odločila odpovedati ruskemu plinu. Kot sem pokazal pred tedni, imajo modelske ocene nemških ekonomistov, ki jih navaja tudi Krugman, vgrajeno modelsko napako – ne morejo oceniti učinka tega, če nekega ključnega inputa za gospodarstvo (kot je plin) nenadoma sploh ni več na voljo. Če plina ni več, se zaustavijo proizvodnja celuloze in papirja, kovin, kemikalij, kamna, gline in stekla, plastike, rafinerije nafte in živilskopredelovalna industrija, ki porabijo 84% vse industrijske porabe naravnega plina. Te panoge pa proizvajajo ključne inpute za predelovalne industrije. Če torej zmanjka polovica plina, lahko velik del nemškega gospodarstva zapre obrate in pošlje ljudi domov. Dokler se bodisi ne zagotovijo nadomestne količine plina (v petih letih) ali dokler nemško gospodarstvo ne uvede novih tehnologij, ki bodo namesto plina kot energent uporabljale elektriko.

Aja, Nemčija je zaprla jedrske elektrarne in nadomestno energijo ter energijo za regulacijo elektroenergetskega sistema pridobiva iz plinsko parnih elektrarn. Torej, da bi Nemčija nadomestila uporabo plina v industriji z elektriko potrebuje še več plina, da bi proizvedla to elektriko.

Zelo smart.

Nadaljujte z branjem→

Dajmo pregnati ta mrak in odnesimo te polpismene mračnjake z oblasti. Sonce, svoboda!

Intervju s Tejem Gonzo

Film Tovarne delavcem Srdjana Kovaćevića je na prvi pogled pesimističen film, saj prikazuje delavce, ki se trudijo podjetje, ki ga samoupravljajo, obdržati nad vodo, a se vse zaroti proti njim. V njem je toliko tišin in nemoči. Vendar pa je trenutna realnost podjetja Itas, o katerem govori film, bolj optimistična. Kako ste film videli vi?  

Na prvi pogled film lahko deluje kot anti-oda delavskemu lastništvu, saj v njem dominira atmosfera nemoči, žalosti in skorajda nepremagljivih težav. Vendar pa mislim, da je ta interpretacija napačna – to je film, ki govori o tem, kako močna je človeška volja za preživetje in materialno varnost ter kako skupnost posameznika lahko drži nad vodo. Je zgodba o tem, kako podjetje, ki je v lasti delavcev, preživi tudi tista najtežja polena, s katerimi sistem lomi kolena delavcev lastnikov. Polena so prevare direktorja, s katerimi se je okoriščal na račun delavskih plač, prevare multinacionalk, ki namesto domačih podjetij prejemajo subvencije države in pa kraje kadra s strani multinacionalk, ki tudi s pomočjo državnih subvencij kradejo kader, izobražen s strani podjetij, kot je Itas. 

Nadaljujte z branjem→