Intervju s Tejem Gonzo

Film Tovarne delavcem Srdjana Kovaćevića je na prvi pogled pesimističen film, saj prikazuje delavce, ki se trudijo podjetje, ki ga samoupravljajo, obdržati nad vodo, a se vse zaroti proti njim. V njem je toliko tišin in nemoči. Vendar pa je trenutna realnost podjetja Itas, o katerem govori film, bolj optimistična. Kako ste film videli vi?  

Na prvi pogled film lahko deluje kot anti-oda delavskemu lastništvu, saj v njem dominira atmosfera nemoči, žalosti in skorajda nepremagljivih težav. Vendar pa mislim, da je ta interpretacija napačna – to je film, ki govori o tem, kako močna je človeška volja za preživetje in materialno varnost ter kako skupnost posameznika lahko drži nad vodo. Je zgodba o tem, kako podjetje, ki je v lasti delavcev, preživi tudi tista najtežja polena, s katerimi sistem lomi kolena delavcev lastnikov. Polena so prevare direktorja, s katerimi se je okoriščal na račun delavskih plač, prevare multinacionalk, ki namesto domačih podjetij prejemajo subvencije države in pa kraje kadra s strani multinacionalk, ki tudi s pomočjo državnih subvencij kradejo kader, izobražen s strani podjetij, kot je Itas. 

Če sem prav razumela ozadje, je bila težava tudi v tem, da država podjetju, ki so ga prevzeli delavci, ni želela pomagati s posojili. Zakaj politični in ekonomski državni mehanizmi ne podpirajo tovrstne prakse? Zakaj se danes zdi skoraj utopična ideja, da bi bili delavci lastniki oziroma bi samoupravljali podjetja? 

To je klasična zgodba, tudi v Sloveniji imamo veliko podobnih primerov, kjer delavcem zaradi pomanjkanja ustreznih mehanizmov ni uspelo z odkupom. Naj omenim Fructal Ajdoviščino, Adrio Tehnika, Armal, Sanitec itn. Uspelo je M-Tomu in Domelu, vendar z velikim osebnim tveganjem delavcev in v primeru Domela s pomočjo privatnih subjektov, ne države.  

Občutek, da je vključevanje delavcev v lastništvo podjetij utopija, je žalostna širše-regijska posebnost; delno kot posledica zgodovinskega spomina, delno pa tranzicijske tajkunizacije, ki je popolnoma uničila ugled notranjega lastništva. Na Zahodu se na lastništvo zaposlenih gleda kot na strateško orodje za zviševanje dodane vrednosti v gospodarstvu z izrazito pozitivnimi družbenimi posledicami.  

Če se v Sloveniji ne želimo ujeti v limbo mezdnega suženjstva globalnih lastnikov kapitala, moramo čim prej vzpostaviti aktivno državno politiko za omogočanje, reguliranje in spodbujanje lastništva zaposlenih. 

“Na Zahodu se na lastništvo zaposlenih gleda kot na strateško orodje za zviševanje dodane vrednosti v gospodarstvu z izrazito pozitivnimi družbenimi posledicami.

Če se v Sloveniji ne želimo ujeti v limbo mezdnega suženjstva globalnih lastnikov kapitala, moramo čim prej vzpostaviti aktivno državno politiko za omogočanje, reguliranje in spodbujanje lastništva zaposlenih.”

Kako bi na kratko razložili pojem ekonomske demokracije?  

Ekonomska demokracija opisuje alternativni ekonomski sistem, ki se postavlja med državne socializme in neoliberalni kapitalizem 20. stoletja. Na eni strani se dotika vprašanja države, na drugi vprašanja trga.  

Pomeni močno socialno državo, ki za razliko od neoliberalne države varuje demokratični interes, regulira vpliv privatnega sektorja na okolje, vzdržuje socialne standarde, varuje človekove pravice in delavske pravice, zagotavlja javno zdravstvo, šolstvo in ključno infrastrukturo, tudi neodvisen in razvojni finančni sektor.  

V okviru privatnega trga ekonomska demokracija sledi demokratičnim standardom, ki zahtevajo, da so tisti, ki delajo, lastniki tistega, kar ustvarijo. Prav tako morajo subjekti avtoritete nastavljati tiste, ki avtoriteto predstavljajo –  zaposleni morajo biti vključeni v upravni odbor, ki nadzira delo menedžmenta.   

Pogosto naletimo na očitek, da ekonomska demokracija deluje proti trgu, kar je povsem zgrešen pogled. Ekonomska demokracija trg omogoča. Težko najdemo kaj bolj kontradiktornega trgu kot je kakšen korporacijski konglomerat, ki uživa monopolno moč, golta konkurenco, uničuje okolje, vodi pa ga odbor v interesu velikih investicijskih skladov, ki so v lasti ljudi v zgornjem 1%. Ideja tržnega gospodarstva je, morda za nekatere presenetljivo, ideja pred-marksistične levice, ki je poskušala razbiti monopolne industrije in decentralizirati ekonomski vpliv. In to naredi ekonomska demokracija. 

V bližnji prihodnosti se napovedujejo velike ekonomske, eksistencialne in okoljske krize, na kakšen način bi lahko dobra praksa ekonomske demokracije spremenila, upočasnila, olajšala takšen tok dogajanja?  

Ekonomske demokracije nikakor ne želim predstaviti kot vsemogočne panaceje, je pa vseeno odgovor na številna najbolj peroča socialno-ekonomska vprašanja 21. stoletja.  

Ekonomska demokracija decentralizira lastništvo kapitala tako, da delavski in srednji razred vključi v lastništvo podjetij, v katerih delajo. Na ta način napade uničujočo ekonomsko neenakost v samih temeljih – zmanjšuje premoženjsko neenakost, ki je tudi v Sloveniji, glede na dohodke eni izmed bolj egalitarnih držav na svetu, izredno problematična.  

Ekonomska demokracija oživlja politično demokracijo, propad katere spremljamo prav zaradi prepadov, kulturnih, političnih, materialnih, ki establišment oddaljujejo od volilnega razreda in na oblast postavljajo avtokratično naravnane demagoge. 

Ekonomska demokracija zagotovi ekonomsko suverenost malih držav, saj kapital zasidra lokalno in prepreči njegov beg v davčne oaze, s čimer se pogosto uničujejo delovna mesta in lokalne skupnosti izven urbanih centrov.  

Ekonomska demokracija zagotavlja bolj zeleno in družbeno odgovorno gospodarstvo. Lastništvo podjetja v rokah delavcev, ki so običajno tudi okoliški prebivalci, zmanjšuje problem negativnih eksternalij; zaposleni solastniki bodo v poslovanju bolj odgovorni do okolja in skupnosti. O tem pričajo številne zgodbe po svetu, med njimi tudi Domel iz Železnikov – revija Finance je na podlagi različnih kazalnikov občino Železnike razglasila za občino, kjer se najbolje živi.  

Ekonomska demokracija je delni odgovor na avtomatizacijo, saj bi dvig produktivnosti s tehnologijo usmerila v zmanjševanje ur dela namesto zmanjševanje števila delavcev.  

In za konec – ekonomska demokracija je ultimativno priznanje demokratskih in liberalnih standardov, saj zagotavlja avtonomijo posameznika na delovnem mestu – pravico do produkta lastnega dela in pravico do samoodločanja.  

Mnogi ekonomsko demokracijo povezujejo z vrnitvijo v socializem, a pozabljamo, da je o drugačni obliki ekonomije razmišljal že krščanski socialist Janez Evangelist Krek, ki je bil oče zadružništva pri nas. 

Enačenje bivših socialističnih sistemov z ekonomsko demokracijo je eden izmed tistih stereotipov, ki so plod popolnega nerazumevanja koncepta in škodijo dolgoročnemu razvoju Slovenije.  

Začetnik zadružništva v Sloveniji je Krek, v Španiji je pionir zadružne zveze Mondragon – federacije globalno konkurenčnih delavskih zadrug, ki na demokratični osnovi zaposlujejo skoraj 80.000 delavcev, župnik Arizmendiarrieta. V ZDA pa so ESOP zakonodajo, v okviru katere je danes 7000 podjetij v lasti delavcev, sprejeli republikanci, sicer s podporo demokratov. V Kanadi je konservativna stranka letos v proračun vključila načrt za spodbujanje delavskega lastništva. 

Ekonomska demokracija je ideja, katere zametke najdemo v ameriškem republikanizmu, konservativizmu, katolicizmu, liberalizmu in socializmu. Še več, nedavno sem bral odlomke dela Ibna Khalduna, slavnega filozofa islamske zlate dobe, ki je neodvisno od zahodnih političnih teorij – in veliko pred njimi – samostojno postavil etična načela, zelo podobna liberalnim, ki vodijo k ekonomski demokraciji.  

Prav zaradi tega v ekonomski demokraciji vidim poenotenje političnega programa, ki bi lahko vsaj delno saniral današnjo politično fragmentacijo. To se že dogaja v Kanadi, Ameriki, Španiji, Italiji in drugod. V Sloveniji smo sicer na politični sceni izrazito provincialni, mislim, da smo daleč od tega, da bi presegli Janša/anti-Janša binarnost in začeli delati strateško, humanistično vizionarsko. 

Film Tovarne delavcem je tudi zgodba o Dragutinu Vargi, ki je bil gost letošnjega Festivala dokumentarnih filmov v Ljubljani – nekoč je bil delavec v Itasu in ves čas se je s kolegi boril, da bi podjetje preživelo, sedaj ga tudi vodi. Kako je v takšnih primerih pomemben posameznik z etično držo in vizijo? 

Varga je odličen protagonist in čudovit sindikalist v pravem pomenu besede. Je človeku dostopen, je tehničen, je realist, razume politično komponento zgodbe, je dober igralec, ljudski retorik. Film za moj okus sicer malo preveč gradi kult njegove osebnosti.  

Za Vargo stoji več sto delavcev, ki enako podplačani v upanju na boljše čase vztrajajo v podjetju Itas. In naj spomnim, da tukaj govorimo o resnem, eksistencialnem pomanjkanju – delno in z zamudo izplačane 400 evrske plače. Vztrajati v težkem fizičnem delu v teh okoliščinah je navdihujoč izraz neskončne človeške volje in manifestacija želje boljšega ter neodvisnega življenja, ki mene, ki živim relativno udobno, naredi kar malo ponižnega.

Varga je vsekakor ključna oseba čudovite zgodbe, tako tiste filmske kot zgodbe delavskega podjetja Itas, ampak ne smemo pozabiti tudi vsega ostalega, kar je v filmu morda potisnjeno v ozadje. 

Bi lahko na kratko opisali primer dobre zadružniške prakse v tujini ali pri nas? 

To je vprašanje, ki izziva esejistični odgovor. (smeh) Ne bi govoril o zadružni praksi, temveč rajši o praksi ekonomske demokracije, kar razširi »bazen«. Klasično, kapitalistično podjetje sicer dominira v globalnem gospodarstvu, vendar po svetu vseeno najdemo na deset tisoče podjetij v delavski lasti.  

Omenil bi Employee Stock Ownership Plan v ZDA, ki, vzpostavljen v 7000 izredno uspešnih ameriških podjetjih, pokriva 10% delovne sile ameriškega zasebnega sektorja. Pa nedavno uzakonjen Employee Ownership Trust v VB, ki se je v nekaj letih razširil na skorajda 1000 podjetij. Seveda je tukaj že omenjeni Mondragon, daleč najboljša obstoječa praksa ekonomske demokracije, katero podpira cel finančni, izobraževalni in zdravstveni sistem ter sistem socialne varnosti. Italija, Francija, Španija, Nizozemska, Kanada, Avstralija, skandinavske države so prav tako polne primerov dobre prakse…  

Če se primerjamo z Zahodom, bi brez težav ocenili, da smo v mrku ekonomske demokracije. Svetla izjema so Domel, Dewesoft, Inea, M-Tom, Gorenjski glas in še nekaj podjetij, ki tudi z našo pomočjo v tem trenutku prehajajo v last zaposlenih. 

Ne samo, da praksa ekonomske demokracije obstaja, je tudi izredno raznolika in uspešna. Delavsko lastništvo najdemo povsod, tako v ogromnih kot v majhnih, tako v visoko-tehnoloških kot industrijskih, tako v zagonskih kot etabliranih podjetjih. Empirične študije dokazujejo, da so podjetja v lasti zaposlenih bolj produktivna, bolj inovativna, družbeno odgovorna, bolj odporna v času kriz, zagotavljajo bolj stabilna delovna mesta in plačujejo višje plače.  

Že nekaj časa je vroča tema prodaja domačih podjetji tujim lastnikom. Zakaj po vašem mnenju država podpira takšne poteze? So to zahteve globalizma, privatizacije ali je težava tudi v tem da ne premoremo dovolj dobrih, moralno nespornih vodstvenih delavcev in vizije? 

Problem je pomanjkanje vizije. Debata nacionalnega interesa je bila napačno zastavljena, ker je bila zasnovana na intelektualnem konfliktu med marksisti in apologeti kapitalizma – to je napačna dihotomija, ki ponudi izbiro med državo in globalnim trgom. Pravo vprašanje nacionalnega interesa je, kako zagotoviti, da bo dodana vrednost v okviru privatnega sektorja kar se da koristila naši državi ter predvsem našim delavcem – večini slovenskega prebivalstva. Moj odgovor poznate. 

Ali lahko v takšnem primeru delavci, ki jih prodajajo skupaj s podjetjem in ki jih potem velikokrat novi lastnik kar odpusti, sploh kaj naredijo?   

V okviru trenutne zakonodaje zelo težko. Veliko bi morali tvegati, prevzeti ogromne finančne obveznosti, ki so za delavce lahko eksistenčnega pomena. Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo že pripravljamo različne osnutke zakonov, ki bi zagotovili mehanizme pomoči (finančne, mentorske ipd.) za kolektive zaposlenih, ki ob primeru »plašnega kapitala« dobijo priložnost za samostojno profesionalno pot.  

Hrvaški režiser je na včerajšnji okrogli mizi povedal, da zelo pogreša leve stranke, ki bi več komunicirale z zaposlenimi v podjetji, ki bi več časa preživele na terenu, ki bi od blizu spoznavale tudi sužnjelastništvo, v katerem danes živijo mnogi, predvsem migrantski delavci. Se strinjate z njim?  

Zanimivo je, da uporabljate izraz sužnjelastništvo – ta karikatura kapitalizma je nevarna, ker v napačni interpretaciji prostovoljno delo enači s prisilnim. Vendar pa je hkrati pravilna. Suženjstvo je bilo v zgodovini tudi prostovoljno. Možnost prostovoljne samoprodaje v doživljenjsko služnost je praksa ob boku prisilnemu suženjstvu – in v svoji naravi je bila veliko bližje sodobni zaposlitvi. Lahko bi rekli, da se zaposlitev in prostovoljna samoprodaja razlikujeta predvsem v trajanju pogodbe. Delita pa si značilnost, da človek v zameno za plačilo (v obliki hrane, denarja, prenočišča ipd.) odtuji pravico do samoodločanja in pravico do produkta, ki ga ustvari. 

Da ne bi zašel predaleč v teorijo (na to temo je napisanega veliko zanimivega, v branje priporočam delo Davida Ellermana), vračam vprašanje: Kaj so leve stranke? Ne vem, koliko jih zares imamo. Ko v Sloveniji govorimo o levi-sredini, res ne vem, kaj je na tej sredini levega – to je zelo predvidljiv centristični establišment brez vizije. Samo-sebi namensko, kadrovsko usmerjeno. Ko (iz prve roke) poslušam o problemih, s katerimi se politične stranke ukvarjajo za zaprtimi vrati, izgubljam veliko upanja. Igra egov, kadrovanja in infantilnih zamer. Očitno sem zelo naiven človek, da me to preseneča in žalosti. Želel bi si, da se politika končno loti strateških tem, med drugim ekonomske demokracije. Koliko terena imajo te stranke, ne vem. Mislim, da bi moral biti napredek na delavskem terenu glavno poslanstvo zlasti levih strank in ena izmed osrednjih tem v času naslednje vlade. 

V najnovejši knjigi Dawn of Everything se mislec in anarhist David Graeber sprašuje, ali smo ljudje danes sploh sposobni sami organizirati družbo – (naši predniki so to znali, kot dokazuje), ali lahko spremenimo sistem ali pa smo res že izgubili svobodo, da bi si predstavljali drugačne oblike družbe in skupnega bivanja. Ste glede tega njegovega razmišljanja optimist ali pesimist? 

Z vsakim letom večji pesimist. Mislim, da nam (recimo temu »zahodna civilizacija«) bijejo zadnji dnevi. In da smo zamudili poslednji vlak, niti ga ne poskušamo ujeti. Socialne teme, ekonomija, okolje, vrednote, informacije – radikalno porušeni standardi so nas pripeljali v radikalni post-modernizem, ki je vse in nič hkrati. Kljub globokemu pesimizmu misli zaenkrat ohranjam optimizem volje. Po ogledu filma Tovarne delavcem bi si izgubo volje še toliko bolj zameril.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela