Bine Kordež

Ob naraščajoči inflaciji pogosto beremo o tem, kako se ljudem zmanjšuje vrednost prihrankov na bankah. Realna vrednost skoraj 25 milijardah bančnih depozitov prebivalstva se pri 6 % inflaciji dejansko zniža za kakšno milijardo in pol evrov na leto, saj se je vrednost povprečne nakupne košarice blaga za toliko zvišala. To seveda zaskrbljuje in iščejo se alternativne rešitve, kako ohraniti vrednost  teh naložb. A v ekonomiji je pri transakcijah pravilo, da kar nekdo izgubi, na drugi strani nekdo pridobi in zanimivo je, da nič ne beremo o tem, kdo je potem pridobil teh 1,5 milijarde eur. Mogoče pa je to celo prav, ali vsaj dobro.

Pogost odgovor na vprašanje, kdo profitira zaradi nizkih obrestnih mer je, da to  povečuje bančne zaslužke. A banke so samo posredniki, ki zbirajo denar in ga potem posojajo naprej. Zato je smiselno potrebno pogledati, kaj se dogaja z bančnimi obrestnimi merami na depozite (pasivne obrestne mere) in kaj z obrestnimi merami na posojila (aktivne obrestne mere), da lahko ocenimo kje se na koncu odražajo te razlike.

V sliki je prikaz, kako so se gibale povprečne obrestne mere v bankah zadnjih dvajset let. Obrestne mere so izračunane kot vsi prihodki ali stroški za obresti v bankah glede na vse naložbe bank, in sicer za vsak mesec, kot povprečje zadnjega leta (drseče 12-mesečne sredine). Spodnja prekinjena črta prikazuje povprečno obrestno mero na vse depozite v bankah (od posameznikov in podjetij). Deponenti so torej za svoje vloge vse do leta 2013 prejemali med 2 in 3 odstotke obresti na vložena sredstva letno, nato pa so se spustile praktično na nič. Banke danes za vloge na vpogled ne plačajo skoraj nobenih obresti, za večje zneske se plačuje celo ležarina, nekaj obresti plačujejo banke samo za vezane vloge.

A padanju teh pasivnih obrestnih mer je sledil tudi padec aktivnih obrestnih mer, torej obrestnih mer, ki jih banke zaračunavajo najemnikom posojil. Povprečne obrestne mere v bankah za vsa posojena sredstva prikazuje zgornja, debelejša prekinjena črta. Te obrestne mere so od 7 % okoli leta 2000 padle najprej na 5 %, v zadnjih desetih letih pa so se postopno spustile na lanskih 2 %. Vsi posojilojemalci v bankah so torej lani v povprečju plačali celo nekaj manj kot 2 % obresti na najeti znesek posojila.

Polna modra črta na sliki pa potem prikazuje razliko med tema dvema obrestnima mera, torej obrestno maržo ali povprečni zaslužek banke na znesek posredovanega denarja deponentov k posojilojemalcem. Ta bančni zaslužek se je od nekdanjih 3 do 4 % že pred 15 leti spustil na okoli 2 % in takšen je še danes (zadnji dve leti še nekaj nižji). Nivo obrestnih mer torej nima večjega vpliva na zaslužke bank, saj so banke z zniževanjem obrestnih mer na depozite sorazmerno znižale tudi obrestne mere na kredite. Z rdečo črto so v sliki prikazani tudi operativni stroški bank glede na obseg naložb, ki približno sledijo bančni marži. Banke imajo s svojo vlogo posredovanja denarja že dolga leta okoli 2 % stroškov in toliko so tudi višje obrestne mere na posojila glede na depozite. Samo v informacijo je na sliki dodan tudi podatek o bilančni vsoti bank, kjer se vidi močan porast kreditiranja pred prejšnjo krizo leta 2008, nato padec in ponovno oživljanje obsega bančnega poslovanja.

Nivo obrestnih mer torej nima večjega vpliva na položaj ali zaslužke bank. Nižje obrestne mere, ki jih dobivajo ljudje in podjetja za bančne vloge, se odražajo predvsem v nižjih obrestnih merah, ki jih za posojila plačujejo kreditojemalci. In če so deponenti zaradi inflacije izgubili 1,5 milijarde evrov svojega premoženja, so to na drugi strani pridobili kreditojemalci. Torej posamezniki, ki so najeli posojila za reševanje stanovanjskega problema, podjetja, ki še vidijo priložnosti za investiranje in zato najemajo posojila ali država, ki si sposoja denar za pokrivanje povečanih proračunskih izdatkov (pomoči prebivalstvu). Če pogledamo “izgubljen” denar v bančnih depozitih skozi to optiko, se mogoče lahko celo strinjamo, da je takšna distribucija kar ustrezna. Pričakovanja višjih obrestnih mer zaradi inflacije se bodo odrazila tudi v višjih stroških navedenih najemnikov posojil, ki danes nedvomno z inflacijo profitirajo, saj se jim dolg realno znižuje.

V segmentu depoziti/posojila lahko ocenimo inflacijo kot nekakšen prikrit davek na finančna premoženja, davek, katerih koristi dobivajo mogoče celo upravičeni subjekti:

• posamezniki, ki imajo prenizke dohodke za nakup stanovanja ali tudi tekoče izdatke in z inflacijo svoje dolžniško breme nekoliko zmanjšujejo,
• država, ki brez tako nizkih obrestnih mer ne bi mogla tako radodarno deliti vsakovrstnih pomoči,
• pa tudi tisti podjetniki, ki še zberejo pogum za nove naložbe in nova delovna mesta.

Kakorkoli se lahko strinjamo nad pritožbami tistih, ki imajo denar (finančne presežke) v bankah in jim to premoženje kopni, se verjetno lahko tudi strinjamo, da to razvrednotenje denarja koristi na nek način upravičenim posojilojemalcem.

Samo za primerjavo poglejmo še, komu so banke posodile teh skoraj 25 milijard evrov zbranega denarja od prebivalstva (sorazmerno s strukturo vseh bančnih naložb): okoli 6 milijard je šlo za kredite prebivalcem, največ stanovanjske, skoraj 4 milijarde si sposoja država, 8 milijard podjetniški sektor, preostalih 7 milijard pa leži kot rezerva na računih bank, tudi za morebitno povečan interes po hitrem dvigu denarja (spomnimo se nedavne zgodbe z Sberbank).

Ob tem mogoče še nekaj statističnih podatkih o strukturi depozitov prebivalstva. Na tekočih računih in depozitih z manj kot 20 tisoč eur na enem računu je okoli četrtina tega celotnega zneska denarja, ki ga imajo ljudje na bankah. Okoli 150 tisoč ljudi ima na bančnih računih med 20 in 50 tisoč eur in znesek teh sredstev prav tako predstavlja okoli četrtino vsega zbranega denarja. Polovico sredstev pa prispeva okoli 80 tisoč posameznikov (5 % odraslih prebivalcev Sloveniji) z več kot 100 tisoč eur na računu pri banki.

Navedena dejstva v nekoliko drugačno luč postavljajo tudi zavzetost, kako bi z izdajo obveznic za potrebe stanovanjske gradnje aktivirali “mrtve vloge” prebivalstva na bankah. Kot je razvidno iz navedenih podatkov, denar prebivalstva v bankah vsekakor ni “mrtev”, temveč ga banke več ali manj porabijo za kreditiranje. Res so likvidnostne rezerve precej višje kot nekdaj in tu je nekaj prostora za dodatna posojila – a problem pri posojilih ni pomanjkanje (poceni) denarja, temveč pomanjkanje projektov.

Nedvomno je pomanjkanje stanovanj, predvsem za mlade družine, ena ključnih težav države in tudi socialne politike, ki jo bomo morali v prihodnosti intenzivneje reševati. Tudi če bi sestavili lestvico vseh napovedanih ukrepov in načrtov političnih strank, bi najbrž lahko na prvo mesto postavili cilj, da bi imela vsaka mlada družina možnost nakupa ali najema stanovanj po vzdržnih pogojih. A pomanjkanje posojilnih virov ni ovira za doseganje tega cilja. Že domače banke bi z veseljem in interesom brez večjih težav lahko zagotovile finančne vire tudi za 50 tisoč novih stanovanj – če bi le imeli investitorje in pripravljene projekte.

Za gradnjo novih stanovanj torej ni ovir v pomanjkanju prostega denarja in tudi morebitna izdaja obveznic za ta namen gradnje ne bi pospešila. Za dosego omenjenega cilja reševanja stanovanjske problematike moramo odpraviti druge ovire in pripraviti projekte, denarja pa je na trgu več kot dovolj – in to celo cenejšega, kot bi ga mogoče lahko zbrali z javno izdajo obveznic za ta namen. Glede tega se namreč srečamo še z eno oviro, ki zahteva dodatno previdnost pri sicer splošno podprti ideji o izdaji obveznic za gradnjo stanovanj.

To idejo namreč podpira kar veliko političnih strank, nekatere celo kot “nosilno” temo volilne kampanje. Kot že rečeno, prvič denar prebivalstva na bankah ni “mrtev”, temveč že danes uporabljen za kreditiranje stanovanjske gradnje, podjetij ali države. Drži pa, da depozitarji za ta denar obresti ne dobivajo, kar pomeni v času inflacije dejansko izgubo. A to se potem izkazuje kot toliko bolj ugodno kreditiranje oz. ugodnost investitorja. In če so pričakovanja ljudi, da bi z nakupom obveznic za stanovanjsko gradnjo dobili več obresti kot danes na bankah, bo za investitorje tudi toliko višji strošek kreditiranja. Preprosto ne gre skupaj, da bodo ljudje za svoj denar potem dobili več, gradnja stanovanj pa bo celo cenejša. Kar bodo ljudje za svojo naložbo dobili več, toliko dražja bo tudi gradnja stanovanj, posebno če primerjamo trenutno zaenkrat še ugodne vire financiranja na bančnem trgu (sicer se bodo tudi ti podražili).

Ob tem pa velja opozoriti na še eno oviro glede obveznic. Stanovanjski projekti so seveda zelo dolgoročne narave in potrebno je zagotoviti finančne vire z ročnostjo vsaj 20 let in več. To pomeni, da morajo imeti te obveznice tudi tako dolgo ročnost, kar je za običajnega naložbenika seveda nesprejemljivo. Zaradi tega so takšne obveznice kotirajo na borzi kar omogoča imetnikom, da jih lahko kadarkoli unovčijo. Kotacija obveznic na borzi pa pomeni tudi nihanje cen v odvisnosti od tržnih razmer. Zaradi dvigovanja obrestnih mer na trgu so denimo državne obveznice letos izgubile že skoraj 10 odstotkov svoje vrednosti. Si predstavljate, da bi prebivalci kupili takšne obveznice z eno ali dvoodstotno obrestno mero na leto (kar sicer za investitorja v stanovanjsko gradnjo ne bi bilo preveč ugodno), potem pa bi cene teh obveznic padle za desetino in posameznik bi zanje dobil desetino manj, če bi potreboval denar? To bi seveda povzročilo veliko negodovanja, slabe volje in nezaupanje v podobne projekte (no – mogoče bi s časom potem celo sprejeli zakon, da se ljudem takšne izgube povrnejo). Vsekakor so to tveganja, ki izhajajo iz tovrstnih poslov in to zahteva dodatno previdnost pri odločanju o izdaji obveznic in objektivno omejuje interes za nakup s strani prebivalstva.

Če torej povzamem,

• izgube, ki jih imajo imetniki presežnih finančnih sredstev (depozitarji v bankah) zaradi naraščajoče inflacije, se na drugi strani kažejo kot ugodnosti, ki so jih deležni kreditojemalci zaradi razvrednotenja njihovih dolgov, kar mogoče niti ni tako napačno,
• to izhaja tudi iz dejstva, da denar prebivalstva ne leži neuporabljen na bančnih računih, temveč je večinoma angažiran za kreditiranje ljudi, podjetij in države,
• pričakovanje višjih obrestnih mer zaradi inflacije bo sicer nadomestilo nekaj izgube na depozitih, a tudi podražilo (in omejilo) najemanje posojil,
• to velja tudi za primer izdaje obveznic za financiranje gradnje stanovanj – višja ko bodo pričakovanja ljudi po donosih za kupljene obveznice, toliko dražja bo gradnja stanovanj,
• pri tem pa je pomembno, da je že danes pravzaprav na voljo zadosti denarja (posojil) za potrebe gradnje tudi stanovanj, da torej ovira ni denar, niti cena (ta je bila do sedaj zelo ugodna), temveč pomanjkanje projektov in investitorjev in tega problema ne bomo razrešili z dodatnim zbiranjem denarja preko obveznic,
• dodatno pa se moramo zavedati, da so cene obveznic na borznih trgih povezane z nihanji cen in tveganji, kar bi pri manjših naložbenikih povzročilo veliko slabe volje in nezaupanja – upravičeno je vprašanje, če so takšne naložbe zanje sploh lahko alternativa depozitom na banki do katerih imajo preprost, vsakodnevni dostop brez kakih tveganj in nihanj (čeprav brez donosa).

_________

* Izvorno objavljeno v Delu