Včerajšnji prepričljivi zmagi Orbana na Madžarskem in Vučića v Srbiji so mnogim zdita neverjetni. Večini ljudi, ki od zunaj spremljajo dogajanje, se zdi neverjetno, da ljudje v neki državi – na vsaj kolikor toliko svobodnih volitvah – prostovoljno večinsko volijo za avtokrate. Vendar zadeva ni tako preprosta, kot se zdi od zunaj. Avtokracije so za ljudi mnogokrat privlačnejše od demokracije.

Ta teden začenjamo s predavanji pri predmetu Korupcija in razvoj in ena izmed tem v prvem predavanju o “ekonomiki korupcije” se nanaša na to, kateri režim je boljši – demokracija ali avtokracija. Teorija se tukaj zdi zelo jasna – od Mancurja Olsona naprej (Dictatorship, Democracy, and Development (1993), Power and Prosperity (2000)) velja teoretično prepričanje, da so demokracije boljše od diktatorskih režimov. No, empirija je glede vprašanja, ali so demokracije vedno bolj učinkovite od avtokracij, manj prepričljiva, in sicer gre zadeva nekako tako:

• Democracies are always better than Dictatorships:
  • Olson, 1993, 2000 (seminal theoretical work)
• Only Older Democracies are better:
  • Keefer, 2007 (cross-sectional analysis)
  • [Keefer and Vlaicu (theoretical model)]

• Only “Very Democratic” Democracies are better:
  • Bäck and Hadenius, 2008
• Only Wealthy Democracies are better:
  • Charron and Lapuente, 2009

Se pravi, če primerjamo učinkovitost držav po različnih ekonomskih in socialnih indikatorjih, se pokaže, da demokracije niso vedno boljše za ljudi od avtokratskih režimov, pač pa to (v povprečju) velja le za starejše, bolj demokratične in visoko razvite demokracije. V državah, kjer demokracije nimajo dolge tradicije, ali kjer je demokracija šepava ali kjer ljudje nimajo privilegija visoke blaginje, se ljudem avtokratski režimi lahko zdijo bolj privlačni. Kot anekdotični primer vzamite Singapur, Malezijo, Tajvan itd., ki so vse po vrsti imele “nekaj težav z razumevanjem demokratičnih standardov” (po zahodnih kriterijih), pa vendar so ljudje na volitvah vedno znova preferirali avtokratske voditelje. Ali vzamite primer Rusije po Borisu Jelcinu ali primer Filipinov izpred let – po kaosu, v katerem so se znašle nominalne demokracije, so ljudje svoj glas namenili avtokratoma. Zaželeli so si stabilnosti in trdnejše roke pri upravljanju države. In Putinu ljudje standardno namenjajo svojo večinsko podporo, tudi v času grozovite invazije na Ukrajino.

Toda premiki v avtokratsko smer se dogajajo tudi na Zahodu. Tudi v zelo starih, visoko demokratičnih in zelo bogatih demokracijah. Primer Trumpa v ZDA je seveda zelo očiten. Toda ne pozabite Sarkozyja v Franciji, ki je leta 2007 zmagal na predsedniških volitvah, ker se je ljudem prikupil kot notranji minister. Ali primeri populistov, kot je bil avstrijski kancler Kurz. Tem primerom je skupno, da so si v turbulentnih časih ljudje večinsko zaželeli bolj trde roke pri upravljanju države. In populisti so njihove sentimente, strahove in pričakovanja znali učinkovito nagovoriti. Predvsem s preusmeritvijo pozornosti na notranje (rasizem, ksenofobija, drugačnost) in zunanje nevarnosti (migracije, druge države). Podobno se je zgodilo v manj zrelih, manj demokratičnih in manj bogatih demokracijah Vzhodne Evrope, kjer so si v nekem trenutku ljudje prav tako zaželeli bolj trde roke pri upravljanju države, kar so jim znali ponuditi samo desničarsko usmerjeni populisti.

Vendar pa v mnogih državah avtokrati ostajajo na oblasti tudi po naslednjih volitvah. Ljudje večinsko glasujejo zanje na (vsaj približno svobodnih) volitvah. Zakaj?

Trije razlogi se zdijo ključni:

1. Percepcija ljudi: They get the job done,
2. Avtokrati delijo (na veliko), da ostanejo na oblasti,
3. Avtokrati dajejo vtis, da se borijo za nacionalne interese.

Avtokrati uspešno izkoriščajo šibkosti demokracij. Ob bolj strmi hierarhiji se odločitve sprejemajo hitreje, ni cincanja, procesi tečejo hitreje. Določeni veliki projekti, o katerih potrebnosti in možnostih financiranja bi v demokracijah potekale dolge in mukotrpne diskusije, se v avtokratskih demokracijah sprejmejo čez noč. Avtokrati nimajo težav z deljenjem socialnih “bonbonov” in “bonbonijer” (transferjev). Z lahkoto uvedejo višje davčne olajšave, otroški dodatek, zastonj vrtec ipd., saj je njihova preferenca kupovanje naklonjenosti in ne odgovornost do vzdržnih javnih financ.

Torej, kako se boriti proti temu, da avtokrati ne bi prišli na oblast oziroma da bi jih ljudje “odvolili”? Edini način je, da se demokratične vlade izkažejo kot bolj učinkovite. Da torej znajo dobro nasloviti ključne stiske ljudi ter razvojne, socialne in mendarodne izzive države, ki jih vodijo. Biti morajo bolj učinkovite od avtokracij. Glede tega ima Kenneth Roth, direktor Human Rights Watch, prav, ko pravi:

If democracies are to prevail, their leaders must do more than spotlight the inevitable shortcomings of autocratic rule, Roth said. They must do a better job of meeting national and global challenges of making sure that democracy in fact delivers.

Toda že v naslednjem odstavku se Roth zaplete v načelni pogled, kako naj bi se izzivov lotevale demokratične vlade za razliko od avtokratskih pretendentov:

Promoting democracy means standing up for democratic institutions such as independent courts, free media, robust parliaments, and vibrant civil societies even when that brings unwelcome scrutiny or challenges to executive policies,” Roth said. “And it demands elevating public discourse rather than stoking our worst sentiments, acting on democratic principles rather than merely voicing them, and unifying us before looming threats rather than dividing us in the quest for another do-nothing term in office.

Načelno zavzemanje za neodvisna sodišča, svobodne medije, parlamentarno demokracijo, civilno družbena gibanja, delovanje po demokratičnih načelih itd. namreč težko zmaga v boju proti kričečim populistom, ko o tem, komu dati glas, odloča prazen želeodec ali strah pred prihodnostjo za lastno družino.

In ko populisti in bodoči avtokrati pridejo na oblast, se težko poslovijo. Ker veliko delijo in ker znajo prikazati svoje uspehe kot pridobitve množic. Ker se za nacionalne interese zapletajo z drugimi državami. Ker organizirajo spektakle.  In ljudi ne moti več tako zelo, da mediji niso več svobodni, da so določene družbene skupine šikanirane, da se ne spoštuje pravna država itd. Dokler so siti in dokler so na voljo igre, ljudska podpora avtokratom ostaja trdna. Rimski oblastniki so se tega dobro zavedali. Demokracija in prazni želodci ne gredo dolgo skupaj.

Seveda je v zgornjem tudi lekcija za demokratične politike, če hočejo postati voditelji.