Prejšnji teden nas je na posvetu o izzivih slovenske zunanje politike profesor Anton Bebler plastično opomnil, da države Evropske unije niso suverene na področju zunanje politike, pač pa da zunanjo politiko EU de facto določajo v Washingtonu. To se kaže tudi v tem, da je bil za nove članice EU iz Vzhodne in Srednje Evrope predpogoj za članstvo v EU tudi istočasno članstvo v NATO.

Toda članice EU so izgubile svojo politično suverenost tudi napram tretjim državam, in sicer z vodenjem napačnih ekonomskih politik. Najbolj drastičen primer tega se danes kaže v Nemčiji. Nemčija že dve desetletji vodi energetsko politiko, ki jo lahko imenujemo energetski samomor. Zaradi subvencioniranja izgradnje kapacitet in uporabe električne energije iz obnovljivih virov energije sonca in vetra nemški potrošniki že dve desetletji plačujejo skoraj dvakrat dražjo električno energijo od francoskih. Toda učinek tega je dvojno mizeren – tako iz vidika zmanjševanja CO2 emisij kot iz vidika odvisnosti od uvoza fosilnih goriv.

Prvič, med letoma 2000 in 2021 je Nemčija delež porabe električne energije iz fosilnih goriv sicer res zmanjšala iz 64% na 48%, toda odvisnost od fosilnih goriv v porabi električne energije je še vedno polovična. V istem obdobju je Francija delež porabe električne energije iz fosilnih goriv zmanjšala iz že nizkih 9.5% na 9.2%. Skrivnost je v tem, da Francija 70% električne energije pridobi iz jedrske energije, Nemčija pa je delež slednje v dveh desetletjih zmanjšala iz 30 na 12%.

S tem pa je povezan drugi, še hujši negativni učinek. S predčasnim zapiranjem jedrskih elektrarn Nemčija ne samo povečuje svojo navezanost na fosilna goriva, pač pa odvisnost od uvoza slednjih. Iz bilance celotne primarne porabe energije v letu 2021 sledi, da Nemčija zagotavlja le 16% porabljene energije iz obnovljivih virov (pa še od tega je več kot polovica iz biomase, le 5.2% iz sonca in vetra), več kot tri četrtine porabe energije je iz fosilnih virov (premog, nafta, plin). In tukaj nastopi težava: če seštejemo deleže uvoza fosilnih goriv iz Rusije, ugotovimo, da Nemčija kar 30% svoje porabljene energije pridobiva iz uvoženih energentov iz Rusije.

Drugače rečeno, s svojo energetsko politiko v zadnjih dveh desetletjih so nemške vlade zapeljale državo v nezavidljiv strateški položaj – Nemčija je postala energetsko odvisna od Rusije. Zato je Nemčija v času ruske agresije na Ukrajino v najbolj nezavidljivem položaju. Zaradi svoje velikosti (količinsko velikega uvoza energentov) in napačnega energetskega modela v zadnjih dveh desetletjih je Nemčija strateško omejena v svoji zunanjepolitičnih aktivnostih. Nemčija je de facto izgubila svojo politično suverenost napram Rusiji.

Nemčija danes težko kredibilno zagrozi Rusiji, da bo uvedla sankcije v obliki prepovedi uvoza ruskega plina in nafte. Ne samo kratkoročno, tudi srednjeročno bo težko zagotovila zadovoljive nadomestne količine fosilnih energentov izven Rusije. Glavni problem so plinovodi, ki seveda vodijo v Rusijo in Nemčija bi morala investirati v nove plinovode proti južni Evropi, da bi lahko prišla do severnoafriškega plina. To projekt pa traja najmanj pet let. Gradnja plinovoda Severni tok 1, ki poteka po razmeroma lahkem terenu po dnu Baltiškega morja, je trajala pet let. Načrtovanje, pridobivanje soglasij držav in gradnja plinovoda proti jugu pa se lahko raztegne na desetletje in več. Podobne težave so glede postavitve terminalov za utekočinjen zemeljski plin.

Ob tem pa ne smemo zanemariti odvisnosti industrijskih podjetij od porabe plina. Tehnologijo je težko hitro zamenjati, prenehanje uvoza plina iz Rusija pa bi kratkoročno lahko povsem zaustavila določene proizvajalce primarnih inputov, kar bi lahko pripeljalo do zaustavitve velikega dela gospodarstva.

Si torej Nemčija lahko privošči, da takoj in povsem preneha z uvozom ruskih energentov? Na papirju ja. Ekonomske analize, ki so bile predstavljene prejšnji teden, kažejo, da prenehanje uvoza ruskih energentov za Nemčijo niti ne bi bil tako dramatičen – ocene segajo med padcem BDP v 2022 za nekaj nad 0% do 5%. Torej med “obvladljivim” šokom in šokom na ravni Covid krize. Toda odzivi predstavnikov nemških ministrstev za gospodarstvo in finance kažejo na precejšnjo zadržanost do rezultatov teh modelskih ocen.

Problem makroekonomskih modelov, s katerimi so bile narejene te ocene, je v tem, da predvidevajo popolno elastičnost ponudbe in nadomestljivost proizvodnih virov. Torej, če se dvigne cena energenta iz ene države ali zmanjša njegova ponudba, bodo v modelu podjetja in potrošniki avtomatsko uporabljali vir energije iz drugih držav. Zaradi tega s tovrstnimi modeli sploh ni mogoče realistično oceniti, kaj se zgodi v gospodarstvu in pri potrošnikih, če nekega energetskega vira preprosto ni več na voljo v zadovoljivih količinah in če njegovega izpada ni mogoče od nikoder nadomestiti. Modeli ne upoštevajo, kako bo Nemčija prišla do zadovoljivih količin plina, če pa nima dovolj plinskih skladišč in plinovodov do njih iz alternativnih virov in če nima terminalov za plin. Ne upoštevajo, kje bo dobila zadovoljive količine nafte in kje bo dobila dovolj premoga, če bodo tudi vsi ostali v Evropi iskali nadomestilo za ruski premog.

Nemška vladna koalicija je torej zaradi izgube suverenosti v težkem položaju glede Rusije. Njene grožnje niso kredibilne. Iz tega izhaja pomen energetske avtonomnosti, ki zagotavlja strateško suverenost države. Podobno velja glede oskrbe s hrano. In tega se moramo zavedati tudi pri nas, ko načrtujemo razvoj energetike in prehranske verige do 2050.

Ukrajinska vojna je pokazala, kako pomembna je energetska avtonomnost) in k temu bi moral stremeti tudi slovenski energetski koncept prihodnosti. Za zagotovitev strateške varnosti energetskih virov se je v petek zavzel tudi OECD. V času miru se lahko zanesemo na mednarodno trgovino z manjkajočimi energenti, ko pride do kriznih situacij (naravnih katastrof, dolga obdobja slabega vremena, krizne in vojne situacije), pa je vsaka država prepuščena sama sebi. In teh situacij bo tako zaradi podnebnih sprememb kot zaradi povečanih geopolitičnih tenzij vse več. Slovenija mora zagotoviti svojo energetsko avtonomnost na srednji rok. To pa pomeni kombinacijo naslednjih ključnih elementov:

• strategija za čim hitrejši začetek izgradnje JEK2 in/ali
• povečanje vlaganj v sončne (SE) in vetrne elektrarne (VE) (skupaj s hranilniki) in/ali
• izgradnja HE na srednji Savi, morda Muri ter črpalne hidroelektrarne (ČHE) kot hranilnike in/ali
• podaljšanje obratovanja TEŠ6 (po potrebi).

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku