Ko sva zadnjič dve uri premetavala gramoz na njegovem dovozu, sem mislil, da se heca. Toda včeraj je prijatelj in sovaščan Franci Kek tudi »uradno« na tviterju objavil svojo grozečo volilno napoved: SDS bo z daleč najboljšo volilno kampanjo v dveh tednih prehitela Goloba, NSi bo dobila 7%, Počivalšek 6 %. SD in Levica bosta okrog 10 %, ostali pa bodo okrog praga.

Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji, in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo. Pomembno je tudi, kdo dobi relativno večino in da glasov ne »vržemo v prazno«.

Vzamimo Francija resno, pustimo ob strani predvolilne ankete in si zastavimo tri vprašanja: prvič, je to možno?, drugič, kaj bi to pomenilo za Slovenijo?, in tretjič, zakaj bi volilci to storili?

Odgovor na prvo vprašanje je – ja, je možno. Naredil sem nekaj hitrih simulacij. Janševa SDS je denimo po prvem vodenju vlade leta 2008 dobila skoraj 308 tisoč glasov, v letih 2004 in 2011 pa po 282 tisoč in 289 tisoč. Če SDS čez dober teden uspe, tudi na škodo koalicijskih partnerjev, pridobiti podobno podporo kot leta 2008, bo njena absolutna ali relativna zmaga odvisna predvsem od volilne udeležbe. Če na volitve pride samo 55% volilcev, bi SDS tako dobila kar 33% glasov. Če jih pride 65%, pa bi še vedno lahko dobila 28% glasov. Tudi pri samo 280 tisoč glasov za SDS, bi ta lahko dobila med 26 in 30% glasov. Ob ugodnem razpletu za NSi, Povežimo Slovenijo in Našo deželo bi se za SDS izšlo tudi sestavljanje bodoče vladne koalicije. Ni tako nemogoče, kot se zdi.

Drugič, najbrž je precej jasno, kaj bi to pomenilo za Slovenijo. Glede na do sedaj prikazane težnje po podreditvi vseh institucij in medijev in glede na »vzore« iz Madžarske si seveda lahko obetamo »madžarski scenarij«. Torej popolno preoblikovanje države v »Drugo republiko«, popolno strankarsko instrumentalizacijo vseh institucij, razgraditev avtonomije sodstva in visokega šolstva, predrugačenje vseh družbenih in socialnih politik v smeri tradicionalnih podeželskih vrednot ter šikaniranja vseh drugačnih družbenih skupin ter civilnodružbenih gibanj. Tudi politične opozicije. Po še enem polnem mandatu Janševe vlade bi dobili avtokratsko, mračnjaško, neevropsko Slovenijo. Glede tega se ne potrebujemo slepiti. In težko bi se iz te avtokracije izvili. To nam Orban in Putin najlepše ilustrirata.

In tretjič, če se sprašujete, zakaj bi volilci to storili, je dovolj, da pogledate volilne izide v Srbiji in na Madžarskem izpred dveh tednov. Prepričljivi zmagi Orbana in Vučića se morda mnogim zdita neverjetni. Večini ljudi, ki od zunaj spremljajo dogajanje, se zdi neverjetno, da ljudje v neki državi – na vsaj kolikor toliko svobodnih volitvah – prostovoljno večinsko volijo za avtokrate. Vendar zadeva ni tako preprosta, kot se zdi od zunaj. Avtokracije so za ljudi mnogokrat privlačnejše od demokracije.

Emprične študije, v katerih primerjamo učinkovitost držav po različnih ekonomskih in socialnih indikatorjih, kažejo, da demokracije niso vedno boljše za ljudi od avtokratskih režimov, pač pa to velja le za starejše, bolj demokratične in visoko razvite demokracije. V državah, kjer demokracije nimajo dolge tradicije, ali kjer je demokracija šepava ali kjer ljudje nimajo privilegija visoke blaginje, se ljudem avtokratski režimi lahko zdijo bolj privlačni. Poglejte politično zgodovino »azijskih tigrov«, od Singapura do Malezije, tam so ljudje na volitvah vedno znova preferirali avtokratske voditelje. Ali vzamite primer Rusije po Borisu Jelcinu, Madžarske izpred desetletja in pol ali Filipinov izpred let.

Tem primerom je skupno, da si v turbulentnih časih ljudje večinsko zaželijo obljube bolj učinkovitega upravljanja države in večje varnosti. In predvsem desničarsko usmerjeni populisti znajo te sentimente, strahove in pričakovanja ljudi tudi učinkovito nagovoriti. Predvsem s preusmeritvijo pozornosti na notranje (rasizem, ksenofobija, drugačnost) in zunanje »sovražnike« (migranti, druge države).

In najhuje, v večini držav avtokrati ostajajo na oblasti tudi po naslednjih volitvah. Zakaj ljudje na volitvah večinsko glasujejo zanje? Meni se zdijo ključni trije razlogi. Prvič, percepcija med ljudmi je, da avtokrati bolj učinkovito vodijo državo v težkih časih in da res izvedejo določene projekte. Drugič, avtokrati radi veliko delijo, da ostanejo na oblasti. Podkupujejo volilce. In tretjič, avtokrati znajo dati vtis, da se res borijo za nacionalne interese, da nas branijo pred sovražnimi tujci. Pa naj bodo to migranti ali Bruselj.

Avtokrati uspešno izkoriščajo šibkosti demokracij. Ob bolj strmi hierarhiji se odločitve sprejemajo hitreje, procesi tečejo hitreje. Določeni veliki projekti, o katerih potrebnosti in možnostih financiranja bi v demokracijah potekale dolge in mukotrpne diskusije, se v avtokratskih demokracijah sprejmejo čez noč. Avtokrati nimajo težav z deljenjem socialnih “bonbonov”. Z lahkoto uvedejo višje davčne olajšave, otroški dodatek, zastonj vrtec ipd., saj je njihova preferenca kupovanje naklonjenosti in ne odgovornost do vzdržnih javnih financ.

Avtokrati obvladajo star rimski princip »Deli in vladaj«. In ljudi ne moti več tako zelo, da mediji niso več svobodni, da so določene družbene skupine šikanirane, da se ne spoštuje pravna država itd. Dokler so siti in dokler so na voljo igre, ljudska podpora avtokratom ostaja trdna.

Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji, in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo. Pomembno je tudi, kdo dobi relativno večino in da glasov ne »vržemo v prazno«, torej strankam, ki imajo malo možnosti, da pridejo v parlament.

_______________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku