Preseneča me, da na Hrvaškem obstaja več javne diskusije na najvišji ravni glede ravnanja držav EU glede vojne v Ukrajini. Legendaren je spor med predsednikom Zoranom Milanovićem in predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem, nazadnje glede urjenja ukrajinskih vojakov. V javnosti sta zelo izpostavljena tudi nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić (glejte intervju v sobotnem Večeru) in zadnji zunanji minister nekdanje skupne države Budimir Lončar (tukaj). Pri nas te diskusije na najvišji politični ravni ni. Celotna vrhovna politika je enoglasno usklajena z uradno politiko Evropske komisije. Bila so sicer tri javna pisma intelektualcev in nekdanjih politikov (od tega eno v podporo uradni enoglasni politiki in dve bolj razmišljujoči izven uradnega okvirja), vendar niso imela pomembnega odmeva. Izven teh pobud se vidni posamezniki in nekdanji politiki nočejo javno izpostavljati. Na ravni politike in medijske krajine obstaja zgolj en, dominanten pogled na vojno v Ukrajini. In ta pogled forsira nadaljevanje te vojne ne glede na žrtve. O mirovnih opcijah ni nikakršnih diskusij.

Kot na vseh ostalih področjih (razen v športu), Slovenija pač ni igralec na evropski ravni in temu primerno se naši najvišji politiki tudi vedejo. Servilno. Brez upoštevanja širšega konteksta in realnih opcij, ki bi vodile do trajne mirne rešitve situacije v Ukrajini. Zato je tako osvežujoč intervju s Stjepanom Mesićem, ki nima težav z realistično analizo vzrokov vojne v Ukrajini in ki pove, da bi morali evropski voditelji, če bi jih imeli, “vsiliti mir v Ukrajini”. Tako kot so ga v Bosni in Hercegovini. Evropski voditelji bi se morali zavedati širših posledic te vojne, tudi v odnosu EU do ZDA. Mesić tudi pokaže na nekonsistentnost zahodnih držav glede pošiljanja orožja na vojno območje: ko je potekala vojna na Hrvaškem in v BiH, so zahodne države uvedle embargo na izvoz orožja vojskujočim se državam, kar je seveda šlo na škodo obeh napadenih držav, v nasprotju s tem pa v primeru Ukrajine zahodne države tekmujejo v pošiljanju orožja Ukrajini in v podžiganju vojne.

Nadaljujte z branjem→

Nemška omahljivost glede pošiljanja tankov Leopard v Ukrajino, ki je obrambni ministri voljnih držav tudi včeraj v ameriškem oporišču v Nemčiji Ramstein niso uspeli zlomiti, najbrž nikogar ni pustila hladnega. Nekateri so (pri sebi) zaploskali tej omahljivosti), drugi pa so napadli z vsemi kanoni, po njihovem mnenju, glavnega krivca – kanclerja Olafa Scholza (da mora odločitev sprejeti urad predsednika vlade, je včeraj nakazal tudi novi obrambni minister Boris Pistorius). Sinoči sem na nemški ZDF gledal intervju z nekdanjim poveljnikom ameriških sil v Nemčiji, Benom Hodgesom (ki je danes seveda zasebni vojaški konzultant), ki ni varčeval z izrazi razočaranja in nerazumevanja Scholzeve omahljivosti ter dokaj nediplomatsko povedal, da gre za iskanje izgovorov z namenom opravičevanja neodločitve. Pritiski na Scholza v preteklih tednih in dneh so bili enormni, tako neuradni (denimo pogovor z ameriškim predsednikom Bidenom) kot uradni. Politico:

NATO Secretary General Jens Stoltenberg said in Davos that the “main message” of the Ramstein meeting will be to deliver “more advanced support, heavier weapons and more modern weapons.”

Pressure for Germany to do more also came from Strasbourg on Wednesday. The European Parliament passed a nonbinding resolution urging Scholz to form an international coalition for sending Leopards “without further delay.” And European Council President Charles Michel told MEPs: “The time is now. Ukraine needs more military equipment. I firmly support the delivery of tanks.”

Strong criticism is also coming from the Green party, a junior coalition partner in the government led by Scholz’s Social Democrats. In a thinly veiled push for sending tanks to Ukraine, Foreign Minister Annalena Baerbock from the Greens said earlier this week that she hopes Friday’s Ramstein meeting will “set in motion decisions that will help Ukraine liberate more people.”

Podobno so povedali predstavniki poljske in finske vlade, ki sta pripravljeni poslati svoje Leoparde v Ukrajino, vendar tega ne moreta storiti brez odobritve nemške vlade, ki jima je te Leoparde prodala (v Evropi je trenutno okrog 2,000 tankov Leopard 2, od tega jih ima Nemčija dobrih 600)

Torej kako razumeti nemško omahljivost?

Nadaljujte z branjem→

Tega, v katero smer se bo razvila globalizacija, seveda nihče nima dobrega odgovora. Vsi zgolj opazujejo sedanje dogajanje in postavljajo hipoteze.Eni strašijo z deglobalizacijo, drugi zagotavljajo, da se dosedanja globalizacija zgolj preoblikuje – ker se podjetja želijo zavarovati, oblikujejo alternativne dobavne verige, ki naj bi bile bolj odporne na politične šoke. Tretji, kot je generalni sekretar OZN Antonio Guterres, pa svarijo pred bipolarizacijo globalizacije, torej da bomo zaradi razdvajanja ZDA in Kitajske dobili dva paralelna sistema globalizacije, z dvema setoma pravil, dvema dominantnima valutnima sistemoma, dvema internetoma itd.:

what I have called the Great Fracture—the decoupling of the world’s two largest economies. A tectonic rift that would create two different sets of trade rules, two dominant currencies, two internets, and two conflicting strategies on artificial intelligence. This is the last thing we need.

Dejstvo pa je, da globalizacijo potrebujemo. Omogoča specializacijo, da se lahko države specializirajo tam, kjer so najboljše, omogoča manj razvitim državam, da se prek specializacije potegnejo iz revščine in da se lahko majhne države, ki so omejene z resursi, polno razvijajo. Hkrati pa globalizacija po svoje pacifira države in njihove ozemeljske težnje – Make trade, not war. Evropska unija je najboljši primer tega. In to kvaliteto bi, kot pravi Robert Wright, veljalo ohraniti. Bolje je, da Kitajska, ZDA in Rusija med seboj trgujejo, kot pa da se bojujejo za energente in naravne vire kot pred 2. svetovno vojno. Seveda pa je v to še treba prepričati ZDA, katerim sedanja globaliacija, ki so jo same dizajnirale in usmerjale, nenadoma ne ustreza več.

Bipolarizacija globalizacije? Ne, pač pa multipolarizacija globalizacije. Kar pomeni zgolj bolj pravično vključitev v mednarodno trgovino in boljše pogoje menjave za manj razvite države pri proizvodih, kjer imajo primerjalne prednosti (surovine, hrana itd.). Za to so se manj razvite države borile v pogajalski rundi WTO, ki se je začela leta 2001 v Dohi (Doha Development Round) in ki se zaradi blokade ZDA in držav EU ni nikoli končala oziroma je mrtva. Seveda pa multipolarizacija globalizacije pomeni tudi priznanje spremembe strateških pozicij držav v zadnjih 50 letih na podlagi spremenjene ekonomske moči držav.

Nadaljujte z branjem→

Splača se pogledati zaradi Adama Toozeja. Niall Ferguson je zgolj provokator med zgodovinarji, ima pa dobro poanto, da se o re-globalizaciji lahko začnemo pogovarjati šele, ko se bo zgodila deglobalizacija. Do sedaj se še ni.

Bine Kordež

Preskrba z električno energijo in še bolj njena cena bosta tudi letos zaposlovali medije, politiko in porabnike. V zadnjih mesecih ne mine dan, da ne bi brali izjav gospodarstvenikov, kako so že lani plačevali bistveno več za porabljeno elektriko, po prejetih in sklenjenih pogodbah pa naj bi zanjo letos plačevali 400 evrov in več za MWh, torej tudi desetkrat več kot pred letom dni. Zaradi tega vlada sprejema ukrepe za pomoč porabnikom energije, obseg pomoči naj bi presegal milijardo evrov. Vzporedno pa beremo še o izgubah v elektrogospodarstvu, zaradi česar je vlada namenila več kot pol milijarde za dokapitalizacijo Holdinga Slovenske elektrarne in pomoč Elesu.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Saj zdaj že razumemo, najlepše je pa to povzelo Združenje bank Slovenije 13. 1. 2023:

»V skladu s Sklepom o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva mora potrošniku po plačilu vseh obrokov iz naslova kreditnih pogodb vsak mesec ostati najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne bruto plače, kot jo določa zakon, ki opredeljuje minimalno plačo, kar je do sedaj znašalo 816,79 evra , po novem pa bo ta znesek 914,55 evra. Če potrošnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, mu mora ostati tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke za dodelitev denarne socialne pomoči, t.j. 248,92 evra. 

Družine z minimalnimi do povprečnimi slovenskimi prihodki, ki predstavljajo večino vseh oz. 70 odstotkov zaposlenih, imajo zelo nizko kreditno sposobnost. Posameznik, ki prejema minimalno plačo, se v banki oz. hranilnici ne more zadolžiti. Za vsak nadaljnji evro dohodka nad 914,55 evra pa se lahko za anuiteto uporabi le 0,5 evra«.

Nadaljujte z branjem→

Še vedno mi požene kri po žilah, enako kot pred 19 leti, ko sem jo prvič slišal na enem izmed college radijev v Kaliforniji. Škoda je le, da Lifehouse kasneje niso naredili nič primerljivo raketnega.

Bistvo sankcij je sankcionirano državo prizadeti na področju, kjer jo najbolj boli, z namenom, da spremeni obnašanje v smeri, kot si jo želijo države, ki so uvedle sankcije (t.i. deterrence effect). Običajno so sankcije trgovinske in finančne narave (gospodarske sankcije), ker jih je najlažje uvesti in kontrolirati. Ravnokar delam na eni raziskavi glede učinkovitosti sankcij, vendar se takoj v začetku pojavi problem, kako ustrezno “izmeriti” učinkovitost sankcij. So gospodarske sankcije uspešne, če močno zmanjšajo trgovinske tokove sankcionirane države in negativno vplivajo na trajektorijo njenega BDP, niso pa sankcionirane države prisilile v “spremembo obnašanja v želeno smer”? To dilemo lahko v precejšnji meri vidimo pri sankcijah proti Rusiji.

Hkrati pa tukaj prihaja do še večje komplikacije: je sploh mogoče učinkovito sankcionirati državo, ki ima na izvozni strani oligopolno moč pri dobavi ključnih inputov (energija, surovine, industrijske komponente), na uvozni strani pa možnost substitucije med nabavnimi viri? Torej je sploh mogoče sankcionirati zelo velike države z zunanjetrgovinskim presežkom?

Sedanje sankcije proti Rusiji kratkoročno prav gotovo niso dosegle željenega učinka, da bi Rusija prenehala svoje vojaške operacije v Ukrajini, tudi srednjeročno slabo kaže (deterrence učinek je vprašljiv). Tudi sankcije leta 2014 po aneksaciji Krima, katerih namen je bil preprečiti, da bi Rusija napadla Ukrajino, niso bile uspešne. V oceni evropskih sankcij proti Rusiji iz leta 2014 zaradi ruske aneksacije Krima, Conolly (2015) pravi, da naj bi finančne sankcije dale učinek v 3 do 5 letih. Toda od takrat je minilo 8 let, pa je Rusija vseeno napadla Ukrajino.

Zato poglejmo manj ambiciozen cilj, in sicer kako so sedanje sankcije proti Rusiji vplivale na rusko zunanjo trgovino. Spodaj je ultra kratek prikaz na podlagi odličnih grafik Bruegla ter mojih izračunov na podlagi podatkov Eurostat in OEC. Podatki Bruegla se nanašajo na 34 glavnih trgovinskih partnerjev Rusije, ki predstavljajo 75% ruske zunanje trgovine.

Nadaljujte z branjem→