Električni avtomobili (electric vehicle, EV) naj bi bili eden izmed  ključnih dejavnikov za boj proti podnebnim spremembam prek prispevka k razogljičenju prometa (ki predstavlja eno desetino vseh CO2 emisij). Večina držav zato močno subvencionira prehod na EV, in sicer investicije v proizvodnjo EV in ključnih komponent (baterije), proizvodnjo EV, nakup EV, infrastrukturo za EV (polnilnice) in strošek električne energije. Ob tem pa države še določajo deleže EV v skupni prodaji avtomobilov. Vse to zamegljuje sliko, koliko EV dejansko stanejo oziroma kolikšen je dejanski strošek prehoda na EV.

Pred dnevi je konzervativni think tank Texas Public Policy Foundation objavil analizo, ki kaže, da ob subvencionirani ceni EV, ki jo plačajo kupci, vsak prodan EV ameriško družbo dodatno stane še skoraj 50,000 dolarjev v obliki skritih stroškov – 8.984 $ na EV vozilo za davkoplačevalce, 11.833 $ na EV vozilo za tiste, ki plačujejo račune za komunalne storitve in elektriko in 27.881 $ na EV vozilo za kupce avtomobilov z bencinskim motorjem.

Slika 1: Skriti stroški električnega avtomobila v življensjki dobi 10 let

Vir: Texas Public Policy Foundation

Nadaljujte z branjem→

Po prvem duelu pred dvema tednoma je tokratni intervju bolj oseben in poglobljen. Osrednji fokus je vojna v Gazi.

Douglas Macgregor & Glenn Diesen

Bine Kordež

Bralci, ki me nekoliko bolje poznajo, vedo, da poleg analiziranja in pisanja kar nekaj časa namenjam tudi kolesarjenju. Pri tem sem si že pred več kot dvajsetimi leti zadal precej neobičajen cilj in sicer prekolesariti celo Slovenijo z okolico. Takšen cilj večina sicer razume kot neko kolesarjenje od ene do druge točke naše države ali pot po mejah s sosednjimi državami. A moj cilj je bil prekolesariti vse ceste, poti in steze v naši državi in okolici oziroma po celotnem slovenskim govornim področjem – od Furlanije do Porabja, od Avstrijske Koroške do Istre. Po oceni je takšnih poti verjetno preko 30 tisoč kilometrov.

Nadaljujte z branjem→

Glede na konfuzno situacijo znotraj največje vladne stranke in posledično znotraj vlade in koalicije ter glede na neučinkovitost delovanja te vlade se mnogi sprašujejo, kako naprej. Na levosredinskem polu se krepijo samospraševanja, ali je ob notranjem razpadanju največje vladne stranke in okrepljenem medijskem “vrtanju v njen karies” oportuno pritrjevanje videnemu (avtokratsko vodenje stranke in vlade na eni strani, na drugi pa boleča programska izgubljenost in kadrovska revščina ter posledična neučinkovitost vlade) ali pa je treba zavzeti bolj previdno stališče. Kajti kaj je alternativa, če vladajoča stranka razpade, z njo pa tudi koalicija? Je boljše ostati nekritičen do videnega, če sta alternativa Janez Janša in njegova stranka, in počakati, da mandat mine?

V to diskusijo se ne bom spuščal, sem pa pogledal, kaj kaže zgodovina glede alternativ. Eno je gotovo: po vseh treh vladah, ki jih je vodil Janez Janša, je na naslednjih volitvah zmagal ne-Janša. In to premočno (velja tudi za prehodno vlado Andreja Bajuka leta 2020). Vladanje Janše je najboljši recept, da na naslednjih volitvah zmaga levosredinska koalicija. Druga značilnost je, da je po političnih turbulencah v zadnjih dveh desetletjih levica bila (skoraj) vedno sposobna generirati “nov obraz”, ki je nato na volitvah zmagal. Kot kaže spodnja slika, je na zadnjih petih volitvah novim obrazom (skoraj) vedno uspelo na volitvah svoji stranki zagotoviti več kot 300,000 glasov (leta 2008 je kot nov obraz klasificiran Borut Pahor), kar je bilo dovolj za zmago pred SDS (katere zgornji domet je 304,000 glasov). Izjema je le leto 2018, ko na levi sredini ni uspelo zagotoviti dovolj kredibilnega novega obraza in so se glasovi razdelili med štiri stranke.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek je ameriški predsednik Joe Biden v javnem nagovoru iz Bele hiše uporabil zelo pretenciozen stavek – »Ameriško vodstvo je tisto, kar drži svet skupaj« – s katerim je opredelil videnje, kot ga ima o svoji globalni vlogi politični establishment v Washingtonu. Toda ali ZDA svet res držijo skupaj ali pa ga s svojimi politikami fragmentirajo?

Državni sekretar Antony Blinken je v seriji govorov in intervjujev plastično opredelil to Bidenovo videnje, rekoč: »Svet se ne organizira sam. Ko nismo angažirani, ko ne vodimo, se zgodi ena od dveh stvari: bodisi neka druga država poskuša prevzeti naše mesto, vendar verjetno ne na način, ki bi podpiral naše interese in vrednote, ali pa tega ne stori nihče in potem dobiš kaos.«

Nadaljujte z branjem→

Izraelski genocid nad Palestinci v Gazi

ki ga podpirata ZDA in EU

Tom Friedman uttered his dire warning in the New York Times on Thursday last:

“I believe that if Israel rushes headlong into Gaza now [unilaterally] to destroy Hamas — it will be making a grave mistake that will be devastating for Israeli interests and American interests”.

“It could trigger a global conflagration and explode the entire pro-American alliance structure that the U.S. has built…I am talking about the Camp David peace treaty, the Oslo peace accords, the Abraham Accords and the possible normalization of relations between Israel and Saudi Arabia. The whole thing could go up in flames.

“Unfortunately, the senior U.S. official told [Friedman], Israeli military leaders are actually more hawkish than the prime minister now. They are red with rage and determined to deliver a blow to Hamas that the whole neighbourhood will never forget”.

Friedman here is talking, of course, about an American alliance system, pivoted around the idea of Israel’s military prowess being invincible – the ‘Little NATO’ paradigm that acts as the essential substrata for the spread of the American-led Rules Order through West Asia.

It is analogous to the substrata of the NATO alliance, whose claimed ‘unchallengeability’ has underpinned U.S. interests in Europe (at least until the Ukraine war).

One Israeli Cabinet member put it to the veteran Israeli defence correspondent Ben Caspit that Israel just cannot permit its long-term deterrence being undermined:

“This is the most important point — ‘our deterrence’”, the senior war Cabinet source said. “The region must quickly understand that whoever harms Israel the way Hamas did, pays a disproportionate price. There is no other way to survive in our neighbourhood than to exact this price now, because many eyes are fixed on us and most of them do not have our best interests at heart”.

Nadaljujte z branjem→

Izjemen intervju z nekdanjim francoskim predsednikom vlade in vrhunskim diplomatom De Villepinom, ki svari, da lahko izraelski masaker nad palestinskim ljudstvom v Gazi ob zahodni podpori eskalira v globalno versko vojno. Kajti muslimani ne bodo pozabili tega masakra. Država s površino 22 tisoč kilometrov in 9 milijoni prebivalcev je mobilizirala proti sebi, in posledično – zaradi podpore Izraelu – proti celotnemu Zahodu, 1.8 milijard muslimanov. De Villepin zelo realistično ocenjuje, da Zahod danes ni več vojaško sposoben obvladovati te regije (že v vojni v Ukrajini se je s strelivom izčrpal). To ni leto 1967 ali 1973 in ne 2003. Ne gre več za izoliran spopad ali napad na eno državo ter močno zahodno koalicijo v podpori agresorju, zdaj je zrevoltirana in mobilizirana celotna muslimanska populacija. Smo na robu tega, pred čemer je danes na velikem javnem shodu v Istanbulu svaril turški predsednik Erdogan: “Hočete vojno med križem in polmesecem?“. Predstavljajte si, ko bodo v regiji med Sirijo in Pakistanom začele simultano leteti rakete na ameriška oporišča in ko bodo Američani začeli bežati (tako kot so pred dvema letoma iz Afganistana in danes iz Bagdada)…

Zato je, kot svari De Villepin, treba to vojno zaustaviti takoj. Na Zahodu bi morali mobilizirati vse globalne sile, vključno z Rusijo, ki lahko pripomorejo k pomiritvi sil in k čimprejšnji zaustavitvi vojne.

Resnično se ne zavedamo, kaj se je sprožilo 7. oktobra (na 75 let podlage) in dejanji, ki so sledila…

Hamas has set a trap for us, and this trap is one of maximum horror, of maximum cruelty. And so there’s a risk of an escalation in militarism, of more military interventions, as if we could with armies solve a problem as serious as the Palestinian question.

There’s also a second major trap, which is that of Occidentalism. We find ourselves trapped, with Israel, in this western bloc which today is being challenged by most of the international community.

[Presenter: What is Occidentalism?]

Occidentalism is the idea that the West, which for 5 centuries managed the world’s affairs, will be able to quietly continue to do so. And we can clearly see, even in the debates of the French political class, that there is the idea that, faced with what is currently happening in the Middle East, we must continue the fight even more, towards what might resemble a religious or a civilizational war. That is to say, to isolate ourselves even more on the international stage.

This is not the way, especially since there’s a third trap, which is that of moralism. And here we have in a way the proof, through what is happening in Ukraine and what is happening in the Middle East, of this double standard that is denounced everywhere in the world, including in recent weeks when I travel to Africa, the Middle East, or Latin America. The criticism is always the same: look at how civilian populations are treated in Gaza, you denounce what happened in Ukraine, and you are very timid in the face of the tragedy unfolding in Gaza.

Consider international law, the second criticism that is made by the global south. We sanction Russia when it aggresses Ukraine, we sanction Russia when it doesn’t respect the resolutions of the United Nations, and it’s been 70 years that the resolutions of the United Nations have been voted in vain and that Israel doesn’t respect them.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ko so se v začetku preteklega leta pričele zelo hitro povečevati cene hrane, je vlada septembra uvedla spremljanje cen košarice osnovnih živil. Od začetka leta 2022 do uvedbe spremljanja cen osnovnih živil, so se po statističnih podatkih cene hrane v povprečju dvignile za skoraj 13 %, posamezni artikli še precej več. Namen uvedbe te spremljave je bil verjetno v tem, da bi z razkrivanjem cen najbolj nujnih prehrambnih artiklov vršili nekakšen pritisk na trgovce pri oblikovanju prodajnih cen in s tem omilili naraščanje cen.

Trgovci so se seveda na ta ukrep pričakovano odzvali in v zadnjem letu kar tekmujejo, kdo bo bolj znižal cene tem petnajstim artiklom, ki so zajeti dvotedensko raziskavo. Po zadnji objavi je tako poprečna košarica osnovnih živil stala 25,20 eur, medtem ko je bilo že pred letom dni za enak nabor izdelkov potrebno v trgovinah plačati 43,16 eur. Cene teh artiklov so se v povprečju vseh trgovin tako v letu dni znižale za preko 40 %.

Vsekakor je imel ta ukrep pozitivne učinke na cene navedenih 15 najbolj nujnih artiklov in marsikdo lahko z nakupom teh živil zaradi tega tudi precej prihrani. Seveda pa to spremljanje na žalost ni imelo večjega vpliva na gibanje splošne rasti cen hrane, ki pa kaže popolnoma drugačno sliko.

Nadaljujte z branjem→