Še en izjemni intervju Dominiqua de Villepina, nekdanjega predsednika vlade Francije, ki izjemno natančno opredeli suicidalno napačnost Netanyahujevega bombardiranja civilnega prebivalstva v Gazi in opredeli edino trajno, politično rešitev vojne v Izraelu. In zdi se, da bo po tej vojni Izrael manjši, kot je bil pred njo, če si bo želel imeti mir in varnost.

The Israeli government, Benjamin Netanyahu, failed on October 7th and failed doubly. Firstly, in its ability to ensure the protection of the Israeli people by allowing massacres that are an abomination to occur. He bears direct responsibility for what happened. And his second failure is having encouraged a policy of occupation and colonization, which continues at this moment in the West Bank and constitutes another threat to Israel if a second front in the West Bank were to open.

Force does not ensure the security of a people! This is what all Israelis must understand today. And what is important is that since October 7th, the Israeli government’s choice has been to escalate the use of force. You know, neither force nor vengeance ensures peace and security. What ensures peace and security is justice! And justice is not being served today.

The rationale of the Israeli government for the bombings happening today is flawed, and the whole international community can see it. The principle is: “we target terrorists, and unfortunately, there are also civilian populations,” what is euphemistically called in military language “collateral damage.” It must be understood that this collateral damage is not accidental. That is to say, it is perfectly predictable and fully accepted.

Nadaljujte z branjem→

Ko analitikom čustva zameglijo razum, pridemo do “efekta Robina Brooksa“. Brooks vztrajno že 19 mesecev strastno navija za sankcije proti Rusiji in zadnje leto za zaostritev (znižanje) kapice na rusko nafto, češ da bi tako znižali ruske prihodke in zmožnost financirati vojno (prva slika). Ob tem je vztrajno pozabljal, da bi ob znižanju cen nafte nekateri ponudniki zmanjšali količine črpanja in izvoza nafte, da bi spet dvignili ceno (kar so države OPEC pod vodstvom Savdske Arabije in Rusije tudi naredile). Posledica je seveda primanjkljaj nafte na trgu ob enakih ali še višjih cenah (kar gledamo danes).

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Nikoli ne podcenjujuj faktorja čiste neumnosti v politiki (ne vem kdo je to rekel, mogoče sem bil celo sam)

Pred kratkim so v Litvanci predlagali nove sankcije proti Rusiji. Gre za gumbe, “cvirn” in šivanke. Kar vidim vas, kako ste razširili oči v nejevernosti in kako se vam počasi krivijo ustnice v nasmeh. Počasi, počasi, vsa stvar je tankoumno premišljena, ima svoj globok smisel, kot se za parlament zrele evropske demokracije tudi spodobi.  Premislite malo, kaj to pomeni za Ruse!

Malo domišljije prosim!

Samo zamislite si ruske vojake, ko jurišajo brez gumba na hlačah. V eni roki s kalašnikovim z drugim pa držijo hlače. Na juriš! Kot kavboji iz Divjega zahoda; “shooting from the hip”.

In tu pridemo počasi do zahodne zvijače. Enoročno streljanje s kalašnikovim ni ravno ostrostrelska disciplina. Natančnost pade, več ukrajinskih vojakov preživi, tehtnica se obrne v korist Ukrajincev. Pa to še ni vse. Malo potrpljenja prosim. Zamislite si naslednjo sceno.

Ruski vojak juriša in strelja z boka in nenadoma ugotovi, da mu je preciznost močno upadla. V obupu prime svojega kalašnikova še z drugo roko, natančno pomeri in….v trenutku mu padejo hlače z boka. Ves zmeden v samih gatah stoji pred sovragom. Kaj naredijo prebrisani Ukrajinci in prekaljeni zahodni propagandisti v tem trenutku; …bliskovito potegnejo iz nahrbtnikov fotoaparate in posnamejo golo rusko resnico, da jo vidi cel svet. V gatah! In to vojaških! Tisti, ki smo še služili vojsko se še spomnimo znamenitega reka: “Usran kot vojaške gate”. Takoj pade vsa ruska propaganda in ugled ruske vojske in države v svetu. Še ameriški kongres bi mogoče povečal zadnje čase hudo padajoče zneske za podporo Ukrajine.

Nadaljujte z branjem→

Že štiri tedne čakam, da bo kdo napisal očitno dejstvo. Ameriška vlada bo za pasjo figo (oziroma iz razloga, ki ga bo po potrebi izsesala iz palca) sankcionirala katerokoli državo, ki se ji bo zamerila in v sodelovanje pri sankcijah prisilila še zahodne in druge vazalne države. Toda Izrael lahko v Palestini počne kar hoče – lahko dan za dnem pobija tisoče otrok in žensk, lahko bombardira bolnišnice in šole, lahko bombardira vozila prve pomoči, lahko civilnemu prebivalstvu zapre pitno vodo in elektriko (vse našteto krši mednarodna humanitarna pravila v vojni), lahko pobije dva milijona prebivalcev Gaze, lahko na Gazo vrže tudi jedrsko bombo (kot je včeraj povedal izraelski minister) – lahko počne, kar hoče, pa ga nihče ne bo zaustavil. Ker si ga nihče ne upa zaustaviti. Še arabske države si mu ne upajo zapreti dotoka nafte.

Zakaj ne? Ker pač – in tega si nihče ne upa povedati na glas, čeprav je večini to jasno – židovski lobi kontrolira ključne dejavnike. Jasno, tukaj smo na polju teorije zarote, vendar dejstva glede prezentnosti in vpliva židovskega lobija so pač dejstva. Spodaj je nekaj naštetih.

Kdo si bo upal sankcionirati državo, katere diaspora ima tak vpliv na ameriško politiko, medije in finance? Takšna država bi nenadoma zašla v velike težave glede refinanciranja svojega dolga. Akcija glede uvedbe sankcij bi lahko bila uspešna samo, če bi se zanjo odločila glavnina držav, vendar ZDA ne bodo tista država, ki bi to akcijo inicirala. Glejte točko 1 spodaj.

1. Židovski vpliv na ameriško vlado

Nadaljujte z branjem→

Avstrijci ostajajo pragmatični. Po začetku vojne v Ukrajini se niso prestrašili zaradi navodil Bruslja, da morajo prenehati kupovati ruski plin, pač pa so se sklicevali na pogodbene obveznosti in ruski plin še naprej uvažali prek Ukrajine. Tudi zdaj, ko je Ukrajina sklenila, da ne bo podaljšala sporazuma z Rusijo glede tranzita ruskega plina, so Avstrijci našli rešitev – pogodbo z novim partnerjem, ki bo prek istega plinovoda Avstriji dobavljal ruski plin. Avstrijci so torej pragmatično ostali na poceni ruskem plinu, medtem ko je slovenska vlada sledila navodilom Bruslja in slovenski partner je bil prisiljen enostransko prekiniti pogodbo z ruskim partnerjem. Posledica je velika finančna izguba zaradi nakupa dražjega plina iz Afrike ter pogodbena kazen zaradi enostranske odpovedi pogodbe, če bo tako presodila mednarodna arbitraža.

Zakaj ne znamo biti avstrijsko pragmatični?

Austria is reportedly considering bypassing Ukraine’s scheduled end to Russian gas transits to secure future supplies. The plan would see Austria ordering Russian gas itself and transporting it via the Ukrainian pipeline.

This would be regardless of the end of the supply contract with the Ukrainian Naftogaz company, according to Austria’s energy regulator.

“The physical pipeline is still available, which means that gas can still flow, just with other contractual partners,” Alfons Haber, Director of the Austrian regulator ‘E-Control’, told Euronews.

“If a European market participant now comes and says I would like to book the pipeline to transport gas here, then there is no direct contractual relationship between Naftogaz and Gazprom, so the new conditions are fulfilled.”

Nadaljujte z branjem→

Skupni obseg škode, ki so jih sankcije Evropske komisije proti Rusiji povzročile v 19 mesecih (v obliki izgubljenega BDP, povečanih stroškov za energijo, višjih stroškov zaradi inflacije in višjih stroškov servisiranja povečanega javnega dolga) presega 1,000 milijard evrov. Medtem je Rusija lani zaradi višjih cen nafte in plina pridobila dobrih 200 milijard dolarjev ekstra prihodkov (glede na povprečje prejšnjih let). Ampak seveda to Evropske komisije ni odvrnilo od tega, da ne bi sprejela še 12. svežnja sankcij proti Rusiji. Če zdravilo ne deluje, je pač treba povečati njegovo dozo, mar ne?

Tole spodaj je dobra ilustracija stupidnosti sankcij, ki jih je proti sebi uvedla EU.

Vir: twitter/X

Nekateri so pač vedno na na napačni strani. In nemški zeleni minister za gospodarstvo Peter Habeck je po pravilu vedno na napačni strani. Tako glede gospodarske in energetske politike kot zdaj tudi glede vojne v Gazi. V govoru, ki ga nekateri označujejo kot “voditeljski”, je v sicer koristnem, vendar enostranskem opozorilu na nevarnost močno povečanega antisemitizma vsled izraelskega pokola v Gazi zamudil priložnost, da opozori, kako preprečiti to tendenco naraščajočega antisemitizma. Opozarjanje na nevarnost močno povečanega antisemitizma je prazno politično leporečenje, če ne poskušaš niti opozoriti na to, kako omejiti ali trajno rešiti vzroke za naraščajoč antisemitizem. Ampak to je pač domet Habecka in njegovih političnih vrstnikov v Evropi.

Edina trajna rešitev za mir v Izraelu in za omejitev antisemitizma je “rešitev dveh držav”, ki pa jo klub sporazumom med Izraelom in Palestinci iz 1993 in 1995 o avtonomiji Gaze in Zahodnega brega izraelska vlada ne želi implementirati. Izrael očitno namesto tega stremi k drugi “trajni” rešitvi, to je k pregonu Palestincev iz Gaze, za kar mu je Hamasov teroristični napad dal formalni povod. Toda prav s tem in načinom, kako to počne (s krvavim masakrom) izraelska vlada radikalizira Palestince in Arabce nasploh, razpihuje požar antisemitizma in dolgoročno ogroža temelje svojega obstoja.

In problem je, da bodo posledice tega čutili tudi tisti, ki jim je malo mar za Palestince (in Arabce nasploh) in se jim pregon Palestincev iz Gaze zdi trajna rešitev palestinskega vprašanja. In to bodo čutili tukaj – doma, v Evropi.

Nadaljujte z branjem→

Električni avtomobili (electric vehicle, EV) naj bi bili eden izmed  ključnih dejavnikov za boj proti podnebnim spremembam prek prispevka k razogljičenju prometa (ki predstavlja eno desetino vseh CO2 emisij). Večina držav zato močno subvencionira prehod na EV, in sicer investicije v proizvodnjo EV in ključnih komponent (baterije), proizvodnjo EV, nakup EV, infrastrukturo za EV (polnilnice) in strošek električne energije. Ob tem pa države še določajo deleže EV v skupni prodaji avtomobilov. Vse to zamegljuje sliko, koliko EV dejansko stanejo oziroma kolikšen je dejanski strošek prehoda na EV.

Pred dnevi je konzervativni think tank Texas Public Policy Foundation objavil analizo, ki kaže, da ob subvencionirani ceni EV, ki jo plačajo kupci, vsak prodan EV ameriško družbo dodatno stane še skoraj 50,000 dolarjev v obliki skritih stroškov – 8.984 $ na EV vozilo za davkoplačevalce, 11.833 $ na EV vozilo za tiste, ki plačujejo račune za komunalne storitve in elektriko in 27.881 $ na EV vozilo za kupce avtomobilov z bencinskim motorjem.

Slika 1: Skriti stroški električnega avtomobila v življensjki dobi 10 let

Vir: Texas Public Policy Foundation

Nadaljujte z branjem→

Po prvem duelu pred dvema tednoma je tokratni intervju bolj oseben in poglobljen. Osrednji fokus je vojna v Gazi.