Dodatno k mojemu komentarju v petek (Vrhovno sodišče proti Trumpovim carinam: Je Trump kljub vsemu zmagal?), kjer sem povedal, da odločitev ameriškega vrhovnega sodišča ne ruši Trumpove zmage v carinski in trgovinski vojni (če v analizi uporabljamo trezne možgane namesto čustev in projekcij želja), je spodaj kratek izvleček iz današnjega komentarja – inteligentnega – Wolfganga Münchaua. Tudi on pravi, da je in da bo Trump v tej carinski vojni zmagal in da nasprotniki dajejo prevelik poudarek legalnosti njegovih dejanj.

Namesto tega pa bi se morali – to je moj dodatek – fokusirati na to, kako Trumpa efektivno zaustaviti v njegovi norosti, Kitajska mu je to jasno pokazala in je stisnil rep med noge. Za razliko od Kitajske pa je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen že preemptively stisnila rep med noge in popustila ter pristala na vse Triumpove zahteve. In najhuje je, da bi to naredila ponovno, tudi če vrhovno sodišče Trumpu ne bi prepovedalo uporabe tega konkretnega mehanizma za izsiljevanje.

Zakaj? Ker EU ni suverena združba držav in ker ni pripravljena na žrtev, če bi Trump zaostril delovanje. “Snagatorji” ne spoštujejo podložnega uklanjanja njihovemu izsiljevanju. Nasprotno, to jih še podžge, da se še bolj izživljajo nad nemočnimi. Snagatorji razumejo samo silo (kot pravijo Srbi: budala razume samo šamar) in umaknejo se samo pred enakovrednim nasprotnikom. Trump, kot je javno povedal, med nasprotniki spoštuje samo Putina in Xija. Ker sta inteligentna, konkretna in odločna (po njegovih besedah) in ker ve, da imata sredstva, da udarita nazaj enako močno ali še bolj.

In enako se zdaj dogaja z Iranom. Trumpov odposlanec Witkoff je čez vikend izrazil presenečenje, da se Iran ni uklonil navkljub ameriškemu kopičenju vojaške sile okrog Irana. Jasno, (1) Iran več izgubi, če se ukloni Trumpovemu pritisku, kot bi izgubil v primeru vojne in (2) ima sredstva, da udari nazaj še močneje (Izrael in ameriške baze v regiji zravna z zemljo in potopi ameriški letalonosilki). Zato je Trump cviknil in čaka na odrešilni “diplomatski dogovor”, da reši svoj obraz.

Kdaj se bo EU končno postavila na lastne noge in začela delovati kot globalna sila?

(no, zgolj retorično vprašanje, saj vsi vemo, da se ne bo nikoli)

Nadaljujte z branjem→

1. Uvod: Zakaj primerjati Sanda in mainstream sionističnega zgodovinopisja

Razprava med Shlomom Sandom (avtorjem knjige The Invention of the Jewish People) in t. i. mainstream sionističnim zgodovinopisjem ni zgolj akademska, pač pa se nanaša na temeljni spor o tem, kako se zgodovina uporablja kot institucija, ki proizvaja legitimnost, politično kohezijo in pravice. Tako kot pri nacionalnih ekonomskih politikah tudi tukaj ne gre za vprašanje ene same “resnice”, temveč za konkurenco interpretacij, ki imajo zelo konkretne politične in institucionalne posledice.

Sandov poseg je zanimiv predvsem zato, ker ne napada posameznih zgodovinskih dejstev, temveč logiko konstrukcije zgodovinskega narativa, ki podpira sodobni nacionalni projekt. Mainstream sionistično zgodovinopisje pa deluje kot stabilizacijski mehanizem države, podobno kot makroekonomski narativi stabilizirajo ekonomsko politiko.

Nadaljujte z branjem→

Knjiga The Invention of the Jewish People izraelskega zgodovinarja in profesorja Shloma Sanda predstavlja temeljito zgodovinsko in historiografsko analizo nastanka moderne ideje »judovskega ljudstva« kot enotnega, etnično neprekinjenega naroda. Sandova osrednja teza ni, da Judje kot verska ali kulturna skupnost ne obstajajo, temveč da je sodobno razumevanje Judov kot homogenega naroda z nepretrgano etnično linijo od antičnega Izraela do današnjih dni produkt moderne nacionalistične historiografije, predvsem 19. in 20. stoletja, in ne rezultat preverljivih zgodovinskih procesov.

Sand knjigo umešča v širši kontekst evropskega nacionalizma, v katerem so se v 19. stoletju začele oblikovati moderne nacionalne identitete. Po njegovem mnenju je tudi judovska nacionalna identiteta nastala po analogiji z evropskimi nacionalnimi projekti, ki so temeljili na ideji skupnega izvora, skupne krvi, jezika in ozemlja. V tem procesu naj bi zgodovinopisje igralo ključno vlogo: ne kot nevtralni opis preteklosti, temveč kot orodje politične mobilizacije.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Huckabee v nadaljevanju na platformi X med drugim pravi naslednje:

“But I do know that the discredited idea that most Ashkenazi or European Jews descended from the ancient Turkic kingdom of Khazaria is bunk. It’s also been weaponized by people trying to delegitimize Jews, to strip them of their history, and to call them ‘imposters’ or ‘fake Jews.’ This odious conspiracy theory is peddled by the likes of Candace Owens and Nick Fuentes and by people who love David Duke, as well as Islamist accounts that make up false smears about Israel non-stop and are run out of countries like Pakistan and Turkey. But we know from genetics and rich volumes of written literature that the Jews of today can trace their lineage back thousands of years to Israel and the Jewish people of the Bible. They are as connected together as genetics tell us that the ancient Khazar kingdom is to people living today in Turkey.”

Nato doda še obtožbo:

“I’m sharing this information because it has been weaponized by very bad people to delegitimize Jews and strip them of their history. It’s an idea that gained traction in the 1980s and 1990s with David Duke and other Klansmen and neo-Nazis. It has really caught fire in recent years on the Internet and social media, mostly from some of the most overt anti-Semites and Jew haters you can find.”

Vendar Huckabee ne govori resnice – bodisi namenoma bodisi zaradi nepoznavanja dejstev.

Teorije o izvoru Aškenazov niso izum nacistov ali sodobnih »conspiracy theorists«. Razprava o tem sega daleč v preteklost, v sodobnem času pa se je posebej razvnela z izidom knjige The Invention of the Jewish People uglednega izraelskega zgodovinarja Shloma Sanda, profesorja emeritusa na Univerzi v Tel Avivu. Knjigo vsekakor priporočam v branje. Ob izidu leta 2008 je v Izraelu povzročila veliko razburjenja.

Nadaljujte z branjem→

Stephen Moore v članku v Epoch Times izhaja iz nedavne ocene danskega okoljskega raziskovalca Bjørna Lomborga, po kateri naj bi vlade po svetu v zadnjih desetletjih porabile najmanj 16 bilijonov ameriških dolarjev za politike, programe in regulacijo, povezane z bojem proti podnebnim spremembam. Ta obseg porabe Moore označuje kot finančno osnovo t. i. »industrijskega kompleksa podnebnih sprememb«, ki po njegovem mnenju združuje politične interese, regulativne organe, subvencionirane industrije in nevladne organizacije.

Osrednje vprašanje, ki ga Moore postavlja, je: kakšni so bili dejanski učinki te ogromne porabe? Po njegovem stališču so učinki zanemarljivi ali celo neobstoječi. Trdi, da kljub več kot 30 letom intenzivnih podnebnih politik globalna povprečna temperatura planeta ni bila znižana niti za desetinko stopinje Celzija, kar naj bi priznavali tudi zagovorniki stroge podnebne politike. Iz tega sklepa, da porabljena sredstva niso prinesla merljivih podnebnih koristi, medtem ko so posamezniki in sektorji, povezani z regulacijo in subvencijami, iz tega finančno močno profitirali.

Nadaljujte z branjem→

Tako se je začelo. Tucker Carlson je izjemno izpostavil ameriškega veleposlanika v Izraelu, da je ta naredil še korak naprej v razkritju cionistične narave Izraela, sebe kot cionističnega predstavnika Amerike in cionistične politike, ki jo v imenu Izraela izvajajo ZDA na Bližnjem vzhodu. Lekcija v samoinkriminaciji.

No, nato je Huckabee odgovoril in se še bolj samoinkriminiral

In (z izjavo, da ima Izrael svetopisemsko pravico, da prevzame celoten Bližnji vzhod) razkuril vse arabske države, ki imajo to nesrečo, da Bližnji vzhod po letu 1947 delijo z novoustvarjeno miniaturno, vendar ekstremno agresivno državico Izraelom.

Kot veste, je slovenski BDP v lanskem letu zrasel le za mišjo dlako – za ubornih 1.1 %. Spodnja slika kaže strukturni zlom v dinamiki rasti slovenskega BDP v času Golobove vlade. Po izjemno visoki rasti v letu 2021 v času prejšnje Janševe vlade (8,4 %), se je rast že v letu 2022 zrušila za skoraj dve tretjini, nato pa se je v letih 2023–2025 vztrajno in sistematično ohlajala vse do približno 1 %. Takšen trend kaže na pomanjkanje razvojnega zagona, investicijske negotovosti in odsotnost proaktivne ekonomske politike, ki bi v času ugodnih javnofinančnih izhodišč blažila upad. Namesto uporabe fiskalnega prostora za dvig produktivnosti, pospešitev investicij in krepitev konkurenčnosti, smo bili priča postopnemu drsenju v režim nizke rasti – stagnacije, kar dolgoročno ogroža dohitevanje razvitejših držav EU in vzdržnost socialne države.

No, če pogledate podatke glede slovenskega BDP na sektorski ravni, izstopa bizarno dejstvo, da se je v 4 letih (med 2021 in 2025) realni output industrije povečal samo za 2,1 %, medtem ko se je realni output dejavnosti oskrbe z elektriko, plinom, vodo in komunalnimi storitvami povečal kar za 46 %.

Nadaljujte z branjem→

Larry C. Johnson, nekdanji obveščevalni analitik v CIA in kasneje visoki uradnik v ameriškem State Departmentu, zdaj pa dober bloger in analitik, analizira možnost in timing ameriškega napada na Irana. Obsežna razporeditev ameriških bojnih letalskih zmogljivosti na Bližnji vzhod, vključno z dvema letalonosnima bojno-udar­nima skupinama, po njegovem mnenju ni zgolj pogajalski pritisk ali blef. Po navedbah Johnsona je poveljniška veriga ameriškega osrednjega poveljstva (USCENTCOM), ob podpori specializiranih vojaških struktur, kot so AFSOC, JSOC in sodelovanje z EUCOM, resno pričakovala, da bo predsednik ZDA izdal ukaz za napad na Iran v petek zvečer. Do 22. ure po vzhodnem času pa ukaz ni bil izdan, kar odpira vprašanje, zakaj do napada ni prišlo – vsaj še ne.

Prvi in najpomembnejši dejavnik, ki trenutno zavira napad, je notranji politični odpor znotraj Trumpove administracije. Dva visoka uradnika naj bi predsednika neposredno opozorila, da bi bil napad na Iran politično poguben. Svoje argumente sta podprla z rezultati javnomnenjske raziskave, ki kaže, da bi v primeru vojne z Iranom in večjih ameriških žrtev republikanska stranka na vmesnih volitvah doživela skoraj zanesljiv poraz. To naj bi predsednika vsaj začasno spodbudilo k ponovnemu razmisleku o izdaji izvršilnega ukaza.

Drugi pomemben dejavnik je notranjepolitični časovni okvir. Trumpa v torek čaka nagovor o stanju države, namenjen predstavitvi dosežkov prvega leta njegovega drugega mandata. Začetek vojne z Iranom tik pred tem dogodkom bi po oceni njegovih svetovalcev sprožil močan politični in medijski vihar, zlasti po tem, ko je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo njegov carinski dogovor. Namesto osredotočenosti na dosežke bi javnost in mediji zahtevali informacije o vojni. Predsednik Združenega poveljstva in poveljnik CENTCOM-a sta predsednika dodatno opozorila, da obstaja visoka verjetnost ameriških žrtev ob napadu.

Kljub temu Johnson poudarja, da Trump napada ni dokončno opustil. Sooča se z močnim pritiskom pro-izraelskih in evangelijskih krogov, pa tudi izraelske vlade, da napad izvede. Poseben operativni dejavnik predstavlja tudi lunina faza: trenutni konec mlaja pomeni optimalne razmere za nočne zračne operacije, saj tema zmanjšuje vidnost letal. Naslednje primerljivo obdobje teme bo šele sredi marca, kar pomeni, da ima Trump omejeno časovno okno – bodisi ukrepati takoj bodisi čakati več tednov.

Nadaljujte z branjem→

Yann LeCun je eden najpomembnejših svetovnih znanstvenikov na področju umetne inteligence, rojen leta 1960 v Franciji. Velja za pionirja globokega učenja (deep learning), je izumitelj konvolucijskih nevronskih mrež (Convolutional Neural Networks – CNN), ki so revolucionirale računalniški vid, prepoznavanje slik in številne druge aplikacije AI.Trenutno je:

• glavni znanstvenik za umetno inteligenco (Chieftop AI Scientist) pri Meta (Facebook),
• profesor na New York University (NYU),
• član Francoske akademije znanosti,
• prejemnik Turingove nagrade (2018) skupaj z Geoffreyjem Hintonom in Yoshuo Bengiom – to je najvišje priznanje v računalništvu, pogosto imenovano »Nobelova nagrada za računalništvo«.

Je zelo aktiven na X (Twitter), kjer pogosto ostro brani svoje poglede na AI, kritizira pretirane napovedi o AGI (umetna splošna inteligenca) in se pogosto sporeče z Elonom Muskom, Samom Altmanom in drugimi.

Ta njegov nastop spodaj se splača poslušati. (UI prevod, ker UI to zna relativno dobro)

______

Yann LeCun je razkril temeljno pomanjkljivost umetne inteligence. Slavimo sisteme, ki ne morejo narediti tistega, kar žuželke počnejo brez truda.

LeCun: »Največja težava je, da se ne smemo pustiti zavesti v misel, da je računalniški sistem inteligenten samo zato, ker zna manipulirati z jezikom.«

Jezik se nam zdi inteligenten, ker ga doživljamo kot najvišjo obliko človeškega mišljenja. Ko torej stroj proizvede tekoče, artikulirano in prepričljivo besedilo, je naš instinkt, da sklenemo, da razume.

A to ni res.

LeCun: »Izkazalo se je, da je resnični svet veliko, veliko bolj zapleten.«

Jezik je pravzaprav lažji del. Zaporedje ločenih simbolov z omejenim številom možnosti. Napovedovanje naslednje besede je obvladljiv matematični problem. Velikanski v obsegu.

Ne razumevanje. Ujemanje vzorcev v simbolnem prostoru.

Resnični svet je nekaj povsem drugega. Visokodimenzionalni, neprekinjen, hrupen signal, ki se vsako milisekundo spreminja na načine, ki jih noben besedilni korpus ne more zajeti.

Fizična realnost ne pride v obliki simbolov.

LeCun: »S čimer se vaša hišna mačka popolnoma spopade. Računalniki pa še ne.«

To je Moravecov paradoks.

Stvari, ki se zdijo težke za ljudi: pisanje esejev, reševanje enačb, opravljanje pravniških izpitov. Računsko enostavne.

Stvari, ki se zdijo trivialno enostavne: hoja po sobi, lovljenje padajočega predmeta, zlaganje srajce. Izredno težke za stroje.

Vaša hišna mačka se v realnem času giblje v kompleksnem tridimenzionalnem fizičnem okolju. Napoveduje trajektorije. Prilagaja se presenečenjem.

* Translated with DeepL.com