»Nič ne pomaga farbanje sten, če kupleraj ne gre; kurbe je treba zamenjat!«

Moj Nono o politiki in politikih

Marko Golob

Ko boste brali te vrstice, vedite, da jih piše strasten privrženec evropske ideje. Ta ljubezen se je začela nekje na fakulteti, ko sem se aktivno vključil v AIESEC – organizacijo za mednarodno sodelovanje študentov ekonomije in poslovnih ved. Vsa naslednja leta so bila prežeta z mednarodnim sodelovanjem, obiskovanjem naših prijateljev v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji … Ne samo, da so nam dala ta srečanja veliko zanimivih druženj, ene najboljših žurov sploh, razširjala so nam obzorje in utrjevala občutek naše evropske skupnosti. In mogoče za nas Slovence še posebej; dokazovala so nam, takrat še v socialistični Jugoslaviji, da smo vsaj tako dobri kot naši zahodni kolegi in da imamo potencial, da smo lahko še boljši. In seveda, da ne pozabim, še svojo drago ženo sem spoznal v AIESEC-u.

Zato je danes razočaranje nad Evropo toliko večje. Velika razočaranja vedno izvirajo iz velike ljubezni.

Kje je šlo narobe? V resnici je vzrok v samih ciljih in konceptih Evropske skupnosti. Tu moramo razlikovati med proklamiranimi cilji in tistimi, ki se izvajajo. Nekako v smislu; »Ne glej kaj govorijo, glej kaj delajo« Ko boš videl, kaj delajo, boš šele razumel, kaj so njihovi cilji.

V Evropi sta se navsezgodaj spopadli 2 viziji Evrope, imenujmo jih: Evropa narodov in Multikulturalna Evropa.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže verjetno najbolj dramatično spremembo v globalnem gospodarstvu kadarkoli v človeški zgodovini sveta. Slika kaže, kako se je v obdobju 1990–2024 težišče globalne proizvodnje in izvoza premaknilo iz zahoda proti Kitajski, ki je iz perifernega izvajalca postala osrednji gradnik globalnih dobavnih verig ter največja industrijska sila na svetu. 

Poglejte sliko skozi tri presečna leta: 1990, 2001 in 2024.

1990: Kitajska kot izvozni palček

Leta 1990 je bila Kitajska med najmanjšimi izvozniki v skupini. Njena raven izvoza je bila:

• precej nižja od izvoza ZDA in Nemčije, ki sta bila večkratnik kitajske ravni,
• nižja tudi od izvoza Italije, Francije in Južne Koreje, ki so bile tedaj industrijsko razvite izvozne ekonomije.

Relativno gledano so imele ZDA in Nemčija v letu 1990 tri- do petkrat višji izvoz kot Kitajska, Italija, Francija in Južna Koreja pa vsaj dvakrat višjega. Kitajska tako v izhodišču ne predstavlja konkurenta tem državam in je umeščena na rep izvoznikov.

2001: Vstop v WTO in preobrat v izvozni dinamiki

Leto 2001, ko Kitajska vstopi v WTO, predstavlja prelom v strukturi globalnega izvoza. V tem času:

• Kitajska že hitro dohiteva evropske srednje velike izvoznike (Italijo, Francijo) in jih v zgodnjih 2000-ih tudi prehiti.
• Razlika med Kitajsko ter ZDA in Nemčijo se opazno oži: če sta bili ti državi v 1990 večkratno pred njo, je njen izvoz leta 2001 že primerljiv in raste bistveno hitreje.

V primerjavi z letom 1990 je Kitajska v letu 2001 zmanjšala relativni zaostanek za ZDA in Nemčijo ter presegla države, kot so Italija, Francija in Južna Koreja, ki so se do tedaj zdele trdno zasidrane pred njo. Vstop v WTO sproži integracijo v globalne dobavne verige, kar omogoči skokovit izvoz, ki ga med izbranimi državami ne doseže nobena druga.

Nadaljujte z branjem→

To je najboljša opredelitev razlik med zahodno in kitajsko diplomacijo: zahodnjaki hodijo moralizirat in pridigat, Kitajci pa pridejo zgradit ceste in mostove in nahranit ljudi. In potem se čudite, zakaj velika večina sveta gre za Kitajsko in zakaj kitajski izvozni presežek dosega rekordne številke. In to je eden glavnih razlogov, zakaj je model liberalne hegemonije (po Fukuyami) neslavno propadel – v neki točki se preostali del sveta upre velesili (ZDA), ki z vojaško močjo izvaža in vsiljuje svoje “vrednote” in svoje videnje “demokracije”.

Evropski politiki znajo lepo govoričit in se držati za rokce ter streljati odločne govore, nimajo pa niti toliko, da bi Ukrajincem plačali burek, kaj šele, da bi se šli tja borit in pregnat Ruse. Popolni bleferji in diletanti.

Drago Babič

Slovenija se na energetskem področju sooča s tremi izzivi:

• Kako zagotoviti dovolj energije za povečanje blaginje prebivalstva vsaj na povprečje Evropske Unije?
• Kako doseči podnebne cilje, predvsem zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv?
• Kako doseči navedene cilje ob zanesljivi in ekonomsko konkurenčni dobavi energije in s čim manjšim negativnim vplivom na okolje?

Da bi dosegli te cilje hkrati in usklajeno, bo potrebno v čim večji meri opustiti uporabo fosilnih energentov na osnovi ogljika in jih nadomestiti z viri energije, ki v proizvodnji in uporabi ne sproščajo toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid (CO2), so torej brez ogljični. Najprimernejši tak vir je električna energija, ki jo zaradi svoje univerzalnosti lahko uporabimo za skoraj vse namene končne rabe energije, tudi v prometu, industriji in ogrevanju. Mora pa biti  proizvedena iz brezogljičnih virov, to je obnovljivih virov (voda, veter, sonce) ali jedrske energije. Ti viri morajo biti optimalno izbrani in kombinirani, da dosežemo vse cilje energetskega prehoda.

Če pogledamo države, ki so pri tem najuspešnejše, prevladujejo tiste, ki imajo med viri za proizvodnjo električne energije tako obnovljive vire kot jedrsko energijo. Glede na specifične naravne pogoje imajo lahko v sestavi energetskih virov več obnovljivih virov, kot Brazilija, Švedska, Švica, ali večino jedrske energije, kot Francija. Države, kjer temelji oskrba z električno energijo samo na obnovljivih virih, so zelo redke in temeljijo pretežno na hidroenergiji (Norveška, Paragvaj), ne pa na soncu in vetru. Jedrska energija v mešanici virov zagotavlja osnovno energijo v pasu in stabilnost celotnega sistema, kar sami obnovljivi viri vetra in sonca ne zmorejo, kot se je izkazalo pred kratkim v Španiji.

Nadaljujte z branjem→

New York Times je objavil raziskavo o korupciji v Ukrajini in ugotovil, da je sistemske narave in da je Zelenski načrtno sabotiral nadzor nad porabo denarja oziroma koruptivnimi praksami. Oziroma da je s sistematskim saboriranjem oblikovanja nadzornih organov omogočil razcvet sistemske korupcije.  Evropski politiki priznavajo, da je korupcija v Ukrajini ogromna, vendar da je to potrebno tolerirati, ker je v vojni z Rusijo.

Bine Kordež

V zadnjem obdobju pogosto beremo o razvoju kapitalskega trga v Sloveniji. Običajno izhodišče tovrstnih člankov in izjav je v dejstvu, da imamo Slovenci ogromno finančnih sredstev na bankah, kjer po splošnem prepričanju ležijo »mrtve«. Z razvojem kapitalskega trga bi ta sredstva aktivirali in jih usmerili v razvoj, v financiranje potreb gospodarstva ter večjih infrastrukturnih naložb. Vse to naj bi pospešilo gospodarski razvoj, zaradi česar država takšna vlaganja spodbuja tudi z davčnimi razbremenitvami. Vsaj tako lahko razumemo pogoste objave in tudi nastope predstavnikov države.

Ob tej vsesplošni podpori kapitalskim vlaganjem, pa vseeno ni odveč še nekaj dodatnega vpogleda v učinke tovrstnih naložb. Značilno je namreč tudi, da prednosti teh naložb močno izpostavljajo razni finančni posredniki oziroma osebe zaposlene v finančni industriji posredništva. Najbrž se ne bomo veliko zmotili, če ocenimo, da prvenstveno najbrž zaradi lastnih zaslužkov in ne toliko zaradi skrbi za donose lastnikov premoženja. Drži, da je to sicer povezano, a posredniške provizije so praviloma na prvem mestu poplačila iz donosov, tudi če so ti minimalni.

Nadaljujte z branjem→

We are on the eve of modern Europe’s most humiliating defeat. Donald Trump is pushing ahead with his peace plan for Ukraine, and there are no Europeans in the room. I am not surprised. The Europeans have no strategy of their own to end the war. All they want is to frustrate the peace process, for they have no agreed strategy to deal with post-war Ukraine.

How did Europe get in a position where it has no strategic choices left? It is quite a reversal. Machiavelli, an Italian, was one of the early architects of modern strategic thinking. Strategic diplomacy reached a peak with Metternich and Talleyrand, the foreign ministers of Austria and France: each played an instrumental role in the Congress of Vienna. This was the ultimate peace conference, one that provided Europe with stability and security for a century. After the Second World War, the diplomatic giants were mostly Americans such as George Marshall, George Kennan and Henry Kissinger.

Beside the chess-board type diplomatic strategist, there is another kind: the long-term strategic actor. The most successful modern example is China. China’s transformation began with the Third Plenum of the 11th Central Committee in 1978, at which Deng Xiaoping launched his economic reforms. It took three or four decades until these reforms translated into geopolitical power. During the transformation, uninformed Western opinion held that China was becoming more Western. The genius of the Chinese project was that it led others to underestimate it.

…

I find it personally painful to watch Kaja Kallas, the EU’s high representative for foreign and security policy, make a fool of herself with variably informed war-mongering discourse that lacks any strategic content. But she is not the only one. I have yet to identify a single official in any national capitals, including London, who has a strategy to end the Ukraine war. There is no one who has done the maths of the military capabilities Ukraine would need, on the logistics of how to produce or procure it. There is also no strategy whatsoever on how to finance it.

Nadaljujte z branjem→

EU se pripravlja storiti finančni samomor, obenem pa si domišlja, da gre za dejanje moralnega poguma. A napaka je misliti, da gre zgolj za to, da bo evro izgubil status rezervne valute. Ne. Gre za nadzorovano rušenje ostankov povojnega finančnega reda iz leta 1945.

In tragedija je: Rusija ni rabelj. EU je.

Zaseg zamrznjenih ruskih suverenih sredstev ni sankcija. Ni “pritisk”.
Ni moralno dejanje. Je najhujši napad na temelje globalnih financ po letu 1944 — in Evropa ga izvaja proti sebi.

EU to imenuje “reparacije”. Zgodovina bo to imenovala ekonomska evtanazija.

Ko enkrat ukradeš centralne rezerve velike sile, uničiš koncept varnih suverenih sredstev povsod na svetu. Suverena imuniteta preneha obstajati. Nevtralno skrbništvo preneha obstajati. Verodostojnost evra se sesuje. Povojni red umre. In z njim zadnji preostali steber evropske moči.

Ruski simetrični in zakoniti protiukrepi — nacionalizacija zahodnega premoženja, likvidacija evropskih naložb — bodo boleči. Toda pravi ubijalec ne bo ruski odgovor, temveč nepopravljiv kolaps globalnega zaupanja v zahodne skrbnike kapitala.

En sam zaseg. En sam precedens. En sam trenutek, ko se trezor odpre na stežaj.

In vsak guverner centralne banke od Rijada do Jakarte si zamrmra isto misel:
»Če lahko to storijo Rusiji danes, lahko to storijo nam jutri.«

Nadaljujte z branjem→

The new U.S. National Security Strategy creates conditions that should encourage Europe to assume greater autonomy, strategic maturity, and developmental focus. The American move away from EU-level federalisation towards supporting stronger national sovereignty provides EU member states with an opportunity to break from the Union’s overregulated, economically damaging, and increasingly militarised policy trajectory. These changes may also enable Slovenia to pursue a more pragmatic and balanced foreign policy — strengthening ties with the United States while re-engaging Eurasian partners in support of long-term stability and national competitiveness.

The new U.S. National Security Strategy for 2025 has triggered a wave of disbelief, criticism, and anxiety across many European political circles. Yet rather than a cause for alarm, this document represents an opportunity for Europe to finally assume responsibility for its own future. The strategy exposes a truth that Europe’s political class has pushed aside for decades: the United States has not always been a benevolent guarantor of European security, but a great power that used Europe as a platform for pursuing its strategic interests vis-à-vis Russia, while Europe itself remained intellectually and politically incapable of developing genuine strategic autonomy.

Contrary to the shocked and dismayed commentary circulating among political analysts, the new U.S. National Security Strategy does not, in my view, represent a negative development for Europe. Quite the opposite. This strategy offers Europe an opportunity — indeed, it compels Europe — to become more autonomous and finally grow up politically. This is an argument I have advanced repeatedly over the years.

Nadaljujte z branjem→