Category Archives: slovenija

Z ljudskim kapitalizmom nad lastništvo Telekoma

3 marca, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, ni kakšno veliko presenečenje. Nasprotno, takšna odločitev je bila predprogramirana. Bila je nujna glede na pogoje, ki jih je zastavil prodajalec. Mnoštvo pogojev, ki jih je komisija v imenu vlade postavila – od prodaje samo manjšinskega deleža, navzkrižnega lastništva s kupcem, nedefiniranega vlaganja v razvoj Telekoma, do tega, da naj bi kupec pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma – samo priča o tem, da v bistvu Telekoma ni želela prodati. Kadar vi nekaj prodajate, denimo vašo hišo, ne postavljate vnaprejšnjih pogojev, kaj sme kupec z vašo hišo početi ali kako bo nakup financiral. Vseeno vam je, kajti prodajate jo. Ko pa je ne želite zares prodati, si začnete izmišljevati razne pogoje. Hiše ne prodate prvemu kupcu, ker vam ni všeč njegov obraz, drugemu ne, ker se vam zdi, da jo bo kupil na kredit, tretjemu ne, ker se vam zdi sumljivo, ker je prišel kar s kovčkom denarja, četrtemu ne, ker sumite, da bo iz hiše naredil poslovne prostore in tako naprej.

S tem »izmišljevanjem« ste se seveda močno omejili in hiše po definiciji ne prodate najboljšemu ponudniku. Še več, najverjetneje je sploh ne prodate, ker se vam pač nihče ne zdi dovolj vreden kupec vašega »bisera«. Ok, kot prodajalec, ki se mu ne mudi, imate seveda vso pravico, da si zmišljujete, zavlačujete in da sploh ne prodate. Toda zakaj hudiča ste se potem sploh lotili prodajanja, si naprtili stroške raznih agencij in zapravili celo leto za oglede strank? Kar tako, za hec? Ker vam je bil dolgčas?

Tako približno izgleda od zunaj rezultat dve-in-pol-letnega dela pri prodaji Telekoma. Verjamem, da si je vlada v osnovi želela dobiti najbolj prestižnega kupca, ki bi tudi plačal najvišjo ceno. Toda očitno vladnim prodajalcem ekonomija ni prav domača. Takoj, ko so začeli pogojevati navkrižno lastništvo in širjenje blagovne znamke Telekoma v tujino, so odpadli najbolj prestižni kupci – Deutsche Telekom, Telefonica, British Telecom. S tem so šle po gobe nove tehnologije in storitve za potrošnike. Ostali so le še nepomembni nacionalni telekomi oziroma finančni vlagatelji. Ki so bili premajhni za tak nakup ali pa niso bili pripravljeni plačati premije za že itak precenjene delnice našega »bisera«.

Na koncu vlada Telekoma ni več prodajala, ampak se je v svojem pogojevanju tako zaštrikala, da je v njegovem imenu kupovala potencialnega kupca! Bedasto. Zakaj vlada namesto zapravljanja časa, proračunskega denarja in pozornosti javnosti ni raje povedala, da Telekoma ne prodaja, ampak da v imenu Telekom kupuje? Zakaj ni vlada kot lastnik naročila upravi Telekoma, da gre sam po nakupih? Da pač kupuje komplementarne telekome oziroma ponudnike različnih telekomunikacijskih storitev širom po svetu! Uprava Telekoma naj bi načeloma vedela bolje od nekih vladnih uradnikov, koga bi želela imeti v svojem portfelju.

No, vladni predstavniki so se – po lastnih besedah – v teh postopkih prodaje veliko naučili. Škoda, ker so za to učenje porabili toliko proračunskega denarja in časa. Drugič naj ta posel raje prepustijo strokovnjakom, ki imajo izkušnje pri prodajah državnega premoženja in specifično telekomov in ki se jim ne bo potrebno učiti na stroške nas davkoplačevalcev!

In kaj zdaj, ko je učna doba vladnih uradnikov za prodajo Telekoma že skoraj pri koncu? Najbolj verjetno je, da se bo vlada na hitro odločila slediti vzorcu hrvaške vlade in bo četrtino Telekoma prodala prek IPO. Ker bodo volitve konec septembra, lahko tako v začetku junija pričakujemo prvo javno prodajo delnic Telekoma, pri čemer bodo fizične osebe deležne določenega popusta. Vlada se bo s promocijo ljudskega kapitalizma poskušala še enkrat prodati volilcem. Sanaderju je to uspelo, Janši pa kaj drugega – ob zapiranju tajkunov – očitno tudi ne preostane. Do pravega lastnika za Telekom bomo torej morali počakati še nekaj let, ko bo nek posamični lastnik koncentriral dovolj delnic, da bo prišel do kontrolnega deleža, ki ga bo nato kupil nek zainteresirani telekom iz tujine. Za Telekom in uporabnike njegovih storitev to seveda ni optimalno, je pa boljša rešitev, kot da Telekom ostane v večinski državni lasti.

Toda kljub temu, da mi je ljudski kapitalizem, kjer smo vsi lastniki delnic Telekoma, bližje kot državni kapitalizem, kot si želi opozicija, da bi lahko po prevzemu oblasti še naprej nastavljala svoje politične kadre, pa vseeno skromno opozarjam, da so še druge poti, ki vodijo k učinkovitemu trgu telekomunikacij v Sloveniji. To pa naj bi bil primarni cilj vsake vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Zato vladi polagam v razmislek predlog, da iz holdinga Telekoma ločeno odproda ponudnika stacionarne telefonije, Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov.

S tem bo vlada naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov. S tem bo vlada hkrati naredila največ, kar je mogoče, za konkurenco na trgu telekomunikacij, za uvajanje konkurenčnih storitev in za stalno zniževanje cen storitev v tržni tekmi.

No, ker pa ne verjamem v benevolentnost ne prejšnje, ne te in tudi ne bodoče vlade, ampak da sedanjo vladno koalicijo bolj zanima ponovna izvolitev prek ljudskega kapitalizma kot prek učinkovitega trga telekomunikacij, sem v vmesnem obdobju vesel, da storitev našega Telekoma – niti storitev stacionarne niti mobilne telefonije niti storitev dostopa do interneta – ne uporabljam. Sicer bi bil še bolj nejevoljen ob misli, da me bo nacionalni monopolist še nekaj debelih let krepko odiral. Tako pa stavim na Evropsko komisijo in na dekrete komisarke Readingove, ki bo našega regulatorja Apek spodbodla, da začne bolj resno delati.

Janez Drnovšek 1950 – 2008

24 februarja, 2008 By in slovenija, v ospredju

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije. Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija.

Toda Janez Drnovšek je vlogo outsiderja v Beogradu perfektno izkoristil in jo naredil za svoj politični trademark. Distanco in distanciranost je razvil kot svojo glavno primerjalno prednost. Namesto na tedanji slovenski politični establishment in interesne kroge je stavil na svoj politični instinkt. Namesto na beograjski establishment in čaršijo je stavil na mednarodno sceno, s simbolno potezo, ko je v svetovni areni pokazal, da mu kot Slovencu »srbohrvaščina« ni edini tuj jezik.

Distanco in distanciranost ter osebni politični instinkt je v celoti razvil šele po – spet nekako po pomoti – prevzemu tedanje LDS. Janez Drnovšek je iz stranke mladinskih in szdl-jevskih fukcionarčkov, aparatčikov in povzpetnikov naredil odraslo, resno politično stranko. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stvarmi. Po eni strani je iz LDS naredil glavno politično silo v državi. Stranko, ki je tri mandate vodila Slovenijo in izpeljala politično in velik del gospodarske tranzicije. Pa čeprav je tako stranko kot vlado vodil nekako tako kot nekdanjo skupno državo, z distanco, kot »predsednik v odsotnosti«, ki je figuriral kot predsednik, ki pa je politično operativo skorajda popolnoma prepustil svojim (strankarskim in vladnim) generalnim sekretarjem ter ambicioznejšim ministrom. Z dopuščanjem notranje demokracije in notranjih intelektualnih in interesnih konfliktov je stranko držal skupaj bolj kohezivno kot večina ostalih strankarskih predsednikov. Toda po drugi strani je prav zaradi te svoje distanciranosti od stranke in vlade omogočil, da sta se znotraj stranke in vlade kot rak razrasla klientelizem in korupcija, ki sta iz slovenske države in gospodarstva naredila lovišče za pohlepne zveri in interesni poligon za mrčes najrazličnejšega tipa.

Vprašanje je seveda, ali ne bi do tega prišlo tudi z manjšo dozo Drnovškove distanciranosti od stranke in političnega dogajanja nasploh. Ali ne bi s »putinovsko« ali »janševsko« načrtno vodeno in striktno izvajano klientelitično politiko prevzemanja vseh gospodarskih in političnih vzvodov s strani politično izbranih tajkunov dobili še hujše oblike Olsonove banditske demokracije? Odgovor je najbrž močno pritrdilen. Toda to nekako ne odvezuje popolnoma od krivde.

Drnovškov način vladanja je bil specifičen, relativno nekonflikten, toda njegov politični kompromis in permisivnost kot formi delovanja nista prinesli samo relativno neboleče in gladko izpeljane tranzicije in slovenskega prehoda iz nekdanje predsedujoče republike balkanske politične bombe v sedanjo predsedujočo članico največje svetovne gospodarske velesile. Drnovškov način vladanja ima tudi temnejše – čeprav v osnovi morda nezaželene – realne gospodarske in družbene posledice. Drnovšek je sicer z neverjetno potrpežljivostjo in z do bolečine neznosno dolgo dobo odzivanja in sprejemanja odločitev spretno sestavljal, vodil in manipuliral vladne koalicije v različnih konstelacijah. Ta distanciranost in umetnost kompromisa so Sloveniji omogočali politično in gospodarsko stabilnost v obdobju gospodarske tranzicije. Od zunaj gledano nekakšno chill out podalpsko oazo miru in stabilnosti. Toda – primerjalno gledano – za ceno ohranjanja in vzpostavljanja mnogih sistemskih anomalij – od pomanjkanja delujoče pravne države, ohranjanja visokih administrativnih ovir za razvoj, pomanjkljive privatizacije, liberalizacije in sektorske regulacije ter s tem omogočanja monopolne gospodarske strukture, makrofinančnega kreativnega računovodstva do sistemsko vgrajenega klientelizma in korupcije – ki se šele danes počasi zlivajo v zgodbo gradbenih in drugih koruptivnih mrež ter tajkunskih kapitalskih tvorb.

To je in bo še nekaj časa Slovenijo stalo bistveno višje gospodarske uspešnosti in blaginje. Tega, kar smo s tem »Drnovškim kompromisom« izgubili, se bomo morda v polnosti zavedli šele takrat, ko bomo čez leta ugotavljali ne samo, kako so krivulje razvitosti ostalih nekoč trikrat manj razvitih novih članic EU sistematično dohitevale in prehitele Slovenijo, ampak tudi zavidali njihovi razvitosti podjetniškega sektorja, javne infrastrukture in človeškega kapitala.

Unikatna, prosvetljeno vodena oblika državnega kapitalizma, ki se je v času Drnovškove vladavine razvila v Sloveniji, je lahko trajala samo tako dolgo, dokler je trajal njen vodja. Kakor hitro se je njen vodja umaknil, je mreža državnega kapitalizma zaživela svoj inherentni, logični, predprogramirani način delovanja. Po eni strani z vzponom Janševega avtorirarnega dirigizma v še precej bolj brutalne in javno vidne oblike političnih zlorab v gospodarstvu, po drugi pa v – večini ostalih tranzicijskih državah že videne – oblike tajkunskih prvobitnih akumulacij kapitala. Drnovškov način delovanja je zgolj začasno zadrževal ta sistemsko vgrajen razvoj dogodkov. Temu bi se morda bilo mogoče izogniti samo na estonski način, s popolno liberalizacijo vseh sistemov družbe in odprto privatizacijo državnih gospodarskih subjektov ter dobro tržno regulacijo gospodarstva. S sistemom, ki povzroča in omogoča bistveno manj anomalij, omogoča bolj enake začetne pogoje vsem in manjše nemeritorno družbeno razslojevanje na dolgi rok. Seveda pa je vprašanje, ali si v Sloveniji takšne odprtosti in enakosti večinsko sploh želimo in ali že v osnovi ne dajemo bistveno večjega poudarka nacionalnemu na škodo osebne blaginje in lastnih razvojnih možnosti.

Verjamem, da je Drnovšek kot vrhunski politik to družbeno klimo dobro čutil in na njeni podlagi razvil svoj slog in omogočil nastanek prav takšnih sistemskih nastavkov razvoja. Zelo krivični bi bili do njega, če bi mu očitali enostranskost. Namreč, tudi če bi lahko konture delovanja aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, podobno kot Vladimira Putina, opisali s pradavno kitajsko vojaško-menedžersko mojstrovino »The Art of War«, še ne pomeni, da bi lahko politični slog Janeza Drnovška zgolj in popolnoma opisali z njegovim »The Art of Compromise«. Za večji del njegove politične kariere bi to morda veljalo, toda v zadnjem delu njegove politične kariere je Drnovšek naredil pomembno degresijo od svojega prejšnjega političnega sloga. Na vrhuncu politične moči, spodbujen z osebnimi, zdravstvenimi zadevami, se je umaknil in se distanciral od tega, kar so ustvarili »njegovi« ljudje v času njegovega političnega vodenja. Leta 2002 se je v času kandidature za predsednika države javno distanciral od klientelističnih navez v lastni stranki in od stranke same. Ni nepomembno njegovo drugačno, bolj liberalno stališče o vprašanjih liberalizacije posameznih sektorjev (telekomununikacije) ter prodaje in privatizacije (Pivovarna Union, NLB, NKBM) od stališč njegovih glavnih operativcev, s čimer je trčil na interes gospodarskih lobijev, sedanjih tajkunov, ki so se pritajeno in z uspešno medijsko piarovsko politiko začeli razvijati v tistem času.

Drnovšek se je kasneje kot predsednik države z organiziranjem pogovorov o prihodnosti Slovenije nekako distanciral od svojega prejšnjega nevizionarskega načina vodenja treh vlad. Ni nepomembno, da je s tem odprl prostor za nova razvojna razmišljanja, za nove razvojne ideje in za nove ljudi. Ni nepomembno, da je Drnovšek s tem, ko je na te pogovore o prihodnosti Slovenije aktivno vključil tudi tedanje opozicijske voditelje z Janezom Janšo na čelu, dal legitimnost in pomembno politično težo tedanji opoziciji. Ni nepomembno, da je Ropova vlada spomladi leta 2004 – v ljubosumju pred nastajajočim politično-razvojnim partnerstvom med Drnovškom in Janšo – spodbudila pripravo nove strategije razvoja Slovenije. Strategijo razvoja, na kateri je Janševa vlada izgradila svoj okvir gospodarskih in socialnih reform. Če kdo, bi prav Janez Janša moral postaviti spomenik Janezu Drnovšku kot političnemu botru njegovega vzpona na oblast. Ne glede na zadnje politično razhajanje med njima.

Povsem na koncu njegove politične kariere se je Drnovšek distanciral tudi od aktualnih mednarodnih političnih razmerij s heretičnimi pobudami o Darfurju in Kosovu. Pobudami, ki so sicer boleče trčile na zakoličena mednarodna politična razmerja, toda dala so pomembno legitimiteto tema dvema vprašanjema. Drnovšek je s tem kot predsednik majhne države vnesel potrebno dimenzijo človečnosti v mednarodne odnose. Tako kot je v širšo javnost vnesel pomembno dimenzijo osebnega, duhovnega razvoja. Kljub številnim navidez nelogičnim in otročje trmastim političnim akcijam je do konca izražal svojo prenovljeno nekompromisno držo. V mnogih primerih je, kljub škodi za ugled funkcije predsednika države, dajal tudi edino legitimno in moralno kritiko delovanja aktualne vlade, s čimer je omogočil sedanji opoziciji, da se ponovno pozicionira. Večini javnosti se je Drnovšek s tem prenovljenim, malone mesijanskim načinom delovanja verjetno človeško prikupil, čeprav se je na koncu distanciral tudi od javnosti same.

Morda bi kak že v osnovi bolj vizionarski in manj kompromisni politik lahko naredil več in bolje iz Slovenije v času njene najbolj intenzivne gospodarske tranzicije. Toda prav lahko si predstavljam, da bi kak manj demokratičen, manj distanciran in bolj avtoritaren politik iz Slovenije mimogrede lahko naredil tudi Tuđmanovo Hrvaško, Mečiarjevo Slovaško ali Putinovo Rusijo. Kakorkoli je Drnovšek začel svojo politično pot kot politična pomota in fatalna politična ironija ter jo končal kot razsvetljeni mesija, je bil glede na ponudbo med slovenskimi politiki verjetno najboljša izbira za Slovenijo na njeni poti iz Jugoslavije v Evropsko unijo in iz socializma v kapitalizem s človeškim obrazom.

Inflacija in akademska aroganca do osnov ekonomije

13 februarja, 2008 By in slovenija 20 komentarjev

Stane Kovač je v današnjem vrhunskem komentarju v Financah osramotil večino akademskih ekonomistov. Preprosto je pokazal na primeru inflacije, da večina akademskih ekonomistov, najbolj uglednih profesorjev ekonomije in ekonomskih raziskovalcev, ne pozna ali pa arogantno ignorira osnove ekonomije. Osnove ekonomije, ki bi jim morale biti v krvi in vseh možganskih centrih ne glede na čas dneva, tako kot znanje vožnje s kolesom, ko se je enkrat naučijo. Kovačeva učna ura ekonomije je tako hudo poučna, da jo moram tukaj še enkrat replicirati.

Kovač si je na podlagi januarskega statističnega podatka o rasti inflacije v Sloveniji, ki kaže spet dominanten vpliv cen hrane, postavil preprosto vprašanje, ki se ga učijo študentje v prvih letnikih ekonomije: zakaj rastejo cene hrane? Nato je vzel učbenik Ekonomija avtorjev Samuelsona (Nobelovca) in Nordhausa, ki se tudi pri nas uporablja kot temeljni učbenik osnov ekonomije, in na njegovi podlagi nazorno pokazal, da obstajata dva možna odgovora. Prvič, bodisi zaradi rasti povpraševanja, zaradi česar bi se posledično morale povečati (ob cenah) tudi količine kupljene hrane. In drugič, bodisi zaradi rasti stroškov (na ponudbeni strani), zaradi česar bi se ob višjih maloprodajnih cenah hrane morale zmanjšati količine nakupov hrane. Nato je – kot se spodobi za pravega ekonomista – vzel statistične podatke o gibanju denarnih (nominalnih) izdatkov gospodinjstev za živila, pijače in tobak ter podatke o gibanju količinskega obsega nakupov gospodinjstev. Na preprosti sliki je nato lepo po šolsko pokazal, da so se lani glede na prejšnje leto (dec 2007/dec 2006) »cene hrane zvišale za 13.7 odstotka, medtem ko so gospodinjstva na medletni ravni zmanjšala količino nakupov hrane za 7.5 odstotka«.

S tem je Stane Kovač na najbolj preprost možen šolski način vsej ugledni ekonomski akademski srenji v Sloveniji pokazal, da velja druga, ponudbena razlaga za rast cen hrane v Sloveniji. Toda učna ura Staneta Kovača s tem še ni končana. Na podlagi primerjave gibanja cen predelane hrane pri proizvajalcih in v trgovini med Slovenijo in evro območjem je šolsko nazoren način pokazal tudi, zakaj se v Sloveniji cene hrane povečujejo hitreje kot v evro območju. Pokazal je, da »rast cen predelane hrane pri proizvajalcih v Sloveniji in na evroobmočju v minulem letu ni pomembno odstopala. Razlike so nastale zlasti pri rasti potrošniških cen hrane pri trgovcih na drobno«. Natančneje, v evro območju so medletne stopnje rasti cen predelane hrane pri trgovcih na drobno ves čas zaostajale za medletno stopnjo rasti cen predelane hrane pri proizvajalcih (med decembrom 2007 in 2006 so se cene hrane pr proizvajalcih v evro območju povečale za 8.6%, pri trgovcih pa le za 7.0%). Kar preprosto pomeni, da trgovci niso višjih nabavnih cen živil v celoti prenesli v svoje maloprodajne cene živil, ampak so jih delno absorbirali na račun nižje trgovske marže ipd. Nasprotno pa so v Sloveniji v drugi polovici leta 2007 maloprodajne cene živil v trgovini ves čas naraščale hitreje kot njihove vhodne, nabavne cene živil, po katerih jih odkupujejo od proizvajalcev. Med decembrom 2007 in 2006 so proizvajalci cene hrane povečali za 10.1%, v trgovini pa se je hrana podražila kar za 15.4%! Trgovci niso zmanjševali trgovskih marž, niso racionalizirali svoje logistične in prodajne mreže in zniževali svojih operativnih stroškov in niso iskali ugodnejših ponudnikov.

Naši, domači, slovenski trgovci so torej preprosto »izkoristili gužvo« in nas potrošnike čisto po domače »nategnili«. Zakaj? Ker so si to lahko privoščili. Ker nimajo učinkovite konkurence. Zakaj nimajo učinkovite konkurence? Ker je bila vladajoča politika vedno permisivna do monopolov. In ker zaradi tega varuh konkurence in varuh potrošnikov nikoli nista resno delala v korist potrošnikov. Nasprotno, varuh konkurence – ki bi po definiciji moral varovati interese potrošnikov – je dejansko ves čas varoval zgolj interese monopolistov. Urad za varstvo konkurence pod vodstvom Andreja Plahutnika je v svoji petnajstletni karieri vse primere koncentracije na trgu odobril! Vse! Zato sem ga že pred tremi leti poimenoval v varuha monopolov. Trajalo je tri leta, da so ga zamenjali.

Toda zanimivo je dejstvo, da noben ugleden slovenski akademski ekonomist (z izjemo nekaj kolegov in kolegov z Umarja, ki smo šli pogledat podatke) ni naredil tovrstne analize. Analize, ki izhaja iz samih osnov ekonomije. Ne, namesto tega, je večina naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov v nasprotju z vsemi mednarodnimi analizami ključnih tujih inštitucij (FED, ECB) in popolnoma brez uporabe podatkov, ki bi logično vzročno – posledično dokazovali njihove trditve, govoričila o nekakšni fiskalni, komunalni in celo gradbeni naravi visoke inflacije v Sloveniji. Naj vas ne začudi, da je ta ista večina naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov – spet popolnoma v nasprotju s tujimi ugotovitvami in celo v nasprotju s svojimi lastnimi ekonometričnimi ocenami – do leta 2003 vztrajno zanikovala monetarno naravo inflacije in ključno vlogo tečaja pri tem. Takrat so se sklicevali na agroživilsko teorijo inflacije, na svinjske polovice in solato kristalko ter komunalne storitve. Danes, ko agroživilsko-trgovska inflacija je na delu v Sloveniji, pa govoričijo o fiskalno-komunalno-gradbeni inflaciji.

Današnji komentar Staneta Kovača je treba pribiti na vhodna vrata Ekonomske fakultete in EIPF d.o.o. ter vrata kabinetov vseh naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov, vseh po vrsti sedaj fiskalnih, komunalnih in gradbenih strokovnjakov za inflacijo.

Hvalabogu, da imamo v Sloveniji še tako dobre ekonomsko podkovane novinarje, kot je Stane Kovač. Moram priznati, da sem ponosen, da sva bila s Stanetom nekoč sošolca na Ekonomski fakulteti. In da je vsaj on, če že ni večina naših slavnih in uglednih profesorjev ekonomije, zapopadel osnove ekonomskih zakonitosti in njihove pojavne oblike in jih zna tudi v praksi kadarkoli razvozlati. Ne pa se zgolj igrati z risanjem krivulj ponudbe in povpraševanja brez da bi dejansko razumeli njuno delovanje, v praksi pa se ob izbruhu anomalij na trgu sklicevati na nedefinirano in neidentificirano delovanje nekih mračnih sil.

Stane Kovač si zasluži častni doktorat iz ekonomije.

»Varnostni sklad«, oblikovan iz privatizacijskih kupnin, je dobra ideja

11 februarja, 2008 By in slovenija, v ospredju 8 komentarjev

Gospodarski odbor LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je predstavil predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. Pri čemer pa bi naj bile za prodajo naložb tega sklada potrebni dve tretjini poslanskih glasov v državnem zboru.

Ta predlog LDS je v osnovi zelo dober iz več vidikov. Prvič, tak sklad je dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. Ta norveški pokojninski sklad je največji v Evropi in drugi največji na svetu (takoj za kalifornijskim pokojninskim skladom javnih uslužbencev – CalPERS).

Drugič, pomembno je, da oblikovanje tovrstnega varnostnega sklada omogoča večjo preglednost nad tem, kaj se dogaja s kupnino iz naslova privatizacije in da dobijo davkoplačevalci s tem občutek, da se ne zmanjšuje vrednost državnega (in s tem posredno njihovega) premoženja. Ampak da se s kupnino iz naslova prodaje Zavarovalnice Triglav, NKBM in NLB ter ostalih podjetij tako oblikujejo dodatna sredstva, ki bodo omogočila njihovo večjo socialno varnost po upokojitvi. Morda bi veljalo razmisliti le o tem, da bi kupnino iz naslova prodaje Telekoma namenili v poseben Tehnološki sklad, iz donosov katerega bi financirali spodbujanje tehnološkega razvoja in kreativnega gospodarstva.

Tretjič, tak varnostni sklad je dober iz političnih razlogov, saj bi lahko na ta način nekako umirili politične napetosti, ki nastajajo zaradi občutka nekaterih politikov, da se s tem nepovratno prodaja državno premoženje. S tem bi omogočili nadaljevanje procesov privatizacije in s tem tudi večjo kasnejšo učinkovitost privatiziranih podjetij.

Četrtič, s tem bi presegli tudi nesoglasje med izvršno (vlada) in nadzorno oblastjo (Državni svet) glede načina privatizacije Zavarovalnice Triglav. Prenos 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev zaenkrat upravlja Kad, na ZPIZ, je suboptimalen v primerjavi z oblikovanjem takšnega varnostnega sklada. S prodajo tega kapitalskega deleža in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada (po predlogu Državnega sveta) ne bi dobili. Hkrati bi se s tem izognili bodoči politizaciji Zpiza, kajti vsaka nova izvršna oblast bi si želela pridobiti nadzor nad upravljanjem tega pomembnega kapitalskega deleža in s tem nadzor nad Triglavom. Razlika med predlogom Državnega sveta in predlogom oblikovanja varnostnega sklada torej ni samo v dodatnih 700-800 milijonih evrov za pokojninsko in invalidsko blagajno, ampak tudi v tem, da v drugem primeru pride do dejanske privatizacije Triglava, medtem ko po predlogu Državnega sveta država še vedno (ne)posredno lahko obvladuje Triglav.

Petič, dobro je, da s tem skladom upravlja Banka Slovenije kot do sedaj izkazano najbolj neodvisna inštitucija v Sloveniji, ki tudi ne bo odvisna od političnih ciklov in interesov posameznih strank ali lobijev. Vendar je pomembno, da se neodvisnost upravljanja tega sklada tudi zakonsko ustrezno zagotovi. Pri tem pa bi morali zagotoviti, da do črpanja donosov iz tega sklada ne bi prišlo pred denimo 20 leti po ustanovitvi sklada. V LDS sicer predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala tega sklada, vendar jaz te zamisli ne razumem prav dobro. Sklad bi moral ves čas vzdrževati svojo realno vrednost in samo akumulirani donosi skozi celotno obdobje bi se smeli stekati v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ne bi pa smeli dovoliti zmanjšanja njegove vrednosti z administrativno odsvojitvijo oziroma zmanjšanjem njegovega obsega. Prav tako bi upravljanje sklada in politika kapitalskih naložb (in prodaj) morala biti povsem neodvisna od politične volje ali administriranja, pač pa bi to za Banko Slovenije morale opravljate izbrane investicijske banke. Te bi morale biti vsaj tri, od katerih bi vsaka upravljala po eno tretjino osnovne vrednosti varnostnega sklada, da bi se s tem izognili rizikom zaradi morebitnih slabih naložb posameznega upravljalca.

Privatizacija, politični proces in evolucija k normalnosti

3 februarja, 2008 By in slovenija, v ospredju 17 komentarjev

Državno lastništvo je manj učinkovito od zasebnega lastništva. Državno lastništvo je neučinkovito, ker je a priori zacementirano in neprilagodljivo poslovnim strateškim izzivom in ker a priori manj učinkovito pri izbiri menedžerske ekipe. Državno lastništvo omogoča politično kadrovanje, je neusahljiv bazen privlačnih služb za strankarske in družinske člane in zlata jama za klientelistične posle. Državno lastništvo daje politikom moč. Zato je jasno, da se politiki tej moči nočejo odpovedati. To storijo le tedaj, če res morajo ali pa, če so nenavadno prosvetljeni. To zadnje je redka vrlina. Običajno so politiki v privatizacijo prisiljeni. Bodisi zaradi slabega poslovanja podjetij v državni lasti bodisi zato, ker v pričakovanju volilnega poraza te moči ne želijo prepustiti konkurenčni politični opciji.

Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno – privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je zelo hvaležen poligon političnim strankam, ki ne želijo izgubiti svojega političnega vpliva in kjer se lahko poceni, celo zastonj, profilirajo in diferencirajo v očeh kupcev (volivcev). Se povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.

Napredek, razvoj, blaginja, učinkovitost itd. v vsem tem procesu nimajo nobene vrednosti, ker pač niso v ciljni funkciji politikov (kljub strašni retoriki v to smer). Lahko pa to postanejo, vendar zgolj po pomoti, kot pozitivna kolateralna škoda.

Privatizirati ni lahko. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Zato je ključno poznavanje zakonitosti političnega procesa, le tako jih je mogoče izkoristiti v pravo smer. Kako privatizirati, kadar javnost, mediji in politična opozicija ali celo koalicijske stranke temu ostro nasprotujejo? Odgovor je v postopnosti in v vključitvi javnosti v privatizacijske posle. Svetovalci Maggie Thatcher se v 1980-tih niso zaman spomnili formule, da bi pri vsaki »politično zahtevni« privatizaciji v postopek vključili tudi fizične osebe in jim omogočili nakup delnic po diskontni ceni. Temu se noben politični oponent ne upa prav glasno zoperstaviti, ker si ne želi nakopati očitka, da želi oropati navadne volivce konkretnih finančnih koristi od privatizacije. Javnosti pa je tak koncept všečen, ker vsakemu posamezniku omogoča pridobiti finančno korist. Vsakdo želi participirati v poslu, kjer lahko zasluži.

Seveda pa je privatizacija fizičnim osebam daleč od optimalne metode privatizacije, ker proces iskanja »pravega« lastnika podaljša za nekaj let. Šele konsolidacija lastništva prek finančnega trga (borze) čez nekaj let na površje pripelje pravega lastnika. Dolgoročnega, strateškega lastnika, ki je pripravljen za prevzem kontrole nad podjetjem tudi plačati pošteno tržno ceno. Dokler podjetje ne kotira na borzi, se je očitku o nepreglednosti privatizacije, o prodaji pod ceno oziroma dvomu o izbiri »pravega« strateškega lastnika težko izogniti. Konec koncev pa, kako lahko kdorkoli od političnih odločevalcev v procesu privatizacije a priori ve, kateri lastnik je najboljši dolgoročni lastnik podjetja? Tega vam tudi noben ekonomist ne more napovedati. Ker ne ve in ne more vedeti. Optimalnost lastnika (-kov) lahko pokaže in izkaže samo trg skozi čas. Če bi kdorkoli lahko to vedel vnaprej, ne bi potrebovali tržnega gospodarstva, ampak bi se šli še naprej plansko gospodarstvo. Prednost trga pa je prav v sprotni samokorekciji, v t.i. »error correction procesu«. Če nek lastnik pride do meja svojih sposobnosti in zmožnosti in podjetja ne more več dovolj učinkovito voditi v smislu, da mu zagotovi dovolj učinkovito menedžersko ekipo in strategijo, ga pač prevzamejo drugi lastniki, ki so v dani situaciji bolj optimalni. In tako znova in znova. Lastniška struktura se lahko in se spreminja skozi čas, pač v skladu s potrebami in izzivi poslovanja. Nič ni vnaprej zacementirano.

Način privatizacije prek fizičnih oseb pa nima prednosti samo v tem, da je edini politično izvedljiv v primeru tako »politično zahtevnih« privatizacij, kot so denimo javni telekomi, energetika, največje finančne institucije, ampak da daje velike koristi tudi že v vmesnem obdobju. Namreč, takoj ko podjetje začne kotirati na borzi in ima zasebne lastnike, se začne menedžment bolj racionalno obnašati zaradi samega disciplinirajočega učinka borze, hkrati pa poslovanje podjetja postane postopoma bolj transparentno. Prav postopnost izboljševanja preglednosti in racionalizacije poslovanja je lahko bistvena prednost tovrstnih privatizacij, saj ni enkratnih šokov za prevzeto podjetje in za družbeno okolje.

Mene v vsej tej slovenski privatizacijski sagi moti samo to, zakaj nismo vseh teh podjetij, o katerih (ne)privatizaciji se leta 2008 naši politiki tako zagrizeno javno prerekajo, privatizirali v celotnem paketu že leta 1994. Tako nam danes ne bi bilo treba tratiti energije za te nesmiselne diskusije. In tako kot se leta 2012 ne bomo več spomnili, da smo se še leta 2008 prerekali o tem, ali Telekom Slovenije privatizirati ali ne. Ker se nam bo privatiziran Telekom Slovenije (kakorkoli se bo takrat že imenoval) zdel nekaj tako normalnega kot danes to, da lahko danes vse najbolj znane modne blagovne znamke kupimo kjerkoli po državi, še leta 1989 pa smo jih morali švercati čez italijansko mejo. Le celoten proces evolucije proti normalnosti traja predolgo. Obupno predolgo.

Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije, 2. del

29 januarja, 2008 By in slovenija, v ospredju 5 komentarjev

Morda je zaradi lažjega razumevanja potrebno še nekaj dodatnih komentarjev k teoriji vpliva zadolževanja Darsa in fizičnih oseb k lanski inflaciji v Sloveniji, ki sta jo postavila kolega Novak in Tajnikar. Morda je potrebno podrobneje predstaviti mehanizem morebitnega vpliva, da nam bodo stvari bolj jasne. Dejstvo je, da so se tako Dars kot fizične osebe v zadnjih letih močno zadolžile, kar se kaže v povečanju zadolževanja pri domačih bankah, predvsem pa v tujini. Denarja je tako načeloma več. Monetarna ekonomija nas uči, da če se količina denarja v obtoku poveča, se seveda dvigne raven cen. Enako velja, če se poveča hitrost kroženja denarja. Ampak če se je zadolženost Darsa in fizičnih oseb v lanskem letu tako močno povečala, kje se kaže ta presežek denarja? Katere cene naj bi se povečale? Splošna raven cen (CPI) ali cene posameznih proizvodov? In če, katerih proizvodov? In ali nam to lahko splošno pojasni lansko visoko rast splošne ravni cen v Sloveniji? Gremo po vrsti.

1) Je Dars prek povečanih naročil cestnim podjetjem posredno vplival na rast cen goriv in gradbenega materiala? Rast cen goriv je svetovni fenomen, kot smo lahko opazovali najmanj v zadnjih dveh letih. Prispevek Darsa k temu lahko da obstaja, vendar ne more biti značilen, saj se zaradi oligopolne strukture trga cene goriv pri nas določajo s cenovnim modelom, ki temelji na povprečenju gibanja cen nafte na mediteranski borzi, tečaja dolarja itd. O tem smo pred leti delali študije in ugotovili, da sam cenovni model za goriva ni inflatoren.

2) So se plače v gradbeni dejavnosti lani drastično povečale? Ne, nominalno so porasle za 8.2%, realno pa za 2.4% (Nov07/Nov06). Torej gradbeni delavci niso mogli povečati agregatnega povpraševanja in dvigniti splošne ravni cen.

3) Kaj pa fizične osebe? Če so se lani močno zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se to moralo poznati pri ceni stanovanj (na cene avtomobilov pa, ker je naš trg price taker, to ni moglo imeti vpliva). So se cene stanovanj lani drastično povečale in dvignile splošno raven cen? So malce narasle, vendar manj kot prejšnja leta (prosim, preverite sami na http://www.slonep.net/).

4) Če so se fizične osebe zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se jim moral zmanjšati njihov razpoložljiv dohodek zaradi odplačevanja kreditov, torej bi morala gospodinjstva načeloma trošiti manj drugih dobrin (razen stanovanj in avtomobilov). Razen seveda, če so se njihove plače (ali drugi dohodki) lani drastično povečale in s tem povečale njihov razpoložljivi dohodek bolj, kot se jim je zmanjšal zaradi odplačevanja kreditov. Statistika pravi, da plačnega šoka ni bilo. V predelovalnih dejavnostih so se lani (Nov07/Nov06) neto plače nominalno povečale za 9.8%, realno pa za 3.9%, v trgovini enako, v finančnem posredništvu za 0.3 odstotne točke bolj, v javni upravi pa za 0.3 odstotne točke manj (preverite sami na statističnem portalu http://www.stat.si/pxweb/Datab….._place.asp).

5) Je torej rast plač pognala agregatno povpraševanje v višave in s tem dvignila splošno raven cen? Sindikati se s tem ne bi strinjali, sicer ne bi napovedovali stavk zaradi bojda razvrednotenja plač z inflacijo. Ne, realne plače zgolj sledijo rasti produktivnosti. Če bi plače poganjale našo inflacijo, bi se to moralo poznati najprej v hitri rasti stroškov dela, nato pa v rasti cen proizvajalcev. Vendar se nič od tega lani ni zgodilo (glejte prejšnji prispevek ali pa preverite sami na statističnem portalu).

6) Tudi če bi – zgolj hipotetično – rast plač poganjala slovensko inflacijo v lanskem letu, zakaj se to ni pokazalo v enakomerni rasti cen vseh proizvodov, ampak so k inflacijskemu pospešku 80-odstotno prispevale prav cene hrane in energentov (tako kot povsod po svetu)? Zakaj bi slovenski državljani lani kupovali več hrane in energentov, če pa so se zadolževali za nepremičnine in avtomobile?

Zato Novak-Tajnikarjeva teorija ne zdrži. Bom pa zelo vesel, če mi kdo razloži ta skrivnostni mehanizem delovanja.

Boško Šrot, postani Žiga Zois!

24 januarja, 2008 By in kultura, slovenija, v ospredju 8 komentarjev

Da je uprava Dela konec prejšnjega tisočletja, nekje leta 1998, resno proučevala možnosti za izdajanje še enega dnevnika (poleg Dela in SN), je širši javnosti verjetno bolj ali manj neznano, danes pa bi bilo tudi nepomembno, če ne bi bilo ene okoliščine. Dejstva namreč, da je šlo za razmišljanja in »miselne igre« o kakovostnem dnevniku »desne« provenience, torej časopisu, ki bi na dom in svet gledal z drugačnega zornega kota, kot je to veljalo za Delo. Izhodišče zamisli je bilo ekonomsko, torej osvojiti »nezasedeni« del zlasti bralskega in deloma tudi oglaševalskega trga ter tako utrditi vodilni položaj hiše. Zamisel je bila opuščena, preden je prišla v fazo projekta, iz različnih razlogov, ki se jih da po dostopnem vedenju strniti v dve bistveni vprašanji: ali bi bil »desni« dnevnik iz Delove hiše lahko »verodostojen« in ali je hiša sposobna zagotoviti ljudi, ki bi ta(kšen) časopis delali »iz prepričanja«.

Odgovora na ti dve vprašanji nista bila prepričljiva: ja, morda (!) bi trg ob ustrezni (in dragi) promociji sprejel »desni« dnevnik iz tradicionalno za levo razglaševane založniške hiše in ne, ni verjetno, da bi kakovostnih novinarjev in urednikov »iskanega« pogleda na svet znotraj in zunaj hiše bilo dovolj za cel dnevnik.

Desetletje stara zgodba o nečem, česar ni bilo, je zaradi medijskega dogajanja v zadnjih dveh, treh letih zanimiva in poučna v dveh pogledih. Najprej zaradi spodletelih poskusov »uravnoteževanja« obstoječih medijev (OK, Mag in Delo v sedanji fazi sta poskusa, ki se šele bosta izjalovila), potem pa tudi zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja, da se je treba potruditi za malo (veliko, odvisno od oči) več novinarskega profesionalizma, pa bodo skoraj vsi problemi medijskega pluralizma rešeni. Ne bodo, kajti kakovostno novinarstvo ni (zgolj) vprašanje »tehnicističnega« profesionalnega odnosa do »sprednjega ali zadnjega pogona« (pa še to niti v avtomobilski industriji ni zgolj »tehnično«, ampak temeljno »svetovnonazorsko« vprašanje, navsezadnje naslednja Mercedesova serija A prihaja s pogonom, preseljenim nazaj, ker je pač dosedanji sprednji pogon pri tej seriji preveč odstopal od siceršnje Mercedesove »filozofije«), zaradi česar sleherno »uravnoteževanje« mediju nujno zbija verodostojnost in posledično naklado.

Verodostojnost medija
Časopis ni ožja ali širša površina potiskanega papirja, ki mora biti pravočasno v nabiralniku ali na kiosku, ampak občutljiv odnos med bralcem in novinarjem, ki temelji na predvidljivosti in ljubi samo drobna presenečenja. Vse, kar časopis ima – ali ne -, je blagovna znamka, ta pa v končni posledici ni nič drugega kot imena novinarjev, ki so – ali ne – verodostojna. Vse, kar ima – ali je imel – Mag, so (bila) imena njegovih ustvarjalcev, verodostojnih v prepričanju, da je svet razdeljen na dve brezupno sprti politični opciji, od katerih je ena pokvarjena, druga pa ne (ali vsaj občutno manj). Poenostavljeno rečeno, kajpak, ampak točno zato ga je brala večina njegovih bralcev in še več, točno zato ga je brala tudi manjšina, ki je pač hotela vedeti, kako svet okoli nje zgleda z druge perspektive od njene lastne. In nič drugače ni (bilo) pri Delu: za dve tretjini bralcev je (bil) dobrodošel zaradi artikulacije njihovim podobnih stališč, za tretjino zato, ker ta stališča nikakor niso (bila) tudi njena.

Vznemiriti večino Magovih kupcev (čez palec najmanj 8000) z napovedjo spremembe (četudi evfemistično imenovane zgolj »razširitve« in »popestritve«) uredniško-novinarskega pogleda svet je zato več kot tvegano početje. Predvsem poslovno: Mag je ob umetno vzdrževanih nizkih stroških in navzlic skoku naklade v zadnjem času še vedno nerentabilen, saj dobiček, ki bi ga menda ustvaril, če ne bi sam financiral svojega prevzema izpred dobrih dveh let, ne zadostuje niti za dvig plač njegovih – dosedanjih – novinarjev na spodobno raven; z osipom bralstva, kakršnega po izkušnji v zadnjih dveh letih »uravnoteževanega« Dela lahko pričakuje zaradi svojega približevanja »širokemu spektru bralcev«, pa bo prag donosnosti zanj postal nedosegljiv. Preudaren medijski lastnik bi ravnal povsem drugače, kot je ravnal Magov: namesto v »razširitev« uredniške politike bi denar vložil v kakovostno nadgradnjo (in promocijo) kompetence, ki jo trg Magu priznava; zbral bi torej vso »desno« uredniško in novinarsko pamet, ki jo je mogoče dobiti (je pa ni veliko), in naredil res kakovosten in donosen konservativni tednik. Povedano naravnost, da bi laški lastnik Maga lažje razumel: iz enakega razloga, kot ni spremenil sestavin Unionovega piva ali Fructalovih sokov, tudi »sestavin« Maga ne bi smel.

Šrot, vrni Delo javnosti!
Hm, kaj pa Delo? Kaj bi lahko/moralo Laško po dobrih dveh letih »oddajanja v najem« aktualni oblasti storiti z Delom, da ga ne bi spravilo ob še več verodostojnosti in ugleda? Da bi mu, nasprotno, omogočilo konkurenčen nastop in razvoj (kar je v teh časih že samo po sebi več kot dovolj zapletena naloga za založnike in urednike širom sveta), da bi bralcem pustilo – ali vrnilo -, kar je (bilo) »njihovega«? Ob podmeni, da Laško od Dela ne pričakuje neposrednih donosov (doslej ni kazalo pretirane želje po njih), ampak jih je z njegovo pomočjo ustvarilo drugje (Mercator), bi lahko ustanovilo poseben sklad (denimo po zgledu Roberta Boscha) in vanj kot premoženje poleg potrebnih nepremičnin preneslo določen del (najmanj 33 odstotkov) delnic Dela in blagovno znamko. Sklad (katerega ustanovitelj bi bila ali Pivovarna Laško ali Delo, d.d.), bi imel izdajateljske in založniške pravice za izdajanje dnevnika Delo, ustrezni organ sklada, sestavljen iz uglednih in kvalificiranih, kapitalsko in politično neodvisnih oseb, pa pristojnosti, da te pravice uresničuje (določa programsko zasnovo medija, imenuje odgovornega urednika itd.) in ves »dobiček« razporeja v skladu z razvojnimi potrebami dnevnika Delo, vlaga v izobraževanje zaposlenih in (konservativno) v kapitalske naložbe.

Laški lastnik bi se s tem odrekel donosom dnevnika Delo (ostal bi mu dobiček Slovenskih novic oziroma »ostanka« Dela, vključno s pravico, da ta »ostanek« delniške družbe proda), vrnil pa bi časopis javnosti (in novinarjem). Manj patetično, naredil bi ga bistveno bolj odpornega na poskuse različnih zlorab in omogočil bi mu osredotočenje na »osnovno dejavnost«. Pravzaprav ironično, Pivovarna Laško bi s tem zavarovala tudi »nacionalni interes«, dolgoročno ogrožen, kolikor je pač ogroženo samo Delo (eden izjemno redkih srednje in južnoevropskih politično-informativnih dnevnikov, ki jih tranzicija še ni marginalizirala ali uničila). Delo bi Pivovarna Laško hkrati zavarovala tudi pred »samo seboj«, kolikor je pač verjetno, da se bo svoje medijske igrače enkrat naveličala ali ji lepega dne ne bo več koristila. Pa to še ni vse: s tem, da bi se odrekla nadaljnji instrumentalizaciji Dela, bi ga lahko Pivovarna Laško še zadnjič izjemno učinkovito instrumentalizirala – za izboljšanje lastnega ugleda (iz tega ali onega, bolj ali manj utemeljenega razloga ne prav bleščečega) in za – mesto v zgodovini. Boško Šrot pa, hm, bi lahko v tem primeru dobil mesto poleg barona Žige Zoisa – kot slovenski medijski mecen.

T-2 in Cerkev med podjetništvom in moralo

10 januarja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 6 komentarjev

Telekomunikacijsko podjetje T-2 je zanimivo, celo kontroverzno podjetje. Podjetje, ki se po svojem poslovanju načeloma ne bi nič kaj razlikovalo od ostalih novih ponudnikov na trgu telekomunikacijskih storitev kjerkoli v Evropi ali Ameriki, tudi v Sloveniji ne. Običajno zelo mukotrpno, dolgoletno prebijanje onstran profitnega roba ob gigantskem obstoječem ponudniku, ki te spotika na vsakem koraku. Običajen primer. Če ne bi šlo za »osebno zgodbo«. In če ne bi za podjetjem stala slovenska Cerkev.

T-2 je osebna zgodba Mirana Krambergerja, nekdanjega idejnega očeta projekta SIOL (1996) in nato z letom 2001 tudi njegovega direktorja. SIOL je bil ustanovljen kot hčerinsko podjetje Telekoma, ki je izkoriščajoč Telekomovo fizično infrastrukturo dolga leta s številnimi nelojalnimi poslovnimi praksami izrivalo konkurenco in vzdrževalo monopolni položaj na trgu dostopa do interneta. Bitka je bila krvava, Telekom ni izbiral sredstev pri zatiranju konkurence, od preprečevanja uporabe določenih Telekomovih številk za dostop do interneta na Telekomovem omrežju alternativnim ponudnikom, nedovoljene vezave ISDN/ADSL, (ne)razvezovanja lokalnih zank do predatorskih cen (cenovnih škarij). SIOL je prek Telekoma monopolno izrabljal javno fizično infrastrukturo, ki mu jo je izgradila država in je bila za SIOL praktično zastonj, ostalim alternativnim ponudnikom pa jo je Telekom drago zaračunaval. Tako drago, da niso bili konkurenčni SIOLovim cenam.

Arhitekt teh praks naj bi bil, pravijo insiderji, Kramberger. Menda je ustanovil celo poseben »sektor za poslovanje z operaterji«, ki ga je enkrat tedensko brifiral, kako je treba »ravnati« s konkurenco (potem pa je direktorico sektorja odpeljal s seboj na T-2). Poznavalci pravijo, da je bil Kramberger nujen za Telekom. Samo Kuščer, nekdanji urednik Monitorja, ga ocenjuje: »Bil je idealna kombinacija človeka s tehnično dovolj dobrim znanjem, da ga ni vsak srednješolec peljal žejnega čez vodo, hkrati pa mu je bila jasna ekonomika telekomunikacij. Ob tem je treba seveda povedati, da je bil kot človek fizično impresiven, aroganten in zelo hiter z izjavami, zavračanji, zasmehovanji in (menda) celo resnimi grožnjami. Na svojem terenu je bil absolutist in brezkompromisen vladar. V šahu je držal male ponudnike interneta, ministrstvo in agencijo, celo Arnes.« (Monitor, junij 2003). Mirana Krambergerja in generalnega direktorja Telekoma, Petra Graška, so odstavili v februarju 2004, formalno zaradi njunih »vizionarskih« (a prezgodnjih) idej o reintegraciji SIOLa v Telekom (ki pa se je dejansko zgodila tri leta kasneje), neformalno pa, ker je postal pritisk EU po liberalizaciji TK storitev prehud. Reintegracija SIOLa je seveda bila potrebna, ker je bil SIOL, zaradi predatorskih cen, popolnoma nedobičkonosen, kljub izdatni podpori Telekoma (cenejše storitve, zastonj oprema, večkratne dokapitalizacije ipd). V prvem postopku na Uradu za varstvo konurence pred dvanajstimi leti je Kramberger naivno priznal, da je “iz razloga večje konkurenčnosti proti drugim ponudnikom Internet storitev, v svojem omrežju SIOLu zagotovil uporabniški dostop po lokalni tarifi prek številk 9xxx”.

Iz te negativne zgodbe je nato Kramberger nato naredil novo zgodbo. Še istega leta je ustanovil T-2, novega ponudnika telekomunikacijskih storitev. Nekako tako kot Steve Jobs, soustanovitelj Appla, ki je moral leta 1985 svojega »otroka« zapustiti, nakar je ustanovil računalniško podjetje NeXT. Steve Jobs se je leta 1997 po bayoutu zmagoslavno vrnil na Apple. No, zgodba Mirana Krambergerja je tukaj malce drugačna od zgodbe Steva Jobsa. Steve Jobs je začel z ničle, z lastnim kapitalom, pri katerem je njegov največji kapital znanje. Daleč od tega, da bi Krambergerju očitali pomanjkanje znanja, prav nasprotno. Razlika je v kapitalskem ozadju in metodah delovanja.

Kramberger je kapital za T-2, goro kapitala, če smo natančni, dobil pri Cerkvi. Glede na to, da je nečak mariborskega nadškofa Krambergerja, mu to ni bilo preveč težko. S seboj na T-2 pa je odpeljal vse najboljše kadre s tega področja v Telekomu. No, ne čisto vseh. Nekatere je pustil na Telekomu. Insiderji pravijo, da zato, da bi Telekom še naprej zatiral konkurenco na področju dostopa do interneta, kot je bilo zastavljeno pod Krambergerjem. Zakaj? Ker je ves čas računal na odškodninsko tožbo do Telekoma. Glede na to, da je eden najboljših poznavalcev trga telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, mu je bilo jasno, da s postopnim prodiranjem kot alternativni ponudnik storitev na Telekomovem omrežju ne more uspeti. Zato je stavil na izgradnjo lastnega, predvsem optičnega omrežja in z najnovejših tehnologij za prenos podatkov, ter seveda na nadaljevanje brutalne prakse zatiranja konkurence s strani Telekoma. Na prvi pogled Krambergerju uspeva, T-2 je kot prvi v Sloveniji uvedel storitve na osnovi VDSL in kasneje še FTTH tehnologije širokopasovnega dostopa. T-2 izgrajuje svoje lastno optično omrežje, s čimer postaja neodvisen od Telekoma. Hkrati je T-2 januarja 2007 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 129,5 mio EUR, in sicer iz enakega razloga, kot se je ves čas pritoževala tudi ostala konkurenca: Telekom naj bi z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 ter z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzročal, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer. Gre za t.i. vzvodni učinek, ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu, ki jo preganjata tako evropska kot tudi specialna domača zakonodaja (82. člen Pogodbe evropskih skupnosti kot tudi 10. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Zanimivo pa je, da se Kramberger kot idejni oče T-2 sklicuje na tovrstno omejevanje konkurence, medtem ko je še novembra 2004 izjavil: »Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!« (Finance, 23.11.2004).

Pri Krambergerju gre vsekakor za zelo zanimivo zgodbo, vprašanje pa je, če se mu bo na koncu izšla. Njegov T-2 je kljub izdatnim kapitalskim injekcijam (samo decembra lani je dobil dve) hudo prezadolženo podjetje, število naročnikov pa (pre)počasi narašča. Problematična naj bi bila kakovost storitev T-2 (številni izpadi) ter slab odnos do uporabnikov, česar so polni praktično vsi spletni forumi. Hkrati je T-2 v svoji želji po hitrejšem dobičku stavil na ponudbo tudi pornografskih programov prek svoje ponudbe digitalne TV. S tem pa je, po dolgem zamiku sicer, razburil vodstvo Cerkve, ki zdaj grozi, da bo T-2 prodala, če ta ne preneha s ponujanjem pornografskih vsebin.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, in od katerega je odvisna usoda Krambergerja, pa je seveda, kako močni so moralni pomisleki Cerkve, da bi se hitro kapitalsko umaknila iz T-2. Če Cerkev T-2 proda danes, bo pridelala veliko kapitalsko izgubo, saj je vrednost T-2 še relativno majhna. Ob približno 50.000 uporabnikih in dobri tržni ceni uporabnika denimo 700 evrov po glavi (dvakrat več kot je Telekom plačal za porabnike Sinfonike), bi bila cena T-2 okrog 35 milijonov EUR, pa še kakšnih 15-20 milijonov bi lahko iztržil za svoje omrežje. Ta cena pa je seveda nekajkrat manjša od tiste, ki se pojavlja v medijih (350 milijonov evrov). Hkrati pa bi T-2 s tem izgubil podporo Cerkve, s čimer bi se njegova teža v odškodninski tožbi do Telekoma bistveno zmanjšala.

Vprašanje, ali bo Kramberger Steve Jobs slovenskih telekomunikacij, torej ni povsem na mestu. Kajti to niti ni ključno odvisno od njega, pač pa predvsem od moralne trdnosti in globine zakladnice slovenske Cerkve. Če ne bo prevladala moralnost, ampak podjetniški duh in pohlep po bogatenju Cerkve in bo Cerkev vztrajala pri naložbi v T-2 še leto ali dve, bo Kramberger nekoč slavljen kot pogumen, vizionarski in uspešen menedžer. Če pa bo prevladala morala in vrednote, za katere se naša in globalna katoliška Cerkev zavzemata in bo Cerkev na hitro prodala T-2, bo Kramberger pač le še eden izmed tistih padlih angelov, ki umrejo zagrenjeni.

Dilema Cerkve je torej jasna: dobiček ali morala? Bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih? In od njenega izida je odvisna poslovna usoda nečaka mariborskega nadškofa. Huda dilema za Cerkev.

Obračun med banditi ali Po Laškem boli glava

20 decembra, 2007 By in slovenija, v ospredju 4 komentarji

Začnimo in končajmo z moralo. Kajti morala je – pa mi verjetno ne boste verjeli na prvo besedo – v osrčju zgodbe o Laškem. Tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, ampak bi pričakovali hladno profesionalnost. Leta 1975 je Isaac Ehrlich z univerze v Buffalu objavil zelo odmevno raziskavo, s katero je s pomočjo ekonometrične analize pokazal, da smrtna kazen zmanjšuje število umorov. Natančneje, pokazal je, da je v 1960. letih vsaka izvedba smrtne kazni v ZDA preprečila 8 umorov. No, seveda je ta študija izzvala zelo burne reakcije, v katerih so različni raziskovalci Ehrlichu očitali številne metodološke pomanjkljivosti. Zadeva je šla tako daleč, da je prišlo do diskusije o etičnih temeljih raziskovanj, namreč ali so raziskovalci – tudi če so ekonometriki – sploh lahko objektivni. Edward Leamer z univerze UCLA iz Los Angelesa, sicer eden najboljših »applied« ekonometrikov, je leta 1983 v American Economic Review objavil odmeven zabaven članek Let’s take the Con out of Econometrics, v katerem je pokazal, da v ekonometriji objektivnosti in nepristranosti ni, ampak da predsodki in apriorna prepričanja raziskovalcev značilno vplivajo na dobljene rezultate. Kot primer je Leamer vzel prav Ehrlichov primer. Na podlagi ameriške statistike po zveznih državah o številu umorov, številu smrtnih kaznih ter kopici pojasnjevalnih spremenljivk, od ekonomskega do socialnega okolja, je pokazal, da apriorna prepričanja raziskovalcev o možnih povezavah med spremenljivkami ter ustrezno (ne)vključevanje spremenljivk v empirični model značilno vplivajo na dobljene rezultate.

Denimo, hard core desničar, ki verjame v vzgojno vlogo smrtne kazni, bi dobil rezultat, da ena izvršena smrtna kazen odvrne tudi do 22 umorov. Nasprotno pa bi raziskovalec s sočutnim srcem s svojim empiričnim modelom lahko dokazal, da ena izvršena smrtna kazen lahko povzroči dodatnih 12 umorov. V glavnem rezultatom o vzgojnosti smrtne kazni ni mogoče zaupati, ker ni mogoče izločiti apriornih subjektivnih prepričanj raziskovalcev. Način povečanja zaupanja v ekonometrične študije so lahko zgolj stroge ozke meje intervalov zaupanja, analize občutljivosti rezultatov na vključene (izpuščene) spremenljivke ter analize robustnosti rezultatov na različne ekonometrične metode. Toda še vedno se dvomu v zanesljivost rezultatov ni mogoče izogniti, zato se je uveljavila t.i. bayesianska metoda, ki s primerjavo številnih študij poskuša najti nek »povprečen učinek«.

Zakaj sem dal ta primer? Ker želim pokazati, da je celotna zgodba okrog Laškega ter sedanje protitajkunske gonje v svojem bistvu velika manipulacija nekaj glavnih igralcev. Film o prevari stoletja, lažiranju javnosti in osebnih intrigah. Film o obračunu med banditi, ki se vrti pred našimi očmi in nas dnevno zaposluje. Na naše stroške, seveda. Naj to ilustriram z nekaj dejstvi.

Prvič, začelo se je s pravkar odlikovanim Turnškom in njegovima pribočnikoma, od katerih je eden zdaj šef pijačarsko-medijsko-finančnega holdinga s političnimi izpostavami, drugi pa se kot finančni strateg še naprej uspešno izmika očem javnosti ter njihovo idejo koncentracije kapitala v nekaj zasebnih rokah na račun celotne javnosti. Nadaljevalo se je s kupljenimi pravnimi in ekonomskimi svetovalci, kupljenimi in instrumentaliziranimi mediji in novinarji ter – na ta ali oni način – utišanimi ali umaknjenimi nadzorniki Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) in UVK. Po prvih uspehih z nelegalnimi metodami (pridobitev kontrolnega deleža prek povezanih oseb v Pivovarni Union, umik Interbrewa ter končna pozitivna odločba UVK iz leta 2005) in vzpostavitvi velikega laškega imperija ob aktivni pomoči sedanje vladne koalicije med leti 2005 in 2007 je v sredini letošnjega leta laška zgodba o uspehu zašla v njen zenit. Zdi se, da je pohlep glavnih akterjev presegel njihov dejanski potencial. Šli so predaleč, povzročili so revolt politike in javnosti in zdaj bomo najverjetneje priča zahajanju laškega imperija.

Drugič, Laščani so do te mere »zabodli v hrbet« njihove nekdanje politične zaveznike in mecene, da sta se bili vlada in parlament v velikem, ruskem stilu prisiljeni lotiti »primera Laško«. Vlada je prek Urada za varstvo konkurence (UVK) odprla vprašanje kršenja prevzemne zakonodaje v primeru laškega prevzema Mercatorja in izkoriščanja dominantnega položaja Mercatorja. Kmalu pa pride na vrsto še kršenje prevzemne zakonodaje v primeru laškega prevzema Pivovarne Union ter kasneje še Dela in Večera ter morebitna zloraba dominantnega položaja holdinga Laško pri prodaji pijač. Hkrati se je parlament pod taktirko vlade s spreminjanjem zakonodaje o bančništvu, prevzemih in gospodarskih družbah lotil še protitajkunske obravnave morebitnega menedžerskega prevzema same Pivovarne Laško. Uprava Pivovarne Laško bo v naslednjih desetih mesecih hudo zaposlena, predvsem pa njihov štab odvetnikov ter pravnih in ekonomskih svetovalcev. Sedanje krizne klavzure v Laškem se bodo sprevrgle v permanentni krizni štab, Laško pa –karikiram – v utrdbo iz vojaških ali mafijskih filmov.

Tretjič, Laščani so v tej zgodbi delovali ves čas večinoma onstran legalnosti. Praktično v vseh zgoraj naštetih primerih so izigravali prevzemno zakonodajo in zakonodajo o gospodarskih družbah in varstvu konkurence ter s pomočjo povezanih oseb, delniških parkirišč in zlorab notranjih informacij izgrajevali svoj imperij. Opogumljeni z nesankcioniranjem nadzornikov (ATVP in UVK) so kupili še pravno in ekonomsko strokovno pomoč. Pri tem je njihova ekonomska strokovna pomoč (študija Boleta in Jereta) v najlepši meri pokazala, kako je mogoče zlorabiti ekonometrijo. Verjamem, da Bole in Jere verjameta v to, da monopolna koncentracija na trgu ni škodljiva. Verjamem, da sta prav zato uporabila metodološko sporne metode, ki sta jih uporabila. Verjamem, da sta zato predpostavila, da so vina, piva, sokovi, čaji, gazirane pijače in vode dobri medsebojni substituti in predstavljajo enoten upoštevni trg. Verjamem, da sta se zato odločila, da bosta višino stopnje tveganja in intervale zaupanja tako razširila, da bosta lahko upoštevni trg opredelila širše. Verjamem, da zato ocene križnih elastičnosti, ki sicer kažejo, da sta portfelja Uniona in Laškega substituta, interpretirata, kot da oba ponudnika nastopata na različnih trgih. Verjamem, da je Laško vedelo, kaj bo dobilo z Boletom in Jeretom in ju je zato najelo.

Četrtič, opogumljeni z javno podporo in kupljenimi analizami je Laškemu uspelo na svojo stran še nadzornike. ATVP je utihnil zelo kmalu po tem, ko je oznanil, da gre pri prevzemanju Dela za kršenje prevzemne zakonodaje. UVK je aprila 2005 objavil relevantna dejstva, ki prav v vseh pomembnih točkah za njegovo presojo popolnoma enoznačno kažejo, da je tako nastala koncentracija (monopol!) na trgu piva kritična z vidika varstva interesov potrošnikov, saj ima združena pivovarna prevladujoč položaj na trgu. En mesec zatem pa objavil odločbo, ki je bila v popolnem nasprotju s povzetkom relevantnih dejstev. Kot da bi se oba nadzornika ustrašila, da nikoli več ne bosta v Sloveniji dobila nobene službe, kot je nekoč povedal bivši direktor UK Andrej Plahutnik. Toda ne pozabimo, da je UVK izdal odločbo že pod sedanjo vlado in da UVK septembra istega leta, ko je pod blagoslovom iste vlade prišlo še do vertikalne integracije med holdingoma pijač in prehrambenih izdelkov ter trgovcem z dominantnim položajem, ni niti pisnil. Kot tudi ni pisnil v primeru Petrol – Istrabenz. Toliko o verodostojnosti vlade in njene sedanje protimonopolne in protitajkunske akcije.

Petič, in najbolj paradoksalno, kolateralna škoda širjenja imperija Laškega je uničevanje lastnih proizvodov, od blagovne znamke do verodostojnosti medijev v njihovi lasti. Imidž blagovne znamke Laškega že dolgo ni bil tako nizek. Nobena skrivnost ni, da Laškemu prodaja vode ne gre dobro od rok in da Radenska pospešeno propada, toda Laškemu letos ne bo uspelo niti izpolniti plana pri prodaji piva. Še več, podatki Gral-Iteo kažejo, da Laščanom prodaja piva ne gre več najbolje niti v njihovi domači regiji. Podatki s terena kažejo, da se potrošniki vse bolj odločajo za konkurenčne proizvode znotraj holdinga, nekaj zaradi slabega imidža blagovne znamke Laško, nekaj pa zaradi upadajoče kvalitete laškega piva. Moji kolegi pravijo, da po Laškem boli glava. Podobno je z mediji v njihovi lasti, njihova verodostojnost vse bolj pada, prav tako njihova naklada. Bi vi verjeli, da lahko denimo Delo in Mag objektivno pišeta o postopkih UVK proti Laškemu ali o vladni protitajkunski zakonski akciji? Po vseh uredniških zamenjavah in javnih pismih med nekdanjimi uredniki in nadzorniki teh hiš?

Izid zgodbe o Laškem je predvidljiv. Žalostno je le to, da v tej zgodbi ni dobrih in slabih fantov, ampak so vsi slabi in je težko za koga navijati. V večini kriminalnih filmov se lahko nekako identificiramo vsaj z nekom izmed akterjev. V nekaterih filmih imamo težavo, da so nam nehote bolj všeč slabi fantje od dobrih, denimo v filmu Point Break nam je bolj všeč Patrick Swayzee kot Keanu Reeves, čeprav prvi pod krinko Ronalda Reagana ropa banke, drugi pa zastopa roko pravice. Swayzee je pač bandit zato, da lahko nato v miru surfa in čaka svoj veliki val, Reeves pa ga pri tem moti. Swayzee je simpatični bandit. No, v zgodbi o Laškem je težava v tem, da ni simpatičnih fantov in da se težko s kom identificiramo, ker vsi brez izjeme – tako na strani Laškega in njihovih najetih strokovnjakov kot na strani javnih nadzornih inštitucij ter politike – izgledajo kot slabi fantje.

Izid te zgodbe zato gotov. Izgubili bodo vsi vpleteni. Sedanja vladna koalicija – kljub premaskiranju v vlogo nemočne žrtve proti vsemogočnemu kapitalu – še bolj pospešeno izgublja na ugledu in javnomnenjski podpori. Laško izgublja na svojem korporativnem imidžu, vrednost njegove blagovne znamke in njen tržni delež pa upada. Časopisne edicije pod kontrolo Laškega izgubljajo na verodostojnosti, njihove naklade pa še naprej pospešeno upadajo. Laščani bodo zato oboje, tako osnovno pijačarsko dejavnost kot medijski imperij prodali, dokler zanju še kaj dobijo.

Še morala cele zgodbe. Peščica laških fantov iz osnovne zgodbe bo ne glede na uporabljene sporne ali nelegalne metode vseeno bajno obogatela. Kot tudi njihovi odvetniki. Vse ostale pa nas bo bolela glava. In v tem je razlika med filmi in banditsko tranzicijo v praksi.

Kaj imata skupnega Ku Klux Klan in Pivovarna Laško?

11 decembra, 2007 By in slovenija, v ospredju 22 komentarjev

Da ne bo pomote, nikakor ne želim primerjati Pivovarne Laško s Ku Klux Klanom (KKK). Pač pa želim potegniti vzporednice glede metod boja proti družbenemu zlu, ki ga predstavlja na eni strani zloglasna zločinska organizacija in oligarhična združba na drugi. Vzporednice sem potegnil iz knjige Freakonomics, avtorjev Stevena D. Levitta in Stephena J. Dubnerja. Nadaljujte z branjem→