Če ne drugega, so tedne dolge jezne demonstracije gibanja Occuppy Wall Street proti pohlepu bankirjev in naraščajočim razlikam v razdelitvi ustvarjenega dohodka, dober povod za diskusijo o prihodnosti (ali, če hočete, koncu) kapitalizma. Zame pa seveda razlog, da končno napišem nekaj refleksij o letos izdanem slovenskem prevodu knjige Lahko kapitalizem preživi? legendarnega avstrijsko-ameriškega ekonomista Josepha A. Schumpetra. Knjiga, na katere prevod v slovenščino smo morali čakati skoraj 70 let, je del Schumpetrovega opusa Kapitalizem, socializem in demokracija (1942) in eno izmed njegovih treh ključnih del.* Nadaljujte z branjem→

Večina tistih, ki razmišlja o razvoju, o njem večinoma razmišlja statično. Izhaja iz sedanjega stanja odkritih (naravnih in človeških) virov ter iz sedanjega poznavanja možnosti in metod njihove uporabe. Nato pa na podlagi tega znanja sklepa v bodočnost. Paradoksalno, o prihodnosti razmišlja statično. To pa je garancija za napako. Nadaljujte z branjem→

Tudi letos smo del poletja v skladu s tradicijo preživeli doma pri mami na Štajerskem. Letos je bilo prvič v zadnjih letih, da nismo imeli na sporedu nobenega “projekta”. Nobenih prenavljanj, nobenih zamenjav instalacij itd. Idealen predah za običajne opravke okrog hiše in za akademsko delo. Nekako je padla odločitev, da je čas, da ženi končno pokažem kraje, kjer sem odraščal, tudi iz perspektive kolesa. Kaj pa vem, vse te kraje sem neštetokrat prekolesaril v mladosti, v zadnjih letih nekako nisem čutil posebne želje, da jih grem ponovno odkrivat s kolesom. Sploh pa doma nikoli ni časa za to razkošje. Ko pridem domov, se na hitro preoblečem in čez pet minut sem že na traktorju ali kaj šraufam. Tokrat pa nisem imel nobenih pametnih izgovorov. Nadaljujte z branjem→

S pokojninskimi shemami je velik križ. Če prisilno plačujemo vanje, kot to počnemo pri nas in v večini evropskih držav, bomo ob teh demografskih trendih zelo skromno – ob vodi in rižu – preživljali zadnja leta ali desetletja življenja. Če pa plačujemo prostovoljno v razne državne ali zasebne pokojninske sklade, pa tvegamo, da nam bo kakšna resna globalna finančna kriza pobrala vse prihranke – tako glavnico, naloženo v vrednostne papirje, kot tudi ves fiktiven donos od njih. Ali pa nas bo nategnil kak prevarantski menedžer, kot je denimo Kenneth Lay oropal desettisoče zaposlenih v Enronu njihovih bodočih pokojnin ali kot je Kelley Lynch do kosti obrala Leonarda Cohena. Nadaljujte z branjem→

Precej pozno, vem. Na Broken social scene sem postal pozoren šele pred nekaj leti. Tri leta bo, kar sem naletel na blog Richarda Floride, avtorja The Creative class, ki je povezoval inventivnost glasbene scene s kreativnostjo in tehnološko inovativnostjo okolja. Florida je s kolegi preučeval 31 ameriških glasbenih regionalnih klastrov in razvil tezo, da okolja, kjer je glasbena scena zelo inovativna, generirajo širšo družbeno kreativnost. Po eni strani, ker »scena« širi skupne vrednote v okolju glede vzorcev obnašanja in potrošnje. Po drugi strani pa, ker »scena« na enem mestu združuje vrhunske talente, sofisticirane potrošnike, kulturne trendseterje, ekonomsko infrastrukturo in forum za predstavitve ter seveda poslovneže, ki v sceni vidijo svojo poslovno priložnost. In ko se scena krepi, privablja vedno nove talente in kapital, kar iz scene naredi glasbeni in poslovni klaster. Nadaljujte z branjem→

Sijalo je sonce. Prijetno toplo. Če bi leto štelo en mesec več, bi tam med cipresami žrvrgoleli ptiči. Stali smo tam zunaj pred vežo in gledali, kako se je voziček s  krsto počasi obrnil proti nam. Se umiril. Za trenutek je svet obstal. Kot da bi vsi nehali dihati. Nato so zaigrali zvočniki. Tam nekje zgoraj, v kotu. Nekaj mehkega, nekaj kar je počasi pridobivalo zvočno kuliso. Balkan. Dušo. In ko je prišel vokal, sem se moral nasmehniti. Toše. Le kdo drug bi lahko pospremil Edota …

^{Da se bar mogu probuditi
u svijetu ljubavi
bez starih drugova
i ovih nakaza
što su me stalno pratili}

^{Da te bar mogu poljubiti
bez loših sječanja
na hladna prolječa
bez slike stradanja
što se baš na nas zalijepe}

^{Jer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne piše}

^{Jer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane …}

Konjak ni splaknil okusa. Zapeljal sem se na prvo črpalko. Vedel sem, da morajo imeti Tošeta. Kupil sem oba CD-ja. In nato pobrowsal do te pesmi. In jo na repeat poslušal vso pot. Od Velenja do Radgone.

Dokler se ni ta feeling do bolečine razlezel v vse pore. Naj se razboli. Zaradi nesmisla vsega. Kar je bilo. Kar se je pravkar tragično končalo. In kar morda še bo. Zaradi vseh nas. In naših porazov.

Po vseh porazih ostane samo še spomin. In pogrešanje. Ne bom vedel, ali zna dagnje na buzaro, s špageti, res tako vrhunsko skuhati. Ali pa se mu je zadnjič samo posrečilo. In Luka in Jure ne bosta nikoli slišala vseh tistih zgodb, ki jih je še imel povedati. In Nejc ne bo zvedel iz prve roke, katere finte v obrambi lahko uporabi, da sodnik ne zapiska. In mi vsi si bomo morali, v tistih toplih večerih, sami zamisliti, kaj bi Edo dodal h kakšni naši domislici. Kot vedno, kot češnjo na vrh smetane.

Pusto bo v kampu letos …

Črt mi je v nedeljo poslal link na EP zame še povsem neznane skupine Cory Chisel & Wandering Sons. Ne gledam TV in mi jih seveda ni uspelo zaslediti v Dr. Houseu, kjer so bojda gostovali konec januarja s pesmijo “On My Side”. Jasno, takoj sem se zaljubil. Kot takrat daleč nazaj v Cowboy Junkies, Willard Grant Conspiracy, Walkabouts, Tindersticks, The Fray, Snow Patrol … Zame ubijalska mešanica odličnih tekstov, kitarskega soula iz 60.tih, sodobnega pop rocka in vrhunskega nežnega vokala. “See it my way” mi dvigne kocine.

Kolikor sem uspel dosedaj prisurfati informacij, so dolej posneli EP “Cabin ghosts”, posnet v družinski koči. Na nemškem Amazonu je mogoče kupiti CD, na ameriškem in britanskem Amazonu pa downloadati mp3-je, vendar samo znotraj ZDA ali Britanije. Čudna globalizacija na četrt poti. No, še dobro, da imam prijatelje tam čez.

Sicer pa se Cory Chisel ponaša z glasbeno dediščino baptističnega pastorja in mame, ki je igrala piano pri njegovih mašah. Nekako podobna zgodba kot pri Kings of Leon. Cory & vandrajoči sinovi precej igrajo po raznih sešnih in klubih, posnetek enega izmed njih lahko poslušate na Paste Magazinu.

Treba jih je poslušati zdaj, preden postanejo veliki in jih bodo polne vse radijske postaje. Meni definitivno polepšujejo te krizne čase.

V to, da ne bi marali Scarlett Johansson, močno dvomim, kljub barvi las in imidžu, ki temu pritiče. Če ne zaradi drugega, jo je zaradi njene neizgubljene deviškosti v Lost in translation (Izgubljeno s prevodom) težko ne imeti rad. Če pa ne marate Woodyja Allena ali Penelope Cruz, potem je Vicky Cristina Barcelona (Ljubezen v Barceloni), film z letošnjega Liffa, odlična priložnost, da se spravite z obema. Za vedno. Tako Woody kot Penelope sta morala v Barcelono, v Španijo, da se najdeta in v Almodovarjem jeziku povesta tisto, kar jima v Ameriki nikakor ne uspeva.

Ne bom se spuščal v detajle, ker vas ne želim prikrajšati za užitek gledanja niti ne želim z izgovorjenim zbanalizirati stvari. Zato puščam ob strani ljubezenske trikotnike in štirikotnike. Kar očara, je lahkotnost naracije o tako kompleksnih temah. Notranja dinamika ljubezni, kreativnost kot njeno gorivo in tveganje destruktivnosti kot njenega proizvoda, trajna melanholičnost ob spoznanju nemožnosti trajanja in še bolj večna želja po spet, po vsaj še enkrat. Tudi, če ubije. Na Viču prodajajo to željo.