Kolesarjenje ob Muri

Tudi letos smo del poletja v skladu s tradicijo preživeli doma pri mami na Štajerskem. Letos je bilo prvič v zadnjih letih, da nismo imeli na sporedu nobenega “projekta”. Nobenih prenavljanj, nobenih zamenjav instalacij itd. Idealen predah za običajne opravke okrog hiše in za akademsko delo. Nekako je padla odločitev, da je čas, da ženi končno pokažem kraje, kjer sem odraščal, tudi iz perspektive kolesa. Kaj pa vem, vse te kraje sem neštetokrat prekolesaril v mladosti, v zadnjih letih nekako nisem čutil posebne želje, da jih grem ponovno odkrivat s kolesom. Sploh pa doma nikoli ni časa za to razkošje. Ko pridem domov, se na hitro preoblečem in čez pet minut sem že na traktorju ali kaj šraufam. Tokrat pa nisem imel nobenih pametnih izgovorov.

Začela sva s kolesarjenjem iz Lomanoš po Apaškem polju ob Muri navzgor. Za geografsko manj razgledane naj povem, da so Lomanoše majhna vasica, 4 kilometre od Gornje Radgone, prav na robu Apaške kotline, nad vasico se vzpenjajo vinorodni griči Slovenskih goric. Iz Lomanoš pa je lep razgled širom čez polja, preko Mure v Avstrijo. To je bilo vedno tradicionalno nemško govoreče ozemlje. Med drugo svetovno vojno so imeli Nemci prav v Lomanoših svojo postojanko. No, nato so zmagali partizani in komunisti so izgnali vso nemško manjšino iz Apaške kotline. V skladu z agrarno reformo pa tudi Slovencem zaplenili večino zemlje in vinogradov, ki so bili že stoletja v lasti posameznih družin. Še krave in prašiče so hodili redno plenit. Dedkova družina z dvanajst otroki pa se je komaj preživljala. Nič čudnega, da v naši družini nikoli nismo gledali partizanskih filmov. Ob večerih pa smo se v hiši pogovarjali bolj potiho ali ob glasno prižganem radiju. Komunistični špiclji v vasi so bili ponoči še posebej aktivni.

Glede na peklensko vročino sva začela že zjutraj ob sedmih. Od Lomanoš do Plitvice in nato prek Lešan do Apač vodi čudovita lokalna cesta med polji. Zjutraj so bile še meglice med polji, da so se kolesarska očala kmalu zameglila. Na poti do Apač sva srečala le dedka na kolesu ter nekaj delavcev v gozdu. Apače so prijazen kraj. S cerkvico, katere vrh je – po pripovedovanju mojega dedka – v enaki višini kot prag dedkove domačije v sedem kilometrov oddaljenih Lomanoših. Vmes pa je apaška kotlina in ena sama ravnina s polji. No, Apače so meni bolj zanimive iz drugega, jezikovnega vidika. V naših krajih namreč “gučimo”, v Apačih pa “govorijo”. To je posledica tega, ker je bivša Jugoslavija po drugi svetovni vojni etnično očistila to obmejno področje, izgnala avstrijski živelj v Avstrijo, v Apače in okolico pa naselila Kočevarje in druge Slovence. Še danes jih malce po strani gledamo, ko slišimo kakšnega starejšega v trgovini ali gostilni še vedno pravilno slovensko govoriti. Vsaj njihovi otroci in vnuki so se naučili “gučati” po naše.

Od Apač naprej vodi lepa regionalna cesta skozi številne vasi, katerih imena se večinoma končajo na “–ci” – Črnci, Žepovci, Žiberci, Drobtinci, Stogovci in tako naprej. Vmes se lahko ustavite v Konjišču, kjer domuje najstarejši slovenski hrast. Pred 1350 leti je menda padel v vodo in se nato v produ ohranil do danes. Nato pa vodi cesta naprej do Vratjega vrha oziroma kraja Trate, ki ga mi imenujemo Cmurek. Po avstrijskem Murecku na nasprotni strani Mure. Do sem je 20 kilometrov ceste, ki se proti koncu zlagoma vzpenja. Še danes občudujem mamo, ki se je sem vsak vikend, ko ni bilo avtobusov, vozila s kolesom v službo. Če bi nadaljevali pot po slovenski strani od Cmureka naprej, bi se po malce grizenja kolen v hribčke pripeljali do Sladkega vrha (kjer domuje znana in na žalost zaradi gospodarskih škandalov razvpita Sladkogorska Paloma). Še malce naprej po vrhovih hribčkov pa vodi cesta vse do Šentilja.

Midva sva prečkala Muro prek starega kovinskega mostu, ki že stoletje povezuje Slovenijo in Avstrijo. Na slovenski strani Cmurek danes bolj klavrno izgleda, edina gostilna razpadajoče sameva, avstrijski Mureck pa se zdi, da cveti. Sandri na hitro razkažem mesto, kjer sem, denimo, kupil svoj prvi teniški lopar, nato pa nadaljujeva pot ob Muri navzdol. Iz Murecka v smeri avstrijske Radgone (Bad Radkersburg) vodi izjemno lepo urejena in označena kolesarska pot, večinoma ob Muri ali skozi vasi ob Muri. Tri kilometre iz Murecka je Röcksee, nekdanja gramoznica, ki so jo preuredili v čudovito urejeno jezero z velikim kampom, igrišči, gostiščem. Kot da bi bili na morju. Od jezera naprej nadaljujeva po kolesarski poti, mimo velikega novega razglednega stolpa, z vrha katerega se ponuja presenetljivo lep razgled, nato pa mimo številnih majhnih jezer in lepo urejenih vasi. Začudena sva, ker srečujeva ogromno kolesarjev. Pare in velike skupine. In še huje, vsi po vrsti prijazno pozdravljajo!

Pri nas nekako velja fama, da pokrajina ob Muri razen za nas domačine in nekaj čudaških Angležev, ki kupujejo hiše na Goričkem, ni prav atraktivna lokacija. Pomurci (vključno s Prekmurci) radi jamrajo, da ta od-boga-pozabljena pokrajina dobi absolutno premalo državne pozornosti (in proračunskega denarja, jasno). Na neki okrogli mizi na regionalni razvojni konferenci sem nekoč predlagal, da bi proaktivno pristopili k stvari in bi začeli tuje turiste organizirano voziti na dopust v Pomurje. Denimo britanske turiste z Ryanairom do Maribora itd. Pa nisem uspel dokončati stavka, ko me je že “povozil” direktor lokalne turistične organizacije, da to nikakor ne pride v poštev, ker bi s tem uničili dušo pomurske pokrajine.

Ne vem, koliko južnoštajerske obmurske duše so uničili čez mejo v Avstriji. Kajti tam so iz pokrajine naredili posel. Tukaj puščam ob strani buschenschanke, kmečke turizme po naše, ki jih mrgoli ob lepo urejeni vinski cesti na avstrijski strani meje od Murecka naprej proti Šentilju. Ne, Avstrijci so posel naredili iz same ravnice ob Muri. Vsi nekaj počnejo in nekaj ponujajo. Kmetije so lepo urejene, kot da bi tekmovali za najlepše urejeno kmetijo. Vsaka druga, ne pretiravam, ponuja prodajo medu ali bučnega olja ali ima urejena prenočišča. Vse nekdanje gramoznice ali ribniki so lepo urejeni in povsod se lahko kopaš, in ljudje to res počnejo. Ob vsakem ribniku je vsaj ena gostilna. Midva se ustaviva ob ribniku Liebmannteich, tri kilometre pred avstrijsko Radgono. Naročiva limonade, ki nama jih postreže natakar srednjih let v kleni prekmurščini. Nato pa odhiti novim gostom razlagat, kje se lahko kopajo s psom, da ne bi motili ostalih kopalcev. Opaziva celo prhe za kopalce.

Še večji turistični “šok” pa obiskovalec doživi, ko pride v avstrijsko Radgono. Bad Radkersburg v Avstriji nikoli ni veljal za nek presežek med mesti. Razen lepo obnovljenega mestnega zidu iz časov turških vpadov, zazidanega rova, ki mesto pod Muro povezuje z gradom v Gornji Radgoni (kar smo mulci, ki smo na grad še hodili v šolo, vedno hoteli raziskati, pa nam ni bilo dano) in lepo urejenega majhnega mestnega jedra, je avstrijska Radgona živela predvsem na račun obmejne trgovine. Mi smo hodili čez kupovat kavo, riž in jolly barvice ter vmes pretihotapili kakšne kavbojke, radio ali petarde. Po letu 1991 je obmejna trgovina počasi začela zamirati, danes Avstrijci celo hodijo kupovat k nam v Radgono. Toda kakšnih 15 let nazaj so se v Bad Radkersburgu odločili, da bodo investirali v zdraviliški turizem. Začelo se je s termami Marije Terezije. Danes pa je tukaj na samem obrežju Mure že cela zdraviliška industrija, z rehabilitacijskim centrom za različne bolezni, pol ducata hotelov in nekaj ducatov hiš, ki ponujajo apartmajske storitve svojcem bolnikov v zdraviliščih ali turistom na sploh. Pred petnajstimi leti so bila tukaj polja. Zraven je veliko kopališče s tobogani. Naši mulci se danes, namesto, kot mi nekoč v Radence, hodijo kopat na bazen v avstrijsko Radgono.

Vzpon zdraviliškega turizma v Bad Radkersburgu sovpada z zatonom turizma v Radencih. Podobno je z mineralno vodo. Radenska je zaspala že pred desetletjem in pol, ker ni verjela v vzpon navadnih, nemineralnih vod. Danes je izgubila svoj primat tudi med mineralnimi vodami. V lokalih v Gornji Radgoni ti kot mineralno vodo ponudijo Römerquelle iz streljaj čez mejo oddaljenega vrelca v Sicheldorfu. Verjetno Avstrijci več vlagajo v marketing in promocijske akcije kot pa Laščani, ki so Radensko dokončno uničili.

Čez lepo prenovljen, nekoč Titov most, od koder so odstranili vse sledove nekdanjih stavb mejne policije in carine, se zapeljeva v Gornjo Radgono. Po streljanju junija 1991, ko se je tukaj za nekaj dni zabarikadirala nekdanja JLA s tanki, so ta najstarejši del Radgone zelo lepo obnovili. “Spodnji Gris” je podobno urejen kot stavbe čez mejo v Avstriji. Vsaj tukaj smo naredili napredek. Zapeljeva se do pekarne, kupiva burek in nato pod gradom mimo šampanjske kleti nazaj proti domu. 45 kilometrov, 3 ure uživaškega kolesarjenja. Ura je deset, termometer pa kaže že 30 stopinj.

Naslednji dan se odpraviva razgledovat pot naprej ob Muri navzdol proti Radencem. Kljub temu, da sem zelo pogosto doma, skorajda ne prepoznam več področja nekdanjega “stadiona” (s speedway stezo) ob sami Muri. Danes je tukaj lepo urejen park z igrišči in številnimi domovi za ostarele. Povsem na blef se namesto po glavni cesti zapeljeva raje po komaj vidni potki za ribiče proti Muri. Ob Muri odkrijeva, da vodi cesta ob obrežju Mure. Verjetno je ostanek nekdanje poti, ki so jo uporabljali vojaki nekdanje JLA za čuvanje meje. Trava ob poti je pokošena, pot je sicer slabo utrjena in zaradi mivke se ugreza pod kolesi, toda čez kak kilometer odkrijeva tablo, ki pravi, da gre za urejeno kolesarsko stezo ob Muri. Lepo presenečenje. In res, cesta je urejena, čeprav ne utrjena, vse do petanjskega mosta v Radencih. Tam na mostu je državna meja, kot se radi hecamo, s Prekmurjem. Brez dokumentov prečkava most in Sandri pokažem, kje so se nekoč kalili slovenski kajakaši in od kod smo mi pred leti štartali naš famozni rafting po Muri. Na Muri to zgleda tako: velik kovinski čoln, med vožnjo pa se ne vesla, pač pa se je domač kruh z zaseko, ki se ga zaliva s špricerji. In kakšno uro in pol kasneje si ves omotičen že v Ižakovcih ter otoku ljubezni.

Toda odločila sva se, da bova prekmurski del Mure obdelala naslednjič. Obrneva se in se prek petanjskega mosta zapeljeva v Radence. Na Radence imam zelo lepe spomine. Tukaj sem na bazenu preživljal poletja, opravljal prakso v Radenski, trpel četvorko na maturantskem plesu. No, danes so Radenci le še senca tega spomina. Nekdaj najlepše urejeno turistično mesto v Sloveniji se zdi, kot da kontrolirano propada. Velik park ob zdravilišču danes spominja na kraje v Liki po odhodu srbske vojske, manjkajo le še napisi “Pozor, mine!” Del drevoreda je danes golosek, asfaltne cestice v parku so razrite s koreninami, nekoč čudovit Kapelski dom je ruševina, teniško igrišče v parku je uničeno (nikoli mi ne bo uspelo igrati tukaj). Le cerkvica v parku se zdi očuvana. Vsaj Cerkev očitno skrbi za svojo lastnino. Največje razočaranje pa je letno kopališče. Zaprto. Zelo očitno propada že nekaj let. Ker sem tukaj preživel ogromno poletij, mi je kar malce hudo. Radenci so doživeli klavrno usodo. Pa ne vem, komu pripisati to krivdo, tajkunom iz Laškega in Kranja (Sava) ali lokalnemu menedžmentu, ki ni razpoznal izziva časa že pred dvema desetletjema? Avstrijci čez mejo so ga.

Ustaviva se na kavi v slaščičarni Tamara. Sem smo običajno hodili iskat rojstnodnevne torte. Sva edina gosta. Hitro se odpraviva naprej. Zavijeva proti Boračevi, kjer je polnilnica Radenske, in nato med polji proti hribčkom z vinogradi. Naravnost pred nama na vrhu hriba je Janžev hram, zelo stara zidanica, nekoč znana restavracija, pod katero je velika vinska klet z znanim “od sonca razvajenim” Janževcem. Hram je trdno zaprt. Bogve, kdo je danes lastnik. Nekaj sto metrov naprej na hribčku je zasebna pivovarnica Pod kostanji. Varijo zelo solidno pivo in pečejo odojka v krušni peči. Popoldne gremo z mamo sem na kosilo.

Spustiva se po hribu mimo vinogradov v dolino in nato sva hitro skozi obe vasi na “-ci” – Orehovci in Črešnjevci – že v Radgoni. Spet kupiva burek in se pred nastopom vročine zatečeva domov. Na internetu pobrskava, kako je s potmi ob Muri. Res odkrijeva spletno stran Murska kolesarska pot, ki je dober vodič in daje informacije tako o slovenski kot o avstrijski kolesarski poti ob Muri. Nekoliko sem razočaran le, ker večina poti od Petanjcev, kjer sva se midva danes obrnila nazaj, proti Razkrižju na hrvaški meji poteka daleč stran od Mure. Naju pa zanima prav Mura, zato greva naslednjič preverit, kako prevozni so nasipi ob Muri od Petanjcev do Razkrižja in naprej mimo Sv. Martina na Muri do Murskega središča. Prava murska duša se namreč začne šele tukaj na prekmurski ravnici, na bregovih Mure, kot nam je rad govoril naš profesor filozofije, že dolgo pokojni Štefan Smej.

Razmišljam o tem, da bi povabil še nekaj kolegov. Morda bi nam uspelo zbrati celo kaj denarja za dobrodelne namene, morda za ureditev kolesarkih poti prav ob Muri. Nečesa podobnega se je prejšnji teden lotil moj prijatelj David Greenaway, rektor Univerze v Nottinghamu, ki je do prejšnjega tedna z našimi donacijami in sponzorji zbral skoraj 200 tisoč funtov za program raziskav paliativne medicine. Pri tem bodo s kolegi prekolesarili tisoč milj med O’Groats in Land’s End.

Ampak bistvena poanta je, da je ta kolesarska tura pri Sandri še utrdila željo, da bi tukaj živela. Zadnji dve leti razmišljava o tem, zelo intenzivno pa letos, da bi se preselila nazaj v te kraje. Nič ne odtehta jutranjega zbujanja na kmetiji ob mukajočih kravah, čeprav sosedovih, ter neskončnega pogleda čez ravnino, ki ga ne zastira nobena stavba. Odkar so dokončali ta krak avtoceste, je do Ljubljane le še slaba ura in pol.

 

15 responses

  1. Lustno in zanimivo:)

    Jaz sem se rodila tik ob Muri na prekmurski strani, se vedno znam prekmursko, pa ceprav sem se kot majhna deklica s starsi preselila na drug konec Slovenije in tam nimam nikogar vec, da bi se se tja vracala, razen sorodnikov in dedkov in babic na grobovih…

    Mi smo se potepali po Provansi, Andaluziji, se “guzvali” ob mladezi v Madridu, ko je bilo mesto kolapsirano ob papezevi selitvi iz “urbi et orbi” na Iberski polotok in se spustili kasneje se do Neaplja:)
    Seveda ne s kolesom, hehe, smo pa prevozili na tisoce km.

    😉

  2. Gornja Radgona … 🙂 Domači kraj najboljših sošolk (v ljutomerski gimnaziji) in rokovskih fešt s čisto ta pravimi garažnimi bendi … In Radenci so bili včasih RES mondeni, v Bad Radkersburgu pa so prodajali prav vse drobne sanje otrok pred blokom … Pokalice, kinder čokolado, milko, celo tintenkiler …

    Pri branju se mi je pojavilo vprašanje v zvezi s Kočevarji – mogoče pa odgovor zanima še koga? So Slovenci res preselili tudi Kočevarje v Apaško dolino? Sprašujem izključno zato, ker sem mislila, da so jih med vojno Nemci naselili v južni Sloveniji, od koder so izgnali Slovence (na prisilno delo in v taborišča), ko pa so se Slovenci po vojni vračali, so se Kočevarji menda selili nazaj na Kočevsko? Tudi kam drugam?

    Lepo slovensko pa niso govorile samo sošolke iz Radgone, temveč tudi sošolci iz Lendave, ki pa so večinoma govorili tudi madžarsko. Že od nekdaj se sprašujem, od kod ta otok slovenščine med klenimi Prekmurci? 🙂

  3. Kar se Apaške kotline tiče, so tam do 2. sv. vojne večinoma živeli Nemci, potomci prvotnega nemškega vala kolonizacije iz 9. stol. Po letu 1945 jih je bilo veliko preseljenih, naseljeni pa so bili Slovenci iz takorekoč celotnega ozemlja Slovenije (apaškim priseljencem domačini še vedno pravimo “kolonisti”), priselilo se je tudi veliko Prekmurcev. Se pa spomnim iz mojega otroštva (70. leta prejšnjega tisočletja), da so se stare ženice po nedeljski maši pred apaško cerkvijo še vedno pogovarjale v nemščini (tudi moja babica je znala bolj slabo slovensko in smo z njo vedno komunicirali v nemščini)…

    Ne vem pa, če v Radgoni res govorimo tako lepo slovensko – ko začnemo “gučati” med seboj, nas ne razume tričetrt Slovenije. 😉

  4. Domovoj, hvala :-))

    V primerjavi z mojim goričko-ravenskim gučanjem ste Radgončani večinoma tako rekoč “pravi Slovenci” 🙂 Ma ne, sošolki sta res govorili bolj slovensko od mene, je pa res, da sta deloma uporabljali tudi druge pogovorne izraze kot jaz.

    Joj, pogovarjanje z babico v nemščini … A si jo tudi vikal?

  5. Že od nekdaj se sprašujem, od kod ta otok slovenščine med klenimi Prekmurci?

    V Prekmurje se je priselilo precelj ljudi iz Primorske, ko so tam zavladli fašisti. Cele vasi tam nekje okrog Lendave so bile polne Primorcev in tudi priimki so primorski.

  6. Če je kdo vesel tega prispevka, sem to prav zagotovo jaz. Res je lepo pri nas, vse premalo se zavedamo, da pravzaprav živimo v raju.

    Podpiram obe ideji.

  7. Ker sem tudi sama vneta kolesarka podpiram idejo. S svojo prepoznavnostjo bi utegnili pritegniti ljudi za tako zadevo. Po Prekmurju sem nekaj kolesarila, čeprav vseh zgoraj navedenih krajev ne poznam. Me pa mika …. upam, da je v obeh dnevih kolesarjenja vsaj kakih 800 v.m. vzponov ;-))

  8. hecno, da prekmurci vse stvari hodijo občudovat čez mejo, doma pa so čez pokrajino speljali avtocesto, ki bi morala iti čez prlekijo do madžarske in,.. ah, pa kaj bi. piše avtor, da je imel stik z lokalnim čudakom, ki se je turistov bal – moji kontakti so vsi buili popolnoma drugačni.vsi so sanjali milijone turistov, ki bodo trumoma prišli gledat prekrasno pokrajino s črnostrešnimi groteskami z živopisanimi fasadami in arhitekturo, ki spominja na ppobarvanke predšolskih otrok,. se razumemo? katastrofalna ureditev z nikakršno regulativo ali popolno pomanjaknje nadzora nad njo so naredili iz ene lepših pokrajin tako spako, lokalni župani pa iz mest tako uničena mesta (brez zelenic, z ogabno, ogabnimi trgovskimi oz. obrtnimi, oz. logističnimi, oz. ..centri), da še danes, ko se milijardne množice brezciljno potikajo po planetu, samo da uidejo svoji vsakdanji nepomembnosti (in temu uničevanju vsega na planetu pravimo turizem – dejavnost, ki z naskokom najbolj uničuje naravno okolje na planetu – z naskokom!), da, torej, še danes vsega hudega vajena ,masa stežka prebavi to v kar so moderni atoti s svojim baby boom-om (ja, na vzhodu države je baby boom še izrazitejši, kot drugod. kleni vzhodnjaki se razmnožujejo tako hitro, da bo prestolnica M. Sobota kar kmalu mesto s 50000 duš, po drugi vojni pa jih je bilo 2500) spremenili pokrajino kjer si si spočil oči na belih cimpranih hišah kritih s slamo in predvsem duha pri ljudeh, ki niso poznali slovenske klasike domobranci proti partizanom,..no, vsaj v prekmurju je bilo tako, očitno je na drugi strani mure (glede na avtorjev zapis) zmeraj bilo dosti kompleksa manjevrednosti do avstrijcev – taga prekmurci niso poznali – biol je dolce vita in neverjetna širina sprejemanja različnosti. frustracij prebivalcev druge strani Mure niso poznali. a se je to spremenilo?

  9. @Maja,
    Sva se malce pozanimala, kaj se dogaja glede kolesarske poti ob Muri. Dejansko na to temo poteka evropski projekt, ki ga vodi Regionalna razvojna agencija Mura. Projekt teče že od leta 2009, končan naj bi bil marca 2012. Letos marca pa so župani pomurskih občin podpisali sporazum o skupnem poteku trase kolesarske pot na območju porečja reke Mure.
    Več informacij je mogoče najti na linku http://www.p-inf.si/aktualno/pomurje/dolocili-traso-kolesarske-poti-ob-muri/ oziroma pri najbližjem pomurskem županu.

    Zelo pohvalno!

    Midva (ali mi) bomo šli že prej pogledat, kaj se dogaja in kako prevozni so nasipi ob Muri.

  10. James, tvojo kritiko arhitekturnega razvoja lepe panonske pokrajine bo treba malce premakniti v času … Namreč, že za časa rajnke Juge je marsikateri Prekmurec (in Rom s Pušče!) svojo poceni delovno silo prodal Avstrijcem & Co. (iz čisto praktičnih razlogov: če si rojen na kmetiji, kjer je več otrok, kar jih je praviloma bilo, se poročiš drugam ali pa si zgradiš svojo kmetijo, za kar potrebuješ denar) in si postavil bajto v alpskem, mediteranskem in podobnem sosedom nevšečnem slogu. Nek se vidi raskoš! Ker sem sama del mladosti preživela v tipični panonski bajti (sicer kriti z opeko, vendar z butanimi stenami iz ilovice ipd.), lahko nekako razumem, da folk tudi na zabačeni vasi ni hotel živeti tako kot njegovi starši v vseh tistih naravnih, slikovitih hišicah. Namreč brez stranišča v hiši, brez kopalnice ali pralnega stroja (velikokrat), lepe hiške pa so bile itak premajhne za celo družino z odraslimi otroci.

    Regulacija arhitekture bi se morala tako začeti že v socializmu: že takrat bi moral nekdo reči, dragi Prekmurci, avstrijske alpske bajte in druge vrste kiča tukaj nimajo kaj iskati. Pa ni. Če živiš na daljnem vzhodu, je tvoja potreba po dokazovanju tvoje vrednosti vključno z manjvrednostnimi kompleksi pač večja, to vsi vemo. Okus in prava lepota potem pač hvatata maglu. Prekmurci smo tako tudi vedno radi hodili v šoping v Avstrijo, več avstrijskih izdelkov si kot mulc/gospodinja ipd. imel, več si veljal. Seveda mi je jasno, da smo tako že za čase socializma postali dovzetni za kapitalistične mehanizme in ekonomske vzvode, ki dandanašnji v veliki meri določajo medsebojne odnose, medtem ko so ostali Slovenci kupovali jugoslovansko in so jim bili tuji vplivi … tuji. (hecam se, seveda)

  11. @alcessa
    Kaj če bi jamesu predlagali naj se iz uglednega Inštituta Jožef Stefan preseli nekam na Goričko, daleč od avtoceste, daleč od primerne službe in daleč od vse potrebne infrastrukture za otroke, v eno tako cimprano hišo, krito s slamo, brez kopalnice in WC-ja? Te stvari je res prijetno tako od daleč enkrat priti pogledat, še raje kje na sliki, živeti v takih pogojih pa ni prav prijetno. Pomurci smo kar veseli, da smo dobili avtocesto in da imamo zdaj bolj enake pogoje za razvoj kot drugod po državi.

    Kar pa ne pomeni, da ne obožujemo (čiste) narave in da ne preživimo ogromno časa zunaj v naravi.

%d bloggers like this: