Če ne drugega, so tedne dolge jezne demonstracije gibanja Occuppy Wall Street proti pohlepu bankirjev in naraščajočim razlikam v razdelitvi ustvarjenega dohodka, dober povod za diskusijo o prihodnosti (ali, če hočete, koncu) kapitalizma. Zame pa seveda razlog, da končno napišem nekaj refleksij o letos izdanem slovenskem prevodu knjige Lahko kapitalizem preživi? legendarnega avstrijsko-ameriškega ekonomista Josepha A. Schumpetra. Knjiga, na katere prevod v slovenščino smo morali čakati skoraj 70 let, je del Schumpetrovega opusa Kapitalizem, socializem in demokracija (1942) in eno izmed njegovih treh ključnih del.*

Schumpeter je že v prvi vrstici prologa v knjigo dal takojšen odgovor: “Lahko kapitalizem preživi? Ne, mislim, da ne more.” Verniki religije anti-neoliberalizma, antiglobalizacije, trajnostniki, člani stranke Zares in čisto navadni marksisti lahko tukaj prenehajo brati. In gredo protestirat proti bančnikom, kapitalistom in svetovni ureditvi. Schumpeter jim je v pristni dunajski maniri prijazno dal odgovor, ki so ga že tako ali tako vedeli.

No, če iz kateregakoli razloga vztrajate pri branju tega zapisa, vam najprej priporočam, da knjigo preberete. Napisana je v tistem pred-neoklasičnem jeziku, ko so bili ekonomisti še široko razgledani politični ekonomisti, sposobni širokega pogleda na svet, več kot zgolj kvantitativne analize in predvsem sposobni lucidne objektivne sinteze. Schumpeter je že pri svojih 28. letih napisal knjigo Teorija gospodarskega razvoja (leta 1911), s katero je zaslovel in kjer je z analizo dolgoročnih gospodarskih ciklov analiziral gospodarski razvoj. Pri tem je kot prvi gospodarske cikle povezal z vlogo podjetnikov in tehnoloških inovacij. Ta razlaga še danes najbolje pojasnjuje kratkoročne in dolgoročne poslovne cikle v gospodarstvu. Kar pa nujno še ne pomeni, da je imel Schumpeter prav pri temeljni napovedi glede propada kapitalizma.

Schumpetrova napoved propada (dejansko razkroja) kapitalizma, v nasprotju z denimo marksistično mantro, ne temelji na njegovi inherentni neučinkovitosti zaradi denimo oligopolizacije gospodarskih struktur (Leninova mantra), zaradi padajočih profitnih stopenj in temeljnih notranjih protislovij med (izkoriščanim) delavskim razredom in (izkoriščevalskim) razredom kapitalističnih lastnikov (Marxova mantra). Nasprotno, Schumpeter predvideva, da se bo kapitalizem notranje razkrojil zaradi njegove prevelike učinkovitosti: ”[…ravno njegova uspešnost spodjeda družbene institucije, ki ga varujejo in tako ‘neizogibno’ ustvarjajo razmere, v katerih več ne bo mogel živeti…]”.

Schumpetrova analiza, kar je tudi njegov temeljni prispevek k ekonomski znanosti, temelji na vlogi podjetnika, družbenih vrednot in tehnoloških inovacij kot temeljev gospodarskega razvoja. In prav spremenjena vloga podjetnikov, mehanicistično, depersonalizirano udejanjanje tehnoloških sprememb ter naraščajoča notranja sovražnost intelektualne elite proti kapitalističnemu redu skozi evolucijo kapitalističnega sistema naj bi po njegovem notranje razkrojili kapitalizem. In ga pripeljali v neko obliko socializma.

Kapitalizem je po Schumpetru dinamični, razvojni proces. Poganja ga podjetniška dejavnost. Vloga podjetnikov je v tem, da ”reformirajo ali revolucionirajo strukturo proizvodnje, tako da uporabijo kakšen izum, ali splošneje, kakšno še nepreverjeno tehnološko možnost za proizvodnjo novega blaga oziroma za proizvodnjo starega blaga na nov način, ali pa tako, da odprejo nov vir preskrbe s surovinami ali novo tržišče, ali reorganizirajo proizvodnjo itn.”. Po Schumpetru so ključne, tudi skromnejše, tehnološke inovacije, ki so ”odgovorne za ponavljajoče se ‘razcvete’, ki revolucionirajo gospodarski organizem, in za ponavljajoče se ‘recesije’, ki so posledica destabilizacijskih vplivov novih proizvodov ali metod”. Kapitalistični sistem je tako en sam živahen razvojni proces, kjer nove kreacije nadomeščajo stare rešitve, kjer ”novo” vedno znova izpodrinja ”staro”. Skozi tak mehanizem ”kreativne destrukcije”, kot ga je poimenoval Schumpeter, se kapitalizem ves čas razvija in raste. Za ta mehanizem  je pomembna podjetnost. Uvajanja novosti se je namreč težko lotiti, ker so, ”prvič, zunaj področja rutinskih nalog, ki jih vsakdo obvlada in, drugič, zaradi številnih nasprotovanj okolice… […] Prepričljivo delovanje zunaj utrjenih poti in zlom tega odpora zahtevata zmožnosti, ki jih ima samo drobec prebivalstva…”.

Podjetništvo je ključno za obstanek kapitalizma. Brez podjetništva, brez stalnega inoviranja gopodarstva prek mehanizma kreativne destrukcije se razvoj po Schumpetru zaustavi. Nastopi bolj ali manj stacionarno stanje. In prav v zastaranju podjetniške funkcije Schumpeter vidi enega izmed temeljnih razlogov za razkroj kapitalizma. Po eni strani naj bi tehnološki napredek postajal vse bolj stvar rutine skupin šolanih posameznikov. Depersonaliziran in avtomatiziran, brez individualne akcije. Postal naj bi stvar racionaliziranega in specializiranega pisarniškega dela, kar naj bi pregnalo podjetniško osebnost in vizijo.

Z izgubljeno družbeno vlogo podjetnika izgublja tudi družba kot celota: ”Čeprav […] podjetniki sami zase ne oblikujejo družbenega razreda, jih meščanski razred vsrka vase skupaj z njihovimi družinami in zvezami in se tako sam nenehno pomlajuje in obnavlja, medtem ko družine, ki so pretrgale svoj dejavni odnos s ‘poslom’, po generaciji ali dveh izpadejo iz njega”. Če se kapitalistični razvoj ustavi ali postane avtomatski, se po Schumpetru baza meščanske družbe zreducira le še na prejemke, ki jih prejemajo delavci v upravi. S postopno redukcijo podjetnikov na mezdne nameščence, pride do razkroja meščanstva in s tem do neke vrste socializma, kjer so vsi zgolj v mezdnem odnosu.

Drugi glavni razlog za razkroj kapitalizma je po Schumpetru ločitev lastnine (kapitala) od podjetnika. V delniških družbah z množico solastnikov zelo majhnih deležev je po Schumpetru izginil specifični lastniški interes. Plačani izvršni organi se ne poistovetijo z interesi delničarjev niti takrat, ko se poistovetijo z interesi podjetja. Skupina velikih lastnikov, tudi kadar je v trajnem lastniškem razmerju, je oddaljena od lastnikovih funkcij in ravnanj. Malim delničarjem pa je običajno za subjekt njihove lastnine malo mar, saj to običajno predstavlja le nepomemben del njihovih prihodkov. Majhni delničarji se le redko vznemirijo, tudi kadar z njimi grdo ravnajo ter ”skoraj vedno razvijejo stališče, sovražno ‘njihovim’ korporacijam in nasploh velikim podjetjem ter – zlasti ko gre vse narobe – kapitalističnemu redu kot takemu”. Po Schumpetru ”dematerializirano, nefunkcionalno in odsotno lastništvo ne dela vtisa in ne vzbuja moralne privrženosti na način, kakor je to mogla nekdaj početi vitalna oblika lastnine”, saj ”nosilec lastninske pravice izgubi voljo, da bi se ekonomsko, fizično in politično bojeval za ‘svojo’ tovarno in za nadzor nad njo ter, če bi bilo potrebno, umrl na njenem pragu”.

Ob depersonaliziranem in avtomatskem razvoju ter dematerializirani in disfunkcionalni obliki lastnine pa je za razkroj kapitalizma ključno še dejstvo, da se podjetniška dejavnost izgublja kot družbena vrednota, saj sta ”osebnost in moč volje manj cenjeni v okolju”. Še več, v družbi naj bi prihajalo do naraščajoče kritičnosti ali celo sovražnosti do kapitalistične ureditve, ki nastaja med intelektualno elito ter se širi tudi v zakonodajni in sodni okvir. Hkrati prihaja do erozije družinskih vrednot, razpada meščanske družine.

Vse skupaj naj bi vplivalo na to, da se rušijo stebri institucionalnega okvirja kapitalizma, ki tako ostaja brez zaščite in se počasi samouničuje v smeri neke socialistične civilizacije. Civilizacije, ki je Schumpeter ne opredeljuje, niti je ne enači s tisto v tedaj znani družbeni ureditvi v nekdanji Sovjetski zvezi. Značilno zanjo naj bi bilo nasprotje tistega, kar je lastnost kapitalizma: umiritev razvojne dinamike oziroma stacionarno stanje zaradi redukcije podjetnikov na mezdne nameščence in lastnikov na delničarje.

Se je Schumpeter zmotil?
Danes, sedemdeset let kasneje, bi lahko seveda zelo na hitro pospravili Schumpetra nekam tja v zaprašen kot, v družbo Marxu, rekoč, da je s svojo napovedjo podobno ustrelil mimo. Kritična intelektualna elita leve provenience bi celo lahko rekla, da ‘ne samo da se je Schumpeter zmotil v napovedi o zatonu kapitalizma, pač pa se je kapitalizem v zadnjih desetletjih še povampiril v obliki neoliberalizma’.

Prava vrednost Schumpetra danes ni v njegovi napovedi, pač pa v institucionalni analizi kapitalizma. Vrednost Schumpetra je v razpoznanju podjetniške in lastniške funkcije ter družbenih vrednot kot temelja kapitalističnega reda in gonila stalnega napredka prek mehanizma kreativne destrukcije. Vrednost Schumpetra je tudi v razumevanju cikličnosti razvoja kapitalizma zaradi vgrajenega mehanizma stalnega spreminjanja.

Glede na travmatično izkušnjo s socialističnim eksperimentom, smo danes lahko veseli, da vsaj eden izmed dveh ključnih temeljev kapitalizma – podjetništvo – ni končal kot depersonaliziran, rutinski tehnološki razvoj skupin nameščencev ali kar uradnikov. Nasprotno, ne glede na stanje zasičenosti človeških potreb ter (morda) manjših inkrementalnih tehnoloških sprememb danes, je vloga inovativnih podjetnikov še vedno ključna za uvajanje tehnoloških inovacij in poganjanje razvoja.

Spomnimo, da razvoj računalnikov in računalniškega programja, spletnih aplikacij, socialnih omrežij ni nastal kot rutinska dejavnost razvojnih centrov velikih korporacij, pač pa je zacvetel v obliki majhnih garažnih projektov enega ali nekaj entuziastov z izjemno podjetniško in tehnološko inovativno idejo. Lep primer tega je nedavno preminuli tehnološki in podjetniški genij Steve Jobs, ustanovitelj in lastnik Appla, ki je s svojim podjetniškim genijem iz garažnega projekta ustvaril najvišje vrednoteno korporacijo na svetu. Ob bok temu lahko mirno postavimo slovenskega podjetniškega entuziasta Iva Boscarola, ki je v množici globalnih kapitalskih in tehnoloških gigantov uspel ustvariti najbolj energetsko učinkovito letalo na svetu. Podjetništvo in nagrada za uspeh je tisto, kar danes kapitalizem še vedno dela vitalnega in ki mu omogoča, da daje službe milijardam ljudem na svetu.

Schumpeter pa bi morda, pravim morda, lahko imel prav glede tega, da bo kapitalizem nekoč utegnil propasti zaradi prevelike uspešnosti. Toda ne nujno na način, kot ga je sam predvideval. Preteklih pet desetletij globalizacije s skorajda popolno liberalizacijo mednarodne blagovne trgovine in internacionalizacijo proizvodnje je zahodnim, kapitalističnim državam prinesel izjemne finančne koristi. Toda hkrati je izpodkopal temelje kapitalizma v njegovi zibelki, na Zahodu. In sicer, prvič, zaradi transplantacije kapitalističnega sistema in prenosa gospodarske moči v manj razvite predele sveta, in drugič, zaradi uničenja industrijske baze in kupne moči na Zahodu.

Po eni strani je globalizacija, ki so jo forsirale zahodne države, dejansko močno načela prevlado zahodnega sveta ter gospodarsko moč preselila v Azijo in druge nerazvite države s cenejšo delovno silo (tudi k nam) oziroma države bogate z naravnimi viri. To seveda samo po sebi ne pomeni nujno propada kapitalizma, pač pa le njegovo izjemno dinamiko prek stalnega (dolgotrajnega) prenašanja moči iz pešajočih v bolj propulzivna gospodarska okolja. Tej dinamiki izmenjevanja centrov razvoja smo bili priča tudi v preteklih stoletjih znotraj zahodnega sveta. Schumpeter bi tak razvoj kapitalizma verjetno videl kot razkroj tistega klasičnega kapitalizma temelječega na individualnem podjetništvu in zasebni lastnini.

Državna regulacija gospodarske dejavnosti, nadzirano odpiranje zunanji trgovini in tujim investicijam, državna lastniška udeležba v velikih podjetjih in bankah ali kontroliran prenos lastništva na državi podrejene tajkune, čemur smo bili v preteklih desetletjih najprej priča v Jugovzhodni Aziji, vključno z Južno Korejo, Tajvanom in Japonsko, v zadnjih dveh desetletjih pa na Kitajskem in v Rusiji, morda resnično izgleda kot prehod v smeri državnega kapitalizma, ki se – zaradi njegove zgolj proizvodne in neinovativne narave – le malenkostno razlikuje od nekdanjega socializma. Toda z izjemo Japonske, ki se ni pobrala po finančni in nepremičninski krizi iz začetka 1990. let, je ta kapitalistični sistem ostal (še vedno) visoko dinamičen, bistveno bolj kot nekdanji socialistični.

Vendar pa nas dinamika rasti iz zadnjih desetletij, temelječa na poceni proizvodnji v azijskih državah, ne sme preslepiti, saj je temeljila na podjetniškem pogonu, ki je izviral iz zahodnih držav. Inovacije, proizvodne specifikacije ter tudi začetni kapital so pretežno prihajali iz zahodnih, kapitalističnih držav. Zanemarljivo malo novih podjetniških idej, proizvodov ali tehnoloških odkritij je bilo v tem času generirano v tem novem kapitalističnem okolju. Porajajoč se vzhodni proizvodni center še vedno služi zgolj kot velika globalna tovarna za pocensko izdelavo proizvodov, ki jih domisli, kreira in razvije kapitalistični Zahod. Trditve Arvinda Subramaniana v knjigi Eclipse: Living in the Shadow of China’s Economic Dominance, da je Kitajska glede gospodarske premoči že prehitela ZDA, so s tega stališča preuranjene. Kitajska in druge azijske države glede kreativnega podjetniškega potenciala še zdaleč ne dosegajo ravni, ki so krasile zahodni kapitalizem od njegovih začetkov naprej.

Hkrati, na drugi strani, se je Zahod v tem procesu industrijsko skorajda povsem izpraznil. Mnogi trendi, gledano iz vidika prihodnosti kapitalizma, so zaskrbljujoči. Prenos industrijske proizvodnje iz Zahoda na Vzhod je dejansko prizadel nekdanji industrijski delavski in srednji razred, kar se predvsem v ZDA kaže v stagnaciji realnih plač od leta 1970 naprej ter v naraščajočem deležu dobičkov v BDP na račun deleža plač. Takšna struktura porazdelitve koristi (dohodkov) od gospodarske dejavnosti pa je skrajno nevarna za vzdržnost rasti in obstoj gospodarskega sistema. Sedanja globalna kriza, ki iz finančne vse bolj prerašča v trajnejšo gospodarsko recesijo, je izkristalizirala ta problem v najčistejši obliki.

Zahodne države, kjer so kapitalski sloji želi velike koristi od opisanega procesa globalizacije, so se izjemno zadolžile, da so lahko sloji prebivalstva, katerim je bila globalizacija manj naklonjena, vzdrževala življenjski standard hiper potrošniške družbe. Zadolžile so se pri porajajočih se vzhodnih državah, ki so imele največ koristi od globalizacije s prostim dostopom na trge zahodnih držav. V preteklih dveh desetletjih se je tako vzdrževalo globalno ravnotežje, v katerem so predvsem azijske neto izvoznice ter neto izvoznice energentov svoje naraščajoče devizne rezerve nalagale v državne vrednostne papirje zahodnih držav in si s tem dejansko financirale lasten izvoz.

V času te krize se ta krhki mehanizem vztrajno krha, saj zaradi prezadolženosti prebivalstva in podjetij ne more več vzdrževati kupne moči v zahodnih državah. Brez nje pa se vsa napihnjena gospodarska moč globalne tovarne izdelkov na Vzhodu sesede sama vase, saj te hiper produkcije izdelkov zaradi nizke ravni plač in življenjskega standarda Vzhod ne more absorbirati. In kot pravijo Alpert, Hockett in Roubini (2011) v nedavno izdanem proglasu The way Forward, je glavni problem danes, da bi se izognili hudi globalni gospodarski depresiji, kako prek javnih investicij v infrastrukturo povečati gospodarsko aktivnost na Zahodu in kako na vzdržen način povečati raven povpraševanja (z rastjo plač in standarda) na Vzhodu ter tako ohraniti gospodarsko aktivnost ter raven finančnih presežkov na sedanji ravni. Brez obojega se lahko svet pogrezne v globoko brezno gospodarske depresije, kot jo je svet spoznal v desetletju med 1929 in izbruhom druge svetovne vojne.

Toda tudi če (ko) uspešno razrešimo ta globalni problem regionalnega neravnotežja med proizvodnjo in porabo na eni ter industrijske izvotljenosti na Zahodu na drugi strani, se nam odpreta dve zelo resni vprašanji, ključni za prihodnost kapitalizma. Prvič, ali lahko novi industrijski centri na Vzhodu nadomestijo podjetniško industrijsko inovativnost Zahoda ter prevzamejo vlogo podjetniškega dinama v svetovnem merilu? In drugič, ali lahko podjetniška inovativnost Zahoda, ki se je skorajda popolnoma premaknila na polje storitev, predvsem v industrijo storitev zabave, najde dovolj materialne podstati oziroma kupne moči na Zahodu za njeno vzdržnost?

Glede prvega si, upoštevajoč kulturne razlike in japonsko izkušnjo, upam trditi, da ne. Podjetniška dejavnost – v skladu s Schumpetrovo filozofijo – terja, prvič, individualistično akcijo podjetnih posameznikov, drugič, zasebno lastnino kot institucionalni okvir kapitalizma, ter tretjič, podporno družbeno klimo, vključno z demokratično tradicijo in delujočo pravno državo. Noben izmed treh ključnih pogojev v kolektivistični kulturi Vzhoda s pomanjkljivo tradicijo zasebne lastnine ter demokracije ni dovolj razvit, da bi lahko skupaj generirali visoko raven podjetniške kreativnosti, potrebne za dinamiko kapitalističnega sistema.

Glede drugega je manj dvomov. Zgodovinske izkušnje z evolucijo kapitalizma kažejo njegovo trdoživost in nenehno spreminjanje v prilagajanju novim razmeram. To je seveda mogoče le ob obstoju svobodnih kreativnih posameznikov, ki so pripravljeni tvegati za uvedbo njihove ideje, proizvoda ali storitve ter ob obstoju okolja, ki take dosežke ustrezno honorira. Še enkrat, Microsofta, Appla, Googla, Facebooka in nekaj desettisočev drugih inovativnih »produktov« ne bi bilo brez izjemnih kreativnih in drznih posameznikov, brez finančno razvitega okolja, ki take inovacije kapitalsko podpre ter družbenega okolja, ki takšne podjetniške uspehe spodbuja in nagrajuje tudi z družbenim ugledom. Teh ključnih parametrov pa kapitalizem, v nasprotju s Schumpetrovo napovedju, v preteklih desetletjih ni uničil.

Verjamem, da se bo kapitalizem tudi v bodoče ”levil” in modificiral ter preživel vedno nove izzive časa. Morda na žalost vseh tistih, ki ob vsakem poslovnem ciklu ali periodični krizi, ki se pojavljajo na vsakih 3-5 let, srednje hude na 7-11 let, hujše na 25-25 let, najbolj hude pa na 45-60 let, posežejo po marksističnih teorijah. Pri tem pa pozabljajo, da so brez izjeme vsi socialistični eksperimenti neslavno propadli prav zaradi zanikanja teh temeljnih postulatov kapitalizma (individualnost, zasebna lastnina, demokracija), ki so inherentni človeški naravi in ki generirajo razvoj.

Postavljanje enakosti pred razvoj, kar tako radi počnejo marksisti, bi morda lahko bilo uspešno le v neki namišljeni Indiji Koromandiji popolnega izobilja, zagotovljenega od zunaj. V svetu omejenih resursov je to seveda nesmisel. Namesto brezplodnega zatekanja v marksistično utopijo je bolj smiselno energijo usmerjati v načine bolj enakomerne porazdelitve dohodkov od ekonomiziranja z omejenimi viri. Pri tem pa so – neprimerno bolj kot uravnilovka – učinkovite metode meritokracije, saj ne ubijajo spodbud za delo in kreativnost, ampak jih vzpostavljajo na pravičnejši način. Bolj enak dostop do virov (izobraževanje, zdravstvene in finančne storitve) ter delujoča pravna država omogočajo boljše izkoriščanje osebnega potenciala posameznikov ter hkrati družbe kot celote.

_____
* izvirno objavljeno v Pogledih