Zdaj že nekdanji grški premier Papandreu je pred dvema tednoma poskrbel za eno najbolj neumnih dejanj v sodobni zgodovini. Po tem, ko je njegovi državi, po vrsti neodgovornim nekdanjim grškim vladam in razvajenemu ljudstvu, EU ponudila rešitev s 50-odstotnim odpisom najetih kreditov in obljubljenimi finančnimi injekcijami v višino 130 milijard evrov v zameno za paket reformnih in varčevalnih ukrepov, je Papandreu ob prihodu domov napovedal razpis referenduma o teh ukrepih. In s tem ogrozil celotno evro območje. Vse z namenom, da bi rešil svojo lastno politično rit.*

Grčija je od takrat lanski sneg, de facto bankrotirana, finančni trgi pa so dobili signal, da EU ni sposobna reševati svojih šibkih članic. Finančni trgi so pobezljali in se osredotočili na novo žrtev – Italijo. Italija je povsem druga zgodba kot Grčija. Medtem ko je pri Grčiji šlo samo za ustvarjanje vtisa, da je EU sposobna v primeru težav učinkovito rešiti najšibkejše člene evro območja (kar v primeru Grčije ali Portugalske glede na njuno majhnost seveda je), pa gre pri Italiji za zelo resno težavo.

Italijanski javni dolg znaša 1900 milijard evrov, mukoma sprejet finančni mehanizem EFSF pa znaša le 1.000 milijard evrov. Ob izjemno nizki gospodarski rasti Italije in zahtevanim visokim donosom na njene obveznice (trenutno okrog 6,4 odstotka) to pomeni eksplozivno kombinacijo za bankrot. Z oslabitvijo Italije in njenim bankrotom de facto razpade evro območje. To pa pomeni katastrofo za Evropo in globalno gospodarstvo, katerih dimenzij si danes nihče ne more niti predstavljati. To pomeni ponovno uvajanje nacionalnih valut, enostranske devalvacije, nato konkurenčne devalvacije, uvajanje protekcionističnih ukrepov itd. Nekaj podobnega, kot se je dogajalo v začetku 30. let prejšnjega stoletja. Drugih vzporednic s tistim časom si niti ne upam potegniti. Stvar je izjemno resna. In zaostrila se je do te stopnje v končni fazi zaradi neumne, neodgovorne poteze nekega politika, ki je hotel reševati svojo politično rit.

Natančno podobne neodgovorne poteze so si privoščile slovenske parlamentarne stranke v zadnjih mesecih. Najprej z aktivnim nasprotovanjem že tako izjemno benignim vladnim »reformnim« ukrepom, kot so mila pokojninska reforma in malo delo. V petek pa dokončno še z nesprejetjem interventnega zakona. Kljub temu, da je šlo za izjemno blago različico zakona. V prvotni verziji zakona naj bi tudi v naslednjem letu ostale zamrznjene plače v javnem sektorju, pokojnine in socialni transferji posameznikom in gospodinjstvom.

Dan po tem, ko Slovenijia na mednarodnih trgih ni bila sposobna prodati niti ene državne obveznice več, četudi je za tuje kredite ponujala rekordno visoki donos v višini 7 odstotkov, so se slovenski politiki odločili, da ne bodo sprejeli nobenih varčevalnih ukrepov.

V zadnji verziji, ki so jo pripravili v – ne več vladni – poslanski skupini Zares, so iz zakonskega besedila, ki ga je predlagala vlada, črtali predvideno zamrznitev napredovanj v višji plačni razred ali naziv, dopustili pa tudi možnost delnega usklajevanja pokojnin in drugih nadomestil ter prejemkov. Toda tudi te benigne verzije zakona, ki nikomur ničesar ne jemlje, vladne stranke SD in LDS niso sprejele, največja opozicijska stranka SDS pa jo je izrecno zavrnila.

Si predstavljate, en dan po tem, ko Slovenijia na mednarodnih trgih ni bila sposobna prodati niti ene državne obveznice več, četudi je za tuje kredite ponujala rekordno visoki donos v višini 7 odstotkov, so se slovenski politiki odločili, da ne bodo sprejeli nobenih varčevalnih ukrepov!?! Gre za skrajno neodgovorno, poniglavo obnašanje političnih infantilov, ki ne čutijo nobene odgovornosti do države. S tem so že tako izjemno nervoznim finančnim trgom dali signal, da Slovenija ni več operativno sposobna kontrolirati svojih javnih financ. V prihodnjem letu Sloveniji nihče več ne bo hotel posoditi denarja za manj od tega zadnjega zahtevanega donosa. V naslednjem letu pa mora Slovenija refinancirati za eno milijardo evrov kreditov, hkrati pa bo morala v tujini najeti še za skoraj dve milijardi kreditov samo za financiranje tekočega proračunskega deficita, torej prevelike javne porabe.

To pomeni, da bodo stroški odplačevanja teh dodatnih kreditov za 60 milijonov evrov letno višji. Vsako leto. V desetih letih to pomeni 600 milijonov evrov, če teh novo najetih obveznic ne bi refinancirali z novimi po nižji obrestni meri. Kar pa se v tej situaciji zdijo le še pobožne želje, kajti ko te finančni trgi enkrat vzamejo v precep, se bankrotu težko izogneš, kaj šele znižanju zahtevanih donosov za nova zadolževanja. V naslednjih mesecih to pomeni znižanje državne bonitete in dvig državne premije za tveganje. Pozdražili se bodo tuji bančni viri, neposredno zadolževanje za podjetja v tujini ter seveda zadolževanje doma. Kreditni krč se bo še okrepil. Za mnoga podjetja ob tako visokih obrestnih merah bo postalo najemanje kreditov predrago. Nekatera podjetja ne bodo mogla refinancirati svojih kreditnih obveznosti, druga se bodo odpovedala načrtovanim investicijam, saj bo interna stopnja donosnosti projekta prenizka glede na povečane stroške financiranja. Večina podjetij pa bo malce zamrznila svoje aktivnosti.

Upravičeni kritiki mlahave ekonomske politike Pahorjeve vlade bi morali biti vsaj toliko odgovorni, da bi jo podprli pri teh najbolj osnovnih nujnih varčevalnih ukrepih.

Kolegi Igor Masten in ostali so izračunali, da ima zaradi opisanega mehanizma trajno zvišanje obrestne mere na dolgoročne državne obveznice za eno odstotno točko kumulativni negativni učinek na BDP (v okviru šestih četrtletij) okrog 0,5 odstotne točke. Preprosteje rečeno, ker se nam je zaradi političnih igric nekaterih neodgovornih politikov dvignila dolgoročna obrestna mera na državne obveznice za dve odstotni točki (in če bo ta obrestna mera vztrajala na tej ravni, trenutno pa ni nobenih signalov, ki bi kazali nasprotno), bo naša že tako mizerno nizka gospodarska rast v naslednjih dveh letih lahko nižja še za eno odstotno točko. Glede na sedanjo nizko napoved gospodarske rasti to pomeni recesijo.

In vse to zaradi infantilne, poniglave neodgovornosti nekaterih politikov, ki jim je bolj mar osebni politični prestiž kot pa koristi države. Si predstavljate, da se v tako težkih gospodarskih razmerah politiki lahko tako infantilno neodgovorno obnašajo? Saj nismo v otroškem vrtcu! Še celo problematični italijanski predsednik vlade Silvio Berlusconi, ki se je tako krčevito oklepal svojega položaja, je v soboto po sprejemu varčevalnih in reformnih ukrepov držal obljubo in odstopil. Pri tem pa je poudaril, da je odstopil »zaradi občutka za odgovornost«.

Berlusconijeva izjava zveni groteskno, toda kje se skriva vsaj približno tako odgovorna drža naših politikov? Kje je odgovornost za prihodnost države in dveh milijonov prebivalcev te države? Pahorjeva vlada je bila sicer katastrofa, toda na koncu je predlagala vsaj nekaj milih reformnih ukrepov ter z lanskim interventnim zakonom zamrznila neobrzdano rast plač v javnem sektorju in pokojnin. Sicer upravičeni kritiki mlahave ekonomske politike Pahorjeve vlade bi morali biti vsaj toliko odgovorni, da bi jo podprli pri teh najbolj osnovnih nujnih varčevalnih ukrepih.

Nasprotno, z vsemi topovi so streljali proti njim, ščuvali prebivalce naj na referendumu glasujejo proti njim, na koncu pa zavrnili sprejem omiljenega interventnega zakona. Nekateri zato, ker se nočejo zameriti volilcem pred volitvami (SD, LDS). Drugi – predvsem Janševa SDS – pa zato, ker hočejo samo nagajati sedanji vladi v odhodu. In to tri tedne pred volitvami, ko javne ankete prav SDS kažejo najbolje. Igranje na karto, da bodo predstavili lastno verzijo interventnega zakona, o katerem bodo dobili soglasje socialnih partnerjev, je navaden blef. Socialni partnerji so jim že vnaprej povedali, da na njihove predvolilne fotoseanse ne bodo hodili, kaj šele da bi sklepali kakšne dogovore.

In takšni neodgovorni politiki se potegujejo za naše glasove, da bi vodili naslednjo vlado?! Mojega glasu ne bodo dobili. Še več, za politike bi morali uvesti posebno garancijo. Vsak član parlamenta in vlade bi moral pridobiti bančno garancijo v višini 10 milijonov evrov, s katerimi bi garantiral za (vsaj delno) pokritje škode, ki bi jo v času mandata utegnil povzročiti s svojimi neodgovornimi dejanji.
____
* izvirno objavljeno v Financah