Marcela Štefančiča Jr. sem običajno rad bral. Toda tega je že vsaj 15 let. Ter seveda v sekciji filmskih recenzij. Ne toliko zaradi recenzij, ker se najina okusa ne pokrivata, ampak zaradi jezika, ki ga Marcel uporablja. Preprosto rečeno, lepo piše. Zelo malo je slovenskih novinarjev ali avtorjev, ki znajo dobro pisati. Marcel vsekakor spada v to redko skupino. Toda Marcel je po duši in izobrazbi filozof ter ljubi fikcijo, še posebej, se mi zdi, žanr teorije zarote. To pa ni nujno dobra kombinacija, kadar hočeš objektivno predstaviti neko dogajanje. Poenostavljen opis običajno trči v podatke, ki pa teorije, milo rečeno, nujno ne podpirajo. In točno to se je Marcelu zgodilo v eseju Puščanje krvi. Nadaljujte z branjem
Category Archives: kultura
Bo višji DDV uničil časopise?
Ne vem. Sem sicer ekonomist, vendar si ne upam zelo določno karkoli trditi glede tega. Preprosto ne poznam dovolj tega segmenta gospodarstva, da bi si drznil dati takšno ali drugačno diagnozo. Toda DDV je še najmanjši problem, ki tare tiskane medije. Večji problem so lastne napake oziroma postopna degradacija standardov v branži. Pa ne želim s tem nikogar užaliti. Nadaljujte z branjem
Matchbox twenty – Don’t let me down
Matchbox twenty sem precej poslušal dobrih deset let nazaj. Igrali so tak prijeten alter pop-rock. Albuma Yourself Or Someone Like You (1996) in Mad Season (2000) sta bila prava osvežitev. No, potem pa je pevec Rob Thomas zaslovel s sodelovanjem s Santano v pesmi Smooth in dobil željo po solo karieri, ki pa je, kar se mene tiče, izpadla katastrofalno slabo (“just another Justin Timberlake”). Zdaj so se Matchbox twenty vrnili z novim albumom North (2012). Nadaljujte z branjem
Woody Allen z nevrotičnostjo iz Rima ali tako nekako
Woody Allen simbolizira to, česar ne maram v Ameriki oziroma česar ne maram nasploh. Ta urbani, mondeni, nevrotični a-la-freudovski kvazi-intelektualizem. Težko se odločim, kaj mi je bolj odvratno od obojega – woodyallenovska kvazi-intelektualistična urbana nevrotičnost ali sex-and-the-city puhloglava wannabe-mondena kvazi-nevrotičnost. New Yorka. Ali Ljubljane v miniaturni različici. Kot da bi bil 24 ur intravenozno priključen na Pop-teve. Evtanazijo, prosim! Ne eni ne drugi ne bi mogli pri meni – kot bi rekel Đole Balašević – okititi jelke. Toda Woodyju Allenu bi morda vsaj dal malce šanse. Zdi se, da je Evropa v zadnjih letih njegovim filmom dala, ehm, nekaj skorajda podobnega duši. Nadaljujte z branjem
Hm, Angela Merkel kot diktatorka…?
Angela Merkel je, skorajda brez dvoma, trenutno v podobno močni vlogi, kot jo je pred tremi desetletji imela angleška železna dama Margaret Thatcher. Ob tem, da je Merklova danes objektivno močnejša kot Thatcherjeva takrat. Medtem ko je Thatcherjeva na mednarodni ravni odločno opravila s Falklandsko krizo ter bila dežurni troublemaker v poglabljanju evropske integracije in izsiljevanju britanskih odpustkov, pa je globalna moč Merklove danes bistveno večja. Iz pozicije dominacije nemškega gospodarstva narekuje reformno – varčevalni tempo celotni EU ter – zaradi evrske krize in globalne prepletenosti – posredno tudi celemu svetu. Da Merklovo v Atenah upodabljajo v SS-ovski uniformi, se zdi še po svoje razumljivo, toda zdaj so ji začeli tudi doma očitati – diktatorstvo.
Amy Macdonald – Dancing in the dark
Tole je absolutni biser. Zelo dobro se še spomnim tistega sončnega sobotnega marčevskega jutra pred dvema letoma. Peljali smo se do drevesnice v Murskih Črncih, da nabavim nekaj novih sadnih dreves in da zamenjam tiste, ki so jih voluharji obžrli med letom. V playerju se je vrtel takrat še čisto svež album Amy Macdonald “A Curious Thing“. Zadnji komad “What happiness means to me” se je odvrtel, sledila je tišina, nakar se je zaslišala akustična kitara in Amin glas je začel z “I get up in the evening, and I ain’t got nothing to say…” Dvignile so se mi kocine na rokah. Nadaljujte z branjem
Wye Oak – obetajoč indie folk rock
Wye Oak je indie folk band, ki obeta. Mike Powell je glasbo Jenn Wasner in Andya Stacka označil kot “earnest folk-influenced indie rock with touches of noise and dream pop”. Se strinjam. Nadaljujte z branjem
Everybody is free
Ta komad se je dolgo časa vrtel na mojem iPodu v avtu, nato pa se je ob prenosu na nov računalnik pred leti izgubil. Potem pa sem ga nedavno med potepanjem po Evropi – na veliko začudenje – slišal na neki lokalni radijski postaji. Nadaljujte z branjem
Hans-Werner Sinn: Misijonar med ekonomisti
Hans-Werner Sinn, direktor münchenskega Ifo inštituta, je v zadnjih letih žel pozornost z nasprotovanjem reševanju šibkejših držav z evrom. Svojega križarskega pohoda proti reševanju evrske krize s skupnim mehanizmom ESM, evro obveznicami ali delitvijo dolgov z bančno unijo, se je Sinn lotil temeljito, ter z verbalnim ognjem in mečem. S komentarji in intervjuji nastopa v vseh medijih in ne izpusti nobene priložnosti, da izrazi svoje nasprotovanje panevropski delitvi dolgov. Nazadnje z ognjevitim predavanjem na zasedanju nemškega ustavnega sodišča prejšnji četrtek v Karlsruheu, le nekaj dni pred tem pa s protestnim apelom proti nameravanemu oblikovanju bančne unije, objavljenim v Frankfurter Allgemeiner Zeitung, ki ga je ob prvopodpisanemu Sinnu podpisalo še 172 akademskih ekonomistov iz nemško govorečih držav. Nadaljujte z branjem
Danes smo vsi Italijani, Grki, Španci, Portugalci…
Četrtfinalno tekmo med Grčijo in Nemčijo smo gledali v neki nabito polni lokalni gostilni na Sardiniji. Ko so Nemci povedli, ni bilo nekega velikega navdušenja med omizjem. Le nekaj mladcev pri zadnji mizi, najdlje od televizije, je vriskalo. Nemški turisti. Ko so nekaj minut kasneje Grki izenačili, je med mizami zadonelo. Natakarji so zastali v koraku. Če ne bi imeli polnih rok, bi zaploskali. Navdušenje bi lahko rezal kot sir. Sardinski Italijani, Francozi … ter mi Slovenci, smo se zelo očitno solidarizirali z Grki. Grki so na koncu sicer visoko izgubili, toda razen nemških mladcev pri zadnji mizi to dejstvo ni osrečilo nikogar v radiusu sto metrov. Nadaljujte z branjem
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.