Marcel Štefančič Jr. in Puščanje krvi po slovensko

Marcela Štefančiča Jr. sem običajno rad bral. Toda tega je že vsaj 15 let. Ter seveda v sekciji filmskih recenzij. Ne toliko zaradi recenzij, ker se najina okusa ne pokrivata, ampak zaradi jezika, ki ga Marcel uporablja. Preprosto rečeno, lepo piše. Zelo malo je slovenskih novinarjev ali avtorjev, ki znajo dobro pisati. Marcel vsekakor spada v to redko skupino. Toda Marcel je po duši in izobrazbi filozof ter ljubi fikcijo, še posebej, se mi zdi, žanr teorije zarote. To pa ni nujno dobra kombinacija, kadar hočeš objektivno predstaviti neko dogajanje. Poenostavljen opis običajno trči v podatke, ki pa teorije, milo rečeno, nujno ne podpirajo. In točno to se je Marcelu zgodilo v eseju Puščanje krvi.

Marcel v Puščanju krvi razvije preprosto, vendar catchy teorijo: Finančni trgi so si najprej podredili gospodarstvo, zdaj pa še države. Finančni trgi oziroma bonitetne ocene v njihovem imenu robotsko ponavljajo: zmanjšajte stroške dela, znižajte davke, deregulirajte trg, oklestite socialne programe, porežite državo, sprejmite zlato pravilo! Jasno, ker vse to pomeni več denarja za finančne trge. Nižji ko so davki, več denarja ostane za finančne trge. Nižji ko so stroški dela, več denarja ostane za finančne trge… in tako naprej.

Zmrazil sem se. Resnično se sliši grozno – in tako realistično. Dodate še Charlesa Dickensa ter Friedricha Engelsa in bedo proletarskega razreda v zgodnjem kapitalizmu zgodnjega 19. stoleta v Angliji. Dodajte še suženjsko izkoriščanje in bedo brezpravnega delavskega razreda dvesto let kasneje v divje liberalnem državnem kapitalizmu na Kitajskem. In ste zmagali v katerikoli diskusiji. Ta kapitalizem nima človeškega obraza. V ozadju pa je glavno gibalo pohlep finančnih trgov.

Strinjam se. Finančni trgi so amoralni. Ne, še bolje, finančni trgi so nemoralni! (No dobro, ne tiste banke, ki mi odobrijo dolgoročni kredit, da lahko kupim stanovanje. Ali tiste finančne institucije, pri katerih se lahko zavarujem. In še kdo.) Strinjam se, finančne trge je treba regulirati. Treba jim je nadeti uzde, treba jih je omejiti, spraviti hudobnega duha nazaj v steklenico. Ja, ampak predsem tiste, ki prodajajo topel zrak, torej tiste, ki prodajajo nekakšne derivative, izvedene finančne instrumente, kjer se je sled med osnovnim poslom in vrednostnim papirjem popolnoma izgubila po drugem kolenu. Investicijske banke je treba ločiti od navadnih poslovnih bank, da tveganj (hudih tveganj!) iz investicijskega bančništva neodgovorni, pohlepni bankirji ne bi več mogli prenašati v navadno bančno poslovanje, kjer določen odstotek depozitov predstavlja zadovoljivo varnost za odobrene kredite. To je absolutno treba narediti. To se je zgodilo po Veliki depresiji v 1930. letih in se bo zgodilo spet po sedanji Veliki recesiji.

Toda, zajamimo sapo, kakšno zvezo ima to s sedanjo situacijo v Evropi? Kaj imajo te brutalne zahteve finančnih trgov z Grčijo? Hmm, nič. Finančni trgi od Grčije nič ne zahtevajo (čeprav je celo desetletje pred tem Grčija vsako leto porabila med 6% in 8% več kot je ustvarila, razliko si je sposodila na finančnih trgih. Zelo poceni. Ker je bila del evro območja, so ji finančni trgi poceni posojali denar, da so politiki v javnem sektorju lahko zaposlovali svoje družinske člane in prijatelje prijateljev. Da so lahko plačevali dodatek za pravočasni prihod na delo. Da so ob 13. in 14. plači lahko plačevali še poseben dodatek za velikonočne počitnice, za poletne počitnice in za božične počitnice. Da državi ni bilo treba pobirati davkov, denimo DDV ali davka na luksuz itd. Finančni trgi so pač posojali denar, da je lahko Grčija živela na puf. Amoralno).

Hm, toda tokrat finančni trgi od Grčije res nič ne zahtevajo (Finančni trgi bi Grčiji še naprej posojali, z velikim veseljem, vendar po višji obrestni meri. Saj vedo, da za grške neplačane račune jamčijo ostale evrske države. Tudi Slovenija. Predvsem pa Nemčija).

Pač pa od Grkov zategovanje pasu zahteva EU. Ali natančneje, to zahtevajo Nemci, ki nočejo prevzeti obveznosti grških neodgovornih dolgov na svoja pleča. Nemci pač želijo, da Grki svoj življenjski slog prilagodijo svojim lastnim prihodkom. Ali Nemci Grkom puščajo kri, če od njih zahtevajo, da si ukinejo te nenormalne dodatke, ki so popolnoma out-of-mind za vsako povprečno, normalno razvito državo? Pojdite no.

Ja, Nemci bi lahko zategovanje pasu malce olajšali, ga podaljšali na več let. Denimo zahtevali, da Grki svoj življenjski slog prilagodijo svojim prihodkom v roku 7-8 let, ne pa denimo že v roku 4 let. Res bi lahko. Težko se je sprijazniti, da se boš moral odpovedati vsem tistim dodatkom, ki si jih dobival k plači. Ali da ne bo sieste med delovnikom, pač pa bo treba osem ur res delati. Ali s tem, da se ne boš upokojil pri 58 letih, ampak šele pri 67.

Ne pozabite, Grkov niso pokopale špekulacije finančnih trgov, ki bi njihove banke spravile na kolena (kot je denimo primer Islandije, Irske in Španije). Grčija ni pokleknila, ker bi država reševala banke. Grke je pokopala njihova povsem navadna, zelo človeška zapravljivost. Življenje preko lastnih zmožnosti.

Kaj ima puščanje krvi – zaradi zahtev finančnih trgov – opraviti s Slovenijo, danes in tukaj? So nas finančni trg spravili v težave in zdaj od nas perverzno zahtevajo, da znižamo stroške? So se finančni trgi igrali in špekulirali pri nas? So naredili Ponzijeve sheme? Hmm, niso. Le zelo poceni so nam posojali denar. Precej let. Natančneje, denar so posojali bankam. Banke pa so ga posojale naprej Šrotom, Bavčarjem, Kordežem, Zidarjem, Hildam in tako naprej. Za celih 10 milijard evrov v letih 2005-2008. In nato še dodatnih 7 milijard evrov v letih 2009-2011, ki so jih politiki porabili, da so lahko povečali plače v javnem sektoprju za 10% ter pokojnine za še več. Hočejo finančni trgi zdaj ta denar nazaj? Ne, kje pa. Nasprotno, še več nam bi ga dali. Saj dobro zaslužijo z vsakim evrom, ki nam ga posodijo, da lahko porabimo več, kot ustvarimo. Le malce so nervozni, ker niso prepričani, ali bomo sposobni ves ta denar tudi vrniti. Zato so pač pripravljeni posojati po višji obrestni meri, s čmer se zavarujejo za tveganje našega bankrota.

Slovenija ni pokleknila zaradi tega, ker bi reševala nasedle banke. Ne še. S tem še sploh ni začela. Slovenija je pokleknila, ker je vlada bila v zadnjih treh letih preveč zapravljiva. V času krize si je omislila zvišanje plač in pokojnin. Nam torej vlada z varčevalnimi ukrepi (od katerih jih je precej zelo neumnih, saj znižujejo splošno porabo ter še bolj dušijo rast) “pušča kri” po diktatu finančnih trgov? Hmm, ne. Pač pa po diktatu Bruslja, ali natančneje Nemčije. Iz istega razloga kot pri Grčiji.

So si zlato pravilo izmislili finančni trgi? Ne, kje pa. Pač pa države, ki so zašle v finančne težave zaradi prevelike porabe glede na ustvarjeno. Denimo Švedska. Ali Švica. Ali Nemčija.

Marcelova alegorija o perverznosti in brutalnosti finančnih trgov bi bila morda upravičena, če bi jo naslovil na Irsko, Španijo ali Islandijo. Tam so se finančni trgi resnično neodgovorno igrali in špekulirali. Bančni sektor na Irskem in v Islandiji je narasel na 10-kratnik BDP, medtem ko je bil v Sloveniji samo 1.5-kratnik. Islandske banke so denimo odpirale internetne banke v Veliki Britaniji in Nizozemski in z visokimi depozitnimi obrestnimi merami od britanskih in nizozemskih varčevalcev izvabile za 10 milijard evrov depozitov. Nato pa jih posojale naprej. Zelo neodgovorno. V zelo tvegane posle. Ali še najraje svojim lastnikom za njihove tvegane projekte. Podobno je bilo v Španiji ali na Irskem, le da so špekulirali s cenami zemljišč in nepremičnin.

Tam so se te Ponzijeve sheme sesule kot hišice iz kart takoj, ko so se nenadoma – po propadu Lehman Brothers – posušili medbančni denarni trgi. Tam so morale intervenirati države in drago, zelo drago (glej moj post o najdražjih bančnih sanacijah) sanirati nasedle neodgovorne banke. Toda s tem ko so države, ki so bile prej vzor odgovornosti javnih financ, začele z javnim denarjem reševati banke, so same postale ranljive.

In tukaj pride do izraza vsa perverznost finančnih trgov: ko so države, ker so reševale same finančne trge, postale ranljive, so se finančni trgi kot hijene spravili na države. Če komu, potem  finančni trgi diktirajo pogoje tem trem državam. Oziroma Nemčija namesto njih, ker noče prevzeti irskih ali španskih dolgov. Irska vlada (po diktatu Nemčije) pušča kri irskim davkoplačevalcem, ki bodo morali – nič krivi nič dolžni – plačati za špekulacije njihovih bank.

Da pa v Sloveniji vlada pušča kri po diktatu finančnih trgov? Ta je pa res huda. Ko bomo začeli sanirati banke in plačevati za dolgove, ki so jih pustili Šroti, Kordeži, Bavčarji, Zidarji, Hilde & Co., šele takrat nam bo vlada začela puščati kri. Toda ne za neke tuje amorfne fnančne trge, pač pa zaradi naših lastnih wannabe tajkunčkov ter zaradi naših lastnih, večinoma državnih, neodgovornih bank. Ki jih vlada ni dobro regulirala, kaj šele nadzirala.

Toda saj to smo si želeli. Ploskali smo Šrotu, ko je prevzel Pivovarno Union. Ploskali smo Kordežu, ko se je lotil prevzema Merkurja. Še najbolj prestižno menedžersko nagrado smo mu dali za povrh. Ploskali smo državi, ker ni hotela prodati bank in telekomov tujcem. Saj znamo sami z njimi bolje gospodariti. No, ko bo čez leto ali dve prišel prvi obrok puščanja krvi zaradi sanacije bank, se spomnite na leto 2002 in na Boška Šrota ter na vsa dejanja, ki so nato iz tega sledila. Spomnite se na peticijo poslancev v parlamentu leta 2002. Morda vam bo lažje pri srcu, če lahko personalizirate namen, za katerega plačujete višje davke.

V ekonomiji imamo preprosto načelo pri dokazovanju teorij: Confronting the theory with the data. Fikcija ima s tem težave. Ker pač potem ni več zgodbe.

8 responses

  1. Res čudno, mi, ki smo blizu libertarnim idejam, da mora država živeti po svojih zmožnostih, to je, da je poraba izenačena prihodkom, smo krivi, da so se eni pufali na veliko, sedaj je pa treba plačati zapitek in glava boli. Kot bi muslimansko vero obsodil, da širi alkoholizem. In če smo že pri religiji, če bi upoštevala politika napotke Svetih spisov o zmernosti in zavračanju lahkotnega življenja na tuj račun, nebi sedaj bili kjer smo.

  2. Pravi imaš jpd. Msj s svojimi zgrešenimi zaključki vsakodnevno zavaja veliko ljudi. Dobro bi bilo, če bi on bral tvoja besedila, ne pa da ti bereš njegova.

  3. Drugače pa dobra opazka. Tudi sam opažam pri nekaterih, da začnejo mešati fikcijo in realnost. Še posebej so temu početju naklonjene nekatere “umetniške” duše. Verjetno zaradi poklica, ki zahteva uporabo domišljije. Pač si v glavi zamislijo nek sistem, kakor npr. komunizem. Sicer si lahko človek zamisli marsikaj a pameten človek mora znati ločiti med fikcijo in realnostjo. Še bolj pa inteligenco pokažeš s tem, da se odpoveš egu in priznaš, da mogoče pa ni vse tako lepo, kakor sem si zamislil in da sveta ni vedno dobro krojit po svoji glavi. Če si tega sposoben, realnost postane mnogo bolj čudovita in se ne rabiš več toliko umikati pred njo. Ravno tu je napaka MŠ Jr. in njemu podobnih. Namesto, da bi postali eno s Svetom, poskušajo cel Svet prikrojit sebi. Se ve, kdo bo tu zmagal.

  4. G. J.P. Damjan, nekaj mi res ni jasno. Najprej so trdili, da se moramo zadolževat, zaradi keynesovega multiplikatorja ipd., saj da bomo tako dosegli blagostanje. In sedaj, ko ta stvar ne funkcionira, saj očitno ta multiplikator ni toliko multipliciral bogatstvo, spet ponujajo enak recept. To me spominja na pijanca, ki se bi rad ozdravil pijanosti in po enemu dnevu abstinence se začne trest pa zato zaključi; Treznost je slabša od pijanosti. Gremo se nacejat naprej, – do končnega zloma. Mogoče pa bi mi Vi gospod D. vedeli povedat, saj ste zelo izobraženi na tem področju, kje je razlog, da ta paradoks ni tako paradoksalen 😉

    • Ne spomnim se, da bi kdo v času konjunkture govoril o nujnosti zadolževanja zaradi fiskalnega multiplikatorja. Takrat to namreč sploh ni potrebno. Je prociklično. Je overkill. Vodi k pregrevanju gospodarstva. Je škodljivo.
      Fiskalno spodbujanje gospodarstva postane pomembno šele v času recesije, ko deluje kontraciklično. Takrat se namreč zasebna podjetja in gospodinjstva zakrčijo in zmanjšajo trošenje, takrat mora nastopiti država z javnim trošenjem, da ublaži krizo oziroma spet požene gospodarstvo. Edino država si namreč lahko privošči, da si v ta namen sposodi denar (natiska denar), vedoč, da ga bo kasneje vrnila, ko se vrne gospodarska rast.
      Tako pač funkcionira gospodarstvo že od pamtiveka. Le da je Keynes prvi to tako eksplicitno napisal.
      In da ne bo pomote, še enkrat ponavljam: keynesianizem je lahko močno škodljiv v dobrih časih; sploh če se razvije v premočno državo, ki je lastnica vsega in ki regulira vse.

  5. Hmmmm.Ne vem, če bi se dr. Krugman strinjal s premiso tegale članka.Finančni trgi, pretok kapitala ter špekulacije so vsekakor del ”evropske zgodbe” in bo treba prevzeti odgovornosti tako na strani kreditojemalca kot kreditorja. Marcelov članek pa je treba razumeti v kontekstu dveh dejstev, 1. NOBEDEN v finančnem sektorju ni odgovarjal za nastalo katastrofo, na nacionalni, regionalni ali globalni ravni. Z izjemo Islandije, nikjer niso finančnih ”čarovnikov” postavili pred sodišče ter prav tako ni prišlo do nobene resne reforme finančnega sektorja ter izboljšanja regulative, ki je povsem odpovedala. Vsi poskusi resne reforme so bili blokirani s strani finančnih lobijev in tukaj zanikat ”vpliv” globalnih finančnih institucij je pač… Drugo dejstvo pa je katastrofalna ekonomska prociklična politika in ideologija ”strogega posta” , ki ne samo, da je ekonomsko destruktivna , ampak tudi temelji na povsem sprevrženi morali, ki vidi vzroke krize v lenobi, nedelu, eksesih etc. Današnji Krugmanov članek nazorno opozarja, da se nismo veliko naučili iz zgodovine ter da je takšna miselnost/ideologija prevladala v 30-letin in vodila v…

    • Hm, ne razumem točno poante tega. Si prebral Marcelov članek? Marcel pravi, da nam Janša pušča kri zaradi zahtev finančnih trgov. To je bil njegov point. In na to se nanaša moj komentar. (To da je treba finančnim trgom porezati peruti, marsikoga postaviti pred sodišče, se pa itak več kot strinjam. Ampak to ni bil point niti Marcelovega niti mojega komentarja)

  6. PS: Upam, da bo Bine komentiral tale članek in podrobno razgalil vlogo (tujih ter domačih) bank v tej zgodbi. Več kot potrebno.

%d bloggers like this: