Kdo je odgovoren za tajkunske kredite?

Politično in strokovno odgovornost za tajkunska posojila in podobne »katastrofe stoletja« je pravzaprav precej lahko razporediti. Le interesa, da bi to storili, kot po čudežu, nikoli ne najdejo. Kajti takratni in zdajšnji glavni akterji bi v tem procesu preveč očitno »naleteli sami nase«. *

Ne glede na to, da v Sloveniji štiri leta po začetku krize z bančno sanacijo sploh še nismo začeli, pa se zelo radi kregamo, kdo je odgovoren za tajkunske kredite. Gre za zdaj že skorajda epski spor med direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) in guvernerjem Banke Slovenije (BS), kdo naj bi bil odgovoren za pomanjkljiv nadzor nad bančnim podeljevanjem kreditov za menedžerske prevzeme. Pri tem se prvi izgovarja, da je pristojen zgolj za formalno preverjanje ali so prevzemni postopki v skladu z zakonodajo, medtem ko je za vsebinski nadzor nad odobravanjem kreditov odgovoren guverner centralne banke. Ta zadnji pa, sicer dokaj neprepričljivo, odgovarja, da centralna banka ne more pregledati vsake izmed tisočev in tisočev kreditnih pogodb in da bi morala večjo »vsebinsko« vlogo odigrati ATVP. Pri tem pa so se prevzemi in bančno financiranje prevzemov dogajali vsem pred očmi, mediji so bili vsak dan polni zapisov o njih ter o »kreditih na lepe oči«.

Seveda pa ta obtoževanja in zavračanja odgovornosti niso slovenska posebnost. Nanje naletimo v vseh državah, ki jih je bančna kriza močno prizadela. Na Irskem je denimo moral odstopiti finančni regulator. V Islandiji pa so izvedli pravo kriminalno preiskavo, kjer iskali glavne krivce za to, da je bančni sistem v petih letih zrastel prek vseh normalnih meja (bančna bilančna vsota se je med leti 2003 in 2008 povečala iz 170% na več kot 980% BDP!), pri čemer so banke večino kreditov odobrile na podlagi zavarovanja z delnicami podjetij. Seveda so tudi v Islandiji krivce našli v finančnem regulatorju, kjer je bilo pred bančnim razcvetom 40 zaposlenih inšpektorjev, od katerih se je tretjina med razcvetom raje zaposlila v poslovnih bankah.

Verjetno vas večina sploh ne ve, da smo tudi v Sloveniji pred nekaj leti imeli podoben, vendar manj razvpit preiskovalni postopek ugotavljanja odgovornosti. V parlamentu je bila ustanovljena posebna preiskovalna komisija v ta namen. Ta komisija je, kljub predčasnemu koncu mandata parlamenta, svoje delo skorajda končala in objavila vmesno poročilo. Zanimivo je, da izsledki tega poročila nikoli niso bili izrecno javno predstavljeni oziroma podrobneje objavljeni v medijih. To pomanjkanje javnega zanimanja bi, kot boste videli v nadaljevanju, utegnilo biti posledica predvsem dejstva, da glavne državne institucije in njihovi predstojniki v tem poročilu lahko »naletijo same nase«.

To je morda tudi razlog, da za samo ustanovitev te parlamentarne komsije ni bilo prave splošne politične volje. Še več, predstavniki tedanje opozicije (in sedanje vladajoče koalicije) so tedaj uspeli v parlamentu močno omejiti dejavnost preiskovalne komisije. Namesto, da bi komisija dobila splošen mandat za ugotavljanje odgovornosti pristojnih organov za pomanjkljiv zakonski okvir in pomanjkljiv nadzor nad bankami pri podeljevanju kreditov, je bil njen mandat zožen na (pazljivo preberite, kajti naziv komisije je izjemno dolg in kompleksen):

ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma, da so bili vpleteni v financiranje spornih menedžerskih prevzemov gospodarskih družb Istrabenz, holdinška družba, d.d. in Pivovarna Laško d.d. s strani bank oziroma kreditnih institucij v pretežni državni lasti (kreditne institucije znotraj NLB Skupine in NKBM d.d.), in sicer tako, da naj bi zlorabili svoj politični vpliv za dodeljevanje posojil članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih družb in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb (ti. “slamnatih” podjetij, finančnih holdingov ipd.) za odkup večinskega ali pretežnega deleža gospodarske družbe, ki so jo vodili oziroma jo vodijo in za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevno pomanjkljive oziroma neustrezne zakonodaje s področja prevzemov, ki je dopuščala omenjene sporne menedžerske prevzeme.

Tak naslov lahko najdete le pri kakšni izjemno specifični in dolgočasni doktorski disertaciji izpred dobrih dvajsetih let.

Tudi jaz nisem vedel za to komisijo. In tudi ne bi izvedel, če me lani ne bi povabili, da napišem recenzijo oziroma oceno predloga Vmesnega poročila preiskovalne komisije ter da pripravim predlog področij, ki bi lahko bili predmet nadaljnjega poteka parlamentarne preiskave. (Vmesno poročilo lahko najdete na spletni strani Državnega zbora). In kot boste videli, izsledki preiskovalne komisije so, kljub temu, da je lahko opravila samo prvi del zastavljenega dela, zelo zanimivi in pojasnjujejo marsikatero stvar iz tistega spornega obdobja.

Komisija je v prvem sklopu preiskave zaslišala 14 prič iz vrst ključnih nosilcev javnih funkcij, odgovornih za pripravo predmetne zakonodaje (nekdanji ministri in drugi vladni funkcionarji, nekdanji in sedanji guverner Banke Slovenije) in odgovornih za njeno izvajanje v praksi (direktorji regulatornih organov ATVP in UVK ter guvernerja BS).

Po mojem videnju je za presojo politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij ključna presoja naslednjih elementov:

  1. ali je bila prevzemna zakonodaja oziroma zakonodaja, ki zadeva financiranje prevzemov, zavestno neustrezna ali pomanjkljiva oziroma da spremembe oziroma dopolnitve zakonodaje zavestno niso bile predlagane pravočasno s strani nosilcev javnih funkcij,
  2. ali je pomanjkljivost oziroma nepravočasno prilagajanje zakonodaje vplivalo na “dodeljevanje posojil članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih družb in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb za odkup večinskega ali pretežnega deleža gospodarske družbe, ki so jo vodili,”
  3. ali so na “dodeljevanje posojil članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih družb in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb za odkup večinskega ali pretežnega deleža gospodarske družbe, ki so jo vodili,” kakorkoli vplivali nosilci javnih funkcij v okviru opravljanja svojih javnih funkcij, in
  4. ali je udeležba nosilcev javnih funkcij v nadzornih svetih kreditnih institucij v pretežni državni lasti oziroma v nadzornih svetih gospodarskih družb, udeleženih v spornih menedžerskih prevzemih, imela kakršenkoli vpliv na “dodeljevanje posojil članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih družb in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb za odkup večinskega ali pretežnega deleža gospodarske družbe, ki so jo vodili.
  5. ali so v “posameznih menedžerskih prevzemnih aktivnostih sodelovali tudi nosilci javnih funkcij tako, da so pri bankah pridobili kredite zase ali za podjetja v katerih so bili lastniki oziroma solastniki.”

Pri tem je komisija »obdelala« le prvi dve točki, medtem ko bi naslednje tri točke morala obdelati v drugem sklopu dela (do katerega pa zaradi predčasnih volitev ni prišlo).

V nadaljevanju navajam le nekaj ključnih ugovovitev vmesnega poročila komisije. Iz zbranega gradiva komisije neposredno ne izhaja, da bi bila slovenska prevzemna zakonodaja neustrezna ali pomanjkljiva ter da spremembe oziroma dopolnitve zakonodaje niso bile predlagane pravočasno. Tako denimo iz mnenj večine prič izhaja, da je bila slovenska prevzemna zakonodaja v pomembnih segmentih celo bolj restriktivna od primerljive v razvitih članicah EU (primer Nemčije). Že zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Zakon tudi tudi eksplicitno zahteva, da mora prevzemnik ciljne družbe ob prevzemu položiti bančno garancijo banke iz EU v skupni vrednosti prevzema.

Toda problem, ki se pri tem pojavlja, lahko nastopi v obliki dejanske kvalitete bančne garancije. Tudi če je bančno garancijo izdala prvovrstna banka s sedežem v EU, pa je lahko problematična kvaliteta zavarovanja, ki jo ponudi bodoči prevzemnik banki, ki izda bančno garancijo oziroma banki, ki kasneje kreditira prevzemni posel. V primeru, da prevzemnik kot kreditno zavarovanje uporabi finančno premoženje, ki je izpostavljeno večji stopnji volatilnosti, lahko v primeru realizacije negativnih tveganj, podvrže banko večji stopnji izpostavljenosti. Sploh pa, ker gre v tovrstnih primerih za kumulacijo realizacije negativnih šokov v celotnem gospodarstvu, s čimer se izpostavljenost bank kreditnim tveganjem izjemno poveča.

In to je bil ključni »tehnični« problem tako slovenske »tajkunizacije« v obliki relaksiranih bančnih kreditov za prevzemne namene, ki so se nato izrodili v sedanje slabe terjatve bank, kot tudi slabih kreditov irskih bank (kjer so kot primarno zavarovanje služile nepremičnine, katerih cene so pred tem porasle za petkrat) in slabih kreditov islandskih bank (kjer so, podobno kot pri nas, kot zavarovanje služile predvsem delnice podjetij, katerih tečaji so pred tem zrasli za desetkrat glede na leto 2001).

Tedanja vlada in Banka Slovenije sta se že sredi leta 2006 teh tveganj zaradi slabih zavarovanj zavedala in sta do konca leta 2006 pripravila novelo zakona o bančništvu ter spremljajočih podzakonskih aktov. Decembra leta 2006 sprejeta sprememba zakona o bančništvu v 145. členu določa, da “banka lahko pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub ustrezno upošteva kreditna zavarovanja, katerih predmet so te izpostavljenosti.” Ali natančneje, podzakonski akt (Sklep o kreditnih zavarovanjih) v 3. odstavku 12. člena določa nove “uteži za zavarovanje kreditnih tveganj”. In sicer je bila utež za zavarovanje kreditov v primeru, ko so kot zavarovanje služile delnice podjetij, povečana iz 100% na 150%. To pomeni, da bi morali kreditojemalci v bodoče za vsak evro kredita zastaviti delnice v vrednosti 1.5 evra. Vlada in Banka Slovenije sta se torej konec leta 2006 dobro zavedala povečane stopnje tveganosti delnic kot zavarovanja kreditne izpostavljenosti bank, zato je bila za delnice zahtevana višja stopnja pokritja vrednosti zavarovane izpostavljenosti.

Zdaj pa prideta glavni točki, ki nam lahko dasta dobršen del odgovora glede odgovornosti nosilcev javnih funkcij.

Vse spremembe zakonodaje so bile sprejete decembra 2006 in naj bi stopile v veljavo s 1.1.2007, razen, pazite!, drugega odstavka 143. člena, 3. točke prvega odstavka 159. člena in 162. člena tega zakona, ki so stopile v veljavo s 1.1.2008. Uganili ste, gre natanko za tiste določbe, ki urejajo pristope bank pri izračunu kapitalske zahteve in pri tem predvsem upravljanje s tveganji v postopku odločanja ter pri odločanju o odobritvi kreditov. Po domače rečeno, zaostritev kreditnih pogojev v smislu zahtevanega povečanja potrebnega zavarovanja je bila odložena za eno leto.

In to eno leto naredi veliko razliko glede prevzemnih kreditov. Po pričevanju guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca je bilo tovrstnih kreditov “v letu 2006 pri bankah 1,8 milijarde evrov kreditov (v letu 2004 in 2005 jih je bilo manj), v letu 2007 dve milijardi 600 tisoč, decembra leta 2008 milijardo in 700 tisoč (razlog zmanjšanja v delnem poplačilu kreditov tudi z zaplembo zastavljenih vrednostnih papirjev) in marca 2009 milijardo in 600 tisoč evrov.” Gre torej za dodatnih 800 milijonov evrov, ki so jih banke lahko odobrile za prevzeme še po stari zakonodaji, ker je bil ključni del veljavnosti bolj zaostrenih kreditnih pogojev odložen za eno leto.

Meni se zato tukaj postavljata dve ključni vprašanji. Prvič, zakaj sta Banka Slovenije in vlada reagirali tako pozno na pojav povečanih prevzemnih kreditov (šele sredi leta 2006) in zakaj je bila utež za zavarovanje najbolj tveganih kreditov tudi v spremenjeni zakonodaji določena tako nizko (samo v višini 150% vrednosti kredita)? Do takrat so namreč borzni tečaji slovenskih delnic porasli že za trikrat, torej bi morala biti utež za zavarovanje z delnicami postavljena vsaj na 300%.

In drugič, komu je bilo v interesu in kdo je vplival na to, da je ključni del spremenjene zakonodaje stopil v veljavo šele z enoletnim zamikom (ko je bil »tajkunski val« že mimo)?

Navajam dve ključni izjavi prič:

Mag. Mitja Gaspari, nekdanji guverner Banke Slovenije: “Banka Slovenije je v letu 2006, pred uveljavitvijo evra, pripravila tudi nov bančni zakon, skupaj z vsemi podzakonskimi predpisi (objavljeni decembra 2006), po katerih se je tudi na področju zavarovanja izpostavljenosti bank glede delnic, ta povečala s 100% na 150%. Žal so banke, kot tudi Vlada kot predlagatelj predloga zakona, ugotovili, da je primeren način uveljavitve tega predpisa z enoletnim odlogom. Tako je to pravilo začelo veljati konec leta 2007.” (Vmesno poročilo, str. 24-25)

Dr. Marko Kranjec, guverner Banke Slovenije “Tako se je Banka Slovenije odločila, da poveča utež za regulatorno zelo tvegane izpostavljenosti od 100 odstotkov na 150 (ukrep je začel veljati 1.1.2008). […] Banka Slovenije je komercialnim bankam še dodatno, glede na njihovo naknadno zanimanje, pojasnila, kaj razume s to zaostritvijo in povečanjem uteži za regulatorno tvegane izpostavljenosti.” (Vmesno poročilo, str. 41)

Glede prvega vprašanja je seveda treba povprašati tedanje odgovorne za bančno regulativo in bančni nadzor. Glede drugega vprašanja pa je odgovor prav tako jasen – politično odgovornost nosi vlada, ki je že spremenjeno zakonodajo odložila za eno leto.

Verjetno ste opazili, da se v tem komentarju nisem niti dotaknil vprašanja odgovornosti lastnikov bank za slab nadzor nad poslovanjem bank. Glede na to, da so bile tri največje banke, ki so imele več kot 50-odstotni tržni delež, bodisi v večinski lasti države, bodisi je država imela v njih močan kontrolni delež, je tudi odgovor na to vprašanje sam po sebi umeven.

Zanimivo je, kako je politično in strokovno odgovornost za tovrstne »katastrofe stoletja« v bistvu precej lahko alocirati. Le interesa, da bi to storili, se – čudežno –nikoli ne najde. Kajti tedanji in sedanji glavni akterji bi v tem procesu preveč očitno »naleteli sami nase«.

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

One response

%d bloggers like this: