Zoran Janković in moralni bankrot levice

O moralnosti in “poslovnih praksah” Zorana Jankovića nimam prav dobrega mnenja. O tem sem pred meseci že pisal. Glede njegove včerajšnje aretacije (pridržanja) in hišne preiskave v zvezi z inkriminiranimi posli in sumi zlorabe uradnega položaja naj organi pregona in pravosodni organi naredijo svoje delo. Toda veliko bolj kot začetek preiskovalnih dejanj proti Jankoviću me fascinira molk intelektualne levice. Na to dejstvo sta lepo opozorila le dva intelektualca, ki jih beležijo kot levičarska – Vojko Flegar in Boris Vezjak.

Vojko Flegar je v uredniškem komentarju v Dnevniku opozoril na slepo privrženost ene in druge elite “našim”:

Na drugi strani Janković s prenekatero izjavo in dejanjem doslej ni prepričal, da je politik, ki razume, za kar se menda zavzema in v kar menda verjame. V pravno državo. Če bi, mu denimo vsej morda utemeljeni humanosti in koristnosti »odlisičenja« navkljub to ne bi niti na misel padlo.
Stališče, da je v pravno državo treba verjeti, četudi je »ni videti«, se bo marsikomu najbrž zazdelo naivno in jalovo (tokrat večini Jankovićevih privržencev in drugih »antijanševcev«), toda – kaj je alternativa? Slepa privrženost »našim«? Zaradi nje smo, kjer smo: Janšo vedno znova volijo tudi zato, ker ga »preganjajo«, Jankovića pa javno podpirajo tudi tisti, ki so pred njim svarili, ko je prevzel Mercator, in so ga kot levičarja volili tudi tisti, ki so mu svojčas očitali, da z nedeljskim delom in nizkimi plačami izkorišča trgovke. Da ne bi bili na oblasti »njihovi«, je vse preveč državljanov »svojim« pripravljeno spregledati veliko preveč.

Ter opozoril na zamujeno priložnost za politično očiščenje, če bi nek inkriminirani politik vendarle odstopil in vzpostavil politične standarde za naprej:

Nismo še tako daleč, toda ob tem, da ne sme niti za trenutek pokazati nobenega dvoma o pravni državi, mora opozicija zdaj končno doumeti, da bi bila prav njena radikalizacija tisto, kar bi Janšo najbolj razveselilo. Ker bi mu, človeku izrednih razmer, ponudilo opravičilo za drugo republiko domnevno ljudske volje. Razlogov za upanje, da so socialni demokrati z Igorjem Lukšičem in Jankovićevi pozitivci enega in drugega sposobni, pa ni veliko. Ne le da Janković zaradi preiskave očitno ne bo niti »zamrznil« svojega vodenja stranke (kaj šele odstopil kot župan) in s tem pokazal dostojanstva, ki ga Janša nikoli ni zmogel, eni in drugi še prek medsebojnih osebnih zamer ne morejo.

Vir: Vojko Flegar, Dnevnik

Boris Vezjak v zapisu na njegovem blogu »Ni ravno pošten, ampak naš je« gre še korak naprej in zelo jasno pove, da ne samo da je na primeru Janković intelektualna levica moralno bankrotirala, pač pa da to vodi v pogubo cele države:

Delnice moralnega kapitala levice, no, vsaj nekega njenega pomembnega dela, še niso nikoli kotirale tako nizko. Prej bi rekel, da je taista morala bankrotirala. Kar se je zgodilo včeraj, namreč ni le problem Pozitivne Slovenije. Politično enoumje intelektualne desnice (tako imenovanih razumnikov) se je popolnoma zlilo in postalo identično enoumju intelektualne levice: majhna razlika zaradi nekaj več kritičnosti na levici do »svojih« od tiste na desnici je postala nepomembna. Razlike med obojimi z vidika moralne moči od včeraj naprej praktično več ni. In tako kot lahko razpišete mednarodno tiralico za novinarjem na levici, ki bo Jankovića pozval k odstopu, jo lahko verjetno tudi za »intelektualcem«, ki bo storil kaj podobnega. V dobri veri in z dobrimi nameni, tako upam, pretiravam. Toda medijsko-intelektualna sprega bo, verjamem, storila prav to: blefirala in se pretvarjala.

Popolnoma jasno je: s takšno agendo je velik del obstoječe slovenske levice z vsemi uglednimi intelektualci in meščani na čelu popolnoma moralno bankrotiral. Ali je na to vsaj obsojen, in to v zelo kratkem času. Od te točke naprej je resnično vseeno, ali volite Janeza ali Zorana, med desnimi in levimi intelektualci ni več substancialne razlike. Igra kazanja s prstom »tudi vi ste koruptivni« je do konca legitimirana in katastrofa za vse. Mentalna paradigma »glup je, ampak naš je«, o katerih sem pisal nedavno, je porazna za velik del levice. Zdaj vemo, da je lahko še huje: mentalna paradigma »ni ravno pošten, ampak naš je«, je pogubna za levico in Slovenijo v celoti.

Vir: Boris Vezjak, blog In media res

Glede tega ni skorajda nič za dodati. Dokler ne bodo intelektualci postali spet samo intelektualci, torej izobraženci z nepristransko kritično distanco tako do strokovnih tem kot do aktualnih dogajanj v družbi, ta družba (Slovenija) ne bo imela moralne opore. Brez moralne opore in moralnih standardov pa tudi nobena pravna država ne more biti res ‘pravna’. Brez pravne države kot enega izmed treh ključnih stebrov pa ni učinkovitega gospodarstva in stabilne blaginje.

 

%d bloggers like this: