Hans-Werner Sinn: Misijonar med ekonomisti

Hans-Werner Sinn, direktor münchenskega Ifo inštituta, je v zadnjih letih žel pozornost z nasprotovanjem reševanju šibkejših držav z evrom. Svojega križarskega pohoda proti reševanju evrske krize s skupnim mehanizmom ESM, evro obveznicami ali delitvijo dolgov z bančno unijo, se je Sinn lotil temeljito, ter z verbalnim ognjem in mečem. S komentarji in intervjuji nastopa v vseh medijih in ne izpusti nobene priložnosti, da izrazi svoje nasprotovanje panevropski delitvi dolgov. Nazadnje z ognjevitim predavanjem na zasedanju nemškega ustavnega sodišča prejšnji četrtek v Karlsruheu, le nekaj dni pred tem pa s protestnim apelom proti nameravanemu oblikovanju bančne unije, objavljenim v Frankfurter Allgemeiner Zeitung, ki ga je ob prvopodpisanemu Sinnu podpisalo še 172 akademskih ekonomistov iz nemško govorečih držav.

Hans-Werner Sinn je sicer dober, predvsem pa izjemno produktiven ekonomist. Njegova zadnja akademska objava v resni akademski reviji sicer sega nazaj v leto 2006, toda v vmesnem času je nanizal več kot 70 kratkih “policy briefs”, delovnih zvezkov ali poglavij v knjigah na temo aktualnih tem ekonomske politike – od trga dela davkov, fiskalne unije do bančne unije. Sinn spada na rang lestvici ekonomistov repec med 5% najbolj citiranih ekonomistov. Na wikipediji je vnos posvečen njemu.

Toda “javno ime” si je v zadnjem desetletju Sinn ustvaril s komentarji in kritikami aktualnih ekonomskih tem. S tipično brado, kot jo lahko vidimo pri amiših, ter gorečnostjo, s katero zagovarja svoja stališča, spominja na amiševskega pridigarja. Običajno so bile njegove kritike upravičene z vidika aktualnosti problema, toda večinoma so bili njegovi recepti preveč radikalni, kritike pa so v ekstremnosti opisovanja situacije precejkrat udarile mimo glede na kasnejši razplet dogodkov.

V začetku prejšnjega desetletja, ko je Nemčija veljala še glavnega ekonomskega bolnika Evrope, je Sinn prvič alarmiral nemško javnost z zahtevami po večji liberalizaciji trga dela. Leta 2003 je objavil izjemno odmevno knjigo “Can Germany be Saved?”, ki ob analizi nemške situacije vsebuje niz radikalnih reformnih predlogov. Knjiga je postala ekonomski bestseller v Nemčiji. Ko je v naslednjih letih (2003-2005) nemška vlada pod vodstvom Gerharda Schröderja izvedla reformo na trgu dela, reformo socialnih transferjev in pokojninsko reformo, jih je Sinn skritiziral kot bistveno premalo radikalne in nezadostne za povrnitev nemške konkurenčnosti. Ne glede na to “nezadostnost” pa je zahvaljujoč prav tem reformam Nemčija to krizo prebrodila daleč najuspešneje med vsemi članicami evro območja.

Drug križarski pohod je Hans-Werner Sinn začel leta 2006 z objavo v Nemčiji odmevne akademske razprave o “patološkem izvoznem boomu” in o “bazar učinku” na nemško gospodarstvo. V članku Sinn trdi, da je Nemčija sicer svetovni šampion glede izvoza, toda pri tem naj bi šlo za patološki boom, saj naj bi previsoke plače zaradi moči sindikatov v globalni tekmi z nizkimi plačami uničevale preveč delovnih mest v delovno intenzivnih panogah, posledično pa naj bi silile preveč kapitala in dela v izvozne panoge. To naj bi povzročalo na eni strani povečano brezposelnost, po drugi pa pretirano dodano vrednost v izvozu. Hkrati naj bi previsoke plače doma podjetja silile v beg kapitala oziroma v preseljevanje mnogih faz proizvodnje v tujino. Nemčija naj bi zaradi množičnega outsourcinga postopoma postala “bazar gospodarstvo”, kjer se bodo samo še prodajali izdelki, narejeni v tujini. No, do tega v resnici ni prišlo. Nemčija še vedno ostaja najmočnejše izvozno gospodarstvo Evrope, z velikim izvoznim presežkom, toda hkrati tudi z izjemno visokim deležem izvoza proizvodov srednje in visoke tehnologije. Nemčija je daleč od bazar države. Sinn je danes nekoliko obrnil ploščo in pravi, da bodo zaradi paketa pomoči južnim evro državam nemški otroci prisiljeni vlagati v te države, da bi vsaj nekaj denarja dobili nazaj.

Tretji križarski pohod je Hans-Werner Sinn začel ob začetku evrske krize. Sinn je postal najostrejši nasprotnik reševanja krize prek bail-out pomoči ostalim državam v katerikoli obliki. Nekaj deset razprav in policy briefs je namenil tej temi, med njimi tudi uvodno omenjeno predavanje na seji nemškega ustavnega sodišča ter javni apel proti bančni uniji. Sinn se v svoji goreči propagandi proti evropski delitvi dolgov ni otepal ne javnega nastopanja, ne direktnega marketinga. Ko so se maja 2010 članice evro območja na še enem mučnem zasedanju zedinile glede bail-out sklada, ki naj bi ga nemški Bundestag ratificiral že čez nekaj dni, je Sinn prek noči napisal ostro kritiko načrta. In še pred glasovanjem o načrtu so vsi parlamentarci njegovo svarečo kritiko imeli že v svojih poštnih nabiralnikih.

Sinn v svoji gorečnosti proti napačnemu načinu reševanja evra uporablja še bolj nazorne metode. Na spletni strani “njegovega” Ifo inštituta je oblikoval posebno “poplavno skalo“, ki ima podobno nalogo kot merila, ki jih vidite pod mostovi rek ali na trupih tovornih ladij. Poplavna skala kaže nevarnost potopitve evro držav, t.j. izpostavljenost vseh držav evro območja ter predvsem izpostavljenost Nemčije zaradi različnih mehanizmov pomoči ostalim članicam. Zadnji update z dne 17. julija 2012 kaže, da naj bi izpostavljenost članic evro območja znašala 2,216 milijard evrov, od tega pa nosi Nemčija eno tretjino potencialnih obveznosti (771 milijard evrov). Kritiki te Sinnove poplavne skale pravijo, da Sinn pri tem meša jabolka in hruške, saj sešteva že vplačane deleže v EFSF in ESM, garancije, pa tudi zavarovanja, za katera se plačujejo obresti.

Hans-Werner Sinn je nazadnje razklal tudi nemško govoreče ekonomiste. S svojim apelom proti bančni uniji v FAZ je dokončno priklical ne samo posamične kritike akademskih kolegov, temveč pravcato nasprotno akcijo – manifest ekonomistov, ki se s Sinnovo argumentacijo ne strinjajo. Kolegi mu očitajo preveč črno slikanje situacije, poenostavljanje stvari ter predvsem odsotnost kakršnegakoli recepta za rešitev krize. Kot pravi Michael Hüther, direktor  Institute for Economic Research iz Kölna: “Če je to ves prispevek, ki ga lahko nemška ekonomska znanost da reševanju evra, sem resno zaskrbljen nad našo profesijo“.  Podobno meni Bert Rürup, nekdanji član sveta modrecev, nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov: “Ni dovolj zgolj ostro kritizirati sedanje politike in poudarjati tveganj, treba je tuid poiskati alternative, vključno s stroški in posledicami“.

In prav slednjega pri Sinnu umanjka. Če njegova poplavna skala (ne glede na metodološke pomanjkljivosti) upravičeno alarmira Nemce s potencialno izpostavljenostjo Nemčije pri reševanju šibkejših evrskih težav (v višini 771 milijard evrov), pa zamolči stroške, ki bi jih Nemčija utrpela z razpadom evro območja. Glede na oceno nemškega vladnega sveta ekonomskih strokovnjakov bi ti znašali 3,300 milijard evrov. To pomeni, da potencialna izpostavljenost Nemčije ostalim evrskim državam, če ne dobi ničesar nazaj od dane pomoči, pomeni manj kot četrtino stroškov, ki bi jo Nemčija utrpela ob razpadu evro območja.

Hans-Werner Sinn je toliko razburkal nemško javnost, da mu je prejšnji teden spletni Spiegel posvetil poseben članek, omenja pa ga tudi predzadnji The Economist kot enega izmed ekonomskih ideologov v ozadju bavarske frakcije CDU/CSU, ki si želi naslednje leto nadomestiti Merklovo. Za ilustracijo navajam dva poudarka iz Spieglove okarakterizacije Sinna.

O misijonarstvu:

Sinn used to say that he had once wanted to be a missionary, to which his wife reportedly responded: “But Hans-Werner, that’s what you are.”

O intelektualnem absolutizmu na “njegovem” Ifo inštitutu:

The desire to convince others of one’s insights is part of an economist’s job description. With Sinn, the problem is that he shares with missionaries the belief in eternal truths and infallibility, especially his own. But economics just happens to be a social science, not a natural science.

In early June, a few Ifo employees were discussing the next economic forecast with their boss. After prolonged analysis, the experts concluded that Germany would continue to do rather well, as long as the euro crisis didn’t escalate. Sinn was skeptical and interjected: “I simply don’t believe that.”

The discussion continued in this vein for a while, until the head of the economics department reminded Sinn of a similar discussion they had had a few years ago: “We wanted to predict that things would soon be going uphill in Germany again, but you didn’t. In retrospect, we were right.” Sinn acted surprised. Then he told his employees that they had also wanted to predict an upturn for other countries, while he hadn’t. “I was right,” he said.

An institute employee who is on good terms with the president calls this behavior Sinn’s “intellectual despotism,” and says that he is simply determined to convince others. “The boss isn’t truly satisfied until everyone has agreed with him.”

%d bloggers like this: