Problem slabih posojil je akuten v domačih bankah, saj ta za razliko od tujih niso mogla prenesti lepega dela tveganj na svoje matere v tujino. Šest milijard evrov je  spodnja meja slabih posojil in polovica tega je v NLB. Je pa NLB oblikovala več kot polovico rezervacij za slaba posojila in zato je problem drugje lahko tudi hujši. Zanimivo vprašanje je, zakaj nas šele zdaj, leta 2012, ta številka tako šokira.

Slabih posojil v naših bankah je za vsaj šest milijard evrov, od tega približno polovica v NLB? Kako komentirate te številke, ki so se v zadnjih treh, štirih letih, početverile?

Problem slabih posojil je akuten v domačih bankah, saj ta za razliko od tujih niso mogla prenesti lepega dela tveganj na svoje matere v tujino. Šest milijard evrov je  spodnja meja slabih posojil in polovica tega je v NLB. Je pa NLB oblikovala več kot polovico rezervacij za slaba posojila in zato je problem drugje lahko tudi hujši. Zanimivo vprašanje je, zakaj nas šele zdaj, leta 2012, ta številka tako šokira. Ta slaba posojila so nastala v letih 2006, 2007 in v prvih treh četrtletjih 2008. Ko smo v NLB delali analizo odobravanja posojil, ki so danes deležna največjih slabitev in odpisov, smo videli, da so bili praktično vsi sklenjeni v tistem obdobju. Drugo zanimivo vprašanje je, zakaj Slovenija, ko je kriza nastala, ni hitro prepoznala razsežnosti slabih terjatev in jih ni aktivno reševala? S kolegoma Sašom Polancem in Jožetom P. Damijanom sem že februarja 2009 predlagal ustanovitev slabe banke. Tedaj sem napisal, da do ustanovitve slabe banke ne bo prišlo ravno zato, ker bi prepoznanje slabih posojil pomenilo tudi priznanje napak, ki so nastale z udejanjanjem koncepta nacionalnega interesa. Politična in gospodarska elita bi morali priznati svoje napake in ponuditi rešitev. Izbrali smo drugačno pot, japonski sistem mečkanja s slabimi terjatvami v bankah, ki je gospodarsko-političnim spregam omogočil, da so poskušale ekspropriirati premoženje, ki se ga je še dalo. Mnoge prisilne poravnave so tedaj postale prevladujoč način reševanja finančnih težav podjetij, ki je bil pogosto le odlog do kasnejšega stečaja – samo zato, da si je mendžement kupil še leto dni časa za razpolaganje s premoženjem. Vse to so bili procesi zlorab premoženja upnikov, predvsem bank. Več kot šest milijard evrov slabih terjatev v bankah po dobrih treh letih krize v polnem razmahu pomeni, da imamo zombijevski bančni sistem.

Omenili ste, da so bili skoraj vsi posojilni posli v NLB (in drugih bankah), ki zdaj povzročajo izgube, odobreni v letih 2006, 2007 in do konca septembra 2008. V tem času je NLB vodil predsednik uprave Marjan Kramar, v upravi sta bila za poslovanje z velikimi podjetji izmenično pristojna Matej Narat in Alojz Slavko Jamnik, za upravljanje s tveganji je bil pristojen Claude Deroose iz KBC. Nadzorni svet NLB sta v tem času vodila Žiga Lavrič in Igor Marinšek. Finančni minister je bil Andrej Bajuk, premier Janez Janša, guvernerja Banke Slovenije pa Mitja Gaspari in Marko Kranjec. Kdo od teh gospodov ni naredil domače naloge?

Nihče od teh gospodov ni naredil domače naloge, čeprav je jasno, da glavna odgovornost za škodo v bankah na strani poslovodstev. Naj pojasnim zakaj. V našem duhu tiščanja glave v pesek se je velikokrat govorilo, da je pri nas finančna kriza uvožena iz Amerike.  V slovenskem finančnem sistemu ni bilo velike izpostavljenosti do ameriškega hipotekarnega trga.  Pri nas je šlo za klasične kreditne posle. Upravljanje s tveganji pri klasičnih kreditnih poslih pa ni nekaj, kar bi morale naše banke izumljati na novo. V teh treh letih, kar sem sedel v nadzornem svetu NLB, sem videl, da tudi v bankah ni bilo dovolj znanja in ga ni. Upravljanje s tveganji je  na psu. Ni kulture pravočasnega odkrivanja napak in poročanja organom. Zaradi prikrivanja se težave odkrivajo prepozno. Gospodje, ki so to vodili  so enostavno zanemarjali vse te elemente, na katerih naj bi temeljilo bančništvo. Iskal se je način, kako se izogniti nadzoru. Zato je toliko težav v lizingu? Lizing družbe so bile ohlapneje regulirane s strani  Banke Slovenije. Poslovodstveni organi banke so namenoma vodili posle prek lizinga, da bi se izognili nadzoru. Zakaj je problem izpostav v Frankfurtu in Švici? To sta namerna obvoda mimo slovenskega regulatorja na Balkan, kjer so se dogajale največje nepravilnosti in oškodovanja premoženja banke. Gledano v celoti so NLB, NKBM in Abanka največji dokaz o  škodljivosti državnega lastništva in gospodarsko-političnih navez.

Vlada zdaj načrtuje čiščenje bank s prenosom slabih posojil bank na holding SDH. Se vam zdi to dobra zamisel? Zdaj je slišati različne komentarje: nekateri pravijo, da je prenos slabih posojil nujen za banke, drugi se sprašujejo, kako bo holding upravljal slabe naložbe in s kakšnimi kadri, in da bi ta lahko postal insolventen. Zraven je slišati kritike, da bi se vanj še prelivala sredstva, ki so bila namenjena za pokojninsko blagajno. Kaj menite o tem?

Kot rečeno, sem slabo banko s kolegoma predlagal že prej. Zdaj se vsi, izključno iz kozmetičnih razlogov izogibajo poimenovanju ‘slaba banka’. Če bi temu zdaj rekli slaba banka, bi to pomenilo, da smo jo naredili prepozno. Če bi to naredili leta 2009, ko ni bilo krize državnih obveznic, bi lahko tedaj Slovenija  poceni izdala obveznice in bi imeli sladke skrbi, kako financirati to slabo banko. Danes jo sicer lahko naredimo, a bo to zaradi znanih težav – ker ne moremo najti financerja kapitalskega vložka v banko in nas veže tudi proračun – bistveno bolj otežkočeno, po bistveno višjih cenah in v manjšem obsegu. Mi bi lahko na enovit, sistematičen način s temi naložbami upravljali že tri leta in se ne bi pretvarjali, da razsežnost problema ni taka kot je. A ocena BS je tedaj bila, da je delež slabih posojil pri nas zanemarljiv. Razvojni minister Gaspari je poudarjal, da bo slaba banka breme za davkoplačevalce, kar je sicer res, a do tega je tako in tako prišlo tudi brez slabe banke. In ko bo prišlo do prenosa slabih terjatev, bomo imeli isti problem, samo oškodovanje je zdaj bistveno večje. Upravljalca SDH bi morali dobiti na mednarodnem tenderju, če bo to slovenska svetovalna družba toliko bolje. Slovencev doma in na tujem je toliko, da to lahko naredimo tudi s slovenskim znanjem, nikakor pa ne smemo pripustiti zraven lokalnih finančnih mešetarjev. Največja težava pri prenosu terjatev iz bank na SDH, ki se lahko zgodi, je, da se ne bodo prenašala  le resnično slaba in neprodajljiva podjetja, ki v bankah predstavljajo največji problem, pri njih pa je učinek slabe banke lahko največji. Prenašale pa se bi tudi terjatve do podjetij, ki so delujoča in prodajljiva, a sodijo v skupino slovenskega nacionalnega interesa, njihove delnice pa imajo v lasti banke. Tako bi se prek holdinga ohranil vpliv politike v teh družbah.

Prejšnji teden je odstopila Dagmar Komar, predsednica uprave AUKN, napoveduje se interpelacija proti finančnemu ministru Janezu Šušteršiču. Kako to komentirate?

Inštitucija, kot je AUKN je nedvomno potrebna za izboljšanje ravni korporativnega upravljanja v državi. Problem pri podjetjih, ki so delno ali v celoti v državni lasti je vmešavanje politike, ki ima drugačne interes od poslovnih. Taki inštituciji je treba podeliti visoko stopnjo neodvisnosti in AUKN je bila podeljena visoka stopnja neodvisnosti.

Pa je bila res neodvisna?

Zdaj pa pridemo do tega. Z zakonsko neodvisnostjo seveda pride tudi odgovornost. Na čelu takih inštitucij morajo biti osebe s takim sistemom etičnih in moralnih vrednot, da lahko izkažejo odgovornost javnosti in s tem inštituciji podelijo kredibilnost. Na primeru AUKN je vodstvo, kar zadeva odgovorno obnašanje do javnosti, pogrnilo na celi črti. Tudi zato so v vse politične stranke v predvolilni kampanji, razen SD, ki jo je ustanovila, želele AUKN ukiniti. To je bila ostra zaušnica vodstvu te inštitucije, ki bi takrat v zaščito kredibilnosti inštitucije moralo odstopiti. Odstop gospe Komar zato prihaja prepozno, reakcija drugih dveh članov uprave pa je to inštitucijo še dodatno onečastila. Očitki finančnemu ministru Šušteršiču se izvajajo prek tiskovnih konferenc in bo še treba počakati na papirje, eden izmed resnih očitkov je bil tisti o fiasku v primeru dokapitalizacije NLB. Mislim, da je do fiaska prišlo že prej. Spomladi 2011 je Banka Slovenije od NLB zahtevala, da zagotovi enako kapitalsko ustreznost do 31. 12. 2011, kot jo je sedaj zahtevala evropska bančna agencija – z dokapitalizacijo, da ne bi prišlo do radikalnega krčenja aktive NLB. Tu bi morala oba največja lastnika, država in KBC, odigrati svojo vlogo, v prvi vrsti seveda država, ki jo je zastopal AUKN. Iskanje investitorjev zahteva pripravo finančnih in pravnih podlag in scenarijev po znanih mednarodnih postopkih. Ko je februarja letos prišla nova vlada, nič od tega ni bilo narejeno in na dlani je, da je to rezultat neaktivnosti AUKN. “Misija nemogoče” je v štirih mesecih dobiti zasebne investitorje  v NLB, potem ko se je leto dni ta proces dejansko oviralo. Zato je Šušteršiču in vladi težko naprtiti krivdo za takšno odločitev KBC. Rok je bil izjemno kratek. Osebno mi je manjkala le ena stvar. Njihova absolutna prioriteta je bila, da bi našli zasebnega investitorja za NLB, kar je tudi prav. Vendar  so obstajala tveganja, da se to izjalovi in se tudi je. Država  je ponovno sama stopila na tisto mesto, kjer bi moral biti zasebni lastnik. Reševanje bank, če naj bo do davkoplačevalcev pravično, mora potekati tako, da država vplača lastniški kapital po najnižji možni ceni. Na ta način razvodenijo lastniški deleži zasebnih lastnikov in izgubijo tisto, kar so v banki imeli, tudi možnost upravljanja. To je do davkoplačevalcev najmanj krivično. Zdaj so na skupščini potrdili določene cene, KBC pa je šele kasneje sporočila svojo odločitev. Skupščina pa je že potrdila, po katerih cenah naj bi država vplačala, zato je bila razvodenitev lastniških upravičenj KBC in drugih zasebnih delničarjev v NLB premajhna. To ni bilo pravično do slovenskih davkoplačevalcev, saj očitno edini nosimo tveganje pokritja slabih posojil. Država bi moral vplačati po evro ali le cent za delnico, s čimer bi prišlo  do velike  primerne razvodenitve lastniških deležev zasebnih lastnikov. Le na ta način, ob kasnejši prodaji svojega deleža, dobi država maksimalen izplen. Ampak glejte, to se ni zgodilo in je potrebno gledati naprej.

Vir: Sobotna priloga Dela