Danes smo vsi Italijani, Grki, Španci, Portugalci…

Četrtfinalno tekmo med Grčijo in Nemčijo smo gledali v neki nabito polni lokalni gostilni na Sardiniji. Ko so Nemci povedli, ni bilo nekega velikega navdušenja med omizjem. Le nekaj mladcev pri zadnji mizi, najdlje od televizije, je vriskalo. Nemški turisti. Ko so nekaj minut kasneje Grki izenačili, je med mizami zadonelo. Natakarji so zastali v koraku. Če ne bi imeli polnih rok, bi zaploskali. Navdušenje bi lahko rezal kot sir. Sardinski Italijani, Francozi … ter mi Slovenci, smo se zelo očitno solidarizirali z Grki. Grki so na koncu sicer visoko izgubili, toda razen nemških mladcev pri zadnji mizi to dejstvo ni osrečilo nikogar v radiusu sto metrov.

Ko so sinoči Italijani igrali proti Nemcem, smo bili 1,500 kilometrov bolj severno. Povsem drugačno omizje, povsem drugačna nacionalna sestava. Toda klima je bila podobna. Zelo podobna. Ko je Balotelli zadel za prvo vodstvo Italijanov, je med mizami završalo od navdušenja. Ko je zadel drugič, je donelo. Do Nemcev ni bilo zaznati posebnih simpatij. Ko so izgubili in so jih Italijani poslali domov, je ostal v zavesti tisti pravičniški občutek. Da se je zgodilo tako, kot je prav.

Nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton je med svojim prvim obiskom Berlina izrekel zdaj že legendarni stavek “Ich bin ein Berliner”. S tem je izrazil spoštovanje in solidarnost z ljudmi, ki so desetletja živeli v mestu, razdeljenem z visokim zidom. Zidom, ki je mnoge Berlinčane, ki so skušali priti na drugo stran, v boljše življenje, stal življenja.

Danes so mnoge države v EU tik pred bankrotom. Nekatere zaradi neodgovornosti politikov, druge zaradi neodgovornosti posameznikov, ki so si želeli hiše, ki si je niso mogli privoščiti, menedžerjev, ki so si zaželeli postati lastniki, borznikov, ki so se igrali s tujimi prihranki. Vsi smo po malem krivi za to, kam smo zabredli. Toda ni nujno, da pride do najhujšega, do bankrota. Situacija je rešljiva z bistveno manj krvi in žrtev. Če se zadolženim državam da možnost, da dolgove poplačajo na daljši rok, da jih poplačujejo po sprejemljivo nizkih obrestnih merah, se lahko izvlečejo in s tem prihranijo mnoga delovna mesta in rešijo mnoge usode.

V sedanjem trenutku se zdi, da ima škarje in platno za tak način reševanja evrske krize le Nemčija. In Nemčija se zdi neomajna pri načelu, da mora vsak, ki je grešil, dosledno plačati za svojo neodgovornost. In kazen mora priti takoj. Tukaj ni prostora za solidarnost in popustljivost. Sicer bi se tisti, ki so grešili v preteklosti, spet znašli v skušnjavi, da ponovno grešijo.

Lahko, da se motim. Toda zdi se, da se je zaradi te nemške neomajnosti in pomanjkanja čuta solidarnosti med ljudmi širom Evrope razširil tak ljudski sentiment “protinemškosti”. Kot je povedal George Soros v intervjuju za Spiegel, Nemčija je bogata država, ogromno je pridobila z evropsko integracijo, zato bi – kot zmagovalka – morala pokazati več čuta za velikodušnost in solidarnost s šibkejšimi. Kot so ju pokazale ZDA po drugi svetovni vojni z Marshallovim planom, s katerim je bila financirana povojna obnova Nemčije. Tudi – in predvsem – Nemci so grešili v drugi svetovni vojni in bili odgovorni za milijone pobitih in porušena mesta. Toda zmagovalke – za razliko od prve svetovne vojne – je za njihove pred- in medvojne zločine niso kaznovale z ogromnimi reparacijami. Pač pa so jo – gospodarsko in politično – pomagale postaviti na noge. S tem so vsi pridobili – Nemčija, Evropa, ZDA, svet. Tudi Nemčija bi na dolgi rok ogromno pridobila, če bi pomagala na noge postaviti de facto bankrotirane države z evrom.

Če Nemčija danes ne bo sprevidela svoje zgodovinske vloge, bomo že jutri mi vsi v enaki koži kot Grki, Španci, Portugalci … in tako naprej. In protinemški sentiment med ljudmi bo ostal v naši kolektivni zavesti še generacije.

Zato naslovnega stavka ne jemljite zgolj kot parafrazo Clintonovega stavka. Pač pa kot odraz tistega pravičnega, ljudskega sentimenta v izjemno težkih in nevarnih časih.

One response

  1. Zelo zelo delim to mnenje! Sinoci sem si tudi sama ogledala tekmo in zdelo se mi je prav, da Italijani ustavijo Nemce v njihovi popolni objestnosti in samozadostnosti.Kdorkoli bi bil na italijanskem mestu, bi cutila enako. Saj sem si potem izprasevala vest, ali ni zadaj tudi kancek nevoscljivosti, ker so tako dobri in ker se ne dajo do zadnje sekunde. Ampak vceraj je bil tak izzid vec kot pravicen, tudi sama se z nemsko politiko nepopuscanja niti slucajno ne strinjam.

<span>%d</span> bloggers like this: