Zame je smrt Blackberryja približno tako osebna zadeva, kot je bila za Krugmana smrt njegovega mačka. Še vedno sem prepričan, da je to za moje potrebe najboljši telefon, kar jih je na trgu. Niti malo me ne moti, da je BB tehnološko zaostajal za ostalimi novimi ponudniki, ki so gradili na uporabniški izkušnji in se osredotočili na pametne telefone z zaslonom na dotik in z milijoni aplikacij za mularijo. Tisto so igrače, ki pač zanimajo mularijo, za resno uporabo pa niso primerne, da o varnosti komunikacije ne govorimo. Nadaljujte z branjem→

Današnje Finance vehementno napovedujejo V nedeljo Slovenija navija za Angelo Merkel, kar je zelo pogumna poteza. Hkrati pa posledica, hm, kako naj rečem, izrazite kratkovidnosti. Namreč, če Merklova simbolizira nemško trmasto vztrajanje pri varčevanju kot izhodu iz krize, nam (Sloveniji, slovenskemu gospodarstvu) ponovna izvolitev Merklove kot voditeljice CDU nikakor ne more iti v prid. V sedanji situaciji namreč politika varčevanja, ki jo diktira Merklova, vodi samo v poglabljanje recesije oziroma v deflacijsko depresijo. Kar omejuje nemški izvoz, omejuje nemško gospodarsko rast in s tem seveda omejuje tudi slovenski izvoz, ki je 30-odstotno odvisen od Nemčije. Za razumevanje tega dejstva ni potrebno biti jedrski fizik. Za Slovenijo je koristna tista strategija, ki jo čim hitreje potegne iz recesije. To pa, na žalost, ni politika Merklove. Nadaljujte z branjem→

Evro je bil vedno politični projekt. Ker so se poskusi fiksacije tečajev nacionalnih valut med članicami EU v dve desetletji dolgem eksperimentiranju (ERM1, “kača”) izjalovili in ker je to puščalo ogromno prostora finančnim špekulantom, da stavijo na nezmožnost vzdrževanja tečaja posamezne članice, so se evropski voditelji (Kohl in Miterrand) sredi 1990-ih let zedinili na uvedbo monetarne unije s skupno valuto. Vendar ne čisto prave monetarne unije, pač pa asimetrične monetarne unije, torej takšne s skupno valuto in brez transfernih mehanizmov za reševanje morebitnih asimetričnih šokov (kriz v posameznih članicah). Odločili so se za invalidno dizajnirano monetarno unijo oziroma unijo samo za dobre čase. Na možnost slabih časov in vzdržnost evro območja niso želeli misliti. Je bil torej evro koristen ali še en spodleteli (politični) eksperiment? Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Pred nekaj tedni je Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) v svoji redni trimesečni analizi objavila porast števila zaposlenih v javnem sektorju za 860 oseb ali pol odstotka, kar je sprožilo burne odzive javnosti in pospešilo prosti pad podpori vlade Alenke Bratušek. V času, ko gospodarski krizi v Sloveniji ni videti konca, je zadnje, kar bi pričakovali od odgovorne vlade, ravno rast javnega sektorja. Še več, med zavezami, ki jih je Slovenija dala Evropski Komisiji, je bilo tudi zmanjšanje javne porabe vključujoč postopno znižanje števila zaposlenih v javnem sektorju. Čeprav se je kmalu izkazalo, da je za rast števila zaposlenih kriva malce svojstvena metodologija AJPES-a in se je dejansko število zaposlenih v zadnjih mesecih celo nekoliko znižalo, to ni zmanjšalo občutka, da “kriza ni kriza za vse”. Ko se je prah polegel, je ostalo jasno zgolj, da imamo vlado, ki ji nihče ne verjame tudi, kadar dokazano govori resnico, in javni sektor, za katerega večina verjame, da si ne zasluži denarja, ki ga dobiva.* Nadaljujte z branjem→

Današnje poročilo ameriškega Census Bureau o revščini je poskrbelo za nov streznitveni šok. Poročilo kaže, da je realna plača povprečnega moškega Američana bila lani za 4% nižja kot leta 1973, pri čemer se je ameriški BDP v istem času povečal za trikrat. V istem obdobju so se le dohodki žensk realno povečali za 29%, kar kaže na zmanjšanje stopnje plačne diskriminacije med spoloma.

Nadaljujte z branjem→

Če je že ameriška politika popolnoma zmedena in ideološko razklana, pri čemer so republikanci pripravljeni “zapreti vlado” iz povsem neumnih, ali bolje, otročjih razlogov, pa vsaj Fed vliva upanje, da ve, kaj dela in da stoji za tem 120-odstotno. Zadnji trije meseci so bili v pričakovanju počasnega ugašanja kvantitativnega sproščanja (QE), kar je vneslo nemir tako na ameriške finančne trge kot na predvsem v Azijo. Ob tem pa je ameriška rast še vedno dokaj sktomna, brezposelnost pa ostaja na visokih ravneh. Fed, ki ima za razliko od ECB, ob ciljanju inflacije kot drugi cilj tudi maksimizacijo zaposlenosti, je z današnjo odločitvijo, da ugašanje QE prestavi vsaj do decembra, dal trgom pomemben signal. Signal, da bo še naprej aktivno spodbujal okrevanje ameriškega gospodarstva. Nadaljujte z branjem→

O tem, zakaj je varčevanje v asimetrični monetarni uniji obsojeno na propad, bom pisal v petek v Financah. Tukaj je dobra teoretična razprava Yanisa Varoufakisa, kakšna je razlika med simetrično in asimetrično monetarno unijo, in zakaj slednja ne more delovati. Če pa k slednji prilepite še politiko varčevanja, pa vodi v zelo dolgo in globoko gospodarsko depresijo. Kot da bi udarila atomska bomba. In natanko to situacijo imamo trenutno v EU. Nadaljujte z branjem→

Že dobrih 20 let čakam na veliki trenutek, ko bodo naši “junaki”, ki so pa “tokrat res v vrhunski formi” in “v igri za medalje”, naredili ta korak v zgodovino. Pa se ta zgodovina kar noče in noče zgoditi.

“…mi smo ljudi cigani sudbinom prokleti / uvijek netko oko nas dodje pa nam prijeti …” (Azra, Balkan)  …no, nas poniža na domačem terenu.

Kakšna je podobnost med nemškim obvladovanjem krize v letih 2002-2006 in španskim menedžiranjem krize v letih 2009-2012? Precejšnja. Pred enim desetletjem je imela Nemčija precejšnje gospodarske težave: med 4 ključnimi komponentami agregatnega povpraševanja so investicije upadle za 8%, poraba gospodinjstev je stagnirala malce pod ničlo, kar je povzročilo recesijo. V prvih dveh letih po začetku krize je Nemčija še večji upad BDP reševala predvsem s povečanim trošenjem države  (ter (nekaznovanim) kršenjem določil pakta o stabilnosti in rasti zaradi prevelikega proračunskega deficita), nato se je odlepil izvoz (glej zgornjo sliko).

Nadaljujte z branjem→

Poučen komentar Stephena Mihma o blamaži, ki si jo je privarčeval Larry Summers, s tem ko je odstopil kot “predsednikov osebni favorit” v vlogi kandidata za predsednika Fed. Podobna zgodba se je zgodila leta 1914, ko je tedanji predsednik Woodrow Wilson, sicer začetnik boja proti monopolom in “robber barons” za predsednika Fed nominiral Thomasa D. Jonesa, predsednika osovraženega monopolista International Harvester. Jones je naletel na huronsko nasprotovanje znotraj demokratske stranke, za katere je predstavljal vso zlo vsemogočnih monopolistov za ameriško družbo. Tako približno liberalni demokrati danes sovražijo velike banke in Summersa kot glavnega protagonista deregulacije bančnega sektorja v administraciji Billa Clintona. Jones je moral odstopiti po ponižujočem zaslišanju pred senatnim bančnim komitejem, Summers se je temu ponižanju izognil še pred zaslišanjem. Nadaljujte z branjem→