30% odpustiti, ostalim vzeti 30% plač in trojke ne bo?

Črt Kostevc

Pred nekaj tedni je Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) v svoji redni trimesečni analizi objavila porast števila zaposlenih v javnem sektorju za 860 oseb ali pol odstotka, kar je sprožilo burne odzive javnosti in pospešilo prosti pad podpori vlade Alenke Bratušek. V času, ko gospodarski krizi v Sloveniji ni videti konca, je zadnje, kar bi pričakovali od odgovorne vlade, ravno rast javnega sektorja. Še več, med zavezami, ki jih je Slovenija dala Evropski Komisiji, je bilo tudi zmanjšanje javne porabe vključujoč postopno znižanje števila zaposlenih v javnem sektorju. Čeprav se je kmalu izkazalo, da je za rast števila zaposlenih kriva malce svojstvena metodologija AJPES-a in se je dejansko število zaposlenih v zadnjih mesecih celo nekoliko znižalo, to ni zmanjšalo občutka, da “kriza ni kriza za vse”. Ko se je prah polegel, je ostalo jasno zgolj, da imamo vlado, ki ji nihče ne verjame tudi, kadar dokazano govori resnico, in javni sektor, za katerega večina verjame, da si ne zasluži denarja, ki ga dobiva.*

Mnogi, tudi sam, rešitev za slovenske proračunske težave vidijo v nekoliko bolj ostrih rezih v izdatke javnega sektorja. Glede na to, da je vlada državne investicije porezala že večkrat in ji manevrskega prostora tam ne ostaja več veliko, se ponuja zgolj ena realna rešitev za znatno privarčevanje. Rezi v maso plač javnega sektorja. Tako iz ust politikov, anonimnih spletnih strokovnjakov kot vidnih komentatorjev prihajajo klici po brezkompromisnih rezih, ki bi preobilen in neaktiven javni sektor oklestili do nivoja “naših novih zmožnosti”. Nekateri so mnenja, da nas Trojke reši zgolj še 30-odstotno znižanje števila zaposlenih in 30 odstotno znižanje plač tistim, ki bodo službe obdržali. Drugi bi šli celo dlje, tretji pa so bolj milostni in bi znižali samo plače za kakšno tretjino. Skupno tem in podobnim ocenam je, da so povsem arbitrarne, pogojene zgolj s stopnjo zamere posameznika do podobe javnega uslužbenca oziroma vcepljeno percepcijo neučinkovitosti javnih služb.

Prepad med privatnim in javnim sektorjem je prisoten vse od osamosvojitve, v zadnjih letih pa so ga zaostrene tržne razmere še poglobile. Po mnenju mnogih javni sektor sam ne ustvarja dodane vrednosti in ga financira dodana vrednost privatnega sektorja, je neučinkovit in počasen, plače pa so višje kot v privatnem sektorju. Z izjemo neučinkovitosti, nefleksibilnosti in mestoma predimenzioniranosti, so ostali očitki zgrešeni. Javni sektor vsekakor ustvarja dodano vrednost. Predstavljajte si jo lahko tudi kot dohodek, ki ga zaposleni v privatnem sektorju privarčujejo, ker sami ne rabijo in pogosto tudi ne morejo opravljati nekaterih opravil v domeni javnega sektorja ali ki bi jih sicer kupovali na trgu (policija, vojska, zdravstvo, šolstvo, sodstvo,…). Tisti, ki favorizirajo trg na področju javnih storitev in bi celoten javni sektor dali na trg, naj si pogledajo zdravstveni sistem v ZDA, ki obsega dvakrat večji delež v BDP kot le-ta znaša v katerikoli evropski državi, ob tem pa je šestina ameriškega prebivalstva brez kakršnegakoli zdravstvenega varstva.

Mediji praktično do zadnjega nekritično forsirajo podatek da so plače v javnem sektorju višje kot v privatnem. Dejansko je povprečna neto plača v javnem sektorju dobrih 23 odstotkov višja kot v zasebnem sektorju (podatki Statističnega urada za maj 2013), vendar ta “premija” skriva bistvene razlike v izobrazbeni, panožni in starostni strukturi zaposlenih. Podobno bi tako ugotovili, da so povprečne plače v ljubljanskem Kliničnem centru višje od tistih v bivšem Vegradu, a bi redkokdo to uporabil kot argument za njihovo znižanje. Da izobrazbena struktura pojasni skoraj celotno razliko v plačah je že leta 2006 ugotovila Alenka Kajzer s soavtorji, podobno pa, Virantovi plačni reformi navkljub, ugotavljata tudi Vodopivec in Roter (2012). V veliki meri je torej plačni razpon rezultat tega, da so potrebe po kadrih v javnem sektorju pač drugačne od tistih v privatnem sektorju. Vodopivec in Roterjeva pokažeta, da v panogah, kjer je primerjava mogoča, obstaja plačna premija javnega sektorja zgolj za zaposlene s srednjo izobrazbo, zaposleni z osnovnošolsko ali visoko izobrazbo pa so plačani manj kot v privatnem sektorju.

In vendar je rešitev naših javnih financ skrita ravno v boljšem obvladovanju stroškov javnega sektorja. Drugega izhoda enostavno ni. Iz potapljajočega splava nismo odvrgli le še te prtljage, da bi ga obdržali na površju. Kakšne je torej bolj realna velikost javnega sektorja? Odgovor je odvisen od tega ali želimo celotno breme krpanja luknje v proračunu prenesti na zaposlene v javnem sektorju ali pa želimo imeti zgolj “konkurenčen” strošek javnega servisa. Trenutno slovenski javni sektor (po ožji definiciji sektorja država) zaposluje 17.4% aktivnih prebivalcev, kar je dobro odstotno točko več od povprečja OECD ali slabih pet odstotnih točk več od Avstrije. Da bi se spustili na avstrijski nivo, bi morali zmanjšati zaposlenost v javnem sektorju za dobrih 25%, za OECD povprečje pa za dobrih 6%. Da pa bi dosegli delež Danske, bi morali javni sektor povečati za 70%.

Problem javnega sektorja seveda ni samo v številu zaposlenih, temveč predvsem v fiskalnem bremenu le-teh.  Sredstva za zaposlene v sektorju država so po podatkih SURSa med leti 2007, ko so dosegla najnižjo vrednost v zgodovini Slovenije, in 2012 narastla iz 10,5 na 12,6% BDP, kar je dejansko alarmanten skok. Visok porast deleža izdatkov za plače zaposlenih v javnem sektorju gre v celoti pripisati recesiji in Virantovi plačni reformi. Da bi se delež izdatkov za plače javnih uslužbencev vrnil na raven iz leta 2007, bi ga bilo potrebno, upoštevaje predvidene učinke letošnje spremembe plačne lestvice, znižati še za slabih 15%. Zavedati pa se je potrebno, da je bila masa plač javnega sektorja ravno do leta 2007 umetno zniževana zaradi dogovora iz leta 2003 o neusklajevanju plač javnih uslužbencev z inflacijo in da je povprečje deleža stroškov javnih uslužbencev v BDP med leti 1995 in 2007 enako 11,3%. Za vrnitev na ta nivo, ki je praktično enak predkriznemu povprečju evropske dvanajsterice, pa bo potreben dodaten 8 odstotni rez v maso plač.       

Slovenska vlada poskuša najti načine, da bi razbohotene državne izdatke prilagodila pešajočim prihodkom proračuna. Podvig ji, primarno zaradi prihodkovne strani, ne uspeva. Jasno mora biti, da zgolj rezi v plače javnega sektorja proračunske luknje ne bodo zakrpali, bi pa bili dober začetek. Z mehkim neto odpuščanjem (nepodaljšanje pogodb za določen čas, upokojevanje) in postopnimi manjšimi rezi v plače bi javni sektor poplačal svoj krizni dolg. Vendar bi bilo poplačilo samo moralno, saj bi znižanje plač znova vodilo v padec privatne potrošnje in nižje fiskalne prilive in bi bil neto proračunski učinek minimalen. Torej zgodba, ki jo do zdaj že zelo dobro poznamo.  

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Sam nisem ekonomist, mi je pa kapitalizem laissez faire načina, kakor ga razumem najbolj, tako moralno kot tudi praktično, všeč.

    Komentiral bi samo tisto, kjer piše, da ima javni sektor nekaj stvari, katerih privatni sektor ne more efektivno izvesti. S tem se predvsem moralno ne strinjam, ker se mi ne zdi pravično, da se vse ljudi prisili, da plačajo nekaj česar (četudi samo nekateri) nočejo.
    Moje osebno mnenje je, da bi bilo najbolje za vse, če bi se popolnoma vsem pustila svoboda, da s svojo privatno lastnino dela kar želi. Tu bi se tako popolnoma izognil davkom, ker sploh obstajali ne bi. Ne glede na to, da bi bilo, po mojem mnenju to idealno, se strinjam, da trenutno v tem svetu to ne bi bilo popolnoma mogoče. Zato bi se mi zdelo sprejemljivo, da recimo obstaja neka majhna omejena vlada, kateri bi dal eno samo funkcijo: da ohranja suverenost države ter da jo zastopa. Vprašanje je, ali bi bilo za to potrebno imeti organizirano vojsko, ali pa samo možnost države, da v primeru vojne država vpokliče državljane v vojsko, oziroma da pusti državljanom da si sami formirajo varnostne službe (recimo privatno varianto policije, kateri so varnostne službe že sedaj zelo podobne).
    Tudi legalni sistem bi v teoriji lahko obstajal v prostem trgu, vsaj kakor to predstavi David Friedman (http://www.youtube.com/watch?v=2YfgKOnYx5A).
    Šolstvo se, po mojih osebnih izkušnjah, veliko bolje odreže v prostem trgu, saj je v mojem interesu da za plačilo, katerega dam šoli, dobim v zameno kvalitetno znanje (znanje ni ista stvar kot izobrazba), šoli pa ima v interesu meni dati kvalitetno izobrazbo za denar, ki ga jaz šoli plačam. Ker je šola privatna in se financira primarno iz šolnin, ne potrebuje toliko časa in denarja nameniti birokraciji, kar pomeni, da se tudi sama odloča, kako bo znanje prenašala, kako bo zapravila oz. vložila svoj denar itd. V kolikor bodo njene storitve slabe, se lahko odločim, da se vpišem v drugo šolo. Javno šolstvo te stvari zelo spremeni, ker ima veliko zaposlenih, ki so nesposobni (četudi izobraženi) in jim je v interesu samo svoja socialna varnost, ki jo javni sektor daje veliko bolj, kot jo daje privatni. Zaradi tega (ter drugih, v prostem trgu nepotrbenih stvari) državljani plačujejo v davkih veliko več za funkcioniranje javnega šolstva, kot bi to delal prost privatni trg. Slišal sem kritike glede osnovnega šolstva, ampak tudi tam mislim, da je ta nepotreben in vedno bolj nesposoben (nekateri, v privatnem pridobintem kot tudi neprofitnem sektorju, imamo zato vsaj stranke, ki želijo naknadno privatno šolanje svojih otrok doma), poleg tega, da otroke odreže od staršev (te se veliko prevečkrat, po mojih izkušnjah (veliko delam z mladimi v Kranju), počutijo skoraj nesposobni, kot da niso dovolj za svoje otroke, tako za vzgojo kot za pomoč in spodbudo pri učenju). Rešitev za to je zopet privatno šolstvo v obliki zavodov (primer ta trenutek so katoliške šole), privatnih tutorjev oz. učiteljev, “homeschoolinga”. Poznam kar nekaj ljudi, ki so bili skozi “homeschooling,” nekateri v sloveniji, drugi v ZDA, vsi od teh so veliko bolj specializirani in na tistih področjih res dobri in profesionalni, poleg tega pa se tudi (navkljub mnenju javnosti, da temu tako ne more biti) veliko bolje socializirajo kot njihovi vrstniki z izobrazbo iz javnega šolstva.
    Na koncu pa še zdravstvo… zdravstvo v tem trenutku (oziroma od 1930-ih let naprej) iz ZDA se mi ne zdi ravno dober primer zdravstva prostega trga, ker to ni. Zdravstvena zavarovanja v ZDA temeljijo predvsem na podjetjih, ki morajo državljanom te dati, če si jih lahko privoščijo. Bolnišnice v ZDA tudi ne delujejo transparentno, saj na računih, ki jih pošiljajo svojim pacientom ne povejo, kaj je stalo kakšno količino denarja, ampak samo (ponavadi) zaokorožijo na gor, v več tisoč dolarjih (seveda je majhen procent tudi bolnišnic, ki so transparentne, ampak teh je resnično malo). Zdravniki ne odgovarjajo svojim nadrejenim (razen posredno), ampak zavarovalnicam. Te so, vključno s farmacevtskimi družbami, korporacije, ki sodelujejo z državnim aparatom na izjemno fašistične načine (korporacije financirajo politiko, katera piše zakone, ki njim omogočijo zaslužek in možnost, zaradi njihove velikosti in financ, obstanka na trgu, med tem ko malim zarad regulacije to možnost odvzamejo).
    Pred 1930 (ponekod so taki zdravniki še obstali, ampak kot prej rečeno v manjšini) je v ZDA vladala drugačna vrsta zdravstva. To pa je delovalo na princip prostega trga. In zdravnikom je bilo v interesu, ne samo izpolnjevati hipokratovo prisego, ampak tudi delovati tako, da so dobili stranke ter da so jih ozdravili (lepa beseda vedno lepo mesto najde, in dobra beseda gre zelo daleč od ust do ust, če je zdravnik kvalitetno opravil svoje delo). Takrat so s svojimi pacienti ravnali lepo, tudi če so bili pacienti revni, saj so v tem primeru pokazali, da jim je zdravstvu bolj pomembno, da se za ljudi poskrbi, kot pa da se jih pusti umirat. Ron Paul recimo je kot zdravnik sam večkrat omenil, kako so stvari funkcionirale.

    Problem pri javnem zdravstvu je med drugim tudi to, da omogoči vsem (ki plačujejo prispevke, ker tisti, ki jih ne, tako ali tako, tudi v javnem sistemu, ne pridejo do storitev, oziroma jih morajo (pre) plačati) da sistem zlorabljajo in hodijo k zdravnikom za vsako bedarijo. S tem se promovira neodgovornost do svojega lastnega telesa, ter do vseh ostalih sodržavljanov, ki plačujejo s prispevki vse skupaj. S tem, ko je vsem omogočena relativno izenačena kvalitetnost storitev, se kvaliteta zmanjša, saj praktično ne more in ne sme (ker do državljanov to ne bi bilo pravično) biti večjih razlik med opremljenostjo bolnišnic. Problem je tudi v tem, ker osnovno zdravzstveno zavarovanje, kot mu rečemo v Sloveniji, v bistvu ni zavarovanje, ampak prispevek ali davek, ker nikjer nimam nobene police, ki bi jo imel kot potrdilo o tem, da sem zavarovan. Tisto malo privatnega zdravstva pa samoplačniško ne plačaš, ampak praktično doplačaš, ker tako ali tako moraš imeti obezno zdravstveno zavarovanje, ker kakor razumem, brez obveznega, tudi dodatnega ne moreš dobiti itd. Če se pri tem motim, naj me kdo popravi, ampak kakor vem, v Sloveniji ne moreš ravni iti ven iz sistema (“to opt’ out”), kar bi bilo meni osebno ljubše.
    Primer, za boljše storitve za ceno, bom dal iz naslova zobozdravstva. Kar nekaj let nazaj je že, ko se mi je pripetilo, da se mi je poškodoval zgornji prvi desni sekalec. Sicer mi je otroška zobozdravnica v Ljubljani zob dokaj lepo “doštukala” ampak leto dni kasneje se mi je del odkrušil, takrat sem se pa povrh vsega prijavil k zobozdravnici v Škofjo loko, ker sem bil že v srednji šoli. Ko mi ga je popravila, se mi je po mesecu dni odlomil. Tja sem šel še enkrat in zopet se je zgodilo isto (po mislim da še krajšem času). Svojo mami sem vprašal, kam ona hodi k zobozdravniku (samoplačniško). Odločil sem se, da bom kljub temu, da bo zob za plačat, šel k gospodu Pračku v Zgornjih Bitnjah pri Kranju. Mislim da sem za zob plačal 15€, drži pa mi še danes (mislim da je že okrog 6-7 let nazaj, ko se je to zgodilo). Ne samo, da sem prišel na vrsto, mislim da celo takoj, celo barvno mi je korigiral tisto zadevo, s katero je zob popravil, tako da se sploh ne vidi, da je “doštukan.”
    Kdo torej odloča o kvaliteti zdravstva/zdravnika? Po mojem mnenju njegove stranke. Če je dober za pošteno ceno, bo tudi več strank dobil, s tem pa bo lahko tudi znižal ceno (ali pa jo celo zvišal, če bo presodil da to lahko naredi in to upraviči s kvaliteto svojih storitev).

    Kot sem rekel, nisem ekonomist, po mojih izkušnjah pa privatni sektor deluje veliko bolj efektivno kot javni, razen če se v enačbo vsili država, ki omogoči monopol, namesto konkurence.

    P.S.: če se kadarkoli motim, naj me kdo popravi 🙂

%d bloggers like this: