Danes je umrl nobelovec Gary Becker, brilijanten ekonomist iz Chicago School of Economics, ki je zaznamoval drugo polovico 20. stoletja s številnimi kontroverznimi idejami – od ekonomike  (rasne) diskriminacije, ekonomike vlaganja v človeški kapital, racionalnosti kriminala (ekonomika kriminala), ekonomike porok, ekonomike starševstva, ekonomike ločitev, ekonomike zasvojenosti z drogami, ekonomike samomora, do ekonomike trgovine s človeškimi organi. Velja za ekonomista, ki je s svojimi idejami spodbudil največ empiričnih študij pri svojih kolegih. Nadaljujte z branjem→

Tale nabor branja ni za vsakodnevno mirno prebavljanje, je za tiste, ki hočejo vedeti več. Več o tem, zakaj je razvoj makroekonomije v zadnjih 40 letih zabredel tako daleč, da so sodobni makro modeli – na čelu z DSGE modeli – neuporabni za karkoli resnega, sploh pa za ekonomsko politiko:

• Micro-foundations don’t escape Lucas Critique – Fresh economic thinking
• Why microfounded macromodels are such bad substitutes for real macroeconomic analysis – Lars P. Syll
• The Problem with Microfoundations: Bad Micro – Peter Dorman
• Microfoundations would be nice if we had them – Noah Smith
• Up to speed: microfoundations – Brett Keller
• Why bother with microfoundations? – Noah Smith
• The microfoundational illusion – Lars P. Syll
• Microfoundations we like vs microfoundations we can solve – Nick Rowe
• Microfoundations (aka Macroeconomic Reductionism) Redux – David Glasner
• Sonnenschein–Mantel–Debreu theorem – Wikipedia

• The mainstream economics curriculum needs an overhaul – vox
• In What Sense Does Economics Need a “New Paradigm”? – Brad DeLong
• Our manifesto for Europe – Thomas Piketty
• Citizens vs economists – Stumbling and Mumbling
• Contrasting Views that Clash on Piketty – Gavin Kennedy
• Media Slant: A Question of Cause and Effect – Greg Mankiw
• Book Review: ‘Infinitesimal’ by Amir Alexander – WSJ.com
• The Eurozone: out of the ashes? – mainly macro
• A Weaker Euro for a Stronger Europe – Martin Feldstein
• The Mismeasure of Technology – Ricardo Hausmann

Kot sem napovedal v začetku tedna v Jankovićev samomor in nacionalna škoda, bo nacionalna škoda zaradi Jankovićevega zrušenja vlade relativno majhna. Finančni trgi so na to novico relativno šibko reagirali, donosi na 10-letne slovenske obveznice so sicer v začetku tedna nekoliko poskočili (iz 3.698% v petek na 3.867% v ponedeljek), nato pa so spet upadli in končali včeraj (v petek) na celo nižji ravni kot teden dni prej (na 3.462%).

Za nameček je – proti pričakovanjem mnogih – včeraj bonitetna agencija Fitch zvišala obete za Slovenijo iz negativnih na stabilne. Razlog? “…ukrepi slovenske vlade konec leta 2013 in v začetku leta 2014 bistveno zmanjšali tveganja, ki spremljajo bančni sektor” ter “…slovensko gospodarstvo okreva hitreje, kot se je pričakovalo” (Vir: Finance). Nadaljujte z branjem→

Lucasova kritika iz leta 1976 je (skupaj z racionalnimi pričakovanji) v temelju preobrnila trende v ekonomski teoriji. Lucasova kritika – v grobem pravi – pravi, da so povezave (“zakonitosti”), ki jih najdemo med ekonomskimi kategorijami, ključno odvisno od konteksta ekonomskih politik v preteklosti. Če se te politike spremenijo, se spremenijo tudi relacije med podatki in te opažene zakonitosti ne veljajo več. Zdaj pa pride twist: …razen če so te relacije posledica globoko vsajenega vzorca obnašanja ekonomskih subjektov (in torej neodvisne od konteksta ekonomskih politik; saj racionalni posamezniki vedno vnaprej predvidijo ukrepe ekonomske politike in jih ti ne morejo presenetiti).

No, in ta tej osnovi so nato nastali mikro-fundirani makro modeli (in DSGE modeli kot najslavnejši med njimi), ki naj bi se zaradi mikro-fundiranosti izognili Lucasovi kritiki. Vendar se ne. Le zakaj naj bi bile funkcije koristnosti racionalnih reprezentativnih agentov neodvisne od družbenega konteksta? Ali kot pravi Cameron K Murray, preference posameznikov, njihove funkcije koristnosti, ne nastajajo v družbenem vakuumu. Zakaj torej ves ta cirkus glede mikro-fundiranosti? Hja, zato, da bi lahko pokazali, da je zaradi racionalnega obnašanja ekonomskih subjektov gospodarstvo samo-stabilizirajoče. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Michael Hudson je ekonomist, ki že leta opozarja na problem neenakosti in nezasluženega rentištva v ekonomiji in v družbi. V intervjuju za Renegade Economist razpravlja o tem, kje vidi pomanjkljivosti Pikettyjevega dela. Močno se strinja, da je knjiga pomembna, saj je na široko odprla vrata razpravi o neenakosti, vendar, poudarja, je statistika, ki jo je uporabil Piketty, pomanjkljiva. Razlog je po njegovem mnenju v tem, da uradna statistika v določenih državah ne zajema davka na kapitalske dobičke, saj nekatere države tega davka sploh nimajo. Poleg tega se bogati (in korporacije) v splošnem skušajo izogibati plačilu davkov.

Piketty prav tako ne omenja povezave med naraščajočimi dobički in dolgom (vzvodi), predvsem v zadnjih tridesetih letih finančne deregulacije. In končno, v veliko primerih so premožni do bogastva prišli z izsiljevanjem, podkupovanjem in nasiljem. Posledica vsega omenjega je v tem, da je dejanska neenakost še veliko večja kot jo prikazuje knjiga. Nadaljujte z branjem→

Mike Konczal v odlični recenziji Pikettyjeve knjige lucidno ugotavlja, da reformiranje sedanjega sistema tržnega gospodarstva (regulacija bank, omejevanje financiranja političnih strank itd.) ne more rešiti fundamentalnega problema kapitalizma, ki teži k povečanju koncentracije kapitala. Povečano koncentracijo lahko uspešno zmanjšajo le velike depresije in vojne na eni strani, na drugi pa aktivna davčna in socialne politike, ki prerazporejajo dohodke od bogatih k revnim. In prav slednjega je bogate (in vplivne) izjemno strah.

In an especially revealing passage on French rentiers at the turn of the last century, Piketty writes that “universal suffrage and the end of property qualifications for voting…ended the legal domination of politics by the wealthy. But it did not abolish the economic forces capable of producing a society of rentiers.” Nadaljujte z branjem→

• Economics is too important to leave to the experts – Ha-Joon Chang
• Austerity’s Legacy: GDP Far Below Potential, Not Climbing – Josh Bivens
• China inflates its GDP statistics – Henry Farrell
• Bernanke Says Size Alone Doesn’t Make Too-Big-To-Fail – WSJ
• The Poverty of Right-Wing Piketty Criticism – Brad DeLong
• On Progressive Econoblogging – Paul Krugman
• By Its Own Yardstick, the Fed Is Falling Short – NYTimes.com
• Cannabis use and liberalisation attitudes – vox
• OECD work on Income Distribution and Poverty

Mike Konczal na osnovi Pikettyjeve knjige o tem, kar sem govoril zadnjič v Kako zelo zanič je študij ekonomije: Vse teorije so nastale v določenem zgodovinskem kontekstu […] . Ne obstajajo brezčasne ekonomske teorije in ne obstajajo univerzalne ekonomske teorije, pač pa je vsaka od njih uporabna zgolj v konkretnem realnem kontekstu.

Many economists tend to build tight little stories and models, and then look outward at the data that may or may not fit. Piketty, on the other hand, starts with the remarkable data and then looks around at various models economists have deployed to see if those models fit. A useful example is the life-cycle theory of consumption, created in the 1950s by the economist Franco Modigliani. In this model, the primary role of savings is to finance retirement. Piketty takes an extra step to point out that this model was developed at exactly the moment when inheritance was at its historical lowest. He puts the model next to the data and concludes it doesn’t tell us much. Rare for an economist—and the book is filled with brilliant moments like this: Piketty shows how economists often reflect the society around them when they create supposedly ahistorical or nonpolitical models. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Komentator Financial Timesa Martin Wolf se je v zadnji kolumni dotaknil reforme monetarnega sistema. V njej zagovarja idejo, da je treba bankam prepovedati ustvarjanje denarja, da naj se banke omeji na posojanje predhodno ustvarjenega denarja in da naj za ves novoustvarjeni denar skrbi država. Ta predlog, ki se mu drugače reče tudi 100% rezervna zahteva, je v 30-ih letih prejšnjega stoletja skupaj z drugimi ekonomisti podpiral Irving Fisher (Čikaški načrt, 1933 in Program za monetarno reformo, 1939) kot reformni odgovor na Veliko depresijo in na delovanje finančnega sistema. Določene reformne predloge iz teh dokumentov so uzakonili, vendar 100% rezervna zahteva nikoli ni ugledala luči sveta. Danes uvedbo le-te zagovarjajo predvsem skupina Positive Money iz Velike Britanije, American Monetary Institute in ZDA in prof. Joseph Huber iz Nemčije. Prav tako sta ji naklonjena Michael Kumhof in Jaromir Benes iz Mednarodnega denarnega sklada. Nadaljujte z branjem→