Spodnji komentar Arnauda Bertranda je eden najbolj brutalno jasnih opisov sedanjega in prihodnjega položaja razvitih držav. Gre za položaj, ki se je najbolj zaostril v Franciji, vendar je značilen za vse zahodne države. Za položaj, ki je v svojem bistvu tragičen in nerešljiv, saj ga ni mogoče rešiti ne z obračunom z migranti, kot si želi skrajna desnica, ne z obračunom z bogatimi, kot si želi skrajna levica. Zahteval bi obračun z generacijo dedkov in babic, torej poseg v razdelitev premoženja in javnega denarja, ki daje prednost starejšim. Tu se pa seveda vsaka politična volja konča. Generacija, v rokah katere je največ premoženja in ki prejema največji del socialnih izdatkov, ima tudi največ volilne moči, da takšno ureditev ohranja. Mladi naj bi gradili prihodnost, vendar morajo financirati generacije, ki so svoje delovno življenje že končale. Zveni grozno, mar ne?

Bertrand to protislovje pokaže na primeru Francije. Po podatkih, ki jih navaja, imajo starejši od 60 let, ki predstavljajo četrtino prebivalstva, v lasti 60 odstotkov vsega premoženja in prejemajo skoraj dve tretjini socialnih izdatkov države. Zaradi številčnosti in visoke volilne udeležbe predstavljajo približno 40 odstotkov ljudi, ki dejansko glasujejo. Premoženje, javni transferji in politična moč se tako koncentrirajo pri isti generaciji, ki po njegovi oceni deluje kot rentniški razred. Tudi dedovanje tega razmerja ne popravi: Francozi hišo ali stanovanje v povprečju podedujejo šele pri 54 letih, ko imajo ključno obdobje ustvarjanja družine in poklicnega uveljavljanja praviloma že za seboj. Premoženje zato prehaja od zelo starih k tistim, ki bodo kmalu stari, pomoč pa pride takrat, ko lahko najmanj spremeni njihove življenjske možnosti.

Tragedija tega položaja je v tem, da so starejši vse življenje vplačevali v sistem in upravičeno pričakujejo izpolnitev njegovih obljub, medtem ko njihovo ohranjanje omejuje možnosti naslednjih generacij. Bertrand rešitev vidi v prerazporeditvi premoženja k tistim, ki bodo gradili prihodnost, vendar za tak poseg ni političnega interesa. Politiki nagovarjajo predvsem tiste, ki prihajajo na volišča, mladim pa ponujajo priročne grešne kozle – migrante in premožne. Še več, del levice jim obljublja znižanje upokojitvene starosti na 60 let, s čimer bi se problem še poglobil. Pri tem številni upokojenci živijo v revščini in bi potrebovali več pomoči. Njegova poanta je, da je medgeneracijska razdelitev premoženja in javne porabe veliko zamolčano vprašanje evropskih družb: dokler ostaja nedotaknjena, je težje reševati tudi vse druge težave.

Spodaj je strojni prevod Bertrandovega komentarja:

Grda resnica o Franciji in nekaterih drugih evropskih državah, ki jih trenutno pretresajo nemiri, je naslednja: težave ne morete rešiti z obračunom s priseljenci, kot trdi desnica, ali z bogatimi, kot trdi levica. Lahko pa bi jo rešili z obračunom s starejšimi. Tega noče priznati noben politik, ker bi bil to politični samomor.

Naj navedem osupljiv podatek: ljudje, starejši od 60 let, ki predstavljajo četrtino francoskega prebivalstva, imajo v lasti 60 odstotkov vsega premoženja v Franciji, tako nefinančnega kot finančnega (OFCE).

Pa še en neverjeten podatek: ta ista četrtina prebivalstva, starejši od 60 let, prejema skoraj dve tretjini vseh socialnih izdatkov francoske države (Previssima). Ti so, kot vemo, med najvišjimi na svetu. Celotni francoski javni izdatki dosegajo vrtoglavih 57,3 odstotka BDP.

In še zadnji podatek: starejši predstavljajo približno 40 odstotkov ljudi, ki dejansko glasujejo. Med registriranimi volivci jih je namreč tretjina (INSEE), volitev pa se udeležujejo precej pogosteje kot katerakoli druga skupina (Franceinfo).

Če te tri podatke postavimo skupaj, dobimo razmere, ki že nekoliko spominjajo na apartheid: starejši imajo v lasti večino premoženja države, prejemajo večino socialnih izdatkov in imajo politično moč, da takšno ureditev ohranijo. S tem so dejansko postali rentniški razred, ki živi od premoženja in transferjev, ki jih financirajo mlajše generacije.

In seveda, čeprav s tem tvegam, da povem nekaj samoumevnega: prihodnost gradijo mladi. Francija pa jim dejansko še naprej jemlje denar in ga daje tistim, ki imajo svoje delovno življenje že za seboj in ga potrebujejo precej manj, saj imajo premoženje države že v svojih rokah.

Kaj pa dedovanje, boste vprašali? Prav to je najbolj smešen in hkrati najbolj žalosten del zgodbe. Ker se pričakovana življenjska doba podaljšuje, Francozi hišo ali stanovanje zdaj v povprečju podedujejo pri 54 letih. Najpogosteje nekdo v svojih osemdesetih letih nepremičnino zapusti dedičem v njihovih petdesetih. Zelo stari torej premoženje prenašajo na tiste, ki bodo kmalu stari (INSEE).

To lahko dodamo naši prejšnji primerjavi z apartheidom: povrh vsega drugega premoženje tudi takrat, ko ga starejši končno izpustijo iz rok, ostane v njihovem »taboru«. Mimogrede, takšen je tudi moj položaj. Star sem 42 let, moj oče jih ima 71 in začenja razmišljati, kako bi premoženje prenesel name ter na moje brate in sestre. Toda naše poklicne poti so že dodobra ustaljene. Premoženje bo tako prišlo do nas takrat, ko bo lahko najmanj spremenilo naše življenje. To je pravzaprav francoski sistem v malem.

Razumem, da bi bil obračun s starejšimi v nečem nepravičen. V sistem so vplačevali vse svoje delovno življenje in spoštovali pravila družbene pogodbe, ki jim je obljubljala, da bodo na koncu dobili svoje, če bodo redno plačevali. Če zdaj spremenimo pravila, prelomimo to obljubo. To je, priznajmo, nepravično.

Toda v nobeni družbi ni čarobnega drevesa, na katerem bi raslo bogastvo. Premoženje lahko vzameš samo tam, kjer je. Tako se na koncu zgodi večina velikih družbenih preobrazb. Pogosto jih sproži katastrofa, eden od tako imenovanih štirih jezdecev apokalipse: vojna z množično mobilizacijo, revolucija, razpad države ali kuga. Toda resnično gonilo sprememb je prerazporeditev: premoženje se odvzame privilegiranemu razredu, ki ga je držal v svojih rokah, in prenese na tiste, ki bodo gradili prihodnost.

Teoretično bi torej v idealnem svetu lahko katastrofo preskočili in prešli naravnost k prerazporeditvi …

Verjetno ni naključje, da v Franciji in drugod po Evropi protestirajo mladi, čeprav tega ne razumejo kot medgeneracijski boj. Pri tem je kruta ironija, da jim levi politiki, za katerimi mnogi korakajo, obljubljajo vrnitev upokojitvene starosti na 60 let (LCP). S tem bi položaj še poslabšali.

Recimo, da mladi intuitivno čutijo, da je sistem naravnan proti njim, čeprav še niso povsem dojeli, kako. Politiki pa seveda počnejo to, kar politiki pač počnejo: prilizujejo se ljudem, ki dejansko hodijo na volitve, mladim pa kažejo na lažje in politično priročne grešne kozle.

Da bo jasno: ne trdim, da je to edina težava Francije. Še zdaleč ne. Prav tako ne trdim, da vsi starejši Francozi živijo razkošno na račun mlajših generacij. Veliko je tudi zelo revnih upokojencev, ki bi si zaslužili kvečjemu več pomoči.

Trdim pa, da je to verjetno največji slon v sobi: vsi ga vidijo, nihče pa si ga ne upa omeniti. Noben politik, ne glede na politični tabor, noče na volitve s programom, ki bi babici znižal pokojnino. In zaradi tega je težje rešiti tudi vse druge težave.