Jože P. Damijan in Aleš Groznik

Iz zgodovinskega vidika je najbrž nesporno dvoje dejstev. Prvo dejstvo je, da se Slovenija najbrž nikoli ne bi industrijsko razvila, če nekdanja država Avstro-Ogrska na Dunaju ne bi imela prosvetljenih vladarjev. Vladarjev, ki so poskrbeli ne samo za obvezno osnovno šolstvo, pač pa tudi za izgradnjo »južne železnice«, ki je pred 160 leti povezala prestolnico Dunaj s pristaniščem v Trstu prek Slovenije. Ta prosvetljena avstrijska oblast je, seveda v zasledovanju svojih lastnih interesov, Sloveniji dala železniško infrastrukturo, industrializacijo, razvoj logistike in ostalih spremljajočih dejavnosti. Z železnico nam je Avstrija prinesla razvoj.

Drugo dejstvo pa je, da slovenski politični vrh vse do Staneta Kavčiča (in po njem spet dolgo ne) ni imel nobene prometno-infrastrukturne vizije.In da je tudi danes nima.
Nadaljujte z branjem→

Če v poslovnem svetu velja temeljno pravilo, da ne smeš niti nikoli dolžan mafiji (ne italijanski, ne ruski, ne albanski ali katerikoli), velja pri državah pravilo, da ne smeš biti dolžan tujcem. In še naprej, če v zasebnem in poslovnem svetu velja pravilo, da moraš imeti dolg v valuti, v kateri dobivaš plačo oziroma prihodke, velja pri državah pravilo, da morajo imeti dolg v valuti, nad katero imajo kontrolo. Iz tega vidika je treba gledati tudi spodnjo sliko, ki jasno kaže, zakaj ima Grčija velik problem, Italija pa denimo ne.

Nadaljujte z branjem→

Darko Kutoš

Začasna in občasna dela, pri nas v obliki študentskega dela, zavzemajo 2-3 % celotnega trga dela. V svoji osnovi je bilo takšno delo namenjeno šolajoči mladini. Ob morebitnem prostem času so si tako lahko nekateri (večinoma bolj pridni) študenti in dijaki, namesto brcanja žoge na bližnjem igrišču, z občasnim delom prislužili nekaj denarja. Lepili so plakate za prireditve, pospravljali so stanovanja, poučevali druge dijake in študente, prekopali so bližnji vrt itn. V podjetjih so ob letnih dopustih mladi dobili priložnost za nekoliko daljše delo, tudi za tekočim trakom ali v pisarni in nemalokrat so nekateri mladi tako delovno preživeli celotne svoje počitnice. Zasluženi denar so večinoma porabili za potovanja, večerjo ob sončnem zahodu, kino, priboljške, nekaj pa ostalo tudi za ostale interese in strokovno literaturo. Takrat, daleč nazaj, je bila takšna oblika dela dejansko začasna, občasna. Nikomur od naročnikov »študentskega dela« ni prišlo niti na misel, da bi študenta »inštaliral« za daljše obdobje. Nadaljujte z branjem→

Zgodovina je najboljša učiteljica. In lekcija glede (prevelikih) reparacij za vojno škodo, ki so jih zavezniki naprtili Nemčiji po prvi in drugi svetovni vojni in ki jih Nemčija ni bila sposobna plačati, nam mora biti opomnik. Izstradanje Nemčije v letih 1923-24 in 1945-47 ne samo, da je v nasprotju s temeljnimi načeli humanosti, ampak tudi ni imelo ekonomskega smisla. Kakršnakoli grozodejstva je Nemčija zagrešila v obeh svetovnih vojnah, astronomske denarne kazni zanje realno ni mogla odplačati. Potreben je bil Londonski sporazum (1953), ki je prinesel delni (62.6%) odpis dolga, podaljšanje dobe poplačila ter poplačevanje v obliki deleža prihodkov od izvoza.

Ko danes razmišljamo o tem, kako bi Grčija lahko odplačala svoje dolgove za lastna “grozodejstva” prevelike porabe in življenja na kredit, bo treba razmišljati v isti smeri kot pri Nemčiji in odplačevanje dolgov narediti znosno. Grčija ni nikogar napadla in ni povzročila desetine milijonov mrtvih, le na preveliki nogi je živela. Nadaljujte z branjem→

If West Germany could redeem its debt and rebuild its economy so soon after WWII, it was thanks to the political will of its creditors, i.e. the United States and their main Western allies (United Kingdom and France). In October 1950 these three countries drafted a project in which the German federal government acknowledged debts incurred before and during the war. They joined a declaration to the effect that “the three countries agree that the plan include an appropriate satisfaction of demands towards Germany so that its implementation does not jeopardize the financial situation of the German economy through unwanted repercussions nor has an excessive effect on its potential currency reserves. The first three countries are convinced that the German federal government shares their view and that the restoration of German solvability includes an adequate solution for the German debt which takes Germany’s economic problems into account and makes sure that negotiations are fair to all participants.”

Germany’s prewar debt amounted to 22.6 bn marks including interest. Its postwar debt was estimated at 16.2 bn. In the agreement signed in London on 27 February 1953 these sums were reduced to 7.5 bn and 7 bn respectively. This amounts to a 62.6 % reduction.

Nadaljujte z branjem→

Jeffrey Sachs ima nekoliko drugačen pogled na to, ali QE lahko deluje v EU. Za razliko od znanih ekonomistov, ki dvomijo (Krugman, Stiglitz, Wren-Lewis, etc.), Sachs pravi, da ima QE pozitiven vpliv prek zvišanja cen na kapitalskem trgu, znižanja vrednosti valute in znižanja obrestnih mer, kar naj bi spodbudilo naložbe podjetij. Po njegovem problem ni bilo nizko agregatno povpraševanje, ki bi odvračalo naložbe, pač pa pomanjkanje jasnosti glede makroekonomske politike. Zdaj, ko se je ECB odločila ubrati smer, naj bi sledil tudi podjetniški sektor z večjimi naložbami.

Droben problem, ki ga Sachs zanemarja, je različna struktura zadolževanja podjetij med ZDA in V. Britanijo na eni strani ter EU in Japonsko na drugi strani. Medtem ko se v prvih dveh državah podjetja okrog polovično zadolžujejo na kapitalskem trgu (z izdajo obveznic), pa se v drugih dveh podjetja okrog 80-odstotono zadolžujejo pri bankah. To pomeni, da QE v evro območju in Japonski (odkupovanje pretežno državnih obveznic) nima tako neposrednega vpliva na znižanje stroškov zadolževanja podjetij, pač pa so ta še vedno odvisna pretežno od bank (in torej od kvalitete svojih lastnih bilanc). Ključno za uspešnost QE v evro območju bo torej, kako uspešno bodo banke povečano likvidnost prenesle naprej na podjetja in gospodinjstva.

Čas bo seveda pokazal, katera izmed razlag je bila bolj pravilna. Nadaljujte z branjem→

Pred dvema letoma in pol je predsedniku ECB Mariu Draghiju zadostovalo uporabiti tri besede, »whatever it takes«, ki niso bile zapisane v uradnem govoru, da je pomiril špekulativne napade finančnih trgov na ranljive evrske države v likvidnostnih težavah. Takrat je zmagal brez enega samega izstreljenega naboja (evra).

Za boj z deflacijo bo potrebno veliko več. Glede na izkušnje drugih držav, predvsem ZDA in V. Britanije, je morebitno uspešnost novega kroga nestandardne monetarne politike kvantitativnega sproščanja (QE), in sicer prehod od odkupovanja komercialnih na državne obveznice, treba presojati iz vidika izpolnjevanja treh ključnih pogojev. Prvič, je ECB z objavljenimi ukrepi uspelo presenetiti trge? Drugič, je ECB na bojišče proti deflaciji dala dovolj velike količine municije? In tretjič, so Draghijeve izjave poslale trgom kredibilni signal, da evrsko območje kot celota z novimi ukrepi misli resnično iti do zmage proti deflaciji ne glede na potrebna sredstva? Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Simona Wrena-Lewisa, ki argumentira dvoje. Prvič, zakaj bi bil helikopterski denar veliko boljša rešitev od standardne QE politike, vendar še vedno slabši od povsem običajne fiskalne politike. In drugič, da je institucionalna ločitev med denarno in fiskalno politiko (z neodvisnostjo centralne banke), ki je bila dobra rešitev za situacijo (pre)visoke inflacije, po letu 2010 glavni problem, ki onemogoča normalno delovanje fiskalne politike in hitrejše okrevanje. Kriva je za škandalozno paralizo v evro območju.

Zato si je treba izmišljevati “nestandardne ukrepe” monetarne politike kot je QE, čeprav so boljše rešitve na dlani. Nadaljujte z branjem→

“Ending the Experiment”, World Economic Forum, Davos, January 22, 2015

Za vsemi političnimi ukrepi in javnimi akcijami je običajno skrita agenda nekih interesov ali ideologije. Tudi pri naši akcijah nasprotnikov in podpornikov privatizacije. To ni prepovedano, le zavedati se je tega treba.

Prejšnji teden je Jeffrey Sachs pisal o interesih, ki so v ozadju nasprotovanja spremembam na področju poskusa zajezitve klimatskih sprememb in ki so lansirali celo zgodbo o “veliki klimatski prevari” kot o seriji prevar znanstvenikov. Jasno, v ozadju je interes “karbonske industrije” (nafte, premogovniki), ki imajo tisoče milijard razlogov, da najdejo “znanstvene argumente” proti omejevanju izpustov ali davkom na “karbon”. Zanimivo pa je, da jim pri tem (nekritično) pomagajo libertarci, ki se borijo proti državi kot vrhuncu zla.
Nadaljujte z branjem→