Zakaj ministrstvo za delo še naprej zlorablja študentsko delo?

Darko Kutoš

Začasna in občasna dela, pri nas v obliki študentskega dela, zavzemajo 2-3 % celotnega trga dela. V svoji osnovi je bilo takšno delo namenjeno šolajoči mladini. Ob morebitnem prostem času so si tako lahko nekateri (večinoma bolj pridni) študenti in dijaki, namesto brcanja žoge na bližnjem igrišču, z občasnim delom prislužili nekaj denarja. Lepili so plakate za prireditve, pospravljali so stanovanja, poučevali druge dijake in študente, prekopali so bližnji vrt itn. V podjetjih so ob letnih dopustih mladi dobili priložnost za nekoliko daljše delo, tudi za tekočim trakom ali v pisarni in nemalokrat so nekateri mladi tako delovno preživeli celotne svoje počitnice. Zasluženi denar so večinoma porabili za potovanja, večerjo ob sončnem zahodu, kino, priboljške, nekaj pa ostalo tudi za ostale interese in strokovno literaturo. Takrat, daleč nazaj, je bila takšna oblika dela dejansko začasna, občasna. Nikomur od naročnikov »študentskega dela« ni prišlo niti na misel, da bi študenta »inštaliral« za daljše obdobje.

Študenti in dijaki so se pri odločanju o količini in dostopnosti te oblike dela na eni strani ter socialni varnosti te oblike dela na drugi strani, odpovedali slednji predvsem zaradi možnosti večje dostopnosti takšnega dela. Ko je imel študent zaradi dinamike šolanja ali svoje uspešnosti, več časa za delo, pač na delo ni mogel čakati dalj časa. Delo je bilo potrebno hitro dobiti in ga tudi hitro končati, saj večinoma ni trajalo dalj časa.

Mladi so tako preko ter oblike dela prišli do prvega stika z resničnim delom in lastnim zaslužkom, večini je to pomenilo tudi prvi korak v smer kasnejše ekonomske samostojnosti. Pridobili so si tudi prve delovne izkušnje, lahko so pokazali svojo kreativnost, mladostno energijo in predvsem zvedavo željo po koristni vlogi v kolektivu. Tudi naročniki so ob priložnostih (letni dopusti, bolniške, začasno povečanje obsega dela, različne enkratne delovne akcije, itn.) radi zaposlovali na ta način. Poleti so tako lahko nemoteno organizirali letne dopuste svojih delavcev, saj so vedeli, da lahko enostavnejša dela v tem času opravijo »preko študenta«. Spoznali so tudi, da se študenti hitro učijo in torej nimajo problemov z vključevanjem v delovni proces. Ker so trajala takšna, študentska dela, le krajši čas so bila seveda tudi bolje plačana. Če ti nekdo pride prekopat vrt za dve do tri ure, mu seveda ne moreš plačati le navadne tarife za delo, ker se mu ne to izplača in ga v bodoče na ta način več ne dobiš.

Študentske tarife so bile takrat resnično zelo spodobne in včasih je že prišlo do zavisti pri redno zaposlenih, ki so se čudili zelo spodobni ceni dela študentov ter se večkrat spraševali, kako lahko študenti zaslužijo tudi več kot oni. Delavci seveda večinoma niso vedeli, da študenti pri delu nimajo nobene socialne varnosti. Tej so se zavesno odpovedali zaradi višjih tarif plačila in dostopnosti te oblike dela v ozkih oknih prostega časa, ki so ga imeli na voljo.

Študentsko delo so v začetku organizirali znotraj študentskih združenj. Te »pra-študetnske organizacije« so (seveda brez razmisleka o lastnem profitu organizacije) med študenti in naročniki zagotovile možnosti te oblike dela. Zaradi priljubljenosti in evidentnih koristi za vse udeležence se je ta oblika dela širila v širše okolje, tudi izven univerzitetnih središč. Iz teh študentskih združb so zrasle sedanje študentske organizacije, tehnizirane in v profit usmerjene japijevske združbe s preplačanimi menedžerji, ki ponekod v eni osebi že več kot dvajset let prodajajo meglo svojih direktorskih in poslovodskih veščin in spretnosti, predvsem pa pretežno delajo za lastno korist in korist organizacije, precej manj pa v interesu študentov. Seveda se je vez med pravimi interesi študentov in kasnejšo študentsko organizacijo (ki naj bi sicer zastopala interese študentov) počasi zabrisala in ponekod povsem izginila.

Tudi posredniki študentskega dela so se osamosvojili in postali samostojni študentski servisi (ŠS). Poglavitni cilj jim je postal čim večji realizirani promet te oblike dela in seveda dobiček iz dejavnosti. Najbolj je bilo to seveda vidno v univerzitetnih centrih (Ljubljana, Maribor), kjer je bilo za delo na razpolago največ študentov in je bil tudi promet največji. Ti študentski servisi so se ob hudi rasti obsega te oblike dela močno kapitalsko okrepili. Presežke prisluženega denarja so vlagali naprej, investirali so na vse mogoče strani in diverzificirali svojo dejavnost. Študenti pa so jim pridno in ponižno služili denar in jim omogočali tako dobre zaslužke. Poudariti je potrebno, da gre izključno za velike študentske servise, manjši, regionalni seveda nikoli niso imeli (že zaradi ekonomije obsega) možnosti takšne rasti in posledično tovrstne kapitalizacije.

Področje študentskega dela je bilo od začetka v pristojnosti Ministrstva za delo. To je skozi celotni razvoj panoge spremljalo in zakonsko prilagajalo to področje, da se je lahko razvilo do stopnje in načina, kot ga, žal, imamo sedaj. Večinoma so višji državni uradniki prilagajali to obliko dela interesu posameznih interesnih skupin (študentske organizacije, ki so od vsakega opravljenega dela pobrale glavarino v obliki koncesijske dajatve), privatnih lastnikov velikih študentskih servisov, ki so lahko postale gazele gospodarske rasti ter vsemogoče hude zveri in seveda dnevni politiki (rdeče – črno – beli vplivni strici, tete in njihovo širše višje- in srednje- uradniško sorodstvo, pač po potrebi in trenutku navdiha in osebne koristi).

Študentsko delo že dolgo ni več »začasno in občasno«. S kislim nasmehom se spominjam kolobocij delovnih inšpekcij, ki so nekoč, davno, po podjetjih odkrivale ali študenti delajo na sistematiziranih delovnih mestih in ugotavljali ali je njihovo delo res le občasno. Zakonsko zadeva ni bila nikoli podrobno dorečena in velikemu razmahu študentskega dela je to zelo pomagalo.

Danes si študenti na ta način ne zaslužijo več le priboljškov, temveč v veliki večini preživljajo celotne družine in svoje, v veliko primerih, brezposelne starše. Študenti tudi v veliko primerih niso več študenti, temveč so mnogokrat končali ali opustili šolanje. Zaradi možnosti opravljanja študentskega dela so si plačali šolnino in se pač vpisali na »kar eno« šolo. Tako absolventi zopet postanejo dijaki na neki poljubni srednji šoli, ki ima ugodno ceno vpisa, da lahko za eno leto več, dobijo možnost opravljanja te oblike dela. Ta oblika dela pa je žal edino, kar se na trgu dela še dobi, razen seveda »dela na črno«.

Naročniki danes planirajo študentske zaposlitve za nekaj let naprej ter zaradi nizke gospodarske aktivnosti, negotovosti in ekonomike delovnega procesa izkoriščajo možnost, ki je na voljo.

To je danes, žal, naša kruta realnost, ki je na eni strani seveda posledica realne gospodarske neaktivnosti in krize, po drugi pa dejansko posledica katastrofalnega urejanja te panoge s strani resornega ministrstva – Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, ki je sproti imelo možnost in odgovornost za ustrezne akcije za ureditev panoge. Če bi pravilno ukrepali, se ta oblika dela ne bi izrodila, študentske organizacije bi se lahko ukvarjale z dejanskimi problemi študentov, namesto da preštevajo evre od vsakega študentskega dela, in tudi javnosti dobro znani veliki posredniki (ŠS), si ne bi skozi to dejavnost mogli prigrabili nesorazmerno velikih dobičkov, si nakupiti gospodarskih obratov, hotelov, ladij itn. ter predvsem družbenega vpliva. Samo aktivna neaktivnost resornega ministrstva je omogočila veliko in konkretno oškodovanje družbenega premoženja, ki ga lahko čez palec ocenite, če seštejete naštete in javnosti znane ekscesne investicije teh velikih ŠS in njihove kapitalske dobičke v preteklosti. Širše družbene implikacije takšnega početje ali ne-početja pa danes čuti celotna družba. Za stanje v panogi ni kriva neka anonimna nogometna zveza, temveč pretekli in sedanji konkretni resorni ministri in njihov znani uradniški aparat.

Aktualna »reforma študentskega dela je korak, spet žal, v že znano smer, ki jo poznamo iz preteklosti. Študentsko delo oz. začasna in občasna dela bodo s to reformo še nadalje ostala sistemsko neurejena. Bistveno se ne spreminja način in oblika opravljanja teh del. Še naprej bodo žal lahko to delo opravljali le privilegirani študenti in dijaki – namesto, da bi končno omogočili opravljanje takšnega dela tudi ostalim zainteresiranim skupinam prebivalstva, predvsem mladim brezposelnim (seveda z ustreznim nadzorom in kontrolo). Ti imajo tudi največ razpoložljivega časa in potreb za delo. Ta oblika bi jim tudi pomenila aktivni in mehki kontakt z zadušenim trgom dela ter jim omogočila možnost delovnega dokazovanja in prepotrebnega občasnega zaslužka. Še naprej bodo brezposelni, ki žal nikjer drugje ne najdejo spodobnega in kaj šele rednega dela, brezupno tavali kot zombiji od ene do druge pisarne Zavoda za zaposlovanje. Brezposelni so primorani iskati kakršnokoli obliko dela in eksistenčno prepotrebnega zaslužka, tudi na črnem in sivem trgu ali preko opisanih oblik navideznih vpisov na različne šole, izkoriščati možnost “študentskega dela”.

Namesto, da bi zakonodajalec in načrtovalec transparentno uredil to obliko dela (strateško, s cilji in operativnimi načini), jo zaradi nenasitnih interesnih skupin, zavestno, nadalje pušča sistemsko neurejeno ter tako nadaljuje možnosti prakse nadaljnjih zlorab.

Pri aktualni reformi ministrstvo za delo nadalje zavestno tišči glavo v pesek in smatra ureditve svojega področje, kot da je vse (in naj bi v preteklosti tudi vedno bilo) »čisto krasno in fino urejeno«. Namesto, da bi ob ubijalsko visoki brezposelnosti in nizki gospodarski aktivnosti, končno spregledali in krizno celovito analizirali dejanske razmere ter strateško in proaktivno resnično uredili segmente celotnega trga dela. Državni uradniki raje brezidejno in v prazno nadalje krmijo svoj nespremenjeno velik, brezzobi aparat Zavoda za zaposlovanje ter nadalje vzdržujejo birokratski srednji in višji sloj državnih uradnikov. Ti so večinoma sami sebi namen in v bistvu preprečujejo kvalitativne spremembe področja. Ob takšni asistenci z našim, davkoplačevalskim denarjem plačanih državnih uradnikov naša gospodarska rast ne potrebuje nobenih drugih sovražnikov. Zakonodajalec se seveda očitno močno boji strašljivih realnih številk brezposelnosti, ki bi v primeru priznanja dejanskega stanja na tem področju postala evidentna.

Drug pomemben razlog za nadaljnjo sistemsko neurejenost področja so že omenjene interesne skupine, ki krojijo način “ne-ureditve” začasnih in občasnih del. Študentske organizacije bi s tem, ko bi dopustile, da občasna in začasna dela opravljajo tudi drugi (npr. brezposelni, upokojenci) izgubile argument pobiranja “koncesijske dajatve” oz. glavarine od vsakega opravljenega dela študentov in dijakov. Seveda je potrebno na nivoju proračuna najti vir za financiranje dejavnosti študentskih organizacij, vendar mora biti ta vir strogo neodvisen in popolnoma ločen od trga dela.

Naslednja pomembna interesna skupina so trije največji študentski servisi, ki kljub nedopustnem stanju na področju konkurence ponudnikov študentskega dela zasedajo že blizu 90% trga v panogi. Poleg preseženega in nedopustnega prevladujočega deleža na trgu ga veliki posredniki že več let dodatno nekaznovano zlorabljajo z evidentiranimi ekskluzivnimi dogovori o sodelovanju z nekaterimi podjetji.

Posrednik (ŠS) se tako npr. s podjetjem dogovori, da lahko v tem podjetju študenti in dijaki delajo le preko izbranega posrednika. Študentom je torej z opisano prakso dejansko onemogočena svobodna izbira posrednika študentskih zaposlitev. Stanje je enako, kot bi npr. podjetje svojemu zaposlencu določilo, da lahko plačo prejema le prek določene banke, da lahko avto zavaruje le prek določene zavarovalnice itn.

To je brutalno realna oblika omejevanja konkurence v naši deželi, ki jo (ne)nadzira Kraškova Javna agencija za varstvo konkurence. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa z uzakonjeno obliko posredovanja študentskega dela primarno generira takšno nelegalno stanje na trgu.

Namen aktualne reforme je tudi dokončno vzpostaviti prevlado – oligopol treh velikih ŠS. Že doslej so veliki ŠS s pomočjo vlade, študentske organizacije, kot »socialnega partnerja«, akcij zlorabe prevladujočega položaja na trgu (opisani ekskluzivni dogovori o sodelovanju), nedelovanja AVK, ciljnega »urejanja« zakonodaje MDDSZ v korist nekaj posameznih lastnikom velikih ŠS, skozi več let pridobili neproporcionalno prevelik in nezakonit delež trga. Trg kot tak pač zahteva spoštovanje določenih pravil, da lahko zagotovi pošteno in enakopravno tekmovanje več svobodnih ponudnikov.

Že prejšnja (zaradi padca vlade) propadla reforma je poskušala dokončno izriniti iz trga vse manjše posrednike s »strupeno puščico«, in sicer, da bi bi posrednik moral študentom izplačati zaslužek takoj (pred plačilom naročnika-delodajalca) in tudi ob morebitnem neplačilu s strani delodajalca. Takšno financiranje vnaprej pa bi lahko preživeli le največji posredniki in kasneje, ko bi manjši propadli, bi prevzeli njihove tržne deleže ter najverjetneje spremenili to določbo. Če bi torej obveljala ta določba, bi tudi po prejšnji reformi študentskega dela, vsi manjši posredniki v najkrajšem času propadli.

V novi reformi je sedaj je v igri nova »strupena puščica«, in sicer je zaradi novih in višjih dajatev študentskega dela pričakovati dodaten močan padec prometa v panogi. Manjši, lokalni posredniki smo brez možnosti preživetja, če nam promet tudi minimalno pade (zaradi administrativno določene najnižje postavke študentskega dela ter občutne podražitve dajatev iz 25% na 33% se pričakuje upad v rangu najmanj četrtine prometa). Koncesijska dajatev je za to leto (2015) določena na 16% in se naslednje leto (2016) zniža 14%?! Čemu torej ta operacija? Razlaga je lahko le ena – v tem času (2015) vsi manjši propademo, večji pridobijo naše tržne deleže in si v l. 2016 ponovno znižajo stroške storitve – ta oblika dela postane zato tržno zopet bolj zanimiva. Čiščenje trga se torej v drugačni obliki ponovi, uničiti je potrebno manjše posrednike.

Že prva reforma (2014) je zaradi izrazito nizkih priznanih stroškov posrednikom predvidevala dvig priznanih stroškov iz 3,8 na 4%. Nova reforma še dalje vztraja na za manjše ponudnike neznosnih 3,8% priznanih stroškov. Takšno stanje lahko z ekonomijo obsega preživijo le trije največji posredniki

Tudi denar, ki je bil doslej zaslužen kot eksistenčni vir za študente, dijake in velikokrat tudi njihove družine, bo po uveljavitvi nove ureditve, umanjkal, ne bo ga več na razpolago za plačilo stroškov, računov, hrane itn. Zato bodo tisti, ki so doslej lahko zaslužili s to obliko dela, ne vse načine iskali druge možnosti dodatnega zaslužka. Upravičeno se bojim, da največkrat v obliki »dela na črno«, ki je pač najcenejše in tudi drugega dela na trgu pač ne bo več oz. za naročnike ne bo več cenovno konkurenčno. Trg dela bo še bolj rigiden kot doslej.

Če je v nekem podjetju (konkretni primer večjega pomurskega podjetja) doslej delalo določeno število redno zaposlenih, študentov in agencijskih delavcev predvsem iz vzhodne Evrope (Madžarske in Romunije), bo ob odslej administrativno določenem in tržno žal predragem delu študentov, delodajalec raje povečal delež agencijskega dela (večinoma v tujini registriranih podjetij, ki prodajajo pri nas zgolj storitve opravljanja dela). Študenti in dijaki bodo torej na slabšem kot doslej, ker bo za njih razpoložljivega dela manj. Korist bodo imele predvsem večinoma tuje agencije za »kadrovsko mešetarjenje« in posredniki z »živo, voljno in brezpravno delovno silo«.

Namesto, da bi posredovanje začasnih in občasnih del končno uzakonili kot neprofitno dejavnost na način Svetlikovega predloga malega dela. Po statističnih regijah bi vzpostavili posredovalnice malega dela (seveda z javnim razpisom) in na ta način onemogočili pretirano mrhovinarstvo in širitev agencijskega dela med ciljno populacijo. Dijaki, študenti, brezposelni in ostali bi dobili ustrezno strokovno pomoč in podporo pri mehkem vstopu na trg dela, strošek celotne izvedbe pa bi bil za pol manjši kot je sedaj – ob enakomerni pokritosti vseh regij!

Seveda bi nesorazmerno velike finančne prihodke izgubili trije največji posredniki, ki so samo v letu 2012 od 12 mil. evrov denarja, namenjenega posrednikom v panogi, dobili celih 10 mil. evrov, ostalih okoli 30 manjših posrednikov pa se je prerivalo za borih 2 mio evrov. Po novem bo za posrednike namenjenih nekaj več kot 9 mio evrov, torej le za milijon manj kot so doslej dobijo trije največji. Ko bo torej operacija propada manjših posrednikov končana, bo velikim ostala skoraj nespremenjena količina denarja. Kdo je sedaj tu nor in kdo se spreneveda?

Ministrstvo za delo tudi zavaja ali pa ne zna računati, ko zatrjuje, da se bo študentsko delo podražilo iz 30,5 % na 33 % dajatev (prvi znesek je z obračunanim DDV, drugi pa brez!, seštevajo jabolka in hruške). Po starem znaša koncesijska dajatev 25 % in je šele nato obremenjena z DDV, ki pa si ga poslovni subjekti, večinoma davčni zavezanci, obračunajo kot vstopni davek in ga torej realno ne plačajo. Sedaj bo znesek dajatev okoli 33% (iz 25 na 33,76% – to pa je 35% zvišanja in ne le iz 30,5 na 33 %, kar bi zneslo manj kot 10% povišanja).

Študentom nova ureditev navidezno obljublja višjo zajamčeno tarifo, vendar to direktno pomeni upad razpoložljive količine študentskega dela ter možnost zlorab v obliki prirejanja tarife. V veliki meri je to že sedaj praksa predvsem pri gostincih, ki imajo le zaradi legalnosti zaposlitve izdano študentsko napotnico. Velikokrat napotnice sploh ne obračunajo ali pa jo obračunajo le za nizke zneske (od 30-50 evrov za mesec dni dela), ostalo pa študentu izplačajo “na roko”. Zakonodajalec ni predvidel možnosti tovrstnih, že znanih zlorab. Še več, eden od velikih ŠS med odgovori na pogosto zastavljena vprašanja na njihovi spletni strani, omenja možnost primera pavšalnih izplačil, ki jih bo študentki servis enostavno prevedel v zakonsko določeno najnižjo tarifo (»Bodo podjetja še smela pisati pavšalne zneske na obračune? Za dela, ki so plačana npr. po projektu, bo v spletni poslovalnici webŠtudent možno vpisati pavšalni znesek. Na računu bo podjetje dobilo ta znesek pretvorjen v ure glede na minimalno urno postavko«).

To enostavno pomeni, da se lahko delodajalec s študentom dogovori, da mu delo opravi za npr. 100 evrov (ne glede na to, kako dolgo pač dela) in bo študentski servis opravljeno delo spremenil v 22.2 ur po 4.5 evrov/uro. Tako bo zadeva dejansko potekala, naročniki (delodajalci) se bodo pač zatekali k ekonomiki poslovanja, ki bo legalna.

Če bi imelo plačevanje pokojninskega prispevka tudi realni namen izboljšanja socialnega statusa izvajalcev, bi bilo to pohvalno vendar pa v to močno dvomim. Bojim se, da gre le za apetit vlade, da napolni proračun z dodatnimi finančnimi viri. Zaklinjanje vlade, da želi čim več rednih zaposlitev, pa je očitna utvara in mana za ljudstvo. Tega cilja se ne da odrediti z dekretom vlade ali sklepom politične stranke, razen če nameravajo povečati število zaposlenih v javnem sektorju ali državnih podjetjih. Vlada lahko le preko spodbudne davčne politike, ustreznih politik doseganja multiplikativnih učinkov in ustreznih investicij ter predvsem ustvarjanja ugodnega poslovnega okolja omogoči pogoje za višjo gospodarsko aktivnost, ki kot posledico kasneje lahko zagotovi tudi nova delovna mesta. In ta delovna mesta na začetku žal zagotovo ne bodo čisto stalne službe, redne zaposlitve. Preden je Bill Gates uspel z Microsoftom je kar nekaj časa »na črno šraufal po garaži«. Vendar pa je ravno takšna dejavnost omogočila kasnejšo zaposlitev sedanjim več kot 128 tisoč ljudem (ter omogočila tehnološki »push«.

Doslej so se študenti in dijaki, predvsem zaradi boljše dostopnosti te oblike dela, zavestno odpovedali delu socialne varnosti. Tudi po novem študentom nihče ne bo plačal npr. bolniškega dopusta ali letnega dopusta. Nikoli niso vse oblike dela čisto enako obremenjene. Vedno lahko s spletom regulative najdeš pravilno, ciljno razmerje vseh oblik na trgu dela. Seveda pa mora biti panoga pod proaktivno kontrolo, resnično mora vsebovati tudi strategijo. Lep primer je nemška ureditev malega dela vendar je tudi tam davčna obravnava prilagojena zneskom zaslužkov.

Če na hitro in preko palca napravimo matriko učinkov aktualne »reforme«:

  • Študenti pridobijo navidezno zaščito v obliki plačila pokojninskega prispevka, zmanjša se količina razpoložljivega dela zaradi vpliva povišane cene te oblike dela (iz 25% na 33%) in administrativno določene najnižje cene. Dostopnost te oblike dela se močno zniža, študenti bodo le stežka dobili priložnostne zaposlitve v realnem času.
  • Proračun morebiti kratkoročno pridobi planiranih 58 mio evrov (ko pade količina tovrstnega dela, pa je zaradi učinkov Lafferjeve krivulje to le pobožna želja).
  • Študentske organizacije ohranijo ekskluzivno pravico do pobiranja dosedanjega procenta »glavarine na delo študentov in dijakov«, ostanejo tudi »socialni partner« v procesu sprejemanja novih delovnih zakonodaj.
  • Veliki študentski servisi se z opisanimi »strupenimi puščicami« dokončno rešijo nadležne konkurence manjših – lokalnih posrednikov in prevzamejo panogo – delež sredstev posrednikom ostane skorajda enak kot doslej.
  • Mali, regionalni študentski servisi vsi po vrsti propadejo, ker z manjšim obsegom prometa nikakor ne morejo več kriti stroškov poslovanja – že doslej delajo večinoma z enim samim zaposlenim, ki prejema mesečno plačo v višini od 700 do 800 evrov neto!
  • Politika se lahko končno pohvali, da je zgladila neenakosti na trgu dela. Zaklinjanje po novih rednih zaposlitvah se lahko nadaljuje.
  • Naročniki – gospodarstvo izgubi, zaradi administrativnega povečanja cene te oblike dela ter bistveno višje obdavčitve (iz 25 na 33%) , preusmerijo se v povečanje deleža agencijskega dela.
  • Trg dela ne pridobi novih rednih zaposlitev.
  • Brezposelni in ostale skupine še dalje ne dobijo dostopa do te oblike dela.
  • Kadrovske agencije povečajo svoj promet zaradi večjih potreb po poceni agencijski delovni sili (predvsem delovni migranti iz vzhodne Evrope).
  • Delo na črno se močno poveča.
  • Ekonomska aktivnost zaradi še bolj rigidnega trga dela, še nadalje pade.

Zakon je bil znotraj ožje skupine vlade in »socialnih partnerjev« (ki to v resnici sploh ne bi smeli biti –samozadostna študentska organizacija in z njimi v španoviji veliki ŠS) sprejet in med ljudskimi poslanci potrjen, veljati začne februarja.

Karavana gre, kljub vsem vsebinskim pripombam, ki jih argumentirano ponavljam že skozi daljši čas, nezadržno naprej, brez, da bi se tudi najmanj ozrla na vedno večje blato pod sabo, ki jo bo v bližnji prihodnosti dokončno ustavilo in pokopalo. Očitno je lažje živeti v iluziji, kot se z realnostjo spoprijeti iz oči v oči. Račun za igračkanje v peskovniku nenasitnih privatnih interesov po denarju pa bomo tako zopet plačali vsi (kot vedno). Kot družba pa bomo postali žal še revnejši in to le zato, da lahko nekateri obdržijo privilegije in svoje nespremenjene prihodke. Pa še nadalje se nam bodo privoščljivo nasmihali.

______

* Darko Kutoš je solastnik Pomurskega študentskega servisa

e-pošta: darko.kutos@mail.com

One response

%d bloggers like this: