Slavoj Žižek na zanimiv način razloži, zakaj je Grčijo treba držati v dolžniškem razmerju kot načinu podreditve. S konceptom superega razloži sadistične užitke EU/Nemčije ob tem, ko žrtev (objektivno) ne more izpolnjevati zahtev. Na drugi strani pa govori tudi o nizkotni primitivnosti širše javnosti, ki mirno sprejme milijarde (tisoče milijard) odpisa dolga bankam in njihovega reševanja z davkoplačevalskim denarjem (do česar je prišlo zaradi ekscesnega in goljufivega ravnanja bankirjev), na drugi strani pa ima težave sprejeti odpis dolga do Grčije, zaradi katerega je padlo v humanitarno krizo in v nevarnost revščine milijone ljudi.

As we all know, EU policy towards heavily indebted countries like Greece is one of “extend and pretend” – extending the payback period, but pretending that all debts will eventually be paid. So why is the fiction of repayment so stubborn? It is not just that this fiction makes debt extension more acceptable to German voters; nor is it that the eventual write-off of the Greek debt may trigger similar demands from Portugal, Ireland, and Spain. The true reason is simply that those in power do not really want the debt to be fully repaid. The true goal of lending money to the debtor is not to get the debt reimbursed with a profit, but rather the indefinite continuation of the debt that keeps the debtor in permanent dependency and subordination. Nadaljujte z branjem→

• A Note on Syriza: Indebted Yes, but Not Guilty! – Slavoj Žižek
• Robert Mundell, evil genius of the euro – Greg Palast
• Mindless and Mindful Austerity – Brad DeLong
• Greece: a simple macroeconomic guide – Simon Wren-Lewis
• Delphic Demarche – Paul Krugman
• Summers Demolishes the Robots and Skills Arguments – Rortybomb
• Chastened Exceptionalism – Paul Krugman
• Exploitation in the lab – Stumbling and Mumbling
• Tax progressivity and tax revenue – Vox EU
• Roots of German monetary and fiscal conservatism – Tony Yates
• Social Security Trust Fund Cash Flows and Reserves – SSA
• Waiting for Eurogodot – Paul Krugman

Kot pravi britanski ekonomist Philippe Legrain v Foreign Affairs, pri superiornosti grških argumentov ne gre samo za moralno plat, pač pa za zdravo ekonomsko logiko. Evropske politike v času krize pod diktatom nemškega merjantilizma so se izkazale kot katastrofalne. Evrsko območje je sedem let po krizi v slabšem stanju, kot je bilo ameriško v času velike depresije v 1930- letih in slabše kot japonsko v času “izgubljenega desetletja” v 1990- let.

Grčija simbolno rešuje Evropo pred nemškim samouničevalnim merkantilizmom.

Had the Varoufakis plan been put forward by an investment banker, it would have been perceived as perfectly reasonable. Yet in the parallel universe inhabited by Germany’s Finance Minister Wolfgang Schäuble, such demands are seen as “irresponsible”: Greece must be bled dry to service its foreign creditors in the name of European solidarity.

Nadaljujte z branjem→

Celotna zgodba glede “afere BS” je sicer v podrobnostih zelo kompleksna, toda v svojem bistvu dokaj enostavna. Groba slika, kot jo od daleč vidim jaz, je naslednja:

1. S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost.
2. Ko se je slovenska politika sanacije leta 2012 končno lotila, je bila stisnjena ob zid (podobno kot Irska, Ciper ali Grčija) oziroma na nakovalo med neznosnim pritiskom finančnih trgov na eni in neznosnim pritiskom EK in ECB glede primerne oblike državne pomoči bankam na drugi strani. Nadaljujte z branjem→

Pred današnjo grško uradno prošnjo za “podaljšanje finančne pomoči”, vendar brez “programa pomoči” (t.j. pogojev glede varčevanja), na obeh straneh pregledujejo svoje karte in pogledujejo na drugo stran, kdo bo prej trenil z očesom. Zelo dober komentar v The Economistu ugotavlja, da je po eni strani verjeten dogovor v “polju semantike” (kako poimenovati uradno prošnjo in kako v njej definirati vsebino zavez, ki bi še vedno zagotavljale nadaljevanje varčevanja, vendar na ohlapnejši način). Na drugi strani pa si Evroskupina ne more dovoliti, da Grčija dobi pomoč brez zavez glede nadaljevanja varčevanja. Čeprav je vsem (ekonomistom in inštitucijam), razen Evropski komisiji, jasno, da politika varčevanja zadnjih pet let ni delovala, pa bi grški pobeg iz uradnega prisilnega jopiča signaliziral “razpad sistema”. Poslal bi sporočilo tudi ostalim državam, da se ni treba naprezati glede varčevanja in strukturnih reform.

Torej, kdo ima boljše karte? Kdo izgubi več, če ne pride do dogovora? Kratkoročno ima Grčija na pogled slabše karte, saj tvega tako nelikvidnost proračuna kot takojšnjo nelikvidnost bank. Toda si Evroskupina upa tvegati dolgoročni razpad evrskega področja, če se Grčija ne ukloni? In, ali je Tsipras dovolj “nor”, da gre do konca?

Ne vem. Toda če bi stavil, bi stavil 70% na kompromisni “dogovor v polju semantike“.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže zanimivo podrobnost, da so sicer v besedah konzervativni republikanski predsedniki v ZDA veliko bolj zapravljvi kot sicer bolj “socialni” demokratski predsedniki. Po 2. svetovni vojni so republikanski predsedniki “pridelali” za 30 o.t. dodatnega dolga, demokratski pa so dolg nato znižali za 17 o.t. In to kljub temu, da je Obama imel opravka z “veliko recesijo” (sanacija bank, fiskalni stimulus, povečana nadomestila za brezposelnost in socialni transferji).

Nadaljujte z branjem→

The European Commission and the IMF have admitted their errors – not only the inaccurate macroeconomic forecasts on which the Greek program was based, but also the decision not to account for social sustainability – and have acknowledged that the program has not produced the expected results. Yet, for some reason, Greece’s creditors refuse to negotiate with the new government (which enjoys strong domestic support) to develop a new program that incorporates debt relief, a lower fiscal surplus, and structural reforms that support growth and promote social cohesion. This must not continue.

Nadaljujte z branjem→

Ključen je zadnji stavek: zagnati rast, da bi lahko začeli plačevati obveznosti. Ta stavek pa seveda trči na temeljno ideološko dilemo: je varčevanje pot do rasti ali je rast pot do varčevanja? Ne gre za ekonomsko dilemo, kajti ekonomija je glede tega jasno na strani druge poti, pač pa za ideologijo, ki iz pozicije moči forsira prvo pot.

If anything, my game-theory background convinced me that it would be pure folly to think of the current deliberations between Greece and our partners as a bargaining game to be won or lost via bluffs and tactical subterfuge.

…

As finance minister of a small, fiscally stressed nation lacking its own central bank and seen by many of our partners as a problem debtor, I am convinced that we have one option only: to shun any temptation to treat this pivotal moment as an experiment in strategizing and, instead, to present honestly the facts concerning Greece’s social economy, table our proposals for regrowing Greece, explain why these are in Europe’s interest, and reveal the red lines beyond which logic and duty prevent us from going. Nadaljujte z branjem→

Kaj se bo zgodilo v naslednjem tednu in pol? Najverjetnjša možnost je, da bodo problem »rešili« v polju semantike. In sicer bodo našli rešitev, da se prošnja za podaljšanje sedanjega programa ne bi imenovala »podaljšanje«, pač pa »premostitveni program«. Ali nekaj podobega. Da bo volk sit in koza cela. V naslednjih šestih mesecih pa bi nato pogruntali novo rešitev, ki bi Grčiji omogočila lažje dihanje na kratek rok.

Več v Večeru