Žižek o o grški dolžniški podrejenosti, sadizmu in primitivnosti

Slavoj Žižek na zanimiv način razloži, zakaj je Grčijo treba držati v dolžniškem razmerju kot načinu podreditve. S konceptom superega razloži sadistične užitke EU/Nemčije ob tem, ko žrtev (objektivno) ne more izpolnjevati zahtev. Na drugi strani pa govori tudi o nizkotni primitivnosti širše javnosti, ki mirno sprejme milijarde (tisoče milijard) odpisa dolga bankam in njihovega reševanja z davkoplačevalskim denarjem (do česar je prišlo zaradi ekscesnega in goljufivega ravnanja bankirjev), na drugi strani pa ima težave sprejeti odpis dolga do Grčije, zaradi katerega je padlo v humanitarno krizo in v nevarnost revščine milijone ljudi.

As we all know, EU policy towards heavily indebted countries like Greece is one of “extend and pretend” – extending the payback period, but pretending that all debts will eventually be paid. So why is the fiction of repayment so stubborn? It is not just that this fiction makes debt extension more acceptable to German voters; nor is it that the eventual write-off of the Greek debt may trigger similar demands from Portugal, Ireland, and Spain. The true reason is simply that those in power do not really want the debt to be fully repaid. The true goal of lending money to the debtor is not to get the debt reimbursed with a profit, but rather the indefinite continuation of the debt that keeps the debtor in permanent dependency and subordination.

A decade or so ago, Argentina decided to repay its debt to the IMF ahead of time (with the financial help from Venezuela), and the reaction of the IMF was surprising: instead of being glad that it got its money back, the IMF (or, rather, its top representatives) expressed their worry that Argentina would use its new freedom and financial independence from international financial institutions to abandon tight financial policies and engage in careless spending… Debt is an instrument to control and regulate the debtor, and as such, it strives for its own expanded reproduction.

The ongoing EU pressure on Greece to implement austerity measures fits perfectly what psychoanalysis calls the superego. The superego is not an ethical agency proper, but a sadistic agent, which bombards the subject with impossible demands, obscenely enjoying the subject’s failure to comply with them. The paradox of the superego is that, as Freud saw clearly, the more we obey its demands, the more we feel guilty. Imagine a vicious teacher who assigns his pupils impossible tasks, and then sadistically jeers when he sees their anxiety and panic. This is what is so terribly wrong with the EU demands/commands: they do not even give Greece a chance – Greek failure is part of the game.

As if they did not suffer enough, the Greeks are victims of a campaign which mobilizes the lowest egotist instincts. When they talk about writing off part of the debt, our media present this as a measure which will hurt ordinary taxpayers, pitting the lazy and corrupt Greeks against the hard-working ordinary people in other countries. In Slovenia, my own country, those who sympathize with Syriza were even accused of national treason… So when, back in the 2008 financial breakdown, big banks became insolvent, it was okay for the state to cover their losses by spending trillions (of taxpayer money, of course), but when a whole people finds itself in misery, the debt should be paid.

Vir: Slavoj Žižek, Potemkin Review

One response

  1. Ko Žižka interpretira g.Damijan je Žižek celo prebavljiv, čeprav je ideja sadističnega uživaštva nategnjena na mednarodne ekonomske odnose za moj okus rahlo preveč. Delno poanto pa ima Žižek v dolgu, kot instrumentu kontrole, in v priliki o bankirjih. Pozabi pa povedati celotno zgodbo, da so močne posojilodajalke ščitile predvsem svoje lahkomiselne in goljufive bankirje, ki so finančno nevestno vlagali (v veliki meri nemške) viške. Močne posojilodajalke so njihovo odgovornost prenesle na grške banke (ki so enako lahkomiselno in nevestno posojila jemale in jih v isti maniri posojale naprej) in na grško državo. Ta pa je breme (ob asistenci trojke) prenesla na davkoplačevalce in predvsem na navadne in socialno občutljive ljudi. Zadeve torej niso tako zelo enostavne in niso pojasnljive zgolj s frojdovskim pristopom. Izgubi se poanta, da je potrebno »južnjaške manire«, po katerih so ti dolgovi nastali, nujno sanirati, ter da zahteva po tem ni nujno frojdovsko sadistična.

    V finančni verigi imamo namreč opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci, najbolj odgovoren zadnji člen predvsem, v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnim pravili, branili. To bi bil normalen sistem. Slab dolg namreč ni nastal iz stiske ampak na osnovi malomarno interpretiranih poslovnih »priložnosti« (pri nas prevzemnih in investicijskih) v finančnem obilju in ob dopuščenih slabih finančnih manirah. V tem zadnjem finančnem členu banke – podjetniki se je podeljevalo kredite za slabe pa tudi goljufive projekte (pri nas je bil bum predvsem času konjunkture po letu 2005). Kasneje, ko se je ugotovilo, da tako ne bo več šlo, pa se je sistem sprevrgel še v lopovski sistem prisvajanja in “prevažanja” tujih prihrankov v davčne oaze ali v druge skrite oblike bogastva. Takšen sistem nujno zaključuje stečaj projekta oziroma stečaj podjetja, ki je gornjemu namenu služil in nato odslužil, velikokrat na škodo »going on concerne« in delovnih mest. Pri nas smo tej fazi v razvoju krize, zaradi nesposobnosti hitrega saniranja, dali na razpolago ogromno časa.

    »Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze, trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

    Bistveno za prekinitev gornje verige je torej vestno finančno poslovanje in odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti. Vse skupaj postane nevarno za državo in davkoplačevalce takrat, ko finančni primitivizem postane sistemsko pomemben. Odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti in prisotnost dobrega načina funkcioniranja države in centralne banke, ki znata finančno malomarnost in finančni primitivizem v sistemsko pomembnem obsegu preprečiti, ter če se že pojavi, tudi hitro zdraviti, je bistvenega pomena za finančno stabilnost ter za ekonomsko suverenost.

    Pojem finančne malomarnosti in finančne skrbnosti je že vseskozi vgrajen v našo zakonodajo. Če bi banke in podjetja spoštovala ta načela, in če bi Banka Slovenije to kontrolirala potem krize v Sloveniji sploh ne bi imeli. Posumiti ter reagirati bi morala takoj, ko je zaznala močno povečanje finančnih vzvodov predvsem v cikličnih panogah. Pri teh procesih ni bilo velike skrivnosti. Banka Slovenije bi morala brati vsaj svoja lastna poročila o stabilnosti finančnega sistema. To je za ekonomiste in finančnike ter vse institucije in podjetja pomembno gradivo. Pomembno je vsaj toliko, če ne celo bolj, kot katerokoli poročilo UMAR in obravnavati bi jih morale vlada, banke, ekonomska stroka ter vsi finančniki. Pričakovalo bi se, da vsaj finančniki in ekonomisti to gradivo berejo. Po mojem vedenju pa jih velika večina teh gradiv sploh ne pozna, kot tudi Kodeksa poslovno finančnih načel (KPFN) ne. Še največ ekonomistov pozna napovedi UMAR, ki pa se s tveganji ne ukvarjajo. V kvalifikaciji neustreznega dajanja kreditov in neustreznega zadolževanja v konjunkturi pa še kar prevladujejo pojmi kot so »veselica, orgija, tovarišijskost …« in podobni nepomenski izrazi, začuda, tudi s strani akademske stroke.

    Potem je v letu 2009 kriza postala očitna, a sanacija se je kar odmikala. Za to še danes nimamo dobrega opisa dogajanja. Interpretacija domače sanacijske nesposobnosti s strani g.Damijana: “S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost.” je tudi precej “žižkovska” pa čeprav je za telebane. Na osnovi takšne diagnoze res ni mogoče kreirati preventivnih in sanacijskih ukrepov, niti ni mogoče sklepati kakšni bi morali biti. Upam, da ekonomska in pravna stroka zmoreta več kot to. Mogoče pa bo uspešnejša forenzika, ki naj bi segla do leta 2010.

    Imamo torej vsaj dve stopnji razvoja naše finančne krize povezane z neustrezno reakcijo sistemskih institucij. Prva je odsotnost reakcije na presežno in finančno malomarno zadolževanje podjetij v bankah v sistemsko pomembnem obsegu v letih od 2005 do 2009. Druga stopnja v razvoju naše krize je nastopila v letu 2009, potem, ko je kriza postala očitna, in institucije niso ustrezno sanacijsko reagirale. Tretja stopnja pa se kaže kot močno prekomerna sanacijska reakcija sistemskih institucij v letu 2013/14. Forenzika bo torej segla v drugo in v tretjo fazo, prva faza pa ostaja nedotaknjena. Forenzika bi morala za nazaj seči vsaj do leta 2005. Namreč, če bi takrat sistem reagiral že v hodu, krize sploh ne bi imeli.

    Neomenjanje prve faze (od 2005 do 2009) ustvarja vtis, kot da je bilo prekomerno zadolževanje objektivno dejstvo ter del vsesplošnega optimizma in črednosti (kot to vidi Bine Kordež). Videti je, kot da dobro ter skrbno in profesionalno delo v Banki Slovenije, v vladi ter v bankah in v podjetjih skokovitega neustreznega zadolževanja v letih 2005/9 ne bi moglo preprečiti. Nič ni dlje od te resnice, a očitno se nočemo iz nje in iz malomarnosti v finančnem obilju ničesar naučiti.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: