“Afera Banka Slovenije” za telebane

Celotna zgodba glede “afere BS” je sicer v podrobnostih zelo kompleksna, toda v svojem bistvu dokaj enostavna. Groba slika, kot jo od daleč vidim jaz, je naslednja:

  1. S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost.
  2. Ko se je slovenska politika sanacije leta 2012 končno lotila, je bila stisnjena ob zid (podobno kot Irska, Ciper ali Grčija) oziroma na nakovalo med neznosnim pritiskom finančnih trgov na eni in neznosnim pritiskom EK in ECB glede primerne oblike državne pomoči bankam na drugi strani.
  3. Tedanje vodstvo ministrstva za finance (MF) ni imelo velike izbire, moralo je slediti navodilom nižjih uradnikov EK, ki so mu z navodili prek elektronske pošte “popravljali” novelo zakona o bankah (ZBan) tako dolgo, dokler ZBan ni omogočal izvedbe vnaprej določenega “scenarija”, torej popolnega izbrisa vseh dotedanjih bančnih lastnikov kot tudi lastnikov hibridnih in podrejenih vrednostnih papirjev.
  4. Nato v zgodbo vstopi BS, ki je dobila zelo jasen “scenarij”, kaj mora narediti – t.j. izbris vseh lastnikov delnic in podrejenih obveznosti (to je bilo predeterminirano s samim sprejemom ZBan). In ko je BS najela ugledne mednarodne revizorske hiše, da (kakopak po “mednarodnih računovodskih standardih”) pregledajo kvaliteto sredstev (AQR) v bančnih aktivah, je bil njihov mandat jasen: ravno dovolj nizka ocena vrednosti bančne aktive, da bo nato ocena primanjkljaja kapitala lahko ustrezno velika. In nato so se te ugledne mednarodne revizorske hiše tako dolgo igrale s parametri vrednosti posameznih vrst sredstev, da je bil njihov končni znesek v posameznih bankah natanko takšen, kot je bil “potreben”.
  5. In te ocene vrednosti sredstev so nato kot input vstopile v makro stresne teste, ki so nato (po seveda ustrezno dramatično slabem, “adverse” scenariju), “izpljunili” iz modelčka natančno prave ocene kapitalskih lukenj v bankah. Kapitalske luknje so morale biti natanko tako velike, da je bilo mogoče izbrisati vse lastnike delnic in podrejenih obveznosti.
  6. In ta “mokra vaja” oziroma modelsko simuliranje “pravih izidov” se je v nekaj iteracijah pač ponavljalo tako dolgo, dokler niso iz modelčka padle natanko prave številke.

Prosim, popravite me, če sem se v sami osnovni zgodbi zaradi grobe poenostavitve kje zmotil.

Tukaj ni neke velike filozofije. Pač pritisnjeni ob zid, sta politika in BS morale narediti, kar so jima naročili v Bruslju in Frankfurtu.

Toda ne glede na “zunanjo prisilo” tukaj zame nastopijo najmanj trije problemi:

  1. Ali ta “zunanja prislila” pomeni tudi, da so bili vsi postopki izpeljani zakonito in v skladu z ustavo? Je v demokratični državi ustavno dopustno, da zakone prek elektronske pošte “pišejo” nižji uradniki neke mednarodne inštitucije? Je dopustno, da je nek zakon napisan protiustavno, tako da za nazaj “briše” pravice, pridobljene po drugem zakonu? Je dopustno zakon interpretirati tako, kot da se je neki dogodek (stečaj banke) zgodil, čeprav se ni?
  2. Če je bila kapitalska luknja preveč naračunana, se je država na finančnih trgih morala zadolžiti za precej več, kot je bilo potrebno, in to po zelo visoki obrestni meri. Kar pomeni, da je zaradi previsoko izračunane bančne luknje tudi javni dolg previsok in previsoke so obresti, ki jih plačujemo za dolg. Kar pomeni, da mora vlada vsak mesec nekje bodisi pobrati več davkov ali porezati več izdatkov, da lahko financira te višje stroške servisiranja obresti. Denimo, da je bila (hipotetično) kapitalska luknja v bankah ocenjena za 1 milijardo evrov višje, kot bi bilo potrebno. To pomeni, da bi ob 5% obrestni meri v 10 letih plačali za 295 mio evrov več obresti, kot bi jih, če kapitalska luknja ne bi bila previsoko ocenjena.
  3. Če je bila neka banka preveč kapitalizirana (denimo za 700 namesto za 200 mio evrov) in če to banko (v skladu z zavezo do EK) po hitrem postopku prodamo za denimo 200 mio evrov, bomo kupcu dali darilo v višini 500 mio evrov. In tukaj nastopi še drugi problem za davkoplačevalce: plačujemo višje davke za zadolžitev za dokapitalizacijo neke banke, vendar tega zneska ob morebitni prenizki prodajni ceni ne bomo dobili povrnjenega.

To so stvari, ki mene v tej “aferi BS” begajo in motijo. In zaradi tega menim, (1) da je potrebna preiskava vseh postopkov MF in BS, (2) da je potreben forenzični pregled nastajanja zakonodaje in drugih aktov, ki so omogočili takšen način sanacije bank in (3) da je potreben forenzični pregled vseh postopkov, vseh sprememb metodologije in vseh vmesnih poročil pregledov kvalitete sredstev v bankah (med avgustom in novembrom 2013) in makro stresnih testov, ki so jih za BS izvajale ugledne mednarodne revizorske hiše.

Potrebna je parlamentarna in potrebna je kriminalistična preiskava. Potrebna je zato, da bomo državljani in davkoplačevalci vedeli, kaj se je dogajalo in kaj to pomeni za naše denarnice. Potrebna je zato, da bodo lahko popravljene morebitne krivice, ki (če) so se zgodile nekaterim posameznikom zaradi morebiti nezakonitih in protiustavnih postopkov.

Super, če so bili vsi postopki izvršeni v skladu z zakoni in ustavo. Če niso bili, pa moramo to vedeti, zmanjšati stroške za davkoplačevalce in popraviti morebitne krivice.

_________

* Razkritje:

Po mojem najboljšem vedenju nisem v konfliktu interesov. Ne jaz ne moja družina nismo (in nismo bili) lastniki nobene bančne delnice ali podrejene obveznosti. Ne poznam nobenega “izbrisanca” in nisem v poslovnem odnosu z nobenim podjetjem ali osebo, ki bi imela v tej zadevi konflikt interesov. In nisem na plačilni listi nobene lobistične organizacije.

One response

  1. Na začetku pod 2. točko pišete, da je bila država že stisnjena ob rob. Lahko, da se motim ampak menim, da bi tudi 2012 (čeprav prepozno) lažje izpeljali ustrezno dokapitalizacijo, če nebi najprej Šušteršič začel govoriti o tem, da država ne bo dala v banko niti evra. Pa še glede dostopa do sredstev na trgu. Verjetno bi v primeru sprejetja reform v letu 2011 in nekoliko bolj diplomatski drži premierja Janše Slovenija sploh ne imela kakšnih resnih problemov pri dostopu do sredstev. Tako, pa so trgi leta 2011 ugotovili, da se v SLO ne da izpeljati reform, Janša je govoril o bankrotu in rezultat je znan. ?

%d bloggers like this: