Filip Batič & Živa Debevec

Zakaj si tajkuni kupujejo medije? Kakšne koristi si od tega obetajo? In najpomembneje, ali te koristi tudi zares materializirajo, torej, se jim nakup medijev splača?

Kakšen vpliv pa sta imela Petan in Šrot na stanje medijskega poročanja v Sloveniji? Kako je njuna finančna in lastniška vpletenost v tiskanih medijih vplivala na uredniško svobodo povezanih medijev pri poročanju o njunih spornih poslih? Kako se ta povezava odraža predvsem v intenziteti in »tonu« poročanja povezanih medijev o njunih spornih poslih? V najini raziskavi ugotavljava, da se jima je po teh kriterijih lastništvo medijev kar obrestovalo, pa čeprav je eden končal v zaporu, drugi pa se resnim preiskavam še uspešno upira.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Visoka pričakovanja in zahteve za dvig plač javnega sektorja, so razumljivo sprožile tudi veliko nasprotovanja. Tako smo v medijih lahko prebrali kar nekaj argumentov s katerim je Gospodarska zbornica dokazovala, da so zahteve neupravičene, da je masa plač v javnem sektorju celo previsoka glede na sposobnosti našega gospodarstva. Srž takšnega razmišljanja se skriva pravzaprav v izjavi gospodarskega ministra, da “v vladi poteka ustvarjalni konflikt proizvodnega in potrošnega sektorja” (Delo, 3.2.2018). Poglejmo to izjavo in nekaj argumentov GZS nekoliko podrobneje.

Po mnenju ministra ter tudi večine gospodarstvenikov, imamo torej gospodarske dejavnosti, ki proizvajajo, ustvarjajo, na drugi strani pa dejavnosti, ki ta ustvarjen dohodek trošijo, zapravljajo. Ker največji del javnega sektorja predstavljajo zaposleni v izobraževanju in zdravstvu, takšno razmišljanje pomeni, da lahko zaposleni v šolah, bolnicah ali tudi na policiji in občini zaslužijo (potrošijo) toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Takšno sklepanje seveda ima svojo logiko, ampak je temu res tako?

Kakšna je pravzaprav razlika v ustvarjanju ali trošenju med zdravnikom, ki operira kolk za denimo tisoč evrov in slikopleskarju, ki nam za ta denar prebeli stanovanje? Res slednji ustvarja, kar potem zdravnik potroši? Slikopleskar se seveda uvršča v sektor gospodarstva, ki ustvarja dodano vrednost, a tudi zdravnik je s svojim posegom na podoben način ustvaril dodano vrednost. Razlika je dejansko samo v tem, da smo slikopleskarja plačali iz neto prejemka, zdravnika pa iz zdravstvenega zavarovanja, ki pa nam ga je delodajalec že odtegnil od našega celotnega zaslužka (bruto plače).

Nadaljujte z branjem→

• Corporate governance and short-termism – Flip Chart Fairy Tales
• No one who preaches ‘free trade’ really practices it – Pankaj Mishra
• What do trade agreements really do? – Dani Rodrik
• Angus Deaton on the Under-Discussed Driver of Inequality in America – ProMarket
• Labor Market Impacts of Universal and Permanent Cash Transfers: Evidence from Alaska – Jones & Marinescu
• The size and composition of fiscal adjustment matter for inequality – VoxEU
• The effects of 137 minimum wage hikes, in one chart – Christopher Ingraham
• US History and the Path to European Integration – Tim Taylor
• Confidence and Crashes – Roger E. A. Farmer
• What Bitcoin Reveals About Financial Markets – John Quiggin
• What Do Cryptocurrencies Have to Do with Trust? – Liberty Street
• Fisherian Decomposition of Interest Rate Increase – Econbrowser
• Technology, power & ideology – Chris Dillow

Drago Babič

Pred dobrim tednom sem tukaj pisal o ekonomski učinkovitosti našega inovacijskega sistema (tukaj). V zaključku sem se pritoževal, da pri nas ne razpolagamo z bolj podrobnimi podatki o tem, čeprav bi jih naši uradniki morali imeti. Jih je pa izbrskal v Eurostatu in nekaj podatkov objavil na tem blogu (tukaj).

Kot izgleda, se tudi naši uradniki, zadolženi za inovacijski sistem, tudi pri navadnem zbiranju podatkov raje zanašajo na možgane iz Bruslja, kot na svoje. Inovativnost pa taka!

Vendar bi se ob branju Eurostatovih analiz (tukaj) morali vsi skupaj zamisliti. Osebno ne delim Jožetovega optimizma, češ, da pri dinamiki inovativnosti ne zaostajamo veliko za povprečjem v Evropski uniji. V povprečju je to res, vendar je to povprečje kot golaž s polento – eden dobi samo polento, drugi pa meso.

Nadaljujte z branjem→

Aaron Klein iz Brookingsa je napisal čudovit uvodnik o perverznosti sistema, v katerem živimo. O perverznosti sistema, v katerem banke, zavarovalnice, trgovine in ponudniki drugih storitev dajejo veliek popuste premožnejšim strankam, medtem ko morajo tisti od sredine plačne in premoženjske lestvice navzdol plačevati polne cene ali stroške proizvodov in storitev. Medtem ko se revnejši tepejo za točke na raznih premijskih karticah v supermarketih, pa posamezniki, ki so bolj znani ali premožni, dobijo skorajda avtomatično velike popuste kjerkoli se pojavijo – pri vodenju bančnih računov, pri sklepanju zavarovanj, pri nakupih od bele tehnike do avtomobilov.

Sistem, v katerem revnejši dejansko subvencionirajo popuste premožnješim, je perverzen. Hkrati pa v hudičevem ciklu samo še poglablja razlike v neenakosti.

Being poor is expensive. This problematic paradox is evident with basic financial services. And judging by Bank of America’s recent decision to impose fees of almost $150 a year on what were free checking accounts, the problem is getting worse. Too bad (almost) no one is paying attention.

Nadaljujte z branjem→

Pa ni vse tako črno, kot se nam zdi. Po podatkih Eurostata je Slovenija glede dinamike (izboljševanja) inovativnosti naših subjektov tesno sledi povprečju EU-28. Indeks je narejen kot primerjava spreminjanja kazalcev inovativosti posamezne države (od človeškega kapitala, vlaganj v RR, podpornega okolja, do rezultatov vlaganj v obliki inovacij in novih izdelkov) glede na povprečje EU. Slovenija je od leta 2010 inovativnost povečevala po zelo podobnem tempu kot povprečje EU-28 (skoraj 100% v skladu z dinamiko EU-28), ki ga seveda najbolj poganjajo razvite države. Slovenski subjekti so po izboljševanju inovativnega podpornega okolja in njegovih rezultatih precej boljši tako od vseh ostalih novih članic EU kot tudi od vseh mediteranskih članic EU (z izjemo Francije).

Nadaljujte z branjem→

Blaž Zgaga je objavil zanimiv članek o stanju v slovenskih medijih. O stanju, ki je v bistvu posledica sprememb v njihovem lastništvu. Skozi zadnjih 15 let je večina medijev šla skozi lastniško tranzicijo in večina pristala bodisi v lastništvu že obsojenih kriminalcev ali mogotcev, ki so v kriminalističnih preiskavah, bodisi jih lastniško obvladujejo osebe, ki so povezane s (domačimi in tujimi) političnimi strukturami sumljivega slovesa. Očitno je, da si poslovneži ali politiki na slabem glasu kupujejo medijske izpostave. Zakaj to počnejo, je najbrž bolj ali manj jasno, čeprav gre seveda zgolj za špekulativna razmišljanja.

Česar Blaž v tem članku ni načel, vendar je ključno, je vprašanje, ali se je poslovnežem in politikom na slabem glasu ta lastniški vstop v medije splačal. So si s tem kupili “mir” oziroma bolj naklonjeno poročanje? No, s tem vprašanjem sta se ukvarjala dva moja študenta za magistrsko nalogo in njune ugotovitve na podlagi empirične raziskave so v skladu s pričakovanji.

Več sledi.

Nadaljujte z branjem→

Na januarskem srečanju Ameriške zveze ekonomistov (AEA) je John Weeks, imel izvrstno predavanje o povezanosti med ideologijo prostega trga in demokracijo. Z zgodovinsko analizo je pokazal, kako je kapital skozi različne cikle prek uvajanja pravil vplival na eliminacijo demokratičnih načinov odločanja. Formalna pravila (glede inflacije, proračunskega deficita itd.) jemljejo demokratično izvoljenim predstavnikom pravico do diskrecijskih ukrepov in efektivno zmanjšujejo demokracijo. In kot je običajno, to ideologijo poganja interes kapitala. Kapital se najbolje počuti v avtoritarnem režimu, v katerem delo nima besede in v katerem vlade ne posegajo v tržne izide z različnimi davčnimi in socialnimi politikami.

In to je natanko tisto, kar smo v zadnjih 10 letih doživeli v evrskem območju. Dobili smo pravila, ki so eliminirala demokracijo – v korist finančnega sektorja in njegovih lastnikov ter na škodo socialnih politik in države blaginje in enakosti možnosti za vse.

Spodnji tekst je povzetek Weeksovega predavanja.

The rise of financial capital, which began in the 1970s, has returned us to the capitalist authoritarianism that flourished in the 1920s and 1930s. As Rothschild argued 70 years ago, market competition is the source of authoritarian rule, and by its nature competition among oligopolies extends into social and political conflict. It is too narrow and insufficient analytically to treat competition – the movement of capital – as exclusively or even primarily an economic process.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Odmevne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti referendumske zakonodaje predsednik vlade Miro Cerar in njegova vlada očitno ne razumeta in trdovratno nadaljujeta z ignoriranjem ekonomske, gradbene in pravne stroke. Nadaljuje se medijsko širjenje propagandnih neumnosti, kako brez šepavega zakona ni mogoče graditi drugega tira in kako brez madžarskega prevzema beneficijev v slovenski logistiki ni mogoče priti do pridobljenega evropskega denarja. Na resna opozorila Ustavnega sodišča politika odgovarja s političnimi parolami in radikalnim zavračanjem poglobljenega strokovnega razmisleka, kaj je dobro in prav za javni interes in ali res nismo sposobni zgraditi 27 km proge brez uzakonjene možnosti sistemskih zlorab javnega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Rast produktivnosti se trendno upočasnjuje. O tem, da ekonomisti za to nimamo zadovoljujoče razlage, sem že pisal tukaj. Imamo en kup parcialnih teorijc, v bistvu pa se nikomur ne sanja, zakaj se kljub tehnološki revoluciji (IT), avtomatizaciji in robotizaciji proizvodnje ter selitvi delovno intenzivne proizvodnje proti Jugu ali Vzhodu, kar vse zmanjšuje obseg delovne sile v proizvodnji in bi načeloma moralo povečevati produktivnost dela doma, rast slednje kljub temu trendno upočasnjuje.

No, Tim Harford je pred tedni prišel z novo teorijo, ki se na prvi pogled zdi butasta, ker je v nasprotju z vsem, kar bi intuitivno pričakovali. Pravi, da rast produktivnosti upada ne KLJUB, pač pa ZARADI množične uvedbe pametnih telefonov in računalnikov. Njegova teza je, da splošna razširjenost računalnikov zmanjšuje stopnjo specializacije, ker zdaj lahko vsak sam napiše pismo, naredi preračune, pripravi prezentacijo, on-line plača račune, prej pa so to počeli specialisti. Ob tem pa nas pametni telefoni in računalniki s konstantnimi distrakcijami (nova pošta, facebook, twitter sporočila, instagram itd.) odvračajo od dela in nas delajo manj produktivne.

Nadaljujte z branjem→