Filip Batič & Živa Debevec

Zakaj si tajkuni kupujejo medije? Kakšne koristi si od tega obetajo? In najpomembneje, ali te koristi tudi zares materializirajo, torej, se jim nakup medijev splača?

Kakšen vpliv pa sta imela Petan in Šrot na stanje medijskega poročanja v Sloveniji? Kako je njuna finančna in lastniška vpletenost v tiskanih medijih vplivala na uredniško svobodo povezanih medijev pri poročanju o njunih spornih poslih? Kako se ta povezava odraža predvsem v intenziteti in »tonu« poročanja povezanih medijev o njunih spornih poslih? V najini raziskavi ugotavljava, da se jima je po teh kriterijih lastništvo medijev kar obrestovalo, pa čeprav je eden končal v zaporu, drugi pa se resnim preiskavam še uspešno upira.

Že vse od 1990-ih let se pojavljajo polemike na temo lastniške koncentracije medijev v rokah posameznih zasebnikov ali združb. V želji po obvladovanju medijskega trga tako velika podjetja, ki po dejavnosti niso povezana z mediji, prevzemajo po velikosti v primerjavi z njimi mnogo manjše medijske hiše in jih združujejo v konglomerate, ki so precej lažje obvladljivi.

Dober primer so ZDA, kjer v zadnjih letih manj kot deset medijskih gigantov (med njimi tudi General Electric, News Corporation, The Walt Disney Company, Viacom, Time Warner, CBS) nadzira kar 90 odstotkov vseh medijskih vsebin. Za primerjavo, v 1980-ih letih je 90 odstotkov medijskih vsebin nadziralo kar 50 podjetij.

V Avstraliji je med mediji najbolj odmevna oseba Rupert Murdoch, poznan kot medijski mogotec, ki večinsko nadzira kar 130 časopisnih hiš, 50-odstotno pa še 16-ih drugih. Poleg tiskanih nadzira tudi spletne medije in izdaja več kot 30 revij po celotni Avstraliji. Tudi v Veliki Britaniji obvladuje velik del medijskega prostora; med drugim ima v lasti vplivna časopisa The Times in The Sunday Times.

V Italiji podobno vlogo kot Murdoch igra Silvio Berlusconi, saj je lastnik največje zasebne TV hiše Mediaset, ki je po tržnem deležu takoj za italijansko državno medijsko hišo RAI. V lasti ima tudi največjo založniško hišo Montadori ter največjo italijansko oglaševalsko agencijo Publitalia. Berlusconi z več kot 50-odstotnim lastništvom obvladuje tudi največjo špansko medijsko hišo Teleinco.

Podobno je bilo v zadnjih nekaj letih zaslediti tudi v Sloveniji. Koncentracija lastništva medijev se je v Sloveniji najbolj odražala pri dveh zasebnih skupinah podjetij: pri Skupini DZS pod okriljem Bojana Petana, ki je do nedavnega neposredno lastniško obvladoval medijsko hišo Dnevnik in pri Skupini Laško pod okriljem Boška Šrota, ki je prevzel tudi medijsko hišo Delo in do nedavnega lastniško obvladoval ČZP Večer.

Kaj je torej skupno osebam kot so Murdoch in Berlusconi ter Petan in Šrot? Vsi primarno ne izhajajo iz medijske industrije, pač pa so v njo vstopili naknadno, ko so zaradi takih in drugačnih razlogov začutili potrebo po ustvarjanju in vzdrževanju dobrega javnega mnenja.

Tuja literatura in raziskave so na tovrstne povezave v zasebnem sektorju precej skope, saj se večinoma osredotočajo na povezavo javnega sektorja in medijev. V preteklosti je bil tako primarno močno izpostavljen problem prevelikega posega države v poročanje medijev in s tem povezano vprašanje svobode govora in tiska. Povezavo med lastništvom in finančnimi izdatki ter poročanjem medijev o državnih korupcijskih škandalih je najboljše uspela dokazati argentinska raziskava Di Telle in Franceschellija. Dokazali so namreč, da finančna odvisnost medijev preko izdatkov za oglaševanje s strani države (pričakovano) močno negativno vpliva na objektivnost in pripravljenost na poročanje medijev o državnih škandalih.

Kakšen vpliv pa sta imela Petan in Šrot na stanje medijskega poročanja v Sloveniji? Kako je njuna finančna in lastniška vpletenost v tiskanih medijih vplivala na uredniško svobodo povezanih medijev pri poročanju o njunih spornih poslih? Kako se ta povezava odraža predvsem v intenziteti in »tonu« poročanja povezanih medijev o njunih spornih poslih?

Kljub dejstvu, da so tiskani mediji že nekaj let v zatonu in ne najbolj profitabilni, pa se odpira vprašanje, s kakšnim namenom tajkuni iz zasebnega sektorja koncentrirajo medije pod svojim okriljem, glede na to, da očitno ne gre za ekonomske vzvode in želje po maksimizaciji dobička. V raziskavi (v okviru magistrske naloge), ki sva jo pred kratkim izvedla na primeru slovenskih tiskanih medijev sva ugotovila, da so mediji dober kanal, s katerim si tajkuni operejo svoje ime in tako vplivajo na javno mnenje. Investicija v medije se je tako Bojanu Petanu, kot tudi Bošku Šrotu očitno izplačala.

Z investicijo v medije tako na eni strani misliva nakup večinskih lastniških deležev medijev, na drugi strani pa tudi izdatke za oglaševanje s strani skupine podjetij v lastniško povezane tiskane medije (denimo izdatke podjetij v Skupini Pivovarne Laško za oglaševanje v Delu in Večeru). Rezultati najine analize kažejo, da sta obe povezavi (neposredna lastniška in prek izdatkov za oglaševanje) imeli za posledico, da se je o Petanu pisalo precej manj, ko pa se je pisalo, pa ga je to pisanje močno favoriziralo. O Šrotu se je sicer pisalo količinsko precej več, vendar so »lastni« mediji z veliko količino subjektivnih člankov hkrati »relativizirali« problem oziroma »polirali« njegovo javno podobo.

Torej odmik od javnega v zasebno lastništvo medijev še ni zadosten pogoj za neodvisnost poročanja. Medijem dodatno neodvisnost jemlje velika finančna odvisnost preko izdatkov za oglaševanje, ki v največji meri prihajajo ravno od lastniško povezanih podjetji. Mediji tako, zaradi svoje lastniške in finančne odvisnosti, postajajo aparat za vpliv na javno mnenje in ne opravljajo več svoje primarne funkcije raziskovalnega novinarstva. Če se osredotočimo na Slovenijo, se torej odpira pomembno vprašanje o prihodnosti slovenskih tiskanih medijev, njihovi avtonomnosti in morebitnih novih modelih financiranja, ki bi medijem omogočali večjo svobodo in nevtralno raziskovalno vsebino, vendar jim še vedno omogočali ekonomsko preživetje.

V splošnem se zdi, da je Petanu in Šrotu njun »izlet« v medije kratkoročno obrodil želene sadove, saj sta s tem oba vplivala, da so lastni mediji pristransko poročali o njunih spornih poslih. In to kljub dejstvu, da je danes Šrot pravnomočno obsojen in prestaja zaporno kazen, Petan pa je vedno na očeh javnosti zaradi svojih domnevnih spornih poslov. Lastništvo nad mediji sicer ni pomagalo oprati njunih imen, ali ju obvarovati pred zaporom, jima pa je pomagalo bodisi pri izvajanju njunih poslovnih nakan bodisi prikrivanju njunih spornih poslov ali blaženju negativnih medijskih odzivov nanje. Ključno pa je, daju to osebno ni stalo nič, saj sta svoj medijski izlet financirala s sredstvi prevzetih podjetij.