Ta nesrečna inovacijska neučinkovitost našega gospodarstva

Drago Babič

Pred dobrim tednom sem tukaj pisal o ekonomski učinkovitosti našega inovacijskega sistema (tukaj). V zaključku sem se pritoževal, da pri nas ne razpolagamo z bolj podrobnimi podatki o tem, čeprav bi jih naši uradniki morali imeti. Jih je pa izbrskal v Eurostatu in nekaj podatkov objavil na tem blogu (tukaj).

Kot izgleda, se tudi naši uradniki, zadolženi za inovacijski sistem, tudi pri navadnem zbiranju podatkov raje zanašajo na možgane iz Bruslja, kot na svoje. Inovativnost pa taka!

Vendar bi se ob branju Eurostatovih analiz (tukaj) morali vsi skupaj zamisliti. Osebno ne delim Jožetovega optimizma, češ, da pri dinamiki inovativnosti ne zaostajamo veliko za povprečjem v Evropski uniji. V povprečju je to res, vendar je to povprečje kot golaž s polento – eden dobi samo polento, drugi pa meso.

V nadaljevanju podrobneje analiziram nekatere podatke iz tega inovacijskega golaža:

Najboljši smo pri človeških virih, kjer presegamo povprečje EU pri visokošolskih diplomantih za 24%, pri doktorjih znanosti pa celo za 84%!

Slabi smo pri uporabi teh kadrov v poslovni sferi. Pri skupnem zaposlovanju teh kadrov dosegamo 74% povprečja EU, pri zaposlovanju v hitro rastočih inovativnih podjetjih pa smo le pri 57% EU povprečja.

Nadalje zaostajamo pri povečevanju prodaje obstoječih družb, ki izhaja iz inovacij, kjer dosegamo 74% povprečja, pri čemer so inovacije vgrajene v glavnem v obstoječe proizvode. Še posebno zaostajamo pri izvozu novih inovativnih storitev, kjer dosegamo le mizernih 33% EU povprečja.

Najslabši smo pri podpornem finančnem okolju, kjer dosegamo le 48% povprečja EU, pri financiranju z rizičnim kapitalom pa katastrofalnih 12% povprečja EU!

Sklepi, ki sledijo iz teh podatkov, so zaskrbljujoči:

  • razvojnega potenciala, ki ga naš raziskovalni in visokošolski pedagoški sistem proizvaja, ne uspemo primerno vnovčiti na trgu. Kljub finančni podhranjenosti visokega šolstva in državne raziskovalne dejavnosti imamo (kar je zelo pohvalno) veliko produkcijo visokošolskih izobražencev, še posebno doktorjev znanosti. Ti pa očitno ne najdejo zaposlitve doma in se jih veliko izseljuje oziroma zaposli izven stroke. Vprašanje pa je, kakšne profile šolamo. Zanesljivo premalo tistih, ki so sposobni izvajati inovacije.
  • ekonomski izkoristek celotnega inovacijskega sistema skozi prodajo je relativno slab, saj dosega 74% EU povprečja. Kolikor toliko je v redu povečevanje prodaje kot rezultat novih proizvodov za trg ali za podjetja (91% povprečja EU), zelo slaba pa je prodaja oziroma izvoz novih inovativnih storitev (le 33% povprečja EU).
  • obstoječa domača podjetja kljub obilnem financiranju inovacij (za 24% nad povprečjem EU) običajno ne sežejo dlje kot do izboljševanja obstoječih proizvodov in ne uspevajo učinkovito nadomeščati starih, obstoječih proizvodov, ki so v tržnem zatonu, z novimi. To pomeni, ali da kljub velikim vlaganjem tega ne znajo, ali pa (bolj verjetno) da so vlaganja v RR v poslovnem svetu preveč napihnjena in pomenijo pravzaprav navadno davčno skrivanje.
  • start-up scena je kljub množici inkubatorjev, tehnoloških parkov in raznih podpornih shem šibka. Ni ustreznega rizičnega financiranja, zato niti zaposlovanja in seveda ni ustreznih ekonomskih rezultatov.

Vlada je (v maniri uradnikov, ki imajo možgane v Bruslju, kajti tak zakon bo prinesel koristi predvsem razviti Evropi) pripravila nov predlog Zakona o raziskovalni dejavnosti, ki sicer predvideva bistveno povečanje državnih in EU sredstev za ta namen iz sedanjih 0,5 na 1% BDP, vendar brez sprememb pri politiki vlaganj. To pomeni, da bodo ta sredstva končala v Visokem šolstvu in Inštitutih, namesto da bi jih polovica končala v inovacijah in novih podjetjih. Tako se bo situacija samo poslabšala, povečali bomo proizvodnjo znanja, ki ga naš poslovni sektor ne rabi, in doktorjev, ki se ne bodo imeli kje zaposliti, ker je inovativni poslovni sektor preskromen. Posledično bomo znanje in strokovnjake pospešeno izvažali. Tako bomo sicer dobro idejo povečevanja sredstev za RR pravzaprav spremenili v družbeno škodo v večjem znesku od povečanja državnih sredstev za RR.

In tako bodo meso iz prej omenjenega golaža pojedli tujci, nam bo pa ostala nezabeljena polenta v obliki tehnološko zaostalega gospodarstva.

Taka situacija naravnost kliče po tem, da je potrebno inovacijski sistem postaviti na novo.

Naš predlog ustanovitve Tehnološkega sklada (Tehnološki sklad – nova organiziranost državnega financiranja inovacij), ki ga podpirata tudi Predsednik republike g. Pahor in  SAZU s predsednikom, akad. Bajdom na čelu, bi reševal ravno te probleme.

Ta sklad bi usmerjeval rezultate raziskovalnega delovanja in zaposlovanje novih doktorjev znanosti preko razvoja inovacij iz tehnološkega nivoja TRL2-3 do nivoja TRL6, kar pomeni izdelavo prototipov in tehnologij s tržno preveritvijo, in naprej do nivoja TRL9, kar pomeni delujoče novo visokotehnološko podjetje. Tako bi spodbudili visoko tehnološko start-up sceno in z dodatnim oblikovanjem rizičnega sklada za povratno financiranje novih podjetij pospešili njihovo rast. Lahko pa nove proizvode in tehnologije ponudimo obstoječim gospodarskim družbam, ki se tako mučijo, da bi same kaj takega razvile. Samo polovico od povečanih sredstev za RR, ki jih predvideva nov Zakon o visokem šolstvu, je potrebno usmeriti v ta sklad.

3 responses

  1. Zanimivo bi bilo dobiti odgovor na to, kako na inovacijsko učinkovitost vpliva sama izvedba javnih razpisov za spodbujanje inovacijske dejavnosti. Konkretno, kako, (ne)učinkovitost (alias nesposobnost, brezbrižnost …) izboljšati tudi na MGRT, ki naj bi z razpisom »Spodbude za raziskovalno razvojne projekte 2« (http://www.mgrt.gov.si/si/kako_do_sredstev/objavljeni_razpisi/?tx_t3javnirazpis_pi1%5Bshow_single%5D=1119 )
    skrbelo za točno to, o čemer pišeš v prispevku. Pri treh mesecih (90 dni), ki so si jih vzeli za pregledovanje vlog, zamujajo že za skoraj polovico (45 dni). Pa še vedno nič. Njihovo pojasnilo na koncu linka je sledeče:

    Podaljšan rok za obvestila o izidih javnega razpisa »Spodbude za raziskovalno razvojne projekte 2«

    Na javni razpis »Spodbude za raziskovalno razvojne projekte 2″ je prispelo veliko število vlog, kar podaljšuje postopka pregleda in ocenjevanja vlog. Glede na to se podaljšuje rok, v katerem bodo prijavitelji obveščeni o izidih javnega razpisa.

    Ministrstvo se bo potrudilo, da bodo sklepi o izidih javnega razpisa »Spodbude za raziskovalno razvojne projekte 2« posredovani v čim krajšem času od zaključka zadnjih aktivnosti ocenjevanja.

    Hvala za razumevanje.

    To je le en droben primer. Še bolj zanimiv je primer Strategije pametne specializacije (SPS), ki je podlaga za črpanje EU sredstev v finančni perspektivi 2014-2020. Če bi želeli imeti kontinuiteto pri črpanju EU sredstev, bi morala biti SPS sprejeta in v Bruslju potrjena že v prvi polovici 2013. Kdaj jo je naša vlada dejansko sprejela? Šele septembra 2015 (www.svrk.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/6113/), nakar je šla še v formalno potrditev v Bruselj. Vlada je torej zamudila več kot dve leti, kar pomeni, da je lahko začela s pripravo razpisov šele 2 leti po začetku nove finančne perspektive oziroma da so podjetja lahko prva sredstva počrpala šele 3 leta po začetku finančne perspektive. Drugače rečeno, zaradi vladnih šlamparij lahko naša podjetja pridejo do razvojnih sredstev šele s 3-letnim zamikom kot v drugih EU državah.

    Velik del inovacijske neučinkovitosti pri nas se skriva neučinkovitosti / nesposobnosti vladne administracije, ki naj bi spodbujala razvojno-raziskovalno aktivnost.

  2. Jože,

    Na žalost imamo pri vodenju celotnega sistema, tudi inovacijskega, opraviti s klasičnim paradoksom Petrovega načela: na vrhu piramide imamo vedno manj sposobne, ki pa poizkušajo svoj intelektualni primanjkljaj nadomestiti z vedno bolj birokratsko avtoritativnostjo. Zato imamo več kot 20.000 zakonov in podzakonskih aktov, vsebinsko pa nazadujemo. Birokrati se ukvarjajo sami s sabo, da imajo mir pred stroko vsake toliko ponudijo kritikom kakšen bonboček, kot je v zadnjem predlogu Zakona o RR dejavnosti – povečanje sredstev na 1% BDP.
    Pri delovanju političnega sistema smo prišli do situacije, ko se politični vrh hitro menjuje (zdaj je favorit spet nov obraz – Šarec), za ministre prihajajo vedno novi in vedno manj strokovni ljudje (kdo pameten pa še hoče iti v politiko), zadeve pa vodijo v bistvu birokrati, zaposleni na ministrstvih za nedoločen čas (glej Ministrstvo za infrastrukturo in njegov DRI). Pri RR je še slabše, ker je področje razdeljeno na dve ministrstvi in vladno službo pri predsedniku.
    Tako sceno je spreminjati težko, moraš dobiti volitve z veliko prednostjo in imeti ogromno volje za kaj takega. Zato nam preostane le to, da poizkušamo v predvolilnem času “prodati” strankam kakšno dobro idejo, kot je naš sklad, in upati, da bo to končalo v povolilni koalicijski pogodbi. Ali pa kandidirati na volitvah.

  3. Veseli me, da končno teče diskusija kako oblikovati program za premagovanje tako imenovane »doline smrti« med TRL3 in TRL6 oziroma, kako pripeljati odlične izume naših znanstvenikov do pozitivnega ekonomskega rezultata za našo državo. Glede na izkušnje s tem, ki smo jih imeli pred leti v MORS, pa bi opozoril, da zagotovitev finančnih sredstev v katerikoli fundaciji za ta namen še zdaleč ni dovolj. K razvoju takega »pospeševalnega« sistema je potrebno pristopiti z vsemi atributi. Pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti zajemajo nepoznavanje in podcenjevanje potrebnih organizacijskih oblik, pogodbenih odnosov, posebnih oblik projektnega vodenja, koncentracije kapitala in ljudi v izbrana ožja tehnološka področja (saj kapitala zdaleč ni dovolj za vse ideje, ki jih imamo Slovenci), sistemske integracije tehnologij za skupen cilj (v Sloveniji je to posebej velik problem), in še mnogo drugega. Tak sistem se ne more vzpostaviti samo z enim zakonskim ukrepom in dodelitvijo sredstev. Potrebno ga je razvijati postopoma in dolgotrajno. Enega takih sistemov smo razvijali v MORS, a smo bili na četrtini poti ustavljeni. Trud, ki je bil vložen v prepričevanje ljudi v državni administraciji za drugačen pristop in način dela je težko opisati.
    Dejstvo je, da je za tak podvig potrebna dolgotrajna usmerjena koncentracija kapitala in ljudi, ter močna pozicija in zaščita znanja v okviru mednarodnega sodelovanja, česar razdrobljeno gospodarstvo ni sposobno izvesti. Pri velikosti države kot je naša, je po mojem na osnovi izkušenj z NATO in EDA to mogoče doseči le s primernim trudom, znanjem in usposobljenostjo na ravni države. Za to pa je potrebna politična odločitev ne samo ene stranke ali vlade, temveč dolgotrajna usmeritev vlad ne glede na politično orientacijo. Življenjski cikli od osnutkov do TRL9 namreč trajajo šestnajst in več let (IT je izjema).

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: