• Is Pro-Business Reform Pro-Growth? – Evan Soltas
• Why Women’s Voices Are Scarce in Economics – Justin Wolfers
• How Well Do Economists Forecast Recessions? – Unassuming Economist
• Real-time estimates of potential GDP – Jared Bernstein
• What We Know for Sure that Just Ain’t So – Roger E. A. Farmer
• Can Economic Populism Preempt Political Populism? – Dani Rodrik
• Democratising Europe begins with ECB nominations – Thomas Piketty
• Oliver Hart and the Poetry of Economic Theory – ProMarket
• The bitterness of Adam Smith – Branko Milanovic
• Is the Euro Out of Danger? – Tim Taylor
• Economists in public – Chris Dillow
• Republicans Discover Mythical Basis for Regulatory Reform – Regulatory Review

Če želite hitro in dobro analizo danes objavljenega vmesnega poročila (“memo”) Kongresnega odbora za nadzor obveščevalnih služb, ki ga obvladujejo republikanci in katerega objavo je odobril Trump, čemur so (zaradi razkritja občutljivih informacij, metod in oseb) močno nasprotovali v ministrstvu za pravosodje in FBI, se splača prebrati spodnji twitter thread Setha Abramsona (s klikom na tvit).

Tja, kakor običajno pri tako strašansko dramatičnih objavah tako strašansko dramatično pomembnih dokumentov, se zgornji memo, ki naj bi razgalil pristranskost FBI pri raziskovanju ruskega vpletanja v ameriško predsedniško kampanjo, izneveri prav na tej točki. Ne potrjuje pristranskosti FBI in njegovih metod. Pač pa kvečjemu, in najbrž nehote, potrjuje povezave med Trumpovim taborom in Rusijo prek tajnih agentov. Za Trumpa bi bilo bolje, če ta memo ne bi bil objavljen.

Večina ljudi, sploh pa celotna falanga libertarcev, ki prisega na Adama Smitha, zelo selektivno izbira njegova stališča ali pa jih jemlje iz konteksta. Prisegajo na njegovo zavzemanje za osebno svobodo (kar je seveda logično glede na tedanji fevdalizem in nemožnost proste izbire kraja bivanja), na njegovo rohnenje proti državni hiper regulaciji (kar je spet logično glede na tedanjo cehovsko ureditev), govorijo o “nevidni roki” trga (ki jo Smith sicer le bežno omenja) in vlogi države zgolj kot “nočnega čuvaja“.

Pri tem pa povsem zanemarijo, da je Smith stal na stališču (tako kot kasneje Ricardo in Marx), da delo ustvarja presežno vrednost in ne kapital (teorija delovne vrednosti). Da se je (tako kot za njim Ricardo) zavzemal za to, da se plače oblikujejo na podlagi družbenih norm, torej na podlagi tega, koliko je potrebno za zagotovitev spodobnega življenjskega standarda v nekem okolju (ne pa denimo v skladu z imaginarnim konceptom mejne produktivnosti). Da se je zavzemal za zmanjšanje neenakosti, da je rohnel proti moči lastnikov kapitala, njihovemu izkrivljanju konkurence in koncentraciji premoženja in politične moči v rokah bogatih. In da se je, kjer mehanizem trga ni uspel zajeziti egoizma posameznikov, zavzemal za regulacijo konkurence, za regulacijo višine obrestnih mer itd.

Adam Smith je bil kompleten politični ekonomist, zavedajoč se potrebnosti zagotovitve družbenega ravnovesja med politično svobodnimi posamezniki in reguliranimi podjetniki in lastniki kapitala.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred kratkim sta Jože P. Damijan na tem blogu (tukaj in tukaj) in pred njim Jadran Lenarčič v Delu lepo pokazala, kako mačehovska je naša država do našega državnega raziskovalnega področja (ki zajema Univerze in Inštitute) in kako zaostajajo naša vlaganja v RR za drugimi v EU, še posebej za našo sosedo Avstrijo.

Vendar je celotni sistem razvoja in raziskav v državi še bolj razvejan. V primerjavi z državnim sektorjem se namreč še več sredstev za RR obrne v poslovnem svetu, kjer je glavni cilj razvoja in raziskav izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva preko uvajanja inovacij v proizvode in tehnologije. To naj bi vodilo k večjem povečevanju BDP v primerjavi z drugimi državami, kar je eden od osrednjih ciljev slovenske Strategije razvoja do leta 2030.

Zato je pomembno, da se učinkovitost vlaganj v RR redno spremlja in v skladu z rezultati usmerja, pa tudi organizacijsko spreminja, če se pokaže, da kakšen način ali del sistema ni učinkovit. Za naš državni sektor – univerze in inštitute je sistem vrednotenja rezultatov dela preko indeksa citiranosti in pogostih strokovnih ocenjevanj preko ARRS že utečen, za poslovni sektor pa pravih meril nimamo.

Nadaljujte z branjem→

Če gledate zgodovinsko, je odgovor seveda Da. Denimo sredi 19. stoletja, ko je Velika Britanija začela z enostransko ofenzivo s forsiranjem proste trgovine, so ostale države tedanjega razvitega sveta (v Evropi in ZDA) na to akcijo hitro odgovorile s povečanim protekcinonizmom. S carinsko zaščito domače “mlade industrije” pred superiorno britansko industrijo so, v nasprotju z učbeniškimi recepti, uspele spodbuditi domač industrijski razvoj in se ekonomsko razviti. In to velja za vse zahodne države, sedanje članice OECD.

In Dani Rodrik je glede tega podobno pragmatičen, ali če hočete – heretičen. Ja, če države začnejo nekoliko bolje samostojno uravnavati svoje gospodarstvo v skladu s specifičnimi domačimi potrebami, namesto da sledijo nekim učbeniškim ali globalnim “pravilom”, se s tem lahko izognejo ekonomskim šokom, ter posledičnemu porastu socialnega nezadovoljstva in političnih turbulenc, ki nato na površje in na oblast pripeljejo populiste.

Tadej Kotnik (na forumu Financ) odlično relativizira grešnost NLB, ki je obtožena pranja iranskega denarja. Takole pravi (in dejstva mu dajejo prav):

V smislu, da perejo denar? Na stotine takih morda res ni, ampak v primerjavi z grehi Deutsche Bank je NLB svetníca:
– US probing DB for laundering money to Iran www.timesofisrael.co…g-to-iran/
– DB fined for $10 billion Russian money-laundering scheme money.cnn.com/2017/0…index.html
– How DB enabled a dirty offshore bank linked to organised crime and ISIS to move dark money www.buzzfeed.com/tom…dirty-bank
– DB: an International Criminal Organization? global.handelsblatt….ion-767816
itd itd itd

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Po mnenju večine je siva ekonomija eden večjih problemov v družbi in vse države sprejemajo ukrepe, da bi bil njen delež čim manjši. Pod sivo ekonomijo razumemo gospodarsko oz. pridobitno dejavnost od katere udeleženci ne plačujejo davkov. Za urejene države je značilno, da se plačujejo davki od vsakega opravljenega dela ter od vsake potrošnje in s temi zbranimi davki se plačuje zadovoljevanje skupnih potreb vsega prebivalstva od pokojnin, sociale, zdravstva in šolstva do policije, sodstva in parlamenta. Čeprav analize kažejo, da ponekod siva ekonomija tudi dopolnjuje legalno dejavnost in lajša socialne stiske, jo v vseh sistemih preganjajo, ker je tako moralno kot pravno nesprejemljiva.

Do tu se seveda vsi strinjamo, a problem in tudi izvor te dejavnosti se skriva v najbolj banalnem vprašanju, ki ga dobimo npr. ob popravilu počene vodovodne cevi: »želite račun ali bi raje plačali brez njega po nižji ceni?«. Vemo, kakšen je običajen odgovor in na ta način v bistvu podpiramo sivo ekonomijo. Zato v nadaljevanju nekaj pogledov na dejanski vpliv sive ekonomije na gospodarstvo in blaginjo prebivalstva. Prebiramo namreč novice, da je obseg sive ekonomije v Sloveniji tudi 10 milijard evrov in to vodi v splošno prepričanje, da nam nekdo tretji to krade oz. da bi bilo blagostanje državljanov brez tega defekta toliko višje.

Nadaljujte z branjem→

Optimalni odgovor Jakova Faka peščici slovenskih Facebook nacionalistov bi bil, da:

• se pusti pregovoriti in sprejme vlogo zastavonoše slovenske reprezentance na olimpijskih igrah,
• osvoji kolajno, in
• se ob prvih taktih slovenske himne široko nasmehne … in sam pri sebi reče Fak ju!

Nadaljujte z branjem→

Vesoljna slovenska medijska javnost se zgraža nad škandaloznostjo delčka slovenske nacije, ki je načeloma dobronamerno hiper-demokratično izbiro zastavonoše slovenske olimpijske reprezentance prek Facebook populacije ljubiteljev športa izrabila za kanalizacijo nacionalističnih čustev najnižjega ranga. Eden izmed medijev, ki je sicer prvi v vrsti medijev, ki dnevno skrbijo za zniževanje intelektualnih in kulturnih standardov slovenske nacije, je ta nacionalistični izgred označil kot “podalpsko zatohlost“. To je sicer zabavna oznaka in marsikdo se bo ob njej zalotil kimajočega, vendar pa tako kot odločitev vodstva OKS za način demokratične pluralne izbire zastavonoše naše olimpijske odprave povsem zgreši bistvo.

Ta odločitev OKS je bila, kot jo je včeraj označil Gregor Golobič, maloumna. Odločitev za način izbire je bila maloumna, ker je temeljila na napačni predpostavki. Pravzaprav dveh napačnih predpostavkah. Prva je implicitna predpostavka, da je povprečni državljan Slovenije razumen, razgledan in kulturno odprt osebek. Druga pa, da ta povprečen – razumen, razgledan in kulturno odprt – državljan dobro odraža celotno slovensko populacijo. Obe predpostavki sta že v osnovi zgrešeni.

Nadaljujte z branjem→