Miha Mazzini je edini (itak) lucidno ugotovil, kam nas pelje smetana naših vrlih gospodarstvenikov in njihova lobistična vrhuška, ki se tako borita proti dvigu minimalne plače. Želita, da smo s ceno dela konkurenčni s Kitajsko. Vodstvo kitajske komunistične partije stremi navzgor, ogromno vlagajo v razvoj in infrastrukturo, za našo gospodarsko elito pa so to nepotrebni javni izdatki in raje rine navzdol h Kitajski izpred desetletij. Še nekdanje komunistično vodstvo naše države je bilo bolj ambiciozno od te naše sodobne gospodarske elite.

Po diskreditirani Sonji Šmuc je na plan priplaval nov adut. Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

…

Ustavite se, sprostite napeta ramena, vdihnite, izdihnite. Ponovimo delovni moto gospoda Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije, zapisan poenostavljeno, a točno: “tekmujemo s Kitajci“.

Če tekmujemo s Kitajci, smo se uvrstili med tretji svet, torej delovna sila mora biti poceni. Če pri najnižji plači 350 evrov bruto zvišamo socialno pomoč za 34 evrov, se pa res “nikomur ne bo več ljubilo delati”, kot so medije in splet polnile propagandne akcije.

Obstajata dve rešitvi problema:

1. s kitajsko vlado dosežemo dogovor in oboji hkrati zvišamo minimalno plačo,
2. nehamo tekmovati s Kitajsko.

Nadaljujte z branjem→

O tem sem sicer pisal že pred štirimi leti v Kako je Kanzas iz republikanskega davčnega paradiža padel na rob bankrota. Davčni eksperiment, ki si ga je v letih 2012-2013 privoščil nekdanji republikanski guverner Kanzasa Sam Brownback, je krasen učbeniški primer falirane trickle-down ideologije. Mokre sanje: drastično znižanje davkov podjetjem in premožnim naj bi povečalo investicije in povzročilo gospodarski razcvet. Rezultat je bil nasproten: velik padec v davčnih prihodkih je zahteval krčenje javnih izdatkov in s tem ohladitev rasti, krivulja zaposlovanja je namesto navzgor, zavila navzdol. Končalo se je s političnim dizastrom za republikance: najprej je republikanska večina v kanzaškem kongresu – kljub vetu guvernerja iz iste stranke – davčne stopnje vrnila nazaj na izhodiščno stanje, nato je guverner Brownback raje izpustil boj za ponovno izvolitev, njegov klon Kris Kobach s praktično identičnim programom pa je grdo izgubil bitko za izvolitev.

Trickle down doktrina je pač zgolj in samo falirana ideologija. Ni delovala pod Reaganom in nikjer drugje kasneje. Pri nas jo je letos pred volitvami striktno zagovarjala NSi in jo tudi spravila v osnutek koalicijske pogodbe. Pri tem pa je treba vedeti, da je dajanje davčnih odpustkov podjetjem in premožnejšim le prvi korak, ki se ga nato zaradi upada davčnih prihodkov uporabi kot argument za krčenje javnih izdatkov za socialo, zdravstvo in šolstvo. Da bi slednje lahko sprivatizirali oziroma denar skanalizirali na zasebne zavarovalnice in zasebne ponudnike storitev. Trickle-down doktrina ima pač zelo jasno definirane ideološke cilje.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Vlada je pred kratkim vložila v parlamentarno proceduro dopolnitve Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (ZIPRS1819). Pred tem se je vnel pravi spopad med strankami koalicije, v kateri je prednjačila SAB, koliko naj bi ta zakon koristil upokojencem. Konkretno, ali bi preko letnega dodatka upokojencem v naslednjem letu dodali 18 ali 40 mio. Na koncu je prerekanje prekinil finančni minister, ki je uveljavil nižjo številko. Ob vsem tem je jasno, da gre le za vihar v kozarcu vode, predvsem pa za ustvarjanje megle, ki naj bi prikrila prave dileme. Omenjen predlog sprememb zajema le 65 mio povečanja in obenem 60 do 100 mio zmanjšanja stroškov vseh javnih blagajn, torej naj bi bil neto efekt privarčevanih 15 do 35 mio. Če upoštevamo, da je celoten znesek prihodkov vseh javnih blagajn na nivoju države (proračuna ožje države, ZPIZ in ZZZS) 17.600 milijonov, je to le kaplja v morje.

Nadalje, ta zakon ne rešuje glavnega problema, to je rebalansa proračuna države za leto 2019, na kar nas poziva Evropska komisija (EK), niti ne pomaga pri oblikovanju proračunov ostalih javnih blagajn, pokojninske in zdravstvene, ki sta zaradi transferjev neločljivo povezana s proračunom ožje države. Poleg tega nič ne pove o realizaciji proračunov javnih blagajn za letošnje leto 2018, za kar bo treba v kratkem polagati račune.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek, 23. 11. 2018 , je spletni portal Požareport objavil članek z bombastičnim naslovom JP Damijan grozil direktorju Unicredita, da bo obračunal z njim, če mu ne konvertira kredita iz švicarskih frankov v evre?!, v katerem je navedeno, citiram: « … sedanji kandidat za guvernerja – kot pravijo številni viri – je šel na Unicredit in začel groziti Stefanu Vavtiju, danes predsedniku uprave banke Unicredit, da bo z njim “obračunal”, če mu ne konvertirajo kredita iz švicarskih frankov v evre.«

Ta trditev je seveda, ob tem, da je absolutno neresnična, tudi absurdno nelogična (le zakaj bi nekdo šel grozit predsedniku uprave neke banke, če pa imajo vse banke pripravljene ponudbe za konverzijo kreditov iz frankov v evre?!?). Komitent Unicredit banke Slovenija sem že več kot 15 let in vedno smo imeli zgledne poslovne odnose, zato nas je vse – tako mene, kot moje kontaktne osebe na banki in vodstvo banke – neprijetno presenetilo tovrstno povsem neosnovano širjenje laži. Na uredništvo Požareporta sem v skladu s 26. in 27. členom zakona o medijih poslal zahtevo za popravek in opravičilo, s priloženim e-sporočilom g. Štefana Vavtija, predsednika uprave Unicredit banke Slovenija, ki seveda zanika tovrstne izmišljotine navedenega portala (glejte spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V nadaljevanju sem nato v treh člankih predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. Dotaknil sem se tudi produktivnosti v javnem sektorju v povezavi z vplivom na višino plač. Nato sem prikazal nekaj natančnejših podatkov o dosedanjem gibanju plač v JS, v zadnjem tekstu pa predstavljam predvsem možnosti, ki jih imamo pri dogovoru o bodočem gibanju plač.

V prejšnjem tekstu smo ugotovili, da je od lanskih skupnih 17,1 milijarde evrov javnofinančnih prihodkov država namenila slabo četrtino (23 %) oz. 3,94 milijarde za plače javnih uslužbencev. Na naslednji tabeli pa je prikazano, kako so se ti izdatki gibali v zadnjih letih ter tudi, kakšne so realne ocene in tudi možnosti za letos ter naslednji dve leti glede na predvideno gospodarsko rast (po projekcijah UMAR). Odstopanje bi bilo lahko za kako odstotno točko, kaj več pa ne – ne navzgor (zaradi javno-finančnih omejitev), a tudi ni potrebe oz. upravičenosti, da bi bila rast nižja.

Nadaljujte z branjem→

Prvi tvit kaže, kako ekonomisti v raziskavah “lovijo statistično značilnost” s šraufanjem modela, ki bi pokazal negativni učinek (s t-statistiko okrog 2). To se imenuje “pristranost zaradi objave” (publication bias), saj je praktično nemogoče objaviti raziskavo, če rezultati niso statistično značilni.

Nadaljujte z branjem→

Jože Damijan & Urban Sušnik

Tisti, ki ste študirali ekonomijo, ste seveda zelo hitro absolvirali Smithovo teorijo absolutnih prednosti (država izvaža izdelke, pri katerih ima nižje stroške) in Ricardovo teorijo primerjalnih prednosti (država lahko izvaža izdelke tudi če so absolutno dražji kot v drugi državi, vendar če izvaža tiste, pri katerih manj zaostaja in uvaža tiste, kjer najbolj zaostaja, je v agregatu na boljšem, kot če bi vse sama (dražje) proizvajala). Trgovina in specializacija se tako splača obema državama. Predvsem Ricardova teorija je zelo intuitivna in na tej ravni razumevanja obojestranskih koristi od trgovine ostaja večina ljudi.

Vendar pa ima ta preprosta Ricardova teorija številne napake. Prva je, da izhaja iz modela 2 x 2 (dve državi in dva proizvoda) in da se izvoz in uvoz obeh proizvodov med državama izenačita, torej je trgovinska bilanca v ravnotežju. V realnem svetu imamo seveda opravka s številnimi proizvodi in nobenega zagotovila ni, da se bodo tokovi izvoza in uvoza med seboj izenačili. Še več, že Adam Smith je dobra štiri desetletja pred Ricardom (v Bogastvu narodov, 1776) opazil, da gre prostotrgovinski sporazum med Portugalsko in Anglijo izrazito v korist slednje, saj Portugalska nikoli ni bila sposobna izvoziti toliko vina, kot je uvozila tekstila iz Anglije. V resnici je bil prostotrgovinski sporazum med državama zelo prefrigan način, da je Anglija prek trajnega trgovinskega presežka dolga desetletja črpala zlato (zlati standard!) iz Portugalske, ki ga je ta ropala v Latinski Ameriki.

Nadaljujte z branjem→

Moj najljubši članek tega tedna je razprava zgodovinarja Davida Woottona o liberalizmu. Opiše evolucijo utilitarizma, kot temelja liberalizma, ki na naše početje glede strogo računovodsko – kot na knjigovodski popis občutkov zadovoljstva in bolečine. In ko imate takšno bilanco na dnevni ravni, ko lahko na dnevni ravni “izračunate” vaše “neto zadovoljstvo“, lahko torej tudi preprosto matematično maksimirate vaše zadovoljstvo. Toda ta računovodski, racionalistični pogled na naše početje kot razliko med vsotama zadovoljstva in bolečine je individualističen, razčlovečen in ahistoričen. Z njim ne morete razumeti sreče, “žrtvovanja sebe” za družino, z njim ne more razumeti zadovoljstva, ki ga prinaša osrečevanje drugih. Z njim ne morete razumeti, zakaj so ljudje večinsko proti imigracijam ali zakaj volijo Trumpa, AfD, za Brexit, saj so imigracije vendar ekonomsko neto pozitivne.

S tem računovodskim pogledom, ki ignorira človečnost, kulturo in zgodovinski kontekst, pač pa naše početje zreducira na uokvirjeno racionaliziranje posamičnih dejanj, ne morete razumeti sveta in zakaj počnemo stvari, kot jih počnemo. Morda bi največjim libertarnim utilitaristom koristilo, če bi pri študiju utilitarizma od Hobbesa do Benthama upoštevali zgodovinski kontekst, zakaj se je utilitarizem razvil v obliki, kot se je. Zakaj se je takrat – v vojnah med katoliki in protestanti – bilo treba odpovedati “neracionalnim” človeškim prepričanjem, veri, identiteti in zakaj je abstrahiranje teh “neracionalnosti” danes največji problem pri razumevanju vzpona populizma. In morda bi pomagalo še branje zadnje knjige Francisa Fukuyame “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“.

In 1826 the 20-year-old John Stuart Mill had a nervous breakdown. He had been raised by his father, James, as a utilitarian. Consequently, he had believed that all that mattered in life was pleasure and pain. Suddenly, nothing gave him pleasure anymore. Having been taught that his purpose in life was to spread happiness, he now realised, as he later reported in his Autobiography, that making other people happy would not bring about his own happiness. He emerged from this crisis when he realised that happiness is peculiar: it is a byproduct of doing something you care about, something you believe in. Paradoxically, he was now free to devote himself once more to making other people happy. His recovery began when he read the historian Jean-François Marmontel’s account of the death of his father and wept. Mill, having imagined the death of his own father, had begun to think and feel for himself.

Nadaljujte z branjem→

• What’s wrong with liberalism – David Wootton
• Government Can Do More to Support Science and Innovation – Paul Romer
• Solow on Friedman’s 1968 Presidential Address and the Medium Run – Tim Taylor
• Trump’s Tariffs Haven’t Really Transformed Trade. Yet. – Justin Wolfers
• Recalculating GDP for the Facebook age – Financial Times
• How Adam Smith proposed to have his cake and eat it too – Branko Milanovic
• Sweden’s Push to Get Rid of Cash Has Some Saying, ‘Not So Fast’ – NY Times
• Catastrophe Bonds: A Primer – Tim Taylor
• The disappointing impact of encouraging students to study more – Oreopoulos et al.
• Have Online Sales and Self-Employment Changed the Phillips Curve? – Dallas Fed