Ustavni pravnik Miro Cerar proti Ustavnemu sodišču oziroma Ustavno sodišče na drugem tiru

Stanko Štrajn

Odmevne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti referendumske zakonodaje predsednik vlade Miro Cerar in njegova vlada očitno ne razumeta in trdovratno nadaljujeta z ignoriranjem ekonomske, gradbene in pravne stroke. Nadaljuje se medijsko širjenje propagandnih neumnosti, kako brez šepavega zakona ni mogoče graditi drugega tira in kako brez madžarskega prevzema beneficijev v slovenski logistiki ni mogoče priti do pridobljenega evropskega denarja. Na resna opozorila Ustavnega sodišča politika odgovarja s političnimi parolami in radikalnim zavračanjem poglobljenega strokovnega razmisleka, kaj je dobro in prav za javni interes in ali res nismo sposobni zgraditi 27 km proge brez uzakonjene možnosti sistemskih zlorab javnega denarja.

Ugotovitev, da referendumska zakonodaja, ki ne zavezuje vlade v referendumski kampanji omogočiti stroki enakopravno razložiti volivcem razloge za ali proti določenemu zakonu, ni skladna z Ustavo, sicer ne pomeni, da Ustavno sodišče vladi formalno narekuje, naj vendar pretehta, ali je šepav zakon res potreben in ali res brez njega ne moremo izvesti potrebne infrastrukturne investicije. Vendar efektivno pomeni natanko to. Vlado vrača nazaj na izhodišče in ji daje možnost, da ponovno pretehta vse možnosti in slabosti obstoječega šepavega zakona. Torej ali res ne moremo zgraditi 27 km železnice, ne da bi prodali polovico tovornega prometa Slovenskih železnic in ne da bi omogočili tujemu kapitalu odločati o ključnih gospodarskih interesih Slovenije na področju logistike?! Ustavno sodišče vladi daje novo možnost, da pride z bolj razumno rešitvijo.

Če bi Vlada in njen predsednik, sicer doktor ustavnega prava, razumela jasno sporočilo Ustavnega sodišča, ne bi čakala sodbe Vrhovnega sodišča o veljavnosti referenduma o zakonu o drugem tiru, temveč bi sledila stroki, ki že več kot dve leti dokazuje popolno zgrešenost načina vodenja investicije v Drugi tir Divača-Koper, in bi po hitrem postopku predlagala Državnemu zboru razveljavitev šepavega zakona. Nato bi se takoj lotila gradnje na podlagi veljavnih predpisov, ki omogočajo nemoteno gradnjo infrastrukture na preverjen in obvladljiv način vodenja investicij. Seveda, bi Vlada s tem priznala, da ni res, kar govori, ampak da je res, da je možno to progo graditi tudi brez šepavega zakona. Dejstvo je, da je Direkcija za infrastrukturo razpisala in oddala dela izvedbe dostopnih poti za ta projekt in dejstvo je, da se ta dela financirajo iz proračuna RS ob črpanju tudi evropskih sredstev. Če lahko brez šepavega zakona gradimo dostopne poti in za ta namen tudi črpamo evropski denar, ni razumnega razloga trditi, da tudi same proge ne bi mogli graditi in za ta namen črpati odobrena evropska sredstva brez šepavega zakona. Tako kot gradimo in posodabljamo vse ostale odseke na železniškem omrežju in tako kot gradimo manjkajoče odseke avtocestnega omrežja.

Nadalje bi vlada morala po skrajšanem postopku likvidirati 2TDK d.o.o., ki že dve leti veliko stane in po javno dostopnih podatkih samo troši javni denar in na primer naroča storitve finančnega svetovanja za 800 tisoč evrov, čeprav zaposluje dva finančna strokovnjaka in ima nadzorni svet in še posebno 9-člansko komisijo ljudi, ki so pri tem projekti pripravljeni kolaborirati z vlado.

Vsekakor bi vlada v okviru veljavnih predpisov morala določiti sposobnega investitorja, ki bi po naročilu vlade za Slovenijo vodil to investicijo in bi ne bil marioneta inhouse inženirja DRI d.o.o. Zlasti pa bi morali za ministra za infrastrukturo imenovati nekega izkušenega človeka, ki bi sledil predvsem stroki in ne bi pokorno izvrševal vseh packarij, ki mu jih pod vplivom drago plačanih svetovalcev nalaga vlada.

Če nekoliko simuliramo in predvidimo, da bo Vrhovno sodišče spregledalo napotke Ustavnega sodišča in bo tožbo Vilija Kovačiča zavrnila z obrazložitvijo, da – tudi če bi Vlada omogočila javnosti pred referendumom celovito presojo argumentov za in proti – rezultat ne bi bil drugačen, bo šepav zakon končno stopil v veljavo. Po tem, bo možno drugi tir graditi samo tako in nič drugače, kot to določa šepav zakon. Drugačen način gradnje bi pomenil kršitev v bodočnosti nekoč veljavne uzakonitve sistema zlorab, ki bo omogočal negospodarno vodenje investicij po koncesiji, pridobljeni po zakonu brez razpisa s pomočjo notranjega inženirja, ki bo vodil investicijo na podlagi inhouse pridobljenega naročila in z madžarskim prispevkom, ki ga vlada razglaša za kapitalsko naložbo v osnovni kapital 2TDK, vendar ga bomo morali odplačati davkoplačevalci prek letnih nadomestil za razpoložljivost, ki jih bo proračun plačeval podjetju 2TDK, da bo to lahko izkazovalo dobiček, iz katerega se bo nato odplačeval donos madžarski državi.

To pomeni, da bo Vlada na podlagi svojega zakona morala sprejeti koncesijsko uredbo in neposredno oddati koncesijo podjetju 2TDK, ki ne bo v najmanj 80% lasti koncendenta, kar je izrecna kršitev evropske uredbe o javnem naročanju in slovenskega zakona o javnih naročilih. Nadalje bo Slovenija morala skleniti mednarodno pogodbo z Madžarsko o njenem vlaganju, ki je dejansko pogodba o dragem posojilu in prodajna pogodba upravljavskih pravic v slovenski logistiki, ter kršitev pravil javnega naročanja, ker bodo madžarska podjetja pridobila 50% del gradbenih del, tudi če madžarska podjetja ne bodo najugodnejši ponudnik.

Vse te zadrege narekujejo velik dvom o tezi, da je 2TDK že pridobil evropska sredstva v višini 109 mio evrov. To enostavno ni res. 2 TDK je na razpisu pridobil le možnost črpanja tega denarja, če bodo za črpanje izpolnjeni pogoji. To pomeni, da bo moral biti izkazan pravni temelj vodenja investicije, zagotovljen neodvisni in nikakor ne inhouse inženir in da bo ratificirana pogodba o madžarski udeležbi. Vidimo, da je vse skupaj ena sama velika zmeda, ki je še tako bogata domišljija ne bo mogla razrešiti.

Celo evropska komisarka, SMC-jevka Violeta Bulc, je javno opozorila, da je črpanje evropskih sredstev možno le, če so izpolnjeni vsi formalni pogoji. Formalne pogoje bi Slovenija lahko brez težav izpolnila, če bi izvedbo te investicije organizirala po preizkušenih načinih vodenja investicij na podlagi upoštevanja gradbene in ekonomske stroke. Kako se to stori in kako je treba ravnati, če želiš graditi infrastrukturo, je stroka pred dvema letoma, na primer v študiji strokovnjakov, v okviru centra poslovne odličnosti na ekonomski fakulteti, jasno razložila in jo je GZS, ki je študijo naročila, javno objavila, bi se Cerarjeva vlada lahko naučila, če ne bi dosledno zavračala zdravega razuma.

Prav trdovratno vztrajanje pri škodljivih konceptih dokazuje, da Cerarjevi vladi in SMC ne gre za izgradnjo drugega tira, ampak je ta projekt le izgovor za poizkus sistemskega izčrpavanja javnega denarja preko negospodarnega vodenja investicije. Ne smemo zanemariti, da je Slovenija za ta projekt že porabila 55 mio evrov, da je za dostopne poti že naročila dela v vrednosti 14 mio evrov in da ima možnost poleg proračunskih 200 mio evrov črpati še 109 mio evrov evropskega denarja. Ta začetna vsota bi ob gospodarnem vodenju investicije, ki bi jo vodil sposoben investitor ob sodelovanju strokovnega in poštenega, ne pa inhouse nadzornega inženirja, vsekakor zadostovala, da bi ob možnih ugodnih kreditih EIB ali na podlagi angažiranja presežne likvidnosti slovenskih državljanov, ki je deponirana v obliki depozitov v slovenskih bankah, vsekakor zadoščala za izvedbo nujno potrebnega drugega tira Divača – Koper.

Ne da bi imel sposobnost prerokovanja, z gotovostjo lahko trdim, da se Cerarjeva vlada ne bo zasukala in ne bo sledila odlični priložnosti, ki ji jo ponuja Ustavno sodišče. Že se je namreč pričela medijska gonja zoper Vilija Kovačiča in med vrsticami tudi zoper slovensko pravosodje, ki naj bi ogrožali s spoštovanjem prava vitalne interese slovenskega gospodarstva. Seveda je res ravno obratno. Ustavno sodišče in pravosodje na pobudo Vilija Kovačiča ogroža le politične interese SMC-jeve vlade in družb in organov, ki izvajajo njeno politiko zlorab javnega denarja in nikakor ne preprečuje gradnje drugega tira Divača-Koper.

Ja, nedvomno je Ustavno sodišče na drugem tiru, saj možnosti, ki ga je dalo vladi, k razumnemu korigiranju vseh dosedanjih neumnosti in k razveljavitvi šepavega zakona Cerarjeva vlada očitno ne bo upoštevala, še manj pa prenehala s svojim škodljivim vladanjem v mandatu, ki se ji hvala bogu izteka.

Kaj bo ostalo v trajnem spominu slovenskega naroda o tej vladi? Gotovo bo še dolgo ostala ograja in njeni ostanki na meji, gotovo se bomo spominjali porabljenih milijonov za drugi tir, ki ga še dolgo ne bomo imeli in gotovo bomo še dolgo živeli manj dostojno, kot si zaslužimo in še dolgo se bomo zavedali kaj se zgodi, če so razum, poštenje in Ustavno sodišče na drugem tiru.

One response

  1. Kakšne kolobocije in stroški, pa še tir se ne gradi. Ob tem da je enostavna rešitev na dlani, zaenkrat naj se že podpisana pogodba za izvedbo pripravljalnih del samo začne izvajati. Kakor jaz vem (če se motim, me Stanko prosim poduči) ni pravnih ovir, da se to ne bi zgodilo, razen trme in oholosti predstavnikov ministrstva. Ali se direktor Direkcije RS za infrastrukturo, g. Topolko, ki je pogodbo s strani države podpisal, zaveda, da bo kazensko odgovarjal zaradi opustitve dolžnih dejanj, če pogodba ne bo izvršena in bo treba evropska sredstva vrniti? Evropska komisarka za promet, ga. Violeta Bulc, pa je že izjavila,da se evropska sredstva za izgradnjo tunelov lahko dobijo, če so le pogoji razpisa izpolnjeni (po moji interpretaciji tudi brez Madžarov in zakona). Zaradi izpada Madžarov iz finančne konstrukcije pa tako ali tako ne bo škode, saj bo dejanska investicijska vrednost projekta za vsaj toliko manjša od sedaj predvidene. Dosedanji izvedeni razpisi, to je za izvlečni tir iz Luke Koper in pripravljalna dela, so pokazali, da so bile dejanske-pogodbene cene za tretjino manjše od predvidenih. Torej, namesto 961 mio eur, kot je navedeno na int. strani firme 2TDK, bo to okoli 641 mio.

    Kaj torej Cerar še čaka?

%d bloggers like this: