Andrej Korošak

Odkod ta ihta, ta vehementni napad gospodarskega lobija na Levico, ki je nedavno predlagala povečanje obdavčenja kapitalskih dobičkov, pravzaprav ničesar radikalno novega, ampak samo povrnitev na izhodišče pred tem, ko je druga Janševa vlada darežljivo delila odpustke pri vplačevanju v državno blagajno? Zakaj grandiozni ego nekaterih izpostavljenih gospodarskih akterjev ne prenese nečesa, kar je nekoč že pripadalo širši družbi? Kaj jih tako zelo boli? In seveda bodo zopet do nezavesti jahali na tistem obrabljenem mentalnem kognitivnem okvirju, kot bi temu rekel kognitivni lingvist George Lakoff, o poskusih nezasluženega prilaščanja privatnega, samo in edinole njihovega.

Tu je na mestu prispodoba o šampionu z zlato medaljo, ki se mora otepati nadležnih prisklednikov, kateri želijo po vsej sili odščipniti nekaj njegovega zlata. Kot da bi bil možen individualni dosežek izven širše skupnosti! Kaj res? Potem pa naj kar zmagujejo brez svojih zaposlenih, v vakumu, mimo družbene infrastrukture in institucij ter pravnega reda države. Saj enodimenzionalni neoliberalni um tako ni sposoben dojeti, da ne obstajajo le posamezniki, ampak širša družba.  Osnovnega postulata gestalt psihologije, da je celota več kot vsota posameznih delov, prav tako ne.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V Uradnem listu RS je v 64. številki z dne 28. 9. 2018 Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije  (ZZZS) objavil novo spremembo Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so po odločbah Ustavnega sodišča znana po tem, da v nasprotju z določbami 51. čl. Ustave Republike Slovenije urejajo pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki bi sicer morale po Ustavi biti urejene z zakonom. Kaj in koliko bodo nova pravila, ki so stopila v veljavo s soglasjem novega ministra za zdravje, prispevala k napovedanim izboljšavam zdravstvenega varstva državljanov bo pokazal čas, a glede na določbe 108 čl. spremembe pravil državljani ne moremo ravno optimistično pričakovati izboljšanja, pač pa lahko s precejšnjo mero gotovosti pričakujemo poslabšanje.

Nadaljujte z branjem→

Preprosto, odprete nerezidenčni račun v tuji banki. Na voljo imate dve varianti: (1) kakšno zelo veliko zahodno banko (denimo Deutsche Bank je glavna v tem poslu) ali (2) banko v kakšni zelo majhni državici, ki se ponaša z vrhunsko liberalnostjo, sploh pa pri kapitalskih transakcijah s tujino. Spodaj je primer, kako se je skozi estonske banke v enem desetletju opralo skoraj 1,000 milijard dolarjev, od tega je Danske Bank, ki jo zdaj vsi preiskujejo, oprala približno četrtino te vsote.

Banks doing business in Estonia, which has been at the center of a money-laundering scandal involving Danske Bank, handled more than $1 trillion in cross-border flows between 2008 and 2017, according to the country’s central bank.

…

The central bank said that between 2008 and 2017, cross-border transactions totaled 1.1 trillion euros ($1.27 trillion). The number includes all flows, including resident and non-resident transactions, a spokesman said.

Nadaljujte z branjem→

Goran Novković, *
izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikov

V zadnjih tednih se je v javnosti zelo razplamtela diskusija v zvezi s koalicijsko pogodbo. V tem času smo lahko zasledili tudi članek na Damijan blogu, kot je bil denimo članek z naslovom »Peticija podjetnikov: Manipulacija za prikrivanje egoističnih interesov podjetniškega sloja«, avtorja Draga Babiča. Posebej bi rad opozoril, da si je avtor tega članka očitno ustvaril svojo sodbo, še preden bi o določenih informacijah sploh karkoli povprašal oziroma informacije preveril. Če bi malo pobrskal na spletu ali v medijih, bi zelo lahko našel predloge SBC – Kluba slovenskih podjetnikov za ravojni preboj Slovenije. Seveda pa je vprašanje, ali je to sploh bil avtorjev namen.

Kolumna je bila včeraj objavljena v časniku Večer z namenom, da bi javnost bolje razumela reakcijo podjetnikov, ki so skupaj z drugimi gospodarskimi in drugimi organizacijami oblikovali največjo koalicijo Za podjetno Slovenijo doslej. Zato je treba odgovoriti na najmanj sedem vprašanj, zakaj se je to zgodilo. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot je že Drago lepo ugotovil, poanta mojega včerajšnjega teksta ni bila v tem, kako je UMAR uspešen pri napovedovanju gospodarske rasti. Takšne napovedi so sicer dokaj nehvaležne – le da imajo na UMARju prednost v tem, da ne odgovarjajo za napačne ocene (v gospodarstvu se napačne projekcije in posledično napačne odločitve občutijo precej bolj boleče).

A ker je že postavljeno vprašanje, sem iz svojih datotek izvlekel en grafikon na osnovi tabele, v kateri že deset let spremljam vsakokratne napovedi ter kasnejšo dejansko ugotovljeno rast. Vemo, da so bila največja odstopanja pri napovedih za leto 2009, ko je UMAR še v prvi jesenski napovedi leta  2008 za leto 2009 predvidel 3,1-odstotno rast, rezultat pa je bil minus 7,8 odstotkov. Za ostala leta so bila odstopanja seveda nižja, ker so bili kasneje pri napovedih bolj previdni, pa tudi takšnih nihanj ni bilo več.

Nadaljujte z branjem→

Miha Mazzini je spet na genialen, literarni način zaobjel bedo slovenskega “superpodjetniškega” razumevanja kvalitete poslovnega okolja oziroma povezave med davki in celotnim družbenim okoljem (kamor spada ob podjetniškem okolju, kvaliteti človeškega kapitala, zdravstvu, šolstvu tudi varnost in kvaliteta življenja itd.). Po domače povedano, podjetniki so se rodili že odrasli, izobraženi, zdravi in sposobni, prav tako vsi njihovi zaposleni, in tej družbi ne dolgujejo ničesar.

In naprej, podjetniki bi radi radi nizke davke Republike Srbske. Zakaj torej ne preselijo svojega podjetniškega entuziazma in davčnega rezidentstva v Republiko Srbsko? Aja, oni bi samo njihove nizke davke na dobiček in dividende, ne pa “celotnega paketa”, ki jim ga nudijo za te nizke davke (od podjetniškega okolja, kvalitete človeškega kapitala, zdravstva, šolstva, varnosti in kvalitete življenja, (ne)članstva v EU, NATO, OECD itd.).

Nadaljujte z branjem→

Če niste akademski ekonomist, lahko to preskočite, ker neposredno ni vaš problem. Nobelovec James Heckman in Sidharth Moktan v še vročem paperju ugotavljata, kar sicer že vsi vemo, in sicer, da imajo objave v najboljših 5 revijah s posameznega področja ključno vlogo pri karieri bodočih profesorjev ekonomije. Za 35 najboljših ameriških ekonomskih šol so objave v Top-5 akademskih revijah ključni dejavnik pri promociji mladih ekonomistov. Vendar ta obsesija s seboj nosi problem, da se mladi ekonomisti na “tenure tracku” specializirajo v temah in metodologiji, ki jih forsirajo Top-5 revije. Kar pa zmanjšuje inovativni potencial objavljenih člankov. Mnoge kasneje vplivne objave mladih ekonomistov so bile namreč objavljene izven tega ozkega nabora revij. Ali z drugimi besedami, tiranija objav v Top-5 revijah daje spodbudo karierizmu pred kreativnostjo.

Ta problem je po svojih implikacijah podoben problemu “pozitivne pristranosti” v objavljanju v akademski sferi. Akademske revije imajo tendenco, da objavljajo zgolj študije z “lepimi”, pozitivnimi rezultati. Torej raziskave, ki potrjujejo prevladujoče teorije, ne marajo pa “negativnih” rezultatov ali rezultatov, ki ne uspejo najti statistično značilnih povezav. Prav slednji dve skupini rezultatov, ki pa nikoli ne ugledajo luč sveta, ker jih bodisi že avtorji zavržejo ali pa ne dobijo prostora v akademskih revijah, pa so ključni za razumevanje, kako stvari dejansko delujejo oziroma ali sploh delujejo v skladu s prevladujočimi teorijami.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot vsako jesen, je tudi letos Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) objavil Jesensko napoved gospodarskih gibanj 2018. Najbolj izstopajoč podatek je bila znižana napoved o letošnji gospodarski rasti. Potem ko so pomladi ocenjevali, da bo letošnja realna rast bruto domačega proizvoda kar 5,1 %, so to rast sedaj popravili na 4,4 %. Potem ko so pomladi visoke napovedi utemeljevali z zelo ugodnimi gospodarskimi razmerami v mednarodnem in domačem okolju, smo sedaj lahko prebrali, da bo k “umiritvi lani pospešene gospodarske rasti (4,9 %) prispevala predvsem nižja rast izvoza, …nadalje pa se bosta povečali zasebna in državna potrošnja“.  

Na osnovi zapisanega bi lahko povzeli, da je UMAR znižal napoved zaradi tveganj, ki se objektivno pojavljajo v mednarodnem okolju, čeprav so pričakovanja še vedno optimistična. Prisotna so sicer opozorila, a vsaj še tri leta kakih napovedi nove krize ni. Za leto 2020 je UMAR predvidel celo 0,2 odstotni točki višjo rast (3,4 %) kot je ocenjeval pomladi. To so torej vsebinski poudarki napovedi gospodarskih gibanj, kaj pa kažejo konkretne številke?

Nadaljujte z branjem→

Odličen članek Bogdana Biščaka v Sobotni prilogi o tem, kako perfidno nas je neoliberalni kapitalizem po Thatcherjevi in Reagonovi kontrarevoluciji izuril v tem, da si ne upamo niti sanjati o alternativah sedanji ureditvi in kako je “brez fizične represije marginaliziral neprijetne glasove in posameznike“. Toda alternative obstajajo in te niso socializem venezuelskega tipa, kot vas strašijo desničarji in mediji pod vplivom zahodnega kapitala. Pač pa za vse deležnike, predvsem pa  za zaposlene, lokalno okolje in okolje, bolj prijazen tip kapitalizma. Da pridemo do najboljših in vzdržnih rešitev, pa je najprej pomembno, da se začnemo o tem pogovarjati. O alternativah. Brez histerije in brez demoniziranja.

TINA (There Is No Alternative – nobene alternative ni) je sicer fraza, ki se je je spomnil viktorijanski filozof Herbert Spencer(1820-1903), ki je odločno zagovarjal klasični liberalizem in je trdno verjel v »laissez-faire« (nevmešavanje države v delovanje trga). Menil je, da je treba Darwinovo teorijo o preživetju najsposobnejših prenesti tudi v družbena razmerja. Kritikom kapitalizma in prostih trgov je pogosto odgovarjal z »There Is No Alternative«.

Vendar pa TINI slave ni prinesel Spencer, ampak Margaret Thatcher, ki je svojo (in Reagonovo) neoliberalno revolucijo, s katero je nadomestila desetletja socialdemokratskih politik v Evropi in ZDA po 2. svetovni vojni, pojasnjevala s Spencerjevo TINA. Nasprotnikom njene politike deregulacije, krčenja državnih izdatkov in zavračanja države blaginje, je tudi ona odgovarjala s TINA. Za Thatcherjevo alternative preprosto ni bilo: obstaja en sam pravi in pravični družbeni model.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V roke mi je prišla peticija slovenskih podjetnikov, na čelu s Klubom slovenskih podjetnikov (SBC – Slovenian business club), ki jo podpira cela vrsta delodajalskih in drugih podjetniških institucij. V njej sprašujejo javnost sledeče:

“Si v Sloveniji še želimo podjetništva?

Mar res cenimo resne in odgovorne podjetnike?

Je podjetnost v Sloveniji res še vrednota?”

Kakor pravijo, je peticijo podpisalo do sedaj 2,012 podjetij in 5,717 posameznikov. Zanesljivo bi dobili še več podpisov, če bi dodali še nekaj udarnih vprašanj, na primer:

• ali si želite, da bi vsak dan sijalo sonce?
• ali si želite zdravo živeti sto let?
• ali bi imeli vsak dan polne trebuhe in denarnico?

Nadaljujte z branjem→