Pred dobrimi tremi leti sem pisal o pomenu sindikatov (glejte Sindikati – stražarji pekla ali nebes? in Vloga sindikatov v sodobnih družbah ) ter nato še nekajkrat) za vzdrževanje zdravega ravnotežja v delitvi proizvoda med kapitalom in delom, za nizko neenakost in močnejšo vlogo industrije. No, zdaj se zdi, da se je tudi akademska ekonomija odločila počasi priznati, da učbeniške razlage o škodljivosti sindikatov morda niso povsem ustrezne. Še več, morda je celo pripravljena počasi priznati, da so sindikati celo koristni – ker vzdržujejo plačna razmerja in s tem neenakost na zdravi in vzdržni ravni, ker zmanjšujejo stroške delodajalcem glede iskanja zaposlenih, ker so posredno poskrbeli za vzdrževanje ravni plač tudi za bolj ranljive skupine na trgu dela in ker je za nekatere bolj sprejemljivo, da do manjše neenakosti pridemo prek zvišanja plač, kot pa prek državne redistribucije (povišanja davkov in socialnih transferjev).
Vmes pa so Jason Furman in ostali odkrili še, da ne sindikati, pač pa da trg dela diktira monopson delodajalcev. Iz česar sledi tudi to, da bi se centralne banke morale začeti ukvarjati s problematiko tržne moči velikih podjetij, saj ta z zadrževanjem rasti plač tudi inflacijo zadržujejo na preveč nizki ravni. kar pa seveda škodi dolgoročni dinamiki rasti in stabilnosti gospodarstva.
Ergo, kdo se bo spravil prenapisat zastarele učbenike?
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.