Politika varčevanja je povzročila Brexit

Študija Thiema Fetzerja, pravkar sprejeta v objavo v prestižno American Economic Review, ugotavlja, da večinskega glasu za izhod iz EU (Brexit) najbrž ne bi prišlo, če ne bi tedanja britanska vlada leta 2010 svojim državljanom zategnila pasu oziroma začela puščati krvi. Ljudje so razvili anti-establishment sentimente in nekako po nesreči glasovali za nekaj drugega. V ZDA za Trumpa, v Beritaniji za Brexit.

Vladno puščanje krvi (varčevanje) torej ne samo škoduje zdravju in ubija (Grčija) in na oblast prinaša nevarne populiste (Hitler v 1930-ih, Grčija, Trump leta 2016, Italija lani itd.), pač pa lahko kakšno državo tudi odnese iz EU.

2 responses

  1. Ja v istem času, leta 2010, se začne tudi evrokratsko stiskanje Grčije. EU kot taka je v kratkem postala nekakšen sinomim za puščanje krvi in Trojko. Možno je, da britanska javnost ni razumela, da je to do neke mere nepovezano. Da je odločitev za stiskanje te javnosti odločitev britanske politične elite in ne toliko evropske. Potem je možno, da ji je za to vseeno.

    Možno pa je, da Britanci to razumejo in da volitve vsekakor niso dovolj dober mehanizem izražanja nezadovoljstva, Brexit je še “boljši”. V glavnem je iluzije, da lastnemu delavskemu ljudstvu lahko delaš kar se ti sprdne in da ne bo posledic, konec.

  2. Včeraj je potekal tudi en precej neprijeten nedeljski intervju na TVS med Jožetom Možino in dr. Matejem Tomšičem. Med drugim sta modrovala tudi o tem kako nas Čehi in drugi vzhodnoevropejci menda prehitevajo. Treba bi jima bilo pokazati dober članek s te strani: “Neto izčrpavanje vzhodnih članic EU”.

    Lahko bi si pa tudi pogledala generalne politične trende in ugotovila, da se najhujši napadi na ženske pravice, vladavino prava, medijsko svobodo in paranoja proti tujcem dogaja prav v nekaterih državah, ki jih dajeta za zgled. Državah, ki naj bi “pretrgale s preteklostjo” na način kot mi nismo.

    Danes ima prav Tim Snyder, ki pravi, da je Vzhod nekoliko pred Zahodom. ZDA in VB sta nekje tam kjer je bila Rusija na začetku tisočletja, ko je izbrala za voditelja nekoga, ki nikoli ni bil velik ljubitelj demokracije in ki naj bi ji vrnil nacionalno veličino po letih vsesplošne bede. Togi teoretiki demokracije ala Tomšič tega nekako ne morejo dojeti, sploh pa ne zakaj se dogaja. In da je pot v prihodnost v slogu velikega poka ravno pot v tako avtoritarnost.

%d bloggers like this: