Drago Babič & Jože Damijan

Nedavna polemika med podjetniki in nekaterimi člani vladne koalicije ter strokovno javnostjo na temo koalicijskega sporazuma nove vlade nas je opozorila, kako hitro pri nas zdrsnemo v primitivno obliko javnega diskurza, ki se iz racionalnega spušča vedno bolj v čustveno, iracionalno sfero. To vodi le v poglabljanje razlik in povečevanje negativne energije, ne pa v neko konstruktivno reševanje skupnih problemov.

Z najinim prispevkom želiva diskusijo vrniti na strokovni nivo, predvsem pa nakazati dobre rešitve za izvedbo razvojnega preboja Slovenije, ki je vsaj na papirju želja vseh strani. V bistvu gre za to, kakšen model razvoja Slovenije si želimo izbrati. Vsiljuje se dilema: ali takega z manj države in davkov, vendar posledično večjimi razlikami med državljani, ali takega z več države in davkov ter bolj socialne narave. V najinem prispevku želiva pokazati, da lahko to med seboj izključujočo dilemo nadgradimo, če uveljavimo model z več države, ki pa pridobi poleg socialne funkcije tudi investicijsko in razvojno funkcijo.

Nadaljujte z branjem→

V prejšnjem komentarju ob slovesu Merklove sem pozabil omeniti ključni moment. Največja nevarnost po odhodu Merklove je namreč, da se bo nemška politika fragmentirala. Moč največjih strank je že in bo še bolj upadla, kar utegne preprečiti, da bi se pojavil kak zares močan voditelj (drugače rečeno, nemška politika se bo poslovenizirala v smeri večjega števila podobno močnih strank, kjer bo težko sestaviti močne in stabilne koalicije). To pa pomeni, da bo – ob tem, da se bodo nemške stranke precej bolj fokusirale na domačo sceno – nemška moč v EU upadla, kot se je to zgodilo s Francijo po odhodu Jacquesa Chiraca. In da se bo – brez tega močnega francosko-nemškega dvojca, ključnega za nastanek in evolucijo EU (od Evropske skupnosti za premog in jeklo, prek EGS in EU do sedanje Evropske monetarne unije) – evropska ideja fragmentirala. Razbila na drobne, sebične nacionalne zgodbe.

To ne vzbuja optimizma za Evropo. Dobrih 70 let po drugi svetovni vojni so itak že povsod pozabili, zakaj je prišlo do evropske integracije (naj za mlajše generacije ponovim: da se prepreči vojne med Nemčijo in Francijo, ki so si v 19. in 20. stoletju sledile vsakih 20-30 let). Brez močnega in modrega zunanjega sponzorja (ZDA) je razvodenitev evropske ideje ali celo popolna fragmentacija Evrope še veliko bolj verjetna.

Nadaljujte z branjem→

V bistvu nimam veliko dodati k temu, kar je o Angeli Merkel v odličnem komentarju zapisal Ashoka Mody. V 13. letih na oblasti se je okrog nje dogajala zgodovina. Največja kriza po 2. svetovni vojni, desetletje dolgo trajajoča kriza evra, socialna fragmentacija doma in največji migracijski val po 2. svetovni vojni. Toda Merklova se, za razliko od nekaterih njenih velikih predhodnikov – Adenauer, Brandt, Kohl – ni izkazala kot velika voditeljica. Ne doma, ne v tujini. Že ko je prišla na oblast (2005), je prišla brez jasnih stališč in zgolj zato, ker Schröderjeve reforme še niso uspele dati rezultatov. Tudi kasneje se je izogibala jasni politični viziji in ravnanju. Na vse, kar se ji je zgodilo, je odgovarjala zgolj z minimalnim naporom in dolgim zamikom. Toliko, da je “začasno rešila” problem oziroma ga preložila v prihodnost.

Nobenega problema ni rešila. Problem institucionalne nevzdržnosti evrske unije se vleče že 10 let in ni mu videti konca. Namesto potrebnih institucionalnih sprememb v smeri fiskalne unije in skupnih evrskih obveznic ali v smeri večje fleksibilizacije fiskalnih pravil, je Merklova zgolj zategnila fiskalno disciplino vsem članicam evra, da bi Nemčijo zavarovala pred “deljenjem tveganj”. Morda prav zaradi tega evro – v tej sestavi – prihajajoče krize ne bo preživel. Merklova se doma ni lotila socialne fragmentacije in naraščajoče neenakosti, ki so ju povročile Schröderjeve reforme na trgu dela. Izjemno nizke (negativne) cene zadolževanja ni izkoristila za izboljšanje nemške dotrajane transportne infrastrukture.

Nadaljujte z branjem→

• Angela Merkel’s Tragedy – Ashoka Mody
• Država je lahko samozavestna investitorka in odločna podjetnica – Babič & Damijan
• Government Debt Is Not the Whole Story: Look at the Assets –IMF Blog
• Globalists: Neoliberals in search of terrestrial empire – Branko Milanovic
• Election Update: Democrats Need A Systematic Polling Error To Win The Senate – 538
• The Science of Inequality – Scientific American
• Income Inequality’s Most Disturbing Side Effect: Homicide – Scientific American
• How Economic Inequality Inflicts Real Biological Harm – Scientific American
• Football Leaks: Kako je Gianni Infantino spriječio da Manchester Cityju i PSG-u zabrane nastup u Ligi prvaka – Blaž Zgaga, Nacional
• The Great Center-Right Delusion – Paul Krugman
• The Future of Economic Convergence – Simon Johnson
• Uncovered interest rate parity and purchasing power parity revisited – Saadon & Sussman
• Are Negative Interest Rates Expansionary? A Review of Eggertsson et al. (2017) – Douglas L. Campbell
• Expansions Don’t Die of Old Age – No Hesitations

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju je nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah.

Nadaljujte z branjem→

Taleb ima običajno prav

Zadnjič sem citiral Francisa Fukuyamo, ki v zadnji knjigi “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“ opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo, pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Podobno ugotavlja zadnji The Economist, ki pravi, da čeprav so identitetni boj v ZDA povezovali s Hillary Clinton, s protesti nezadovoljnih študentov, protesti proti rasizmu, homofobiji itd., je ta zelo mil in neizrazit. Bistveno bolj nevaren je identitetni boj na desnici, ki bazira na izgubljenem dostojanstvu in pozabljeni superiornosti bele (še) večine.

Trumpova kampanja je vedno slonela na pozivanju k zaustavitvi pritoka migrantov in na stališčih, ki so proti-muslimanska, proti-črnska, proti-hispanska. Skupni imenovalec te kampanje je boj proti ne-beli rasi, nagovarjala pa je izključno bogato belo elito in obubožan beli delavski razred, ki je z neoliberalizmom in globalizacijo izgubil dostojanstvo in občutek svoje večvrednosti. Trumpov identitetni boj se koncentrira okrog nacionalizma in rasizma. Kar se kaže tudi v njegovih težavah z distanciranjem od neonacističnih skupin. In nevarno se militarizira – povečevanje vojaškega proračuna, odpoved jedrskega sporazuma z Rusijo, zaostrovanje spora s Kitajsko, pošiljanje vojakov na mehiško mejo (uradno zaradi četice migrantov, ki koraka čez Mehiko in je nekaj tednov stran od ameriške meje).

Nadaljujte z branjem→

Andrej Korošak

Kaj je tisto, kar naredi organizacijo odlično, povprečno ali pa bognedaj neuspešno? Odgovor je na dlani že dolga desetletja – predvsem kvaliteta managementa, ki s svojim vodstvenim slogom (ta je sicer posledica osebnostnih lastnosti, motivov, značilnosti temperamenta, znanj, veščin, mentalnih sposobnosti itd, skratka kompetenc), odločilno vpliva na vedenje sodelavcev v organizaciji in v končni konsekvenci na merljiv finančni izid. Morda je manj znano, da je sloviti model kompetenc, ki je v poslovnem življenju razvitih držav že dolgo sprejet kot standard, pri nas pa se je kot modna muha pojavil šele po letu 2000, sedaj pa se zdi, da bolj ali manj stagnira predvsem zaradi nepoznavanja metodoloških prijemov pri njegovi implementaciji, izšel pravzaprav iz psiholoških osnov, natančneje iz psihologije motivacije. David McClelland je bil tisti prvi ameriški psiholog, ki je tovrstni HRM model utemeljil na svoji znameniti teoriji storilnostne  motivacije.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Po petih letih rasti (in pri dokaj obetavnih nekaj letih pred nami), smo končno dosegli nivo razvoja, ko imamo na razpolago viške denarja in lahko razpravljamo, v kaj jih bomo usmerjali. Pred dobrim letom sem tako situacijo napovedal (Delo, članek »Kaj naj Slovenija v viški denarja?«, objavljen 9.8.2017) in opozoril, da to zahteva drugačno strategijo ekonomskega vodenja države, kot smo je bili vajeni. V aktualnih razpravah pa ni videti kakšnega globokega intelektualnega zasuka od dosedanjih praks, vsak vleče po svoje, brez nekega skupnega premisleka.

Finančni konservativci na čelu s fiskalnim svetom in ob podpori Evropske komisije, svetujejo zadržanje zapravljanja v proračunu in pospešeno odplačevanje državnega dolga, čemur naj bi namenili naslednje leto 0,65% BDP, nadaljevanje privatizacij državnega premoženja in še večje odpiranje gospodarstva tujim investitorjem. Del desnega političnega pola in podjetniki zagovarjajo podobno politiko ob dodatni razbremenitvi podjetij z davki (ali vsaj ob zadržanju dosedanjih davčnih stopenj in rešitev), kar pa je rešljivo le s krčenjem oziroma omejitvijo ostalih proračunskih izdatkov. Obljubljajo pa, da bodo dobičke pospešeno vlagali v razvoj svojih podjetij (česar do sedaj niso počeli prav prepričljivo). Skratka, ponavljajo klasični neoliberalni scenarij, kakor da je ta prinesel svetu in nam kakšne velike koristi. Obratno, naredil je veliko škode, najmanj zadnjo finančno krizo in enormno povečanje neenakosti.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Ko je Cerarjeva Vlada marca 2016 ustanovila 2TDK d.o.o., je razglasila, da bo ta projektna družba v javno – zasebnem partnerstvu pridobila koncesijo za gradnjo in upravljanje trenutno  največje infrastrukturne investicije v Sloveniji. Več kot leto dni je trajalo, da je Vlada doumela, da neposredna oddaja koncesije brez javnega razpisa po evropskih in slovenskih predpisih, ki urejajo javna naročila in oddajo koncesij ni mogoča brez posebnega zakona, ki omogoča oddajo koncesije brez razpisa. Javno-zasebno partnerstvo se je nato prelevilo v javno – javno partnerstvo, ker je bilo načrtovano, da bi kot družabnik v 2TDK d.o.o. vstopila Madžarska, poleg tega pa je Vlada nekako prišla do ugotovitve, da partnerstvo z družbo, ki je v 100% lasti Slovenije nekako ni javno – zasebno partnerstvo, ker v sicer formalno gospodarski družbi partnerju ni vloženega niti evra zasebnega kapitala.

Strokovna javnost je zlasti preko objav presoje nenavadnosti vladne ideje o javno – javnem partnerstvu v medijih in blogih opozarjala Cerarjevo Vlado in Državni zbor, da je tak konstrukt povsem  zgrešen, a sta Vlada in Državni zbor trmasto in zdravi pameti navkljub svoj koncept koncesije s sprejetjem Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (v nadaljevanju ZIUGDT) uzakonili. Sedaj imamo  ZIUGDT in drugega tira Divača – Koper ne moremo graditi nikakor drugače, kot tako, kot to določa  ZIUGDT.

Nadaljujte z branjem→