Tale Dežulovićeva balada je za prste polizati, od prve do zadnje črke. Ni jih veliko, ki znajo iz na smrt dolgočasnega tenisa izvleči žmoht. Kaj žmoht, žmohtno, epsko balado! In tale finale si bom zapomnil predvsem zaradi Dežuloviča. Pojdite na N1 in uživajte.

Nekoć najmlađi pobjednik Wimbledona danas je njegov najstariji živi prvak: ima pune devedeset tri, i u svojoj kući u kalifornijskom Santa Ynezu svakog srpnja na televiziji gleda prijenos finala iz Londona. Ispratio je Bob otada trideset četvoricu prvaka, i svih sedamdeset puta na prvu finalnu meč-loptu njemu bi zaigrao brk. Nitko se nikad nije izvukao nakon protivnikove meč-lopte. Nitko osim njega, one davne nedjelje 1948., kad je pred petnaest hiljada bijesnih Engleza spasio tri takve i uzeo svoj jedini Wimbledon.

Gledao je tako stari Bob i ove nedjelje fantastično uzbudljivo finale između dvojice od tri najveća u historiji tenisa. I kad je kod rezultata 2-2 u setovima, nakon breaka u petom setu za 8-7 Roger Federer – baš kao da nije sredovječni Švicarac s trideset osam na grbači, već američki fićfirić s dvadeset dvije – nakon četiri sata i deset minuta iscrpljujuće igre sa dva uzastopna asa probio Novaka Đokovića, stigavši do 40-15 i dvije meč lopte, starom je jenkiju zaigrao brk.

Ovaj put, međutim, brk je vukao na drugu stranu. Previše je podsjećalo na onu nedjelju. Jednako se taj mali Srbin ironično smješkao londonskoj publici, koja je jednako pljeskala na njegove greške i navijala za „svoga“ Švicarca. Ako igdje u svijetu ima živoga čovjeka koji zna kako se osjećao Novak Đoković dok je Federer lupkao lopticom o travu pripremajući se za servis i pobjedu, taj ima barem devedeset tri i živi u Santa Ynezu.

Nadaljujte z branjem→

Malce dolgočasno in še celo za psihoanalizo nezanimivo je poslušati in gledati borce proti komunizmu, ki so svoj boj pogumno začeli po koncu socializma in ga z gospodom Možino nadaljujejo v slabo neskončnost.

— Darko Štrajn (@DarkoStrajn) July 14, 2019

Jaz sem bil sicer premlad za resen boj proti komunizmu. Si pa štejem v plus dvoje. Prvo, da me je učiteljica slovenščine v srednji šoli, ko je vrnila ocenjene proste spise, zaradi mojega teksta proti vojaški paradi JLA (1984) vprašala “Jože, a naju bodo zaradi tega zaprli?” (mimogrede, upala si je mi dati petico). In drugo, da me je kot študenta v prvem letniku faksa (1986/1987) hotela intervjujati Mladina zaradi poslanega teksta o nujnosti uvedbe večstrankarskega sistema. Ampak to so bile malenkostne diverzije, ko je socializem že ležal na smrtni postelji, za kaj resnejšega bi se moral roditi precej prej.

No, velika večina danes najbolj glasnih antikomunistov se takrat še ni rodila, ali so svoj interni odpor do socializma skrbno potlačili in divje žurali na Titovi štafeti ali orgazmirali ob gledanju partizanskih filmov, ali pa bili najudarnejši člani partije, vključno z njihovim sedanjim vrhovnim idolom in šefom. Kar jih seveda ne moti v njihovem aktualnem junaškem boju proti sistemu, ki ga že skoraj 30 let ni več.

Brcati crknjenega konja je izraz strahopetnosti. Saj to veste, mar ne?

Čikaška paradigma “vrednosti za delničarje” kot cilj delovanja podjetij, ki se je uveljavila v sredini 1980. let, je naredila ogromno škode. Podjetje je zreducirala na stroj za generiranje dividend finančnim lastnikom, pri čemer so (1) menedžerji raje izločali bolj rizične inovativne projekte, ki zahtevajo večje naložbe (manj ostane za dividende), (2) menedžerji so pozabili na sredino, v kateri delujejo (sponzoriranje lokalnih prireditev, klubov itd.), spet, ker manj ostane za dividende, (3) menedžerji so se požvižgali na ekološko komponento in na zaposlene (oboje je zgolj strošek) in (4) lastniki so bogato nagrajevali menedžerje z opcijskimi pogodbami, ki so menedžerje motivirali za doseganje visokih in še višjih kratkoročnih dobičkov.

Hkrati pa je ta paradigma prispevala k ogromnemu povečanju neenakosti, saj koristi od nje pobira ozka kapitalska in menedžerska elita. In to je pripeljalo v krizo sam kapitalistični red, ker je v tej dirki zadovoljevanja finančnih lastnikov postal nevzdržen za okolje, za zaposlene in za sredino.

No, nekateri, kot je William Lazonick, so od začetka trdili, da je ta čikaška paradigma povsem zgrešena in nevarno škodljiva. Zdaj se zdi, da so Lazonickovi argumenti zmagali in paradigma “vrednosti za delničarje” se vsaj na konceptualni ravni umika paradigmi “vrednosti za deležnike” (torej vse deležnike v procesu poslovanja podjetja). Lazonick v spodnjem intervjuju lepo razloži, zakaj je paradigma “vrednosti za delničarje” zgrešena, predvsem pa razloži, da tisti, ki jo zagovarjajo, ne razumejo, zakaj in kako podjetja v resnici poslujejo.

Nadaljujte z branjem→

• The idea that businesses are run to maximize profits for shareholders is just plain wrong – William Lazonick
• The long-run effects of uncertainty shocks – Bank Underground
• Mysteries of Monetary Policy – Robert J. Barro
• Robots and firms – VoxEU
• The gender promotion gap: Evidence from the ECB – VoxEU
• Economic policies can reduce deaths of despair – VoxEU
• Redefining money in a digital age ~ Antonio Fatas
• The decline of US business dynamism – VoxEU
• Lots of folks over 65 are spending a lot on housing – Richard Green
• Analyzing Efforts to Rein in Misinformation on Social Media – NBER Digest
• Why Does the Debt-to-GDP Ratio Constrain Crisis Response? – NBER Digest

Barry Eichengreen (UC Berkeley) z lahkoto ovrže pomisleke nekaterih, da Christine Lagarde za uspešno vodenje ECB manjka najprej doktorat iz ekonomije in nato še izkušnje v centralni banki. Kar dober predsednik ECB dejansko potrebuje, niso fahidiotska detaljistična tehnična podkovanost, pač pa zdravorazumsko razumevanje učinkovitosti kombinacije ekonomskih politik nasploh in posebej v določenem ekonomskem in zgodovinskem kontekstu ter politične izkušnje na najvišji ravni. In Lagardeova ima obojega v izobilju.

Njen problem je bolj v tem, da na čelu ECB ne more nič več narediti. Centralne banke so za spodbuditev izhoda iz Velike recesije po 2009, za spodbujanje gospodarske rasti in inflacije naredile, kar so lahko – z zagotavljanjem ogromne likvidnosti bankam, z odkupovanjem ogromnih količin vladnih obveznic (kvantitativno sproščanje), z znižanjem posojilnih obrestnih mer na ničlo in depozitnih v negativno polje. Centralne banke nimajo več nobene efektivne municije. Lahko finančnim trgom dajo na voljo zastonj še za nekaj bilijonov ali trilijonov evrov (dolarjev, funtov, jenov), pa to ne bo dvignilo niti za mišjo dlako ne rasti BDP in ne inflacije. Monetarna politika je času likvidnostne pasti, v kateri se nahajamo že desetletje, impotentna. Draghi je to razumel, Lagardeova to razume. Problem je, ker tega ne razumejo politični voditelji in njihovi ideološko obremenjeni ekonomski svetovalci.

Nadaljujte z branjem→

Vitor Costancio, ekonomski glasnogovornik ECB, ponavlja izjave svojega (še) šefa Maria Draghija, da je danes potrebna bolj aktivna fiskalna politika namesto eksperimentiranja s še bolj negativnimi obrestnimi merami. In pri tem zelo jasno spodbija predloge fiskalnih jastrebov (Kimball, Rogoff & Goodfriend), ki bi še naprej eksperimentirali namesto priznali, da je monetarna politika, ko so obrestne mere blizu ničle, preprosto impotentna. Ko so obrestne mere tako nizke in ko je gospodarska rast bistveno višja od obrestne mere (g > r), bolj aktivna fiskalna politika ni samo povsem naravna izbira, pač pa je tudi neprimerno bolj učinkovita za spodbuditev rasti in posledično inflacije.

Mar ni zanimivo, da morajo politikom in uglednim ekonomistom to razlagati centralni bančniki?

Upajmo, da bo nova šefica ECB Christine Lagarde za glavnega ekonomista izbrala svojega nekdanjega glavnega ekonomista na IMF, Olivierja Blancharda, ki zagovarja natanko to stališče.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje.

Nadaljujte z branjem→

V Sloveniji se z gradnjo druge cevi karavanškega predora, z začetkom gradnje drugega tira Divača – Koper in projekti posodobitve in nagradnje železniške infrastrukture, začenja nov ciklus infrastrukturnih projektov. Za izvedbo teh in drugih projektov naj bi do leta 2030 predvidoma namenili okrog 13 milijard evrov. To je velika priložnost za slovensko gradbeno operativo, ki se je sesula po začetku finančne krize v 2008, da se ponovno dvigne.

Toda tukaj se pojavljata dva ključna problema, ki lahko omejita potencial rasti domačim gradbenikom. Prvi problem je, da je večina največjih gradbincev (SCT, Primorje, Vegrad) po letu 2009 propadla, s tem pa so propadle tudi reference (dokumentirane izkušnje na podobnih projektih), predvsem za tehnično najbolj zahtevne projekte, kot so predori, mostovi in viadukti, ki so vezane na izvajalce in brez katerih se ni mogoče prijaviti na razpise. Tudi nova podjetja (Kolektor CGP) in tista , ki so preživela (Gradbeni holding, Pomgrad, SŽ GP in druga manjša in manj znana podjetja) imajo problem z referencami, saj tako zahtevnih projektov v preteklosti niso izvajala. Zato se danes na vse razpise za zahtevnejše projekte naši gradbinci prijavljajo kot člani konzorcija s tujimi izvajalci, ki imajo reference.

Nadaljujte z branjem→

Ne skrivam svojih simpatij do AOC, Alexandrie Ocasio-Cortez, demokratske poslanke, ki se je po presenetljivi zmagi na kongresnih volitvah v New Yorku meteorsko povzpela znotraj demokratske stranke. Danes me je spet očarala, ko je okrog prsta zavrtela Jeroma Powella, predsednika Fed, glede napak Fed pri oceni relacije med brezposelnostjo in inflacijo (Phillipsova krivulja). AOC danes skupaj z Elizabeth Warren in Berniejem Sandersom kroji vsebinsko debato in politične predloge demokratske stranke (ki jih utirja Nancy Pelosi). In ti predlogi, ki so v Evropi standard (zastonj univerzitetni študij, univerzalno zdravstveno zavarovanje, zelene politike, ostrejša regulacija konkurence itd.) so za ameriške razmere dokaj levi. Tako levi, da jih namesto kot socialno-demokratske, kar so, pojmujejo kot demokratični socializem.

No, ta trojka, če bi se združila v dream team (Warrenova kot predsedniška kandidatka, Sanders kot podpredsednik in AOC kot ministrica za pravosodje ali šolstvo), bi bila lahko velika dobitna kombinacija za demokratsko stranko na naslednjih predsedniških, kongresnih in senatnih volitvah.

Spodaj je povezava na še topel, izdaten intervju z AOC v New Yorkerju.

Nadaljujte z branjem→