Bine Kordež

Ponovno so se začela pogajanja o plačah javnega sektorja, ki bodo v naslednjih mesecih pogosto udarna novica dneva. Pogajalske skupine bodo imele “trdo delo”, čaka nas kakšna parcialna ali splošna stavka, nekaj izsiljevanj z ene in druge strani in na koncu nek dogovor. V tem času bomo lahko prebirali članke o visokih zahtevah sindikatov, o omejitvah pri proračunskih izdatkih, o zaostajanju plač zaposlenih v javnem sektorju in nujnosti vzpostavitve pravih razmerij med plačami. Seveda bosta obe strani s temi informacijami nekoliko manipulirali za boljšo pogajalsko pozicijo, točni podatki pa so tako ali tako vedno problem, pa še večine prav veliko niti ne zanimajo.

Kljub temu sem poskušal sestaviti nekoliko bolj poglobljeno analizo dosedanjih gibanju na tem področju ter tudi finančni  prostor, ki ga pri teh izdatkih imamo. Ker gre za veliko podatkov, sem v uvodnem tekstu izluščil glavne poudarke, podrobnejše argumentiranje posameznih navedb pa bom predstavil v petih nadaljevanjih.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo. Sem bil v svojem odgovoru “Odziv na pisanje glede moje morebitne kandidature“ res žaljiv?

Ne morem si pomagati, ampak kar precej dobre slovenske muzike imamo. In čeprav je ta Galova pesem zelo pop, gre pod kožo.

Za mano je tipičen dan na znanstveni ekonomski konferenci, sicer iz področja empirične zunanje trgovine. Se pravi –  bodisi empirično preverjanje relevantnosti konceptov in teorij o zunanji trgovini na podatkih, bodisi poskus koncipiranja opazovanih vzorcev obnašanja v zunanji trgovini v koherentne teorije. In sem rahlo nesrečen. Vsaj tri današnje predstavitve so – po naslovih – obetale zanimiva nova spoznanja. Toda avtorji so predstavitve  namesto v nazoren prikaz vzorcev obnašanja zapeljali v suhoparne matematične izpeljave teoretskih in/ali empiričnih modelov, v katerih se je povsem izgubila zgodba. Dali so prednost metodologiji pred relevantnostjo. Nekaj, iz česar bi lahko naredili seksi novo spoznanje, so degradirali v mrtve formule.

In to je eden izmed glavnih problemov sodobne akademske ekonomije. Izgubili smo se v metodologiji, v šraufanju enačb in onaniraju o prednostih in slabostih posameznih ekonometričnih metod, ne znamo pa več videti velike slike. Ne vidimo relevantnosti dogajanj okrog nas. Zakaj je denimo med 2001 (vstop Kitajske v WTO) in 2008 (začetek velike recesije) v ZDA in Evropi izginilo po 3.6 oziroma 3.5 milijona delovnih mest v industriji. In kaj je to potegnilo za seboj. In tako naprej. Povsem smo zašli.

No, zato bo treba nazaj, treba bo začeti opazovati in misliti, namesto matematizirati. Oziroma kot je rekla Joan Robinson:

I never learned math, so I had to think

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

• Maybe We Should Take Socialism Seriously – Noah Smith
• Curiosity can save us when lies come dressed as numbers – Tim Harford
• Italy’s Budget Isn’t as Crazy as It Seems – Ashoka Mody
• The Italian Budget: A Case of Contractionary Fiscal Expansion? – Olivier Blanchard & Jeronim Zettelmeyer
• Why should someone who is anti-austerity care about debt – Simon Wren-Lewis
• Identifying shocks via time-varying volatility – Fed in Print
• The Neutral Rate of Interest – Dallasfed.org
• What’s Wrong With the 2 Percent Inflation Target – Paul Volcker
• The Remarkable Fall in Global Poverty – Tim Taylor
• How Economic Inequality Harms the Environment – Scientific American
• America’s Plutocrats Are Winning – Jeffrey D. Sachs

Drago Babič

V nedavni peticiji podjetnikov se ti ob napovedanih (predvsem davčnih) ukrepih, navedenih v Koalicijskem sporazumu nove vlade, sprašujejo, ali smo v Sloveniji sploh še za podjetništvo. Da se izognemo takim čustvenim izlivom, ki vodijo v iracionalne konflikte in da se bo dejansko videlo, kako država že sedaj podpira (ali ne) podjetništvo, v nadaljevanju podajam podatke, koliko so od države prejela nekatera podjetja skozi različne oblike pomoči, predvsem davčne olajšave in subvencije. Ob tem treba poudariti, da davčne olajšave in subvencije niso kar od boga dane, ampak je to konkreten prispevek davkoplačevalcev podjetnikom, da se pospešeno razvijajo, ustvarjajo nova delovna mesta in tudi povrnejo ta vlaganja v obliki višjih plačanih davkov v bodočnosti. Lahko jih opredelimo kot dolgoročno investicijo davkoplačevalcev v varnejšo prihodnost države. Vendar to ne zahteva nekakšne humanitarne dejavnosti podjetnikov, saj se te olajšave odražajo tudi na povečanem dobičku za lastnike, kar podjetniki nekako pozabljajo povedati.

Nadaljujte z branjem→

Medijski umori so zanimiva zadeva, vendar boleča. Najbolj se spomnim tiste glede kolega Franceta Arharja, ki so ga mediji učinkovito odstranili kot kredibilnega kandidata za predsednika Republike Slovenije, ko so objavili višino njegove plače kot predsednika uprave zavarovalnice Vzajemna.

No, zdaj se očitno nekaj podobnega dogaja tudi meni, in to še preden sem postal uradni kandidat za karkoli in preden sem dobil priložnost, da sam predstavim svojo “kartoteko”. Na Siol.net sta novinarja Primož Cirman in Vesna Vuković, “pre-emptively”, napisala članek z naslovom “Zakaj so visoki dolgovi Jožeta Damijana težava #analiza“, s katerim poskušata načeti mojo kredibilnost kot morebitnega kandidata za guvernerja Banke Slovenije. Na njun zapis ne bi reagiral, če ne bi bil poln netočnosti in tendencioznega prikazovanja podatkov. Spoštujem novinarsko delo in družbeno pomembno poslanstvo, ki ga imajo novinarji in mediji, vendar mora biti to delo utemeljeno na resničnih dejstvih in ne na izkrivljenih interpretacijah, zato želim v nadaljevanju predstaviti dejstva v dejanski luči. Sploh pa ne mislim špekulirati o motivih in zakaj bi moja morebitna kandidatura utegnila koga motiti.

Nadaljujte z branjem→

Svet ekonomskih svetovalcev predsednika Trumpa je včeraj izdal bizarno poročilo z naslovom “Opportunity Costs of Socialism“.

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz se v odličnem preglednem eseju v Scientific American sprašuje, zakaj se je neenakost v ZDA tako močno povečala. 90% otrok, rojenih leta 1940, je v odrasli dobi preseglo (realni) dohodek svojih staršev, medtem ko polovica otrok, rojenih leta 1990, ko odraste, ne doseže več ravni dohodka njihovih staršev. Realni dohodek spodnjih 90% prebivalstva stagnira na ravni izpred 4 desetletij, medtem ko so se dohodki zgornjega 1% podvojili, dohodki zgornjega 0.1% pa početverili.

Nadaljujte z branjem→