Makroekonomski učinki velikih infrastrukturnih projektov in problem tujega dumpinga

V Sloveniji se z gradnjo druge cevi karavanškega predora, z začetkom gradnje drugega tira Divača – Koper in projekti posodobitve in nagradnje železniške infrastrukture, začenja nov ciklus infrastrukturnih projektov. Za izvedbo teh in drugih projektov naj bi do leta 2030 predvidoma namenili okrog 13 milijard evrov. To je velika priložnost za slovensko gradbeno operativo, ki se je sesula po začetku finančne krize v 2008, da se ponovno dvigne.

Toda tukaj se pojavljata dva ključna problema, ki lahko omejita potencial rasti domačim gradbenikom. Prvi problem je, da je večina največjih gradbincev (SCT, Primorje, Vegrad) po letu 2009 propadla, s tem pa so propadle tudi reference (dokumentirane izkušnje na podobnih projektih), predvsem za tehnično najbolj zahtevne projekte, kot so predori, mostovi in viadukti, ki so vezane na izvajalce in brez katerih se ni mogoče prijaviti na razpise. Tudi nova podjetja (Kolektor CGP) in tista , ki so preživela (Gradbeni holding, Pomgrad, SŽ GP in druga manjša in manj znana podjetja) imajo problem z referencami, saj tako zahtevnih projektov v preteklosti niso izvajala. Zato se danes na vse razpise za zahtevnejše projekte naši gradbinci prijavljajo kot člani konzorcija s tujimi izvajalci, ki imajo reference.

Drug problem, ki omejuje ponovni vzpon slovenske gradbene operative, je cenovni dumping s strani »vzhodnih« gradbenih gigantov, predvsem iz Turčije in Kitajske. Kot se je pokazalo na primeru razpisa za gradnjo druge cevi karavanškega predora, lahko denimo turški gradbinci zaradi nižjih cen delovne sile ponudijo nižjo ceno v razponu med 15% in 35% glede na ostale ponudnike. Pri drugem tiru Divača – Koper, za katerega se zanimajo tudi kitajska podjetja, lahko slednja zaradi še nižje cene delovne sile ponudijo tudi za 30% nižjo ceno izvedbe projekta.

Obe težavi za domače gradbince sta seveda med seboj povezani, saj domači gradbinci ob dumpinških cenah vzhodnih tujih ponudnikov ne morejo priti do posla in rasti prihodkov, s tem pa hkrati tudi ne do referenc, s katerimi bi lahko kasneje samostojno nastopali na ostalih razpisih.

Večina ljudi najbrž ob tem zamahne z roko in reče, »super, zaradi tuje konkurence smo privarčevali pri stroških gradnje«. Vendar ali je to res? Je sploh pomembno, kdo dobi posel, če ga dobi zaradi ponujene nižje cene? In še naprej: Je res bolje za nas, če velike gradbene projekte dobivajo tuja podjetja po dumpinških cenah?

Kratek odgovor se glasi: Ja, to je precejšen problem iz vidika celotnega gospodarstva. Najprej, če pogledate v katero izmed sosednjih razvitih držav, boste videli, da veliko večino velikih infrastrukturnih gradbenih poslov dobijo domača podjetja. Tudi avstrijski del druge cevi karavanškega predora gradi domače podjetje Arge Swietelsky Tunnelbau. Avstrijski Asfinag je nezaželeno tujo konkurenco izločil z ustreznimi tehničnimi razpisnimi pogoji.

Zakaj se vse vlade razvitih držav otepajo tuje konkurence, tako običajne kot cenene, in poskrbijo, da večino velikih infrastrukturnih gradbenih poslov dobijo domača podjetja? In zakaj je to pomembno? Zelo preprosto rečeno: ker so skupni makroekonomski učinki (prihodkovni za domača podjetja, zaposlitveni in tudi fiskalni učinki) precej višji, če gradbeni projekt izvajajo domača namesto tuja podjetja. Tudi če je bil tuji ponudnik precej cenejši (tudi za 20% ali 30%) je skupni makroekonomski učinek za domačo državo bistveno večji, če posel dobijo domača namesto tuja podjetja.

To razliko v makro učinkih lahko plastično ponazorimo s strukturo razdelitve učinkov v tipičnem gradbenem projektu. Pri tem si pomagamo s  strukturo slovenske gradbene panoge po podjetjih v letu 2018 in z zadnjo input-output tabelo slovenskega gospodarstva. Iz teh podatkov izhaja, da pri gradbenem poslu v vrednosti 100 mio evrov, ki ga dobi domači izvajalec, gre 35 mio domačim podizvajalcem, 21 mio za druge materialne stroške in storitve, 11 mio za uvožene inpute, 12 mio za plače, 13 mio za poslovni presežek (amortizacija in dobiček), 8 mio pa za davke.

Če upoštevamo vse medsebojne dobave med podjetji znotraj gradbene panoge in med panogami in jih konsolidiramo na raven celotnega gospodarstva, je struktura razdelitve v tipičnem gradbenem projektu naslednja: od 100 mio evrov posla gre 27 mio za uvožene inpute, preostalih 73 mio pa se razdeli med domačimi subjekti, in sicer 27 mio za neto plače, 28 mio za poslovni presežek in 18 mio za davke.

Nasprotno pa, če posel dobi tuje podjetje, ki pripelje svojo mehanizacijo in zaposluje svoje delavce, pri nas pa plačuje zgolj neobhodne stroške storitev (elektrika in komunalne storitve) in gradbenega materiala, od posla v vrednosti 100 mio evrov ostane v Sloveniji v povprečju le okrog 20 mio, preostanek se prelije v tujino. Plače in poslovni presežek (amortizacija in dobiček), pa tudi vsi prispevki in davki (na plače in dobiček) gredo v tujino. Kratko rečeno, od tipičnega gradbenega projekta v enaki vrednosti v primeru izbire domačega izvajalca v Sloveniji ostane v povprečju 73% vrednosti posla, v primeru izbire tujega izvajalca pa le 20%.

Če bi, hipotetično, drugi tir gradili samo domači izvajalci, bi od ene milijarde evrov v Sloveniji v obliki plač, amortizacije, dobička in davkov ostalo 730 mio evrov, če ga gradijo samo tuji izvajalci pa v Sloveniji ostane največ 200 mio evrov. Denimo, da bi bili tuji izvajalci drastično (za 30%) cenejši, bi od na prvi pogled 300 mio evrov prihranka pri investiciji, država v proračun dobila za 180 mio evrov manj davkov, prihranek je torej le še 120 mio evrov. Hkrati pa bi slovenski delavci v celoti izgubili za 270 mio evrov plač, slovenska podjetja pa za 280 mio evrov v obliki amortizacije in dobičkov.

Pri gradbenih poslih, ki se financirajo iz javnih sredstvih, moramo torej gledati celotne makroekonomske učinke in ne zgolj končne cene. Skozi javno financirane projekte vse razvite države spodbujajo domačo zaposlenost in domača podjetja in spodbujajo razvoj panog, ki proizvajajo inpute ter si povrnejo del investicije skozi plačane davke doma. Le nerazvite države, ki imajo kratkoviden pogled na zadevo oziroma nimajo razvite gradbene operative in podpornih dejavnosti, velike infrastrukturne projekte oddajo v izvedbo tujim izvajalcem. Zato tudi ostajajo nerazvite, saj ne razvijajo domačega gospodarstva, ne spodbujajo domače zaposlenosti in siromašijo domači proračun.

Javne investicije so fin instrument ekonomske in industrijske politike za spodbujanje razvoja domačega gospodarstva in domače zaposlenosti. Zato mora tudi slovenska vlada razmisliti, kako po vzoru razvitih evropskih držav ta instrument čim bolj izkoristiti v korist domačega gospodarstva.

____________

* Izvorno objavljeno v Večeru

%d bloggers like this: