THE GLOBAL telecoms boom that reached its zenith almost two decades ago was made for satire. It united two of the most intoxicating technologies of all time, the mobile phone and the internet. It generated the biggest wave of value-destroying takeovers the world had ever seen. Its apex, the £22.5bn ($35bn) sale of third-generation (3G) wireless spectrum in Britain in 2000, was such a humdinger that the boffins who devised it described it, with a Pythonesque flourish, as the most successful auction since the Praetorian Guard sold the Roman Empire to Didius Julianus in 193AD.

Nadaljujte z branjem→

Saj vem, da se s tem ni za hvaliti, vendar se je na jadranju po Jadranu težko, ma nemogoče, izogniti Oliverju. Če že ni barki, pa te čaka v zasedi tam nekje v eni konobi vsake še tako majhne lučice. Ampak, kar je najhuje pri tem, je spoznanje, da ti, ko Oliver zapoje “…ako nas tužne jutrom probude, ja čuvam osmijeh za tebe…”, postane toplo okrog srca. In, ajde, morda se mu gremo tudi letos poklonit na grob, če bo veter pihal v tisto smer…

Najbrž so to leta.

Če mislite, da so največje gorje povzročili samo križarski pohodi, španski konkvistadorji, cerkvena inkvizicija in komunistične revolucije, niste dobro informirani. Prezrli ste ekonomsko revolucijo, ali bolje – revolucijo ekonomistov. Tistih, ki so od konca 1960. let prevzeli vpliv nad ekonomskimi politikami in politike prepričali, da je ključni problem manjše dinamike rasti v preveč države, preveč regulacije, previsokih davkih in premajhni neenakosti.

Binyamin Applebaum, član uredniškega sveta New York Timesa, je napisal novo knjigo na to temo “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society“, ki se čudovito bere. Spodaj je začetni izsek iz njegovega kratkega povzetka.

In the early 1950s, a young economist named Paul Volcker worked as a human calculator in an office deep inside the Federal Reserve Bank of New York. He crunched numbers for the people who made decisions, and he told his wife that he saw little chance of ever moving up. The central bank’s leadership included bankers, lawyers and an Iowa hog farmer, but not a single economist. The Fed’s chairman, a former stockbroker named William McChesney Martin, once told a visitor that he kept a small staff of economists in the basement of the Fed’s Washington headquarters. They were in the building, he said, because they asked good questions. They were in the basement because “they don’t know their own limitations.”

Nadaljujte z branjem→

Sedanjih trendov naraščajočega protekcionizma, Trumpove trgovinske vojne in vzpona populizma ni mogoče razumeti brez razumevanja spodnjih treh slik. Slike kažejo korelacijo trendov povečane uvozne penetracije nasploh in uvoznega deleža iz Kitajske na eni ter upada števila delovnih mest v ameriški in evropski industriji na drugi strani. Povezavo lahko imenujemo “Kitajski križ ameriškega (in evropskega) delavstva“, čeprav je bolj pravilen izraz “Globalizacijski križ“. Pač čim bolj so ZDA in EU liberalizirale zunanjo trgovino in čim bolj so ameriške in evropske korporacije investirale v Kitajsko, Mehiko in druge azijske, latinskoameroške in vzhodnoevropske države, tem več delovnih mest v industriji so ustvarile tam ter jih zaprle doma (ali jih ne povečale).

Kdor si zapira oči pred tem dejstvom (in vzporednimi politikami deregulacije in zniževanja davčnih stopenj), ga bo zaton liberalne demokracije in porast političnega populizma v zadnjem desetletju vedno znova presenečal in ga našel nepripravljenega. In ta nepripravljenost v zmerni sredini poltičnega spektra razumeti vzroke naraščajočega nezadovoljstva – v povečani globalizaciji in neenakosti – je enako problematična kot vzpon desnega populizma.

Nadaljujte z branjem→

Še ena raziskava, ki dokazuje, da je ključni vzrok za to, da je po letu 1990 izginila tretjina ameriških delovnih mest v industriji, v povečanih investicijah njihovih multinacionalk v tujino in prenosu proizvodnje v tujino. Boehm, Flaaen & Pandalai-Nayar (2019) v najnovejši raziskavi, ki temelji na populaciji vseh ameriških multinacionalk, dokončno potrjujejo, kar smo že vedeli.

No, in v tem dejstvu, da ameriške multinacionalke prenašajo delovna mesta na Kitajsko, Mehiko itd. in uničujejo domačo industrijo, je treba iskati razlage za Trumpov notorični populizem s trgovinsko vojno s Kitajsko, nov trgovinski sporazum z Mehiko ter odpoved TTIP sporazuma. Kot sem že včeraj zapisal, s trgovinsko vojno (z uvedbo visokih carin, ki bodo podražile uvoz (tudi “ameriških”) izdelkov iz Kitajske) želi Trump po “metodi nežnega prepričevanja bratov Dalton” prepričati ameriške korporacije, da pripeljejo proizvodnjo nazaj v Ameriko. In s tem delovna mesta v “rust belt” in centralni del ZDA, tradicionalno belo delavsko volilno bazo Trumpa.

Ta populizem je nevaren, vendar mu ekonomsko utemeljene logike ne moremo odreči.

What has caused the rapid decline in US manufacturing employment in recent decades? This column uses novel data to investigate the role of US multinationals and finds that they were a key driver behind the job losses. Insights from a theoretical framework imply that a reduction in the costs of foreign sourcing led firms to increase offshoring, and to shed labour.

One of the most contentious aspects of globalisation is its impact on national labour markets. This is particularly true for advanced economies facing the emergence and integration of large, low-wage, and export-driven countries into the global trading system. Contributing to this controversy, between 1990 and 2011 the US manufacturing sector lost one out of every three jobs. A body of research, including recent work by Bloom et al. (2019), Fort et al. (2018) and Autor et al. (2013), has attempted to understand this decline in manufacturing employment. The focus of this research has been on two broad explanations. First, this period could have coincided with intensive investments in labour-saving technology by US firms, thereby resulting in reduced demand for domestic manufacturing labour. Second, the production of manufacturing goods may have increasingly occurred abroad, also leading to less demand for domestic labour. 

Nadaljujte z branjem→

• Whither Central Banking? – Lawrence H. Summers & Anna Stansbury
• Hegel on labor and freedom – Understanding Society
• Uwe Reinhardt on High US Health Care Costs – Tim Taylor
• Yield-Curve Inversion and the Agony of Central Banking – Uneasy Money
• From Voodoo Economics to Evil-Eye Economics – Paul Krugman
• Offshoring and the decline in US manufacturing employment – VoxEU
• Too much inequality impedes support for public goods – Eurekalert
• Trump’s Cross of Gold – Barry Eichengreen
• America’s Superpower Panic – J. Bradford DeLong
• The World Has a Germany Problem – Paul Krugman
• Alfred Marshall in 1885: “The Present Position of Economics” – Tim Taylor
• When it Comes to Exporting (Manufactures), Europe is now the one from Mars – Brad Setser
• On Designating China as a Currency Manipulator… – Brad Setser
• The trade deal fetish – Stumbling and Mumbling
• How Sweden became more entrepreneurial than the US – VoxEU

Trumpova trgovinska vojna s Kitajsko jw iz ekonomskega vidika seveda popolna in notorično škodljiva bedarija. Prizadela bo vse, tako Kitajsko kot ZDA, tako kitajska kot ameriška podjetja, tako kitajske delavce kot ameriške. Zraven pa še vse ostale države, ker se bodo porušile globalne verige vrednosti, v kateri sodelujejo podjetja iz desetin držav in ker se upočasnjuje dinamika rasti svetovne trgovine ali celo zmanjšuje, kar bo pripeljalo novo recesijo. In če se bo trgovinska vojna intenzivirala, se bo nadaljevala prek valutnih vojn in na koncu prek vojaških spopadov.

Ne glede na to notorično škodljivo bedarijo, pa Trumpova logika trgovinske vojne nosi neko zrnce soli. Če je Trumpov namen prisiliti ameriška podjetja, ki so prenesla proizvodnjo in / ali sestavljanje izdelkov iz ZDA na Kitajsko, da proizvodnjo / sestavljanje relocirajo nazaj v ZDA, vsaj en del tega početja ni povsem brez ekonomske logike. Namreč, kot ilustracijo si poglejte spodnjo stroškovno strukturo proizvodnje iPhona (podobno velja za novejše iPhone, iPade, prenosne računalnike itd.), Apple pri proizvodnji iPhonov dela debelo maržo okrog 70%, na Kitajskem pusti le 8 dolarjev (okrog 1% vrednosti aparata) za sestavljanje, preostanek gre ostalim dobaviteljem komponent, softverja in logistom. Torej, če bi Trumpu s 15% ali 25% carinami uspelo Apple “prepričati”, da zapusti kitajski FoxConn City, bi se Applu splačalo iPhone sestavljati kjerkoli. Tudi če bi za sestavljanje aparata plačal 50 namesto 8 dolarjev, bi dosegal debelo maržo.

Nadaljujte z branjem→

Učbeniška trgovinska vojna…,

… ki posledično seveda vodi v smer popolne avtarkije. V kateri sicer nihče nima občutka, da ga partnerji kradejo in ropajo pri belem dnevu, so pa vsi bolj revni. In če greste pri tem dovolj daleč, pridemo do tega, da vsak zase doma, v individualnem gospodinjstvu, proizvaja vse, kar potrebuje za preživetje.

Nadaljujte z branjem→

Današnja neprikrita simpatija predsednika vlade Marjana Šarca do jedrske energije kot dolgoročno stabilnega in stroškovno ugodnega vira energije ter zelena luč za nadaljevanje postopkov načrtovanja gradnje drugega bloka NEK je (končno) korak v pravo smer. Dosedanje vlade so desetletja mencale in odlašale z odločitvijo v strahu pred javnim mnenjem. Upajmo, da bo ta vlada resnično zagnala projekt gradnje NEK2.

In, hm, v spodnjem posnetku Šarčevega javnega nastopa je seveda težko ostati ravnodušen ob Šarčevi metafori glede nauka nemškega zapiranja jedrskih elektrarn po nesreči v japonski Fukušimi:

“… ni prava pot, da če se je sosed z avtom zaletel, da boš še ti svoj avto prodal, samo zato, da ne bo prišlo do nesreče…”

Nadaljujte z branjem→

John Case

(Prevod: Tej Gonza)

Večina progresivnih ekonomistov razmišlja znotraj meja kapitalizma. Zavzemajo se za višje minimalne plače ali spodbujajo bolj strogo regulacijo gospodarstva. Redko pa pod vprašaj postavijo temelj vsakega ekonomskega sistema: lastništvo in nadzor podjetij.

Socialisti v preteklosti niso naredili te napake, tudi v Ameriki ne. Zavzemali so se za nacionalizacijo sredstev produkcije. Komunistične države so to idejo v celoti uresničile, nekatere zahodne države pa so nacionalizirali samo določene industrije. Vseeno pa je nacionalizacija redko dosegla tisto, česar so si reformisti želeli. T.i. komunistične države so se običajno izjalovile v avtoritativno represijo z neučinkovitim državnim planiranjem, industrije v državni lasti na »zahodu« pa so se prav pogosto utapljala v neučinkovitosti in korupciji.  

Kljub ponesrečenemu poskusu socialistov na vprašanje lastništva in nadzora gospodarskih družb ne smemo pozabiti. Ljudje, ki si lastijo podjetja, ali pa tisti, ki jih vodijo v imenu lastnikov, se odločajo kam in koliko investirati. Odločijo se koliko ljudi bodo najeli, kakšne bodo metode menedžmenta kako bo urejeno delovno okolje za zaposlene ter, do velike mere, koliko bodo delavci plačani. Vse te odločitve pa pravzaprav določajo, komu služi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem→