Tudi sami ste najbrž opazili, da se na lokalni ravni, v vaši občini, v letu volitev nenadoma poveča vnema po asfaltiranju cest, gradnji kolesarskih poti in vodovodov, odpiranju novozgrajenih vrtcev, šol, domov za ostarele, čistilnih naprav itd. In res, če pogledate občinske proračune in izločite predvsem dve postavki, in sicer skupne investicijske izdatke in ožje opredeljene investicijske izdatke za novogradnje, rekonstrukcije in adaptacije, ter ju narišete, dobite spodnjo sliko (sivo osenčena polja označujejo leta z občinskimi volitvami).

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Kako Slovenija gradi drugi tir Divača-Koper določa Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper ( ZIUGD) ki je stopil v veljavo 21.7.2018. Iz odgovorov na vprašanja, kako po navedenem zakonu poteka gradnja, lahko zaključimo, da je ZIUGD nerealen, ali pa da Ministrstvo za infrastrukturo in njegovi pristojni organi pravzaprav sploh ne vedo, kako bi po tem zakonu drugi tir Divača- Koper zgradili.

Da ne bo napak v razumevanju navedene alternative, si oglejmo dobesedno korespondenco, ki sem jo imel z Uradom vlade RS za komuniciranje, ki je izposloval odgovor Ministrstva za infrastrukturo, in na koncu še moj komentar njihovega neodgovora.

Nadaljujte z branjem→

Tega na žalost ne slišite na radiju. Moj najljubši arabski rocker Rachid Taha, ki je genialno združil alžirski folk (rai) z rockom. Začel je s punkom in vplival na The Clash (če ste se kdaj vprašali, od kod Micku Jonesu in Joeju Strummerju nenadoma arabski melos v Rock the Casbah). Ta pesem (Ida) je genialna, vsaj meni, zaradi tega driva, ki ga ustvarjajo “trubači” in ritem sekcija.

Na žalost je Rachid septembra letos umrl za infarktom in ne bom ga uspel v živo poslušati.

Nadaljujte z branjem→

Cover verzija The Clashov, ki so se prej zgledovali po Rachidu Tahi.

O misteriju upadanja rasti produktivnosti v razvitih državah sem že nekajkrat pisal. V postu “Zakaj se rast produktivnosti upočasnjuje?” je navedeno nekaj glavnih razlag tega fenomena. In sicer vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije, pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti itd. Meni je zadnja leta po glavi rojila bogokletna misel, da morda razmišljamo v napačno smer, ko predpostavljamo, da se rast produktivnosti “ustvarja” v proizvodnji in ne v povpraševanju, torej prodaji izdelkov in storitev.

No, včeraj me je na to spet spomnil vedno brihtni Noah Smith v Bloombergu, ki je razmišlja v podobno smer. V podporo svoji tezi je na plano potegnil stari “Verdoornov zakon“, ki smo se ga učili na dodiplomskem študiju ekonomije in nato pozabili nanj, ker so nas bombardirali z novejšimi, neoklasičnimi modeli rasti. Modeli iz druge polovice 20. stoletja temeljijo na ponudbeni strani – torej nove kapitalske investicije, investicije v raziskave in razvoj ter posledične inovacije tvorijo temelj za rast fizične produktivnosti. Da smo sposobni ustvariti več ob enakem (ali manjšem) vložku dela in kapitala. Pri tem pa ti modeli, v skladu s prastarim Sayevim zakonom trga, predpostavljajo (od Boga) dano povpraševanje po vseh izdelkih ali storitvah, ki jih sproducirajo podjetja. Pač bolj učinkovite tehnologije ustvarjajo večji output, po katerem obstaja avtomatsko povpraševanje (vsaka ponudba najde svoje povpraševenje).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Nadaljujte z branjem→

V zvezi z zakonskim predlogom o dvigu minimalne plače za 33 evrov (s 638 na 667 evrov), se je prejšnji teden bučno oglasil Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), sicer pa direktor podjetja Boxmark Leather, in sicer: da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočalo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

Marjan Trobiš ima po svoje prav, dvig minimalne plače bi res utegnil prizadeti podjetja in dejavnosti, ki svoj poslovni model utemeljujejo na izjemno nizki ceni delovne sile. In Trobiš je aktiven v dejavnosti, v kateri je bilo lani skoraj petina vseh zaposlenih v najnižjem plačnem razredu okrog minimalne plače. Toda ključno vprašanje tukaj je, ali je dvigovanje minimalne plače problem same minimalne plače ali pa poslovnega modela “njegovega” in drugih podjetij v posameznih panogah?

Nadaljujte z branjem→

Dvomim sicer, da vas to zanima oziroma toliko zanima, da bi poslušali 40+ minut intervjuja z menoj na temo, ali je ekonomija znanost. Če pač, spodaj je intervju v Trombi, ki ga je z menoj slaba dva tedna nazaj naredila Ina Petrič. In vprašanja so tukaj morda celo boljša od odgovorov.

Andrés Velasco, nekdanji čilski minister za finance (v socialistični vladi!), trenutno pa dekan na London School of Economics and Political Science, je v kolumni v Project Syndicate konsistentno razvil tezo, da ne velja popularna razlaga, da so za sedanji porast (predvsem desnega) populizma krivi ekonomski razlogi, pač pa politični (v sferi kulturne revolucije). V podporo citira nekaj študij, ki naj bi kazale, da so za ekstremne volilne izide krivi predvsem nizka izobrazba in status oziroma kulturni vzorci ljudi (stališča do rasizma in migracij), ne pa nizka rast ali izpostavljenost tuji konkurenci.

Shortly after the US presidential election in 2016, statistics guru Nate Silver noted that Hillary Clinton improved on Barack Obama’s 2012 performance in 48 of the country’s 50 best-educated counties. And Clinton lost ground relative to Obama – by an average of 11 percentage points – in 47 of the 50 least-educated counties. “Education, Not Income, Predicted Who Would Vote For Trump,” Silver concluded.

Since then, hundreds of regressions have been run attempting to sort out what kinds of people voted for Trump or for Brexit in the UK. The title of one influential recent paper summarizes the debate: “Status threat, not economic hardship, explains the 2016 presidential vote.” So does the title of another: “Vote Switching in the 2016 Election: How Racial and Immigration Attitudes, Not Economics, Explain Shifts in White Voting.”

Nadaljujte z branjem→