Sicer sem prebral šele uvod in prvo poglavje, toda ta knjiga, “Where Economics Went Wrong: Chicago’s Abandonment of Classical Liberalism” Davida Colanderja in Craiga Freedmana, je glasba za mojo dušo. Preprosto pove troje. Prvič, da se ekonomska politika ne ozira bistveno na akademske raziskave (razen kadar izsledki podpirajo ukrepe, i.e. ustrezen cherry-picking raziskav), ker je pač politika v osnovi determinirana s političnimi cilji in ideologijo. Drugič, da tudi če bi ekonomska politika temeljila na izsledkih akademskih raziskav, bi to lahko počela le v omejeni meri, saj je oblikovanje ukrepov predvsem umetnost možnega in obrt, kjer je treba upoštevati kontekst in nešteto detajlov, ki jih v akademskih raziskavah nujno abstrahiramo. In tretjič, ekonomska profesija se je nekoč tega zavedala, odkar se imamo za znanstvenike, pa smo ta občutek izgubili. In “čikaška šola” je k tej izgubi “prizemljenosti” največ pripomogla.

Spodaj je kratek teaser za knjigo iz Amazona:

Milton Friedman once predicted that advances in scientific economics would resolve debates about whether raising the minimum wage is good policy. Decades later, Friedman’s prediction has not come true. In Where Economics Went Wrong, David Colander and Craig Freedman argue that it never will. Why? Because economic policy, when done correctly, is an art and a craft. It is not, and cannot be, a science. The authors explain why classical liberal economists understood this essential difference, why modern economists abandoned it, and why now is the time for the profession to return to its classical liberal roots.

Nadaljujte z branjem→

Najprej super zapis Danija Rodrika ob 40-letnici začetka kitajskega (nadziranega, zelo postopnega) odpiranja svetovnim tokovom trgovine in kapitala. Za tiste, ki bi njen hiper uspešen razvojni model radi popredalčkali v črno-belo slikanico med trgom in državo, Rodrik:

Given the peculiarities of China’s experience, it is not surprising that there remains considerable debate about the lessons to be drawn from it. For many in the West, China demonstrates the benefits of reliance on markets and economic liberalization. Yet if China were an economic basket case today, I suspect the same voices would be quick to attribute the failure to the continued intrusiveness of the Chinese state. For others, China demonstrates the intrinsic superiority of the state-led model.

…

China has not violated the tenets of mainstream economics so much as it has offered a master class in applying them creatively in complicated political and economic terrain.

Potem pa tale super grafika, ki najprej kaže Japonski vzpon, nato pa v 1990-ih, predvsem pa po letu 2001, kitajsko gospodarsko eksplozijo, kot je svet še ni videl.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Zdaj je nastopil trenutek, ko se iz načelnih izrekov o zadnjih francoskih tednih in iz širine spustimo v globino duhamornega branja uradnih listov in si mnenje ustvarimo s konkretno tvarino. Najprej poglejmo dvojec davkov, ki je Macrona naredil za »predsednika bogatih«. 

Najprej je tu korporacijski davek, pri nas mu rečemo obdavčitev dohodka pravnih oseb, v Franciji sliši na l’ mpôt sur les sociétés (IS) in tu sta bili včasih dve stopnji in sicer za mikro podjetja je bila 15%, za ostale pa 33,3%. No, v letu 2017 so spremenili zadevo in sedaj je načrt, da se bosta obe stopnji postopoma izenačili na 25%.

Nadaljujte z branjem→

Ne-Nemčijo in ne-Francijo Evropska komisija lovi na decimalkah deficita (pri Italiji je trenutno sporno ali bo deficit 1.95% ali 2.00% BDP), obe veliki članici pa potrebujeta zgolj dober izgovor. Tokrat je to nekaj požganih avtov in razbitih izložb v Parizu, zaradi česar je moral Macron narediti rebalans proračuna za 2019.

“Če nimajo kruha, naj jedo potico”

(parafraza Rousseujevega opisa karakterja francoske kraljice Marije Antoinette – “Finally I recalled the stop-gap solution of a great princess who was told that the peasants had no bread, and who responded: ‘Let them eat brioche’” (Rousseau, Les Confessions, 1782))

Marija Antoinetta je svoj ekstravagantni način življenja in aroganten odnos do podložnikov plačala s smrtjo. Macron bo najbrž svoj “trenutek Marije Antoinette” s številnimi darili v zadnji minuti socialno najbolj ogroženim (dvig minimalne plače, davčna oprostitev božičnice itd.) fizično in statusno preživel, toda politično je mrtev. Njegove reformne revolucije, ki jo je napovedal pred začetkom mandata, je konec. Ostalo mu je le še trgovanje z darili ljudstvu, da mu pusti formalno ostati na oblasti do konca mandata.

In Soviet times, Russia’s Jews told a joke about a man named Rabinovitch who was distributing pamphlets in Red Square. In a matter of minutes, the KGB had found him and taken him to headquarters. Only there did the agents realize that the sheets of paper were completely blank. “But there’s nothing written here,” one of them said. Rabinovitch said: “They know quite well what I mean.”

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Priznam, ko gre beseda o francoskih temah, sem malo sentimentalna. Najprej je bila očaranost nad jezikom, potem je bila fascinacija nad tem, da so si izmislili večino literarnih in umetnostnih formatov in temu je sledilo branje sociologov in filozofov, kjer so bili teksti narejeni tako, kot da se pogovarjajo z bralcem in če je pisca malo zaneslo, nič hudega. (za razliko od germanske strukturiranosti, pa naj stane, kar hoče). Recimo, da razumem določene kulturne reference, ki bi bile drugače izgubljene s prevodom (nekaj malega o njih tudi v nadaljevanju teksta). Francoski upor je treba razumeti tako, da pogledamo kulturne sociološke, politične in ekonomske vidike – reduciranje zgolj na ekonomijo tule ne bo najbolj ustrezno.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V objavljenih člankih o javnem sektorju sem ugotavljal, da je število zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja v Sloveniji sicer pod povprečjem Evropske Unije, glede na nivo razvitosti pa je skupno število približno primerljivo z drugimi državami. Značilno je namreč, da imajo države z višjim BDP na prebivalca, praviloma tudi več zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, javna uprava) in njihovo število v Sloveniji približno “ustreza naši stopnji razvoja“. Navedbo dajem v narekovaje, ker bi seveda lahko razpravljali, koliko podatek o BDP na prebivalca odraža stopnjo razvitosti države, a to ni namen tega teksta.

V izvornem tekstu sem seveda predstavljal predvsem podatke o zaposlenih in izdatkih za opravljanje tovrstnih dejavnosti, nisem pa se posvečal učinkovitost teh zaposlenih. Glede tega vemo, da je splošna ocena precej negativna, čeprav nekih celovitih primerjav z drugimi državami nimamo. To je seveda področje, kjer imajo subjektivne ocene večjo težo in to raje prepuščam drugim. Bom pa v tem dodatnem tekstu predstavil še nekaj finančnih podatkov.

Nadaljujte z branjem→

Težka bo. Lista je dolga in zahtevna. Ponekod neizvedljiva. Toda za to imamo revolucije, da ljudje zahtevajo nemogoče … in dosežejo spremembo režima.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Britanski The Economist je sicer včeraj glede francoskih vse ostrejših protestov “gilets jaunes” (rumenih telovnikov) zapisal, da problem niso reformne politike, ki jih je implementiral mladi francoski predsednik Emmanuel Macron, pač pa njegov slog implementiranja teh reform. Vendar se v članku takoj zaplete v zanko, ko pravi, da je bila napaka, da sicer neučinkovitega davka na premoženja, ki ga je Macron ukinil kot svoj prvi ukrep po prevzemu oblasti, ni ukinil postopno in s hkratnimi ukrepi za pomoč najšibkejšim. In da ob zvišanju davka na dizelsko gorivo, s čimer je Macron želel financirati prehod na bolj zelena goriva, ni pospremil z več “pozornosti” ruralnemu prebivalstvu, ki se dnevno vozi v službo z avtomobili. Toda “rumeni telovniki” niso začeli protestirati zaradi Macronovega sloga, pač pa natanko zaradi njegovih politik. Ki so vse po vrsti (od ukinitve davka na premoženje, reforme trga dela in davčne reforme, do povečanja davka na dizelsko gorivo) razbremenile bogatejše in podjetja ter šle v škodo zaposlenim in revnejšim slojem. Šle so v korist kapitala in v škodo dela.

Tukaj ne gre za slog, gre za reformno smer. Njegov siceršnji vzvišeni način komunikacije z ljudstvom je samo odraz tega, kateri interesi Macrona bolj zanimajo in v katero smer želi želi narediti reformne poteze. Sprememba sloga tukaj ne pomaga, če delaš proti večini ljudstva. V javnosti se je utrdil vtis, da je Macron, sicer nekdanji bančnik, predsednik bogatih. Njegova 62% podpora na predsedniških volitvah lani je zdrknila globoko pod 30% danes. In tri četrtine anketiranih Francozov danes podpira proteste rumenih telovnikov in želi spremembe. Da je nad protestnike poslal oklepnike z vodnimi topovi, okrepljene policijske in vojaške enote s solzivcem in gumijastimi naboji, njegove priljubljensti prav gotovo ne bo povečalo. In seveda nikakor ne more omajati ljudstva, ki slovi po svoji svobodomiselnosti in uporništvu in ki je svetovni zgodovini dalo veliko francosko revolucijo (1789), francosko februarsko revolucijo (1848), ki je prinesla francosko “Drugo republiko”, leto študentskih nemirov (1968) in ki gre na ulice že zaradi neprimerne spremembe voznega reda vlakov. Macron je, tudi če se zdaj izvleče, politično mrtev.

Nadaljujte z branjem→