V intervjuju v Večeru je Alenka Bratušek o vsebunskih temah sicer povedala veliko stvari, s katerimi se ne ali le delno strinjam. Glede prvega bloka NEK je denimo rekla, da bi ga po zaključku življenjske dobe nadomestila z obnovljivimi viri, kar je glede na razvoj tehnologije in (ne)razpoložljivost naravnih virov v Sloveniji (omejene možnosti gradnje hidroelektrarn) seveda povsem nemogoče ali v najboljšem primeru na ravni znanstvene fantastike. Iz česar tudi sledi njena skepsa glede gradnje drugega bloka NEK in pomanjkanje rešitev za obdobje, ko bomo “upokojili” tako NEK 1 kot TEŠ 6. Je pa ostala “odprta za številke”, ko bodo pripravljene.

No, glede gradnje infrastrukture pa je bila Bratuškova bistveno bolj informirana in razumna in se lahko z njo večinioma strinjam.

Pri drugem tiru, kronskem projektu vašega ministrovanja, zapletom ni videti konca. Kje smo zdaj?

“Poleg drugega tira je pomemben infrastrukturni projekt tudi tretja razvojna os. Pri drugem tiru se gradijo dostopne ceste in se po 20 letih stagnacije tudi v naravi vidijo veliki premiki. V državnem zboru je poroštveni zakon za oba projekta, ki bo dokončno zaprl finančno konstrukcijo drugega tira. Kar se tiče projekta Glinščica, pa bi si želela, da Državna revizijska komisija takoj odloči, ali ima najcenejše podjetje potrebno referenco. Najbolj vesela bi bila, da bi viadukt Glinščica dobili za 8,5 milijona evrov. Če ta referenca ni okej, pa naj komisija to takoj pove, da lahko gremo v nov razpis. Tukaj imam jaz kot ministrica zvezane roke.”

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Te dneve smo iz javnih objav razbrali opozorila pristojnih organov našega zdravstva, da se je pred prihajajočo sezono možnih epidemij gripe pametno cepiti in tako preventivno poskrbeti za svoje zdravje in s tem tudi sodelovati pri nižanju stroškov javnega zdravstva. Kdor zboli za gripo, najmanj kakšen teden poležava doma namesto da bi delal, delodajalec plača bolniško, oboleli pa pije čaje, golta lekadole, aspirine, liže septolete in različne pastile, trpi glavobol, vročino in se nasploh cel teden ali več slabo počuti. Če se kaj zaplete, lahko dobi še pljučnico, vnetje srčne mišice, bronhitis, drisko in tako naprej. Nedvomno je nasvet, da se je pametno cepiti, zares dobronameren in še posebej priporočljiv za ostarele osebe, ki se imajo po 65. letu starosti pravico cepiti na račun zdravstvenega zavarovanja.

Danes dopoldne sem poklical v zdravstveni dom Fužine, kjer imam izbrano zdravnico. Uspel sem na telefon priklicati referenčno sestro, ki me je razveselila z informacijo, da je cepljenje možno prav danes v petek od 13. do 18. ure v zdravstvenem domu Fužine. Vljudno sem sestro prosil za nasvet, kdaj mi svetuje da pridem v zdravstveni dom, da bo čakanje na cepljenje čim krajše. Žal mi referenčna sestra ni vedela svetovati, zvijačno pa mi je zamolčala resnico, do katere sem se dokopal po tem, ko sem nekako ob pol drugi uri popoldne prišel v zdravstveni dom v veselem pričakovanju, da se bom uspel cepiti proti hudi nadlogi gripi.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Letošnji državni proračun bo imel sicer nižji presežek kot so znašali rekordni lanski rezultati, a še vedno solidnih 150 mio evrov (takšna je okvirna ocena ministrstva za finance, ki jo potrjujejo tudi dosedanja gibanja). Lanskih 537 mio evrov presežka je bil tudi rezultat enkratnih dividend NLB (270 mio evrov) ter menda tudi zadržanih izplačil iz EU iz leta poprej. Teh dodatnih virov letos ni in pod črto bi naj brez tega letos torej v proračunu ostala približno podobna številka kot lani.

Seveda pa primerljiv končni rezultat ne pomeni nujno, da je tudi struktura prihodkov in odhodkov podobna. V tekočih gibanjih prihaja namreč do kar pomembnih sprememb, ki jih je zanimivo pogledati. V priloženi tabeli in komentarju je navedeno nekaj večjih odstopanj letošnjega leta od dogajanj v 2018, dodatno pa je še prikaz, kakšne spremembe prinaša rebalans proračuna za naslednje leto. V 2020 naj bi bil proračunski presežek zopet višji in zanima me, od kje ti dodatni viri ali učinki varčevalnih ukrepov.

Nadaljujte z branjem→

Večina ekonomistov še nikoli ni slišala za Hjalmara Schachta, nemškega čudodelnega gospodarstvenika in ekonomista, ki je z eno potezo z uvedbo paralelne valute v roku enega tedna zaustavil nemško hiperinflacijo (1923), desetletje kasneje pa z inovativnimi obveznicami, vezanimi na obseg proizvodnje, financiral obnovo nemškega gospodarstva po globoki depresiji. Schacht je bil po Johnu M. Keynesu najbrž eden najbolj inovativnih praktičnih ekonomistov. Na žalost se ga zaradi vloge kot guvernerja nemške Reichsbanke in ministra za gospodarstvo v času Hitlerjevega režima in čeprav se je s Hitlerjevo politiko razšel že leta 1939 in bil deportiran v Dachau, zgodovina  ne spominja rada.

Spodaj je nekaj odlomkov iz dveh virov o njegovih dosežkih ter o lekcijah njegovih MEFO obveznic za sedanji čas prenizkih investicij in mizerne rasti v razvitih članicah EU. Če koga zanima več, na Amazonu prodajajo tudi njegovo avtobiografijo “Confessions Of The Old Wizard: The Autobiography Of Hjalmar Horace Greeley Schacht“.

Despite the blemish on his record, in November 1923, Schacht became currency commissioner for the Weimar Republic and participated in the introduction of the Rentenmark, a new currency the value of which was based on a mortgage on all of the properties in Germany.^[10] Germany entered into a brief period where it had two separate currencies: the Reichsmark managed by Rudolf Havenstein, President of the Reichsbank, and the newly created Rentenmark managed by Schacht.

After his economic policies helped battle German hyperinflation and stabilize the German mark (Helferich Plan), Schacht was appointed president of the Reichsbank at the requests of president Friedrich Ebert and Chancellor Gustav Stresemann.

Nadaljujte z branjem→

Boeing se je po dizastru z letali 777 odločil, da zaradi slabe kvalitete sestavljanja odpusti robote in namesto njih zaposli ljudi. Roboti so imeli 4 leta časa, da se izkažejo kot dobri delavci z repetitivno visoko kvaliteto izdelave, vendar so pogrnili točno tam, kjer naj bi bila njihova glavna kvaliteta. Res slab dan za robote.

Odgovor je nadvse preprost. Če “ekonomsko svobodo”, kot jo definirajo desničarski, konzervativni think-tanki (kot so Heritage Foundation, Cato, Fraser Institute itd.) na plačilni listi bogatih lastnikov največjih ameriških korporacij, opredelimo kot učinkovito sodno varstvo lastninskih pravic, “majhna država” (nizki davki in nič regulacije), fleksibilen trg dela (nizki stroški odpuščanja), neobstoj minimalne plače, prosta mobilnost kapitala in nizka inflacija, jim demokracija kvari njihovo igro.

Kajti “ekonomska svoboda” je svoboda za premožne. Zakon ščiti njihovo lastnino, “majhna država” jim zagotavlja, da nihče ne moti izkoriščanja njihovih monopolov in da jim ni treba plačevati davkov, prosta mobilnost kapitala jim omogoča davčno optimizacijo med državami in prelivanje premoženja v davčne oaze, fleksibilni trg dela jim zagotavlja nizke stroške dela in s tem višje dobičke in nizka inflacija preprečuje, da bi njihove prihranke in posojila razvrednotila inflacija.

In “ekonomska svoboda” je svoboda samo za premožne. Revni oziroma rojeni v “napačnih družinah” nimajo veliko možnosti za uspeh. Bogati si lahko privoščijo elitno zdravstveno oskrbo in elitno izobrazbo. Revni ne morejo ne do enega in ne do drugega, ker so bogati s političnimi donacijami ustvarili institucionalni sistem, v katerem sta kvalitetno zdravstvo in šolstvo plačljiva in prohibitivno draga, in v katerem premožnim ni treba plačevati veliko davkov, s katerimi bi sicer država lahko financirala univerzalno dostopno ter kvalitetno zdravstvo in šolstvo.

Zdaj si lahko lažje predstavljate, zakaj sestavljalci različnih indeksov “ekonomske svobode”, ter njihovi finančni meceni, tako zelo sovražijo demokracijo, da obstoja večstrankarskih volitev niti ne uvrstijo med kriterije “ekonomske svobode”. Prava demokracija in reprezentiranost interesov večine prebivalstva bi namreč utegnila zmanjšati te njihove privilegije in omogočiti pravičnejši dostop do temeljnih storitev, ki omogočajo enakost možnosti. “Ekonomsko svobodne” so običajno samo avtoritarne države ali države s teflonsko plutokracijo. Samo te lahko zagotavljajo premožnim, da se bo večina ljudi držala (predpisanim jim) pravil igre in da ne bo ogrožala položaja in privilegijev premožne elite.

Demokracija pač ogroža ekonomsko svobodo premožnih. Iz ust njenega vrhovnega apostola:

Milton Friedman (1988): “I believe a relatively free economy is a necessary condition for freedom. But there is evidence that a democratic society, once established, destroys a free economy.”

Nadaljujte z branjem→

Marko Radmilovič je genij, naj ga zvezde še naprej ljubijo. Spet se je izkazal in prišel daleč najbližje resnici glede tega ali je tisti podporni zid iz Pesnice res visok zahtevanih 8.2 metra in s tem zadostna referenca za pridobiti naročilo za gradnjo mostu čez Glinščico. Le Butalce je poklical na pomoč, ki so takoj pogruntali, da je treba včasih pogledati tudi v globino in ne samo v višino, ter da se da s pljunkom višino najlažje izmeriti.

Moja skala občudovanja je trčila na zgornjo mejo. Preverite sami:

Zato so mu zabičali, naj jim pokaže, ako je kakšen most že zgradil; da jih ne bo naplahtal, kot je butalskega peka! Pa Cefizelj pravi, da jim ga bo pokazal.

Izberejo Butalci štiri najpametnejše med njimi, da spremljajo Cefizlja do mostu. Hodijo dan, vozijo se z vlakom naslednji dan, potem pa še štiri ure z avtobusom, saj je daleč od Butal do Pesnice, kamor jih je Cefizelj peljal most pokazat. Najprej niso mogli do mostu, ker jim je ljuti domačin pot zapiral, a ker so imeli kislega vina s sabo, na Štajerskem pa vino vsaka vrata odpre, so hitro bili ob mostu. Pa ga niso videli, saj je le nekaj kamnov štrlelo iz zemlje.

“To je podporni zid in je visok 8,2 metra, kakor je zapisano v razpisni dokumentaciji,” pravi Cefizelj; pa Butalci le kimajo z glavami, akoravno se jim vse čudno zdi.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja Kordiševa izjava si zasluži biti zapisana z ogromnimi črkami v zgodovino slovenske politične hipokrizije.

Slovenska politika se težko zedini glede česarkoli, razen ob tem, ko sebi podeli dodatne finančne privilegije in na drugi strani vzame najšibkejšim, da lahko finančno nevtralizira svoje privilegije. Superhik po slovensko.

Karkoli si kdo, tudi najbolj ostri nemški kritiki, misli o učinkovitosti nekonvencionalnih oblik monetarne politike ECB v zadnjih petih letih, je treba priznati, da gre večinska zasluga za obstanek evropske monetarne unije (evra) eni sami osebi – Mariju Draghiju. Draghi je najboljši dokaz za to, da institucijo naredijo ljudje. Ne upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo z evrsko unijo, če bi ECB še naprej vodil Jean-Claude Trichet ali kak nemški jastreb. Draghi je julija 2012 z eno samo stavčno zvezo, katere ključni del so tri besedice – “whatever it takes“, umiril špekulativne napade finančnih trgov na šibke članice evro območja. Dve leti kasneje pa napovedal in kasneje tudi operativno izpeljal – tako teoretsko kot pravno – sporno “monetarno sproščanje” prek odkupovanja državnih obveznic, da bi inflacijska pričakovanja “zasidral” v območju blizu 2%.

V prvem primeru ni potreboval niti enega strela (evra), da umiri ponorele finančne trge, dovolj je bila njegova beseda, v drugem primeru je porabil za 2,900 milijard (evrov) municije, pri čemer se core inflacija ni premaknika niti za milimeter višje. Vendar to morda niti ni bil pravi namen Draghija, kot se v kuloarjih slišijo različne teorije zarote. Glede na to, da je v tem nepredstavljivo velikem paketu odkupljenih obveznic približno za polovico italijanskih državnih obveznic, je morda Draghi res reševal le Italijo in še kakšno periferno evrsko državo, ki sicer ne bi uspele refinancirati svojih tekočih zapadlih obveznosti in bi v končni fazi postale nesolventne. To pa bi seveda pomenilo šok za finančni sistem in razpad evro območja, saj je Italija mnogo prevelika za bail-out grškega tipa. Tudi če je bilo monetarno sproščanje zgolj krinka za reševanje Italije in ostalih perifernih evrskih držav, gre Draghiju vsa zasluga, da je s tem rešil evro. Šele zgodovina bo iz dovoljšnje časovne distance lahko to presodila.

Ob slovesu je Mario Draghi lepo predstavil ključna spoznanja iz njegovega mandata, predvsem iz vidika spremembe konceptualnega okvirja monetarne politike in nato glede šibkosti osamljene monetarne politike in o nujnosti koordinacije ekonomskih politik v njihov optimalni miks, če hočemo, da ECB doseže cilj cenovne stabilnosti, ter glede nujnosti oblikovanja fiskalne unije z delitvijo tveganj, če želimo, da se evrska mnetarna unija obdrži pri življenju. Spodaj je nekaj odlomkov iz slednjega. Kljub dolgočasni latovščini je Draghi zelo zelo jasen. Nadaljujte z branjem→