Zgodovinsko gledano so vsem obdobjem intenzivne (trgovinske in finančne) globalizacije sledile hude finančne krize, tem pa spremembe v trgovinski in finančni odprtosti (Rogoff in Reinhartova sta sproducirala lep graf, ki kaže tesno korelacijo med indeksom mednarodne mobilnosti kapitala in pogostostjo kriz). Zadnje takšno obdobje je bilo v času Velike depresije (1929-33), po njej se je končala era intenzivne globalizacije. Po drugi svetovni vojni se je trgovina v okviru GATT in regionalnih trgovinskih sporazumov začela spet odpirati, toda kapitalske ovire v razvitih državah so ostale vse do konca 1980. let. Po letu 1980 je globalizacija dobila pospešek, predvsem zaradi Japonske, v 1990. letih pa dodatni zagon zaradi Kitajske. S Kitajsko so se proizvodni vzorci v svetu povsem spremenili, kajti kitajski bazen delovne sile je tako enormen, kitajska delovna sila je bila tako poceni, njena podjetja tako zelo fleksibilna, kitajske vlade pa tako zelo agresivne v inustrijskih politikah, da je Kitajska lahko postala svetovna tovarna.
Kitajska ima potencial, da proizvede praktično celoten obseg svetovne industrijske proizvodnje. In ko je Kitajska leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in so carine za uvoz kitajskih izdelkov trajno padle na enomestno raven, so zahodne korporacije tja pospešeno prenesle inustrijsko proizvodnjo. Vsi so bili srečni – Kitajska podjetja so poceni proizvajale izdelke za zahodne trge, zahodne korporacije pa so kovale tudi 70% marže, dobičke pa ohranile v tujini. Srečni so bili vsi razen zahodnih delavcev v industriji. V ZDA in EU je samo med letoma 2001 in 2008 izginilo po 3.5 oziroma 3.6 delovnih mest v industriji, kumulativno pa dvakrat toliko. Predvsem v ZDA je ostalo veliko opustošenje, ko se je industrija odselila (tudi zaradi sporazuma NAFTA z Mehiko), depresivne industrijske regije se niso več pobrale, spodobno plačanih delovnih mest ni bilo, povečal se je alkoholizem, uporaba drog, stopnja kriminala in stopnja smrtnosti.



You must be logged in to post a comment.