Trump in pandemija sta naredili svoje: Era intenzivne globalizacije se (za nekaj časa) poslavlja

Zgodovinsko gledano so vsem obdobjem intenzivne (trgovinske in finančne) globalizacije sledile hude finančne krize, tem pa spremembe v trgovinski in finančni odprtosti (Rogoff in Reinhartova sta sproducirala lep graf, ki kaže tesno korelacijo med indeksom mednarodne mobilnosti kapitala in pogostostjo kriz). Zadnje takšno obdobje je bilo v času Velike depresije (1929-33), po njej se je končala era intenzivne globalizacije. Po drugi svetovni vojni se je trgovina v okviru GATT in regionalnih trgovinskih sporazumov začela spet odpirati, toda kapitalske ovire v razvitih državah so ostale vse do konca 1980. let. Po letu 1980 je globalizacija dobila pospešek, predvsem zaradi Japonske, v 1990. letih pa dodatni zagon zaradi Kitajske. S Kitajsko so se proizvodni vzorci v svetu povsem spremenili, kajti kitajski bazen delovne sile je tako enormen, kitajska delovna sila je bila tako poceni, njena podjetja tako zelo fleksibilna, kitajske vlade pa tako zelo agresivne v inustrijskih politikah, da je Kitajska lahko postala svetovna tovarna.

Kitajska ima potencial, da proizvede praktično celoten obseg svetovne industrijske proizvodnje. In ko je Kitajska leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in so carine za uvoz kitajskih izdelkov trajno padle na enomestno raven, so zahodne korporacije tja pospešeno prenesle inustrijsko proizvodnjo. Vsi so bili srečni – Kitajska podjetja so poceni proizvajale izdelke za zahodne trge, zahodne korporacije pa so kovale tudi 70% marže, dobičke pa ohranile v tujini. Srečni so bili vsi razen zahodnih delavcev v industriji. V ZDA in EU je samo med letoma 2001 in 2008 izginilo po 3.5 oziroma 3.6 delovnih mest v industriji, kumulativno pa dvakrat toliko. Predvsem v ZDA je ostalo veliko opustošenje, ko se je industrija odselila (tudi zaradi sporazuma NAFTA z Mehiko), depresivne industrijske regije se niso več pobrale, spodobno plačanih delovnih mest ni bilo, povečal se je alkoholizem, uporaba drog, stopnja kriminala in stopnja smrtnosti.

To je bil znak, da je šla globalizacija predaleč. Postala je socialno nevzdržna. Prebivalci v območju “rusty belta” so iskali mesijo. Paradoksalno so ga našli v Trumpu, ki je obljubljal, da bo vrnil delovna mesta nazaj domov in zgradil zid na mehiški meji. Ljudje v depresivnih regijah so ga volili, kajti demokrati tega problema niso nikoli naslovili (demokrati so tisti, ki zagovarjajo prosto trgovino in pod sporazumom NAFTA je Clintonov podpis, za vstopom Kitajske v WTO pa je delo njegove adminstracije). Menedžerji velikih korporacij Trumpa niso resno jemali. Interesi velikih korporacij so se zdeli neprimerno močnejši od Trumpovega ludizma. Toda Trumpu je v osmih rundah trgovinske vojne v dveh letih uspelo dvigniti povprečno carinsko stopnjo za uvoz kitajskih izdelkov iz 3.1% na 21.2%. To je bil znak za korporacije, da je načrte za investicije na Kitajskem treba revidirati. Kot alternativa za selitev oskrbovalnih verig so se pojavile druge azijske države, predvsem Vietnam. 

Nato je prišla korona pandemija, ki je praktično v trenutku prekinila mnoge oskrbovalne verige. Najprej zaradi zaprtja mnogih kitajskih regij, nato zaradi zaustavitve mednarodnega transporta in na koncu zaradi zaprtja gospodarstev praktično vseh zahodnih držav. Upravam podjetij je postalo jasno, da je “offshoring”, outsourcing proizvodnje sestavnih delov ali celotne proizvodnje v tujino postal zelo tvegan. Ne samo v Kitajsko, pač pa v celotno Azijo. Danes v vseh velikih korporacijah v industriji razmišljajo o “reshoringu”, vračanju proizvodnje nazaj bližje domu (glejte spodaj izsek iz dobrega članka, ki ga je v New York Timesu objavil Robert E. Lighthizer (U.S. trade representative)).

Pandemija je ujela korak s Trumpovim ludizmom.

To je priložnost za Evropo. Določen del vračanja proizvodnje iz Azije se bo usmeril v srednje in vzhodnoevropske člance EU. Na predvidljiv in politično stabilen trg s popolnoma prosto trgovino in ponekod celo skupno valuto. In to je priložnost za Slovenijo. Slovenska podjetja imajo renome kvalitetnih proizvajalcev sestavnih delov in ponekod celo strateških razvojnih partnerjev. Pričakujemo lahko, da bodo predvsem nemška, francoska in italijanska podjetja iskala strateške dobavitelje v Sloveniji. Potrebno je priti v te oskrbovalne verige.

Še bolje pa bi bilo, če bi slovenska podjetja zmogla razvojno-tehnološki preskok in se iz dobaviteljev komponent prelevila v inovatorje, dizajnerje in proizvajalce novih, končnih proizvodov. Tukaj leži glavna šibka točka slovenskega na videz čudežnega izvoznega uspeha: ne pobiramo marž pri končnih izdelkih, pač pa se mučimo s centi prihrankov, ki jih vsako leto zahtevajo velike tuje korporacije kot naročniki sestavnih delov.

Toda zaenkrat velja izkoristiti zgodovinski trenutek mrka intenzivne globalizacije in pridobiti nova naročila, zagnati investicije in ustvariti nova delovna mesta. Vzporedno s tem pa je potrebno zagnati novo industrijsko politiko, utemeljeno na sodobnih tehnologijah in trajnostnem pristopu.

Recently, however, we have seen a change both in business attitudes and government policy.

Many companies have realized that offshoring creates risks that often outweigh the incremental efficiencies. Long supply lines flow at the whim of local politics, labor unrest and corruption. In some countries, like China, there have been government wide efforts to steal intellectual property for the benefit of domestic companies that become the main competitors for the victims of the theft.

At the same time, the trend in trade policy was also shifting rapidly. Businesses have seen that President Trump did not support their blind pursuit of efficiency in the global economy — manifest in the policy of theological free trade unconstrained by competing societal imperatives. Instead, his focus was on jobs, particularly in manufacturing, because he recognized the importance of productive work not only to our G.D.P., but also to the health and happiness of our citizens. Business success and economic efficiency, of course, remained important considerations. But they were no longer the be-all and end-all of trade policy.

The new policy consisted of aggressive enforcement of prior trade commitments, renegotiating job-destroying trade deals like NAFTA and the United States-Korea Free Trade Agreement, and taking on China’s predatory trade and economic policies.

Many businesses protested that this policy shift created uncertainty. President Trump’s response was simple: If you want certainty, bring your plants back to America. If you want the benefits of being a U.S. company, and the protection of the U.S. legal system, then bring back the jobs.

As a result of these developments, the offshoring frenzy started to abate. Since the administration first imposed duties on Chinese imports in July 2018, American companies including Apple, Whirlpool and Stanley Black & Decker have either scrapped offshoring plans or announced decisions to move production to the United States. Automotive companies have announced $34 billion in new U.S. investment as a result of the new United States-Mexico-Canada Agreement.

The Kearney Reshoring Index, which measures companies’ global production strategies, shifted significantly in 2019: Reversing a five-year trend, imports of manufactured goods from low-wage Asian countries fell while U.S. domestic manufacturing output remained strong.

Our experience of the past two months will only accelerate this reversal. As companies prepare to reopen their U.S. operations, many have found themselves held hostage to decisions made by foreign governments about whether their suppliers are “essential” or not. Every day I talk to business leaders who now acknowledge they underestimated the risk in decisions to move jobs overseas or to rely on the production of small but crucial parts in some far-off and often unstable country.

The pandemic has vindicated the Trump trade policy in another way: It has revealed our overreliance on other countries as sources of critical medicines, medical devices and personal protective equipment. The public will demand that policymakers remedy this strategic vulnerability in the years to come by shifting production back to the United States.

The era of reflexive offshoring is over, and with it the old overzealous emphasis on efficiency and the concomitant lack of concern for the jobs that were lost. After we have defeated this disease and reopened our economy, we cannot forget the hard lessons learned from this misguided experiment. Over the long run, the path to certainty and prosperity is the same for our companies as it is for our workers: Bring the jobs back to America.

Vir: Robert E. Lighthizer, New York Times

%d bloggers like this: