V Financah je intervju z odličnim Michaelom O’Sullivanom, nekdanjim profesorjem na univerzi Princeton in nekdanjim glavnim upravljavcem premoženja v UBS in Credit Suisse ter avtorjem knjige The Levelling. O’Sullivan pove, kar se je mnogim še leto ali dve nazaj, zdelo herezija in bogoskrunstvo, da je globalizacija šla predaleč, da je v ZDA v povezavi z neoliberalnimi politikami izpodjedla svoje korenine in da je pač z njo za nekaj časa v tej obliki konec. Smo v prehodnem obdobju v nekaj novega, ki pa bo bistveno bolj lokalizirano, na pomenu pa bodo dobile vrednote kvalitetnega življenja in kvalitetnih javnih storitev. “Smrt globalizacije” torej ne prinaša samo manj mednarodnih tokov blaga, storitev, kapitala in ljudi, pač pa tudi spremembo vrednot in načina življenja.

Torej odpremo šampanjce ali začnemo objokovati stare čase?

Globalizacija se bliža koncu, ste precej neposredno ugotovili že v knjigi »The Levelling«. Katere pojave, ki potrjujejo to tezo, bi omenili?

O tem že teče obsežna debata. Eden od problemov pojma »globalizacija« je njegova izmuzljivost oziroma neoprijemljivost. V knjigi sem poskusil izmeriti pojave, ki sestavljajo pojem globalizacije – pretok ljudi, pretok kapitala, pretok blaga in storitev ter podobno. Vsi ti pojavi so se upočasnjevali že pred pandemijo, ta pa jih je seveda dobesedno sesula. Poleg tega hitro bledi sodelovanje med državami, čeprav je to za svet, ki temelji na soodvisnosti, nujno. Ob izbruhu COVID-19 so nekateri odnosi med Kitajsko in Ameriko, Evropo in Ameriko ter druga žal skoraj zamrli … In vse to so po mojem mnenju gibanja, ki nas vodijo v novo svetovno ureditev.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ne mine dan, da ne bi v medijih vsaj enkrat zasledili kakega prispevka o demografskih gibanjih ter seveda predvsem o grožnjah, ki izhajajo iz tega. V Sloveniji se je delež oseb nad 65 let starosti v zadnjih 30 letih povečal iz 10 % na skoraj 20 % vse populacije, po projekcijah prebivalstva, pa naj bi ta delež so leta 2060 narastel celo na 30 %. To razumljivo odpira vprašanje, kakšni bodo stroški pokojnin in oskrbe starejših ljudi in kdo bo to lahko zagotavljal. Zato beremo prispevke od tega, kako bo potrebno delati “do smrti”, da se bodo morale pokojnine znižati ali da bi na primer morali dvigovati produktivnost (BDP) po šest, sedem odstotkov letno (kar seveda ni realno), sicer se nam bo pokojninski sistem sesul.

Seveda ni dilem, da bo določene politike potrebno prilagoditi, prehajati v pokoj nekaj kasneje, tudi nekaj več nameniti za financiranje starejših oseb, a razmere vseeno niso tako katastrofalne, kot se običajno prikazuje. V nadaljevanju bom zato predstavil nekaj ključnih podatkov in dejstev, ki vseeno kažejo boljšo in bolj vzdržno sliko. Sliko razmer, ki bodo obvladljive z nadaljevanjem dosedanjih sprememb na področju demografije in povečanimi stroški upokojevanja in skrbi za starejše osebe.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji intervju nove ameriške ambasadorke v Sloveniji Lynde Blanchard v Odmevih na RTV Slovenija je pokazal v vsej jasnosti, v kako polnem teku je nova globalna hladna vojna. Vrnili smo se na začetek 1950-ih let. Zamenjal se je le glavni zunanji sovražnik – Sovjetsko zvezo je zamenjala Kitajska. Ali bolje, sovjetsko komunistično partijo je med “negativci” zamenjala kitajska komunistična partija. Terminologija pa je praktično enaka:

“Če bi odprli vrata Huaweiju ali podjetju ZTE… Njihovo politiko nadzoruje kitajska komunistična partija. Če omogočite dostop kitajski komunistični pariji, lahko ogrozite varnost, varnost pa je za Evropsko unijo, tudi za Slovenijo, na prvem mestu.”

Nadaljujte z branjem→

Priceless

Nemčija naj bi imela letos inštaliranih za 49 GW kapacitet za proizvodnjo električne energije (EE) iz sonca in 59 GW iz vetra (ter še za 4 GW iz vetra na morju). Nasprotno je Francija načrtovala le za 15 GW kapacitet za proizvodnjo EE is sonca ter 10 GW iz vetra (ter še za 0.5 GW iz vetra na morju). Razmerje v inštaliranih kapacitetah proizvodnje EE iz obeh obnovljivih virov je tako 5 proti 1 za Nemčijo.

Če pa pogledate ogljični odtis porabe EE med obema državama, boste konsistentno našli, da izpusti CO2 na KWh za v ta namen v Nemčiji za 3 do 5-krat (odvisno od ure) presegajo izpuste v Franciji. V tem trenutku denimo znaša karbonska intenzivnost porabe EE v Nemčiji 447 gCO2/KWh, v Franciji pa le 88 gCO2/KWh (glejte spodnjo izjemno vizualizacijo).

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem se udeležil javnega posvetovanja generalnega direktorata evropske komisije za trgovino s slovenskimi deležniki o »prenovljeni trgovinski politiki za močnejšo Evropo«. Posvet je bil namenjen temu, da bi komisija od držav članic dobila čim več inputov o tem, kako spremeniti skupno trgovinsko politiko EU, da bi služila kot instrument za povečanje odpornosti, okrevanja in rasti na dolgi rok, da bi ponujala podporo malim in srednje velikim podjetjem, prehodu v zeleno in digitalizirano gospodarstvo ter da bi zagotovila pravičnost in enake konkurenčne pogoje v mednarodni trgovini.

V glavnem, prenovljena trgovinska politika naj bi služila kot instrument za doseganje ciljev nove komisije. Izhodiščni dokument sicer odpira prava vprašanja, ne ponuja pa rešitev. Mene sta v dokumentu zmotili dve stvari. Prva je izražen strah, da bi države pri spopadanju s posledicami sedanje krize »uporabile kombinacijo politik, ki bo po naravi bolj protekcionistična«, in strah, da bi to postalo »novo normalno stanje« v smislu »trajnih izkrivljajočih posredovanj in vmešavanja države v delovanje svetovnega gospodarstva«.

Ta bojazen je seveda deplasirana, saj je protekcionizem že postal »nova normalnost«.

Nadaljujte z branjem→

Samo še Gal Gjurin, potem pa neham težiti. Dobro muziko imamo v Sloveniji. Pa čeprav je zaenkrat zgolj za ozadje ob delu.

Ah, tudi ta ne gre iz glave

Tej pesmi se je – v določenih okoliščinah – nemogoče upreti.

O tem sem pisal pred leti, ko je tedanji glavni ekonomist Svetovne banke in nobelovec Paul Romer razkril manipulacijo glede indeksa kvalitete poslovnega okolja (Doing business) za Čile. Tega naj bi ekonomisti na Svetovni banki manipulirali z metodološkimi spremembami, da je indeks izkazoval pozitivni premik v času desnčarskih vlad in negativnega v času levičarskih vlad. Romer je to javno povedal in se Čilu opravičil. To priznanje je moral preklcai in čez dva tedna odstopil.

No, kasneje so odkrili resne metodološke probleme tega indeksa in uvedli revizijo sprememb metodologiji. Zdaj so odkrili “napake” za vsaj štiri države in umaknili objavljen indeks za dve leti. Vendar so problem očitno še globlji in celoten indeks temelji na zelo dvomljivi metodologiji. Da o politično motiviranih spremembah ne govorimo. Spodaj je izsek iz dobrega komentarja Jayatija Ghosha v Project Syndicate.

The World Bank should no longer publish its Doing Business index, owing to its flawed design and vulnerability to manipulation. The Bank also owes the developing world an apology for all the harm this misleading and problematic tool has already caused.

The Bank has already been forced to suspend publication of the index, owing to “irregularities” in its data. The latest brouhaha concerns straightforward number fudging. Apparently, data from four countries – Azerbaijan, China, Saudi Arabia, and the United Arab Emirates – were inappropriately altered, at least for 2017 and 2019 (thus affecting the 2018 and 2020 Doing Business reports). Other irregularities may have occurred, too. The Bank has begun a “systematic review” of the last five years of data, launched an independent audit of the process, and pledged to correct the most-affected countries’ data.

Nadaljujte z branjem→